Jedro

V (pri)tožbenem postopku se preverja le, če je odločba izdana v skladu s 175. členom ZDavP-2 in če je višina zneska iz odločbe enaka zarubljeni terjatvi iz sklepa o davčni izvršbi. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na obstoj oziroma spornost terjatve iz sklepa, glede na povedano niso pomembni za odločitev in jih zato sodišče pri odločanju ni upoštevalo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je v zadevi davčne izvršbe zoper dolžnika družbo A. d.o.o., z izpodbijano odločbo tožeči stranki kot dolžnikovemu dolžniku naložil, da plača neporavnani znesek dolga po sklepu o davčni izvršbi na denarne terjatve dolžnika (št. DT 42914-4006/2011-6 (09072-18) z dne 19. 8. 2011) v višini 1.586,81 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bila zoper davčnega dolžnika začeta davčna izvršba ter da je bilo s sklepom o izvršbi tožeči stranki kot dolžnikovemu dolžniku naloženo, da plača zarubljeni znesek terjatve na prehodni podračun proračuna. Sklep je bil tožeči stranki vročen 23. 8. 2011. Ker tožeča stranka ni ravnala po sklepu o davčni izvršbi, čeprav je bila opozorjena na posledice, je bilo treba na podlagi 175. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) odločiti tako, kot sledi iz izreka odločbe.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih ugotavlja, da je prvostopni organ odločil pravilno in v skladu z določbami ZDavP-2. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa pojasni, da je predmet konkretnega postopka izključno ugotavljanje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, kar pomeni, da se preverja le, če je odločba v skladu s 175. členom ZDavP-2 in če je višina naloženega zneska enaka zarubljeni terjatvi iz sklepa o davčni izvršbi. Drugostopni organ zato ni presojal pritožbenih navedb, ki se nanašajo na obstoj oziroma spornost terjatve iz sklepa. Kompenzacija, na katero se sklicuje tožeča stranka, je bila opravljena 29. 8. 2011, z njo pa naj bi se pobotale terjatve, ki jih je davčni organ že zarubil s sklepom o izvršbi z dne 19. 8. 2011 in ki ga je tožeča stranka prejela 23. 8. 2011, ko je bila seznanjena z rubežem terjatve. Čeprav v izreku sklepa o izvršbi izrecno piše, da se dolžnici prepoveduje razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, tožeči stranki kot njeni dolžnici pa naloži, da plača zarubljeni znesek, se je tožeča stranka odločila pobotati terjatev z davčno dolžnico po rubežu terjatve, kar sama dokazuje z listinami in izjavo o kompenzaciji. Iz njenega ravnanja je zato po navedbah prvostopnega organa mogoče sklepati, da se izogiba plačilu naloženega zneska ter da poskuša s procesnimi dejanji zadržati postopek davčne izvršbe.

Tožeča stranka toži na odpravo izpodbijane odločbe ter predlaga povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da iz odločbe ni razvidno, kaj je podlaga za terjatev, oziroma na kateri podlagi se od tožeče stranke terja zneske iz odločbe. Sklicuje se le na sklep o izvršbi, ki pa odločbi ni priložen. V sklepu je navedena samo številka računa z dne 30. 6. 2011, medtem ko račun ni predložen in ni razvidno, na kaj se nanaša. Tudi tožeča stranka je namreč imela prav tako odprte terjatve do dolžnika, ki sta jih s kompenzacijo z dne 1. 9. 2011, ki je bila izvedena 29. 8. 2011, to je pred izdajo izpodbijane odločbe, zaprla dvakrat v znesku 4.654,91 EUR, skupno torej za 9 309,82 EUR. Tožeča stranka tako ne dolguje zneska, ki se ji nalaga v plačilo in je v tej zvezi tudi predložila dokaz – predlog št. 2011/10 z dne 1. 9. 2011. Sklicevanje davčnega organa na sklep o izvršbi je napačno. Sklep je bil izdan dolžniku, ki je imel možnost pritožbe. Ugovor zoper sklep pa ni bil dovoljen, zato je sklicevanje na vročitev sklepa tožeči stranki brezpredmetno. Obveznost tožeče stranke nastane šele na podlagi odločbe, ta pa je bila izdana po izvedenem pobotu. V zvezi s pobotom se tožeča stranka sklicuje na določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določajo, kdaj nastane pobot ter v tej zvezi poudari, da je bil izpolnjen tudi rok izpolnitve, saj je zapadlost pri obeh terjatvah nastopila pred izdajo obeh odločb tožene stranke. Tako je terjatev tožeče stranke po računu št. P-0000275 v znesku 1.586,81 EUR zapadla v plačilo dne 30. 6. 2011, terjatve dolžnika,vezane na ta pobot, pa so zapadle 29. 6. 2011 in 29. 7. 2011 in s tem pred izdajo sklepa o davčni izvršbi, razen terjatve z dne 29. 9. 2011 v znesku 2.538,95 EUR, ki pa ni predmet rubeža, saj glasi na račun dolžnika P-0000276. Z ozirom na določbe OZ, konkretno 317. člen, ki ga tožeča stranka citira v nadaljevanju in je jasen, je torej davčni organ segel z rubežem na terjatev šele po njeni dospelosti, zato je pobot med dolžnikom in dolžnikovim dolžnikom v konkretnem primeru mogoč, dovoljen in pravočasen, rubež pa prepozen.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je, kot pravilno poudari že drugostopni organ, predmet presoje zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, to je odločbe, ki se izda v primeru, če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu o izvršbi in se davek izterja od njega. Po določbah 175. člena ZDavP-2 mora namreč davčni organ v takšnem primeru izdati odločbo, s katero naloži dolžnikovemu dolžniku, da v 15 dneh plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune. To pa pomeni, da se v pritožbenem postopku zoper odločbo preverja le, če je odločba izdana v skladu s 175. členom ZDavP-2 in če je višina zneska iz odločbe enaka zarubljeni terjatvi iz sklepa o davčni izvršbi.

V konkretnem primeru ni spora o tem, da sta navedena zneska enaka. Zato je izpodbijana odločba pravilna in zato tožnik s tožbo, enako kot s pritožbo, ne more uspeti. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na obstoj oziroma spornost terjatve iz sklepa, glede na povedano niso pomembni za odločitev in jih zato sodišče pri odločanju ni upoštevalo. Tožnik pa tudi ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na formalne pomanjkljivosti izpodbijane odločbe oziroma sklepa o izvršbi. Sklep o izvršbi, kot že rečeno, se v tem postopku ne presoja, se pa nanj pravilno sklicuje odločba. Zato ne drži tožbena trditev, da iz odločbe podlaga za terjatev ni razvidna, oziroma da ni razvidno, na kateri podlagi se od tožeče stranke terja znesek iz odločbe. Da bi moral biti odločbi priložen sklep o izvršbi, pa se po določbah ZDavP-2 ne zahteva.

Zato je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita in zato je sodišče tožbo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker so ključne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.