Jedro

Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami ter z nezmožnostjo življenja v Maroku in njegove težave niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Maroko določila kot varno izvorno državo, v tožnikovih navedbah pa ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ni varna izvorna država.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga s teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V prošnji je navedel, da je pripadnik berberske etnične skupine. Iz izvorne države je odšel zaradi revščine.

3. Na osebnem razgovoru je prav tako povedal, da je Maroko zapustil zaradi revščine oziroma brezposelnosti, ker tam ni dela. V Maroku je težko dobiti zaposlitev, če človek nima izobrazbe. Tam ni bil ogrožen, prav tako se mu osebno ni nič zgodilo. Zaradi berberske narodnosti je občutil malo rasizma, ampak tega ni bilo veliko. Rasizem je občutil tako, da mu niso pomagali pri delu. Če si berberske narodnosti, ti ne pomagajo. Na vprašanje, ali je imel kakšno osebno izkušnjo, je odgovoril, da se njemu ni zgodilo nič osebnega, njegov oče pa je imel težave. Če bi imel zaposlitev, iz Maroka ne bi odšel. Njegovo življenje v Maroku nikoli ni bilo ogroženo. Na vprašanje, kakšen je položaj Berberov v državi, je odgovoril, da imajo na splošno tam zelo malo pravic. Nimajo cest, poti, nastanitev.

4. Tožena stranka ugotavlja, da okoliščin konkretnega primera ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami ter z nezmožnostjo življenja v Maroku. Tožnik ni navajal, da bi proti njemu bili usmerjeni kakršnikoli gospodarski ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Rekel je, da se mu v Maroku nič konkretnega ni zgodilo, temveč ga je iz države gnala želja po boljšem življenju ter večjem zaslužku. Njegove težave niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Njegovo prošnjo za mednarodno zaščito je tožena stranka zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

5. Tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnik prihaja iz Maroka, ki je država, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ni varna izvorna država. Tožnik je navedel, da kot Berber nima nikakršnih pravic. Temu tožena stranka ne more slediti, saj je navedel, da je imel potni list, s katerim je brez težav odpotoval iz izvorne države. Njegove navedbe v zvezi z zatrjevanim diskriminatornim ravnanjem zoper Berbere so neprepričljive in malo verjetne, saj ni izkazal konkretnih dejanj, uperjenih zoper njega samega na relevantnih področjih dostopa do trga dela. Navajal je splošne navedbe glede Berberov, ko pa je bil povprašan o tem, kakšnih pravic nimajo, je odgovoril, da nimajo cest, poti, nastanitve in ničesar. Navajanje splošnih težav nima zadostne teže, da bi z njimi tožnik mogel utemeljiti upravičenost do mednarodne zaščite. Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej s svojimi konkretnimi težavami, ne pa na splošno navajati težav, ki jih imajo pripadniki iste etnične in plemenske skupine. Izrecno je povedal, da se njemu osebno v zvezi z navedenim ni zgodilo nič. Tožnik ni prepričljivo izkazal, da bi se mu zaradi rasizma zgodilo to, da mu uradne osebe ne pomagajo, saj dogodkov ni konkretneje utemeljil ali obrazložil. 6. Pooblaščenci tožnika so toženi stranki poslali informacije glede diskriminacije Berberov. Glede na to, da tožnik ni z ničemer izkazal ogroženosti zaradi svoje berberske narodnosti, so priložena poročila nerelevantna za konkreten primer. Predložene informacije pa so tudi starejšega datuma in že iz tega razloga niso relevantne. Glede na to, da je tožnik svojo prošnjo izpostavil na podlagi ekonomske stiske, pri čemer ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, je nemogoče skleniti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo.

7. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno uporabila koncepta varne izvorne države. Ob podaji prošnje ga je seznanila z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, vendar pa ga ni seznanila z dejstvom, da namerava ta koncept uporabiti pri odločanju o njegovi prošnji, niti z informacijami, na podlagi katerih je bil Maroko določen za varno izvorno državo. Zaradi diskriminacije Berberov za tožnika Maroko ni varna izvorna država. S tem je bilo kršeno načelo zaslišanje stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožnik meni, da so dejstva, ki jih je navajal v zvezi z diskriminacijo v Maroku, pravno pomembna, saj so bistveno vplivala na možnost pridobiti delo in zaslužiti za golo preživetje. Tožena stranka bi se morala do informacij o diskriminaciji v Maroku vsebinsko opredeliti. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se ne strinja s tožbenimi navedbami, da tožniku ni bilo predočeno, da izhaja iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije določila za varno izvorno državo. Tožnik je bil pri podaji prošnje s tem seznanjen, vendar ni izkazal, da Maroko zanj ne bi bil varna izvorna država. Tožena stranka je zelo natančno presodila izjave, ki jih je tožnik podal pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru in ugotovila, da so njegove izjave, zakaj je zapustil izvorno državo, ekonomske narave. Povedal je, da v izvorni državi ni imel nobenih težav, nič konkretnega se mu ni zgodilo, temveč ga je iz države gnala želja po boljšem življenju ter večjem zaslužku. Nič kaj takega ni navedel, da bi bil v izvorni državi ob vrnitvi preganjan oziroma da bi utrpel resno škodo. Sam je povedal, da se mu ni zgodilo nič hujšega in da tam ni bil ogrožen. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Sodišče je v navedeni zadevi dne 9. 3. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika, ki je povedal, da je Maroko zapustil zaradi revščine in slabih ekonomskih razmer.

10. Tožba ni utemeljena.

11. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V 2. alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

12. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba navedena razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami ter z nezmožnostjo življenja v Maroku in da njegove težave niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Maroko določila kot varno izvorno državo, v tožnikovih navedbah pa ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ni varna izvorna država.

13. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da tožena stranka ni pravilno uporabila koncepta varne izvorne države. Pri podaji prošnje mu je predočila, da je Vlada Republike Slovenije dne 31. 3. 2022 izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, med katerimi je tudi Maroko. S tem, ko ga je seznanila s to okoliščino, je imel tožnik možnost, da se do tega opredeli. Ni pa bilo po presoji sodišča potrebno tožniku še dodatno izpostaviti, da bo navedba o uvrstitvi Maroka med varne izvorne države s strani Vlade RS še posebej v odločbi navedena kot razlog, zaradi katerega se šteje tožnikova prošnja za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljena. S tem, ko je bilo tožniku predočeno dejstvo, da je Maroko med varnimi izvornimi državami, je imel možnost v nadaljevanju zaslišanja tako pri podaji prošnje kot tudi na osebnem razgovoru to izpodbijati. Iz tega razloga se sodišče ne strinja s tožbeno navedbo, da je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, določeno v 9. členu Zakona o splošnem upravnem postopku.

14. Tožnik v tožbi tudi navaja, da so dejstva, ki jih je navajal v zvezi z diskriminacijo Berberov v Maroku, pravno pomembna in je torej neutemeljena presoja tožene stranke, da je navajal zgolj dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ocenila njegove navedbe kot nepomembne za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in sicer na podlagi njegovih lastnih izjav. Tožnik je namreč povedal, da v Maroku ni bil ogrožen, da sicer je malo rasizma do Berberov, ampak ne veliko. Nadalje je povedal, da se njemu osebno ni nič zgodilo, da je imel težave njegov oče. Povedal je tudi, da njegovo življenje v Maroku ni bilo ogroženo, na vprašanje, kakšnih pravic nimajo Berberi v Maroku, pa je odgovoril, da nimajo cest, poti, nastanitev. Tožena stranka je torej ocenila ta dejstva kot nepomembna iz razloga, ker tožnik sam ni navedel kakšnih konkretnih osebnih izkušenj, ki bi bile povezane s pripadnostjo berberski narodnosti.

15. V zvezi s tožbeno navedbo, da bi se morala tožena stranka do informacij o diskriminaciji Berberov v Maroku vsebinsko opredeliti, pa sodišče meni, da je v izpodbijani odločbi dovolj prepričljivo pojasnila, zakaj se do njih ni vsebinsko opredelila. Na strani 5 odločbe je navedla, da tožnik ni z ničemer izkazal ogroženosti zaradi svoje berberske narodnosti in je iz tega razloga štela priložena poročila za nerelevantne za konkretni primer, poleg tega je tudi ugotovila, da so predložene informacije starejšega datuma (iz let 2017, 2018 in 2019). Torej je dovolj prepričljivo obrazložila, zakaj se do njih vsebinsko ni opredelila.

16. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.