Jedro

Ker tožnikoma ni uspelo dokazati utemeljenosti sklepa, da je bilo stanje prostorov na podstrehi ob sklenitvi stanovanjske pogodbe tako borno, da je stanovanje nastalo šele z njunim posegom, je odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev (so)lastninske pravice glede stanovanja pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku v delu, v katerem sta tožnika zahtevala ugotovitev solastninske pravice vsakega od njiju do ½ na stanovanju v mansardi stanovanjske hiše v Ljubljani, ki obsega v zahtevku naštete prostore v skupni izmeri 153,58 m2 in kletna prostora v skupni izmeri 35,95 m2, zavrnilo pa v delu, v katerem sta zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Glede na to ni odločilo o podrejenih tožbenih zahtevkih za sklenitev kupoprodajne pogodbe in za plačilo.

2. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodenem delu spremenilo tako, da je ta del zahtevka zavrnilo. Predpostavka za pridobitev lastninske pravice po 116. členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) je okoliščina, da je šlo za preureditev skupnih prostorov v stanovanjske prostore. To pomeni, da mora iti za spremembo svojstva prostora iz skupnega v stanovanjski prostor. Primer, ko se iz več stanovanjskih prostorov uredi eno stanovanje, ne predstavlja situacije iz 116. člena SZ. Iz številnih listinskih dokazov, ki so bili izvedeni (drugačni pa niso bili predlagani), izhaja, da nobenega od prostorov predmetnega stanovanja niti ob dodelitvi niti ob prevzemu v izključno uporabo ni bilo mogoče šteti za skupne prostore, ker so že tedaj imeli svojstvo stanovanjskega prostora, so se na tak način uporabljali in so tudi bili grajeni in opremljeni kot stanovanjski prostori. Okoliščina, da se v listinah govori o podstrešnih prostorih, označuje le lokacijo prostorov, izraz "adaptacija", uporabljen v odločbi z dne 27. 7. 1981, pa ne pomeni nič več kot posodobitev (vključno s spremembo namembnosti določenega stanovanjskega prostora v okviru istega stanovanja). Ob dejstvu, da so prostori imeli električno, vodovodno in telefonsko napeljavo ter priključek na kanalizacijo, ni sprejemljiv sklep, da so prostori zaradi slabih bivalnih razmer dejansko bili skupni prostori.

3. Vrhovno sodišče je revizijo dopustilo glede vprašanja pridobitve lastninske pravice na podlagi 116. člena SZ.

4. Tožnika v reviziji uveljavljata razlog zmotne uporabe materialnega prava. Trdita, da je Vrhovno sodišče že v prvi revizijski odločbi logično-razumsko in materialnopravno pravilno obrazložilo vprašanje skupnih prostorov. Na tej podlagi je bilo mogoče šteti, da je vprašanje, ali je v obravnavanem primeru šlo za skupne prostore, za nadaljnji postopek rešeno. Da pred izdajo odločbe z dne 27. 7. 1981 na podstrehi ni bilo stanovanja, marveč posamezni neurejeni prostori, ki niso omogočali normalnega bivanja in na katerih ni bilo mogoče pridobiti izključne lastninske ali stanovanjske pravice, potrjujejo mnenja izvedencev U. L. (januar 1981), V. S. (julij 1984) in M. M. (november 1985). Še posebej iz mnenja U. L. izhaja, da so bila tedaj potrebna gradbena ter obrtniška dela in instalacija vodovoda, elektrike in centralne kurjave, da je bilo treba izvesti vhodno steno, instalacijo vodovoda z razvodom omrežja in dovodom vode, sanirati priključke in sanitarno opremo, izlive in odtočna omrežja s priključkom na obstoječo cev in izvedbo pripadajočih merilnih naprav, izvesti trofazno električno omrežje, montažo razdelilne omare, premontažo stikalne ure in števca, vso drobno električno opremo, izvesti etažno ogrevanje na plin in kompletno cevno omrežje z radiatorji vred. Iz odločbe Republiškega komiteja za varstvo okolja izhaja, da tožnika v času, ko sta bila uporabnika v stanovanju tožnikove matere, nista bila imetnika stanovanjske pravice na drugem stanovanju, saj sob v mansardi ni bilo mogoče šteti za stanovanjske. Podstrešne prostore, ki niso predelani v posebej namenske prostore, je treba šteti za skupne prostore. Z odločbo z dne 27. 7. 1981 je bila tožnikoma naložena adaptacija "prostorov" in ne "stanovanja". Ti prostori so bili tedaj neurejeni in neprimerni za stanovanjsko bivanje. Niti po Zakonu o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 18/74 in 10/76) niti po Zakonu o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84) ti prostori niso predstavljali stanovanja. Šele z adaptacijo, ki se je začela leta 1984, je prišlo do ustvaritve nove stvari, tj. stanovanjske enotes kot zaključene celote. Ker kasneje izdelano stanovanje v preurejenem podstrešju ni bilo identično tistemu predmetu, ki je bil tožnikoma dodeljen v uporabo in adaptacijo, po adaptaciji podstrešja pa z njima ni bila več sklenjena nobena pogodba, ob uveljavitvi SZ nista imela zakonite in pravno veljavne stanovanjske odločbe. Revidenta trdita, da je sodišče druge stopnje odločilo v nasprotju s tistim, kar je bilo doslej dejansko in materialnopravno nesporno ugotovljeno, tj. da mansardni prostori niso predstavljali stanovanjskih prostorov, marveč je šlo za skupne prostore v smislu 116. člena SZ. Odločitev je tudi v nasprotju z odločbami Vrhovnega sodišča II Ips 674/2001, II Ips 294/96, II Ips 355/2000, II Ips 172/2009 in II Ips 51/99, v katerih so bile potrjene odločitve o ugotovitvi lastninske pravice na podlagi 116. člena SZ, ki so temeljile na okoliščinah, bistveno enakih obravnavanim. Revidenta nazadnje še trdita, da je sodišče druge stopnje prezrlo določbo tretjega odstavka 116. člena SZ, po katerem bi jima na podlagi nesporno izkazanega denarnega in materialnega prispevka moral biti priznan solastninski delež na nepremičnini.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki je nanjo odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožnika temeljita svoj zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na določbi prvega odstavka 116. člena SZ, ki se glasi: "Občani, ki so si svoje stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši, pa še niso pridobili lastninske pravice, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona lastniki na tak način pridobljenih stanovanj in imajo pravico do vpisa lastninske pravice na tem stanovanju v zemljiško knjigo na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del."(1) Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča morata biti za pridobitev lastninske pravice na tej podlagi izpolnjeni dve predpostavki: (1) da je šlo za dovoljeno (se pravi ne za samovoljno) preureditev dotlej skupnih prostorov v stanovanje in (2) da je upravičenec s tem rešil svoje stanovanjsko vprašanje. V več odločbah je bilo v zvezi s prvo predpostavko zavzeto stališče, da se imetništvo stanovanjske pravice in pridobitev lastninske pravice na podlagi navedene določbe SZ (glede istega stanovanja) izključujeta,(2) položaje, kjer je šlo za večje denarne oziroma materialne vložke v stanovanje, na katerih je imetnik imel stanovanjsko pravico, pa urejata drugi odstavek 117. člena SZ in tretji odstavek 116. člena SZ.(3)

8. Stališče v prvi revizijski odločbi, izdani v obravnavani zadevi,(4) ni pomenilo odstopa od predstavljenih stališč dotedanje in kasnejše sodne prakse, ampak jih je le dopolnilo z vidika, ki bi bil lahko relevanten za odločitev o obravnavanem zahtevku, pa se tedaj izpodbijani sodni odločbi o njem nista izrekli (ker sta ga šteli za nepomembnega). Vrhovno sodišče je tam zavzelo stališče, da je bilo stanovanjsko pravico mogoče pridobiti na stvari, ki že obstaja, ne pa na stvari, ki bo po adaptacijah šele nastala. Odprto je ostalo vprašanje, ali je to, na kar se je nanašala stanovanjska pogodba iz septembra 1981, predstavljalo stanovanje in je moglo biti predmet stanovanjske pravice.

9. Ker revizije ni mogoče vložiti iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revidenta pa v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki je bilo odločilno za razsojo, ne uveljavljata procesnih kršitev, je za odločitev v zadevi odločilno dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijanih sodbah. Revizijska izvajanja o dejanski podlagi, pomembni za odločitev o zahtevku, je zato mogoče razumeti izključno kot pogled revidentov, ki pri odločanju o reviziji ne more biti upošteven.

10. Relevantno dejansko stanje je naslednje: - vsi prostori, ki sestavljajo sedanje stanovanje, so ob njihovi dodelitvi oziroma ko sta jih tožnika ali eden izmed njiju prevzela v izključno uporabo, imeli svojstvo stanovanjskega prostora, kot stanovanjski prostori so bili grajeni in opremljeni in so se v tak namen tudi uporabljali, - z odločbo Samoupravne stanovanjske skupnosti z dne 27. 7. 1981, s katero sta bila tožniku dodeljena v uporabo še dva prostora (gre za podstrešna prostora v obsegu 20 m2 in v obsegu 34,5 m2, ki sta ju izpraznili prejšnji stanovalki), je bil opredeljen odnos tožnika do teh in do ostalih prostorov na podstrešju, tj. imetništvo stanovanjske pravice, in ugotovljena potreba po adaptaciji, - v stanovanjski pogodbi z dne 18. 9. 1981, sklenjeni med Samoupravno stanovanjsko skupnostjo in tožnikom, je bil tožnik prav tako opredeljen kot imetnik stanovanjske pravice, vsi v njej navedeni prostori pa opredeljeni kot stanovanjski in z določeno namembnostjo (kuhinja, sobe, WC, hodnik, kopalnica), - prostori stanovanja so bili tedaj predeljeni z ometanimi opečnimi stenami, imeli so okna in vrata, ladijski, keramični ali tekstilni pod, ometan strop iz trstik in opaža (predračun investicijskih stroškov z dne 20. 1. 1981), - v cenitvenem poročilu z dne 6. 7. 1984 so bili pred pričetkom obsežnih adaptacij ti prostori opredeljeni kot (slabo vzdrževano) stanovanje (gre za zgradbo z izkoriščenim podstrešjem, kjer so ometane mansardne sobe z vodovodno, električno, telefonsko napeljavo in priključkom na mestno kanalizacijsko omrežje, vse potrebno obnove), - v cenitvenem poročilu z dne 8. 11. 1985, prav tako izdelanem po naročilu tožnika, so bili obravnavani prostori pred pričetkom adaptacije opredeljeni kot mansardno stanovanje, - v odločbi upravnega organa iz leta 1984 je bilo ugotovljeno, da je tožnik na teh prostorih kot stanovanju pridobil stanovanjsko pravico leta 1981, - te prostore sta kot stanovanjske prostore uporabljala izključno tožnika.

11. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče druge stopnje sklenilo, da je pred adaptacijo leta 1984 šlo za slabe bivalne razmere in prostori niso predstavljali zaključene stanovanjske enotes, vendar je poseg tožnikov v letu 1984 in kasneje kljub temu predstavljal "le" preureditev stanovanjskih prostorov, ne pa preureditev skupnih prostorov v stanovanjske. Odgovor na vprašanje, ki ga je kot ključno, a dotlej še nerazrešeno, izpostavila prva revizijska odločba, je torej pritrdilen. Glede na zgoraj povzete dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za stališče izpodbijane sodbe, da je predmet stanovanjske pravice ob sklenitvi stanovanjske pogodbe dne 18. 9. 1981 obstajal, in na katere je revizijsko sodišče vezano, je odgovor tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilen. Predmet stanovanjske pogodbe so bili prostori, ki so po namembnosti obsegali vse osnovne stanovanjske prostore (bivalni prostor, kuhinjo in kopalnico z WC-jem) in imeli vse potrebne napeljave (električno, vodovodno, kanalizacijsko) ter so se že dotlej uporabljali za bivanje. Ob navedenih dejanskih ugotovitvah so revizijske navedbe, da prostori niso omogočali normalnega bivanja oziroma da so bili neurejeni in neprimerni za bivanje, ostale posplošena ocena stanja, kot ga vidita revidenta. Upoštevaje prepoved izpodbijanja pravnomočne sodbe iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odsotnost revizijskih očitkov o morebitnih procesnih kršitvah, naslovljenih na ugotavljanje dejanskega stanja, poseben odgovor nanje ni potreben.

12. Očitno neutemeljen je tudi očitek o odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Že bežen pregled odločitev, ki sta jih navedla revidenta, pokaže, da njune trditve o primerljivosti zadev ne vzdržijo. Skupno navedenim odločitvam ni niti to, da bi se nanašale na zahtevke na podlagi prvega odstavka 116. člena SZ (tak primer je sodba II Ips 51/99). Poleg tega so bili v nekaterih izmed njih zahtevki zavrnjeni, z revizijsko odločbo pa taka odločitev potrjena (II Ips 674/2001 in II Ips 294/96). Le v dveh izmed petih navedenih zadev je bilo zahtevku ugodeno (II Ips 355/2000 in II Ips 172/2009), niti v teh dveh zadevah pa sporno vprašanje ni bilo enako (ali vsaj podobno) vprašanju, ki je sporno v obravnavani zadevi.

13. Ker tožnikoma ni uspelo dokazati utemeljenosti sklepa, da je bilo stanje prostorov na podstrehi ob sklenitvi stanovanjske pogodbe tako borno, da je stanovanje nastalo šele z njunim posegom, je odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev (so)lastninske pravice glede stanovanja pravilna.

14. Neutemeljen je tudi očitek, da je ob nesporno izkazanem denarnem in materialnem prispevku zahtevek vsaj delno utemeljen na podlagi tretjega odstavka 116. člena SZ. Določba se glasi: "Občani, ki so za pridobitev stanovanjske pravice poleg lastne udeležbe prispevali še z dodatnimi denarnimi ali materialnimi vlaganji, lahko zahtevajo od lastnika priznanje solastniškega deleža na stanovanju v sorazmerju s svojo vlogo." Čeprav se zdi, da je ugotovitev solastninskega deleža nekaj manj od ugotovitve izključne lastnine, pa sta podlagi zahtevkov po prvem in po tretjem odstavku 116. člena SZ že na prvi pogled različni. Podlaga za ugotovitev lastninske pravice na podlagi prvega odstavka je dovoljena preureditev skupnih prostorov v stanovanje, podlaga za ugotovitev solastninske pravice na podlagi tretjega odstavka pa je obseg vlaganj v primerjavi z vrednostjo (že obstoječega) stanovanja. Revidenta ne navajata, da bi v postopku zatrjevala (in posledično dokazovala), kakšen je bil obseg njunih vlaganj v primerjavi z vrednostjo stanovanja po izvedenih vlaganjih. Že iz tega razloga izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da je spregledala možno pravno podlago za (delno) utemeljenost zahtevka.

15. Ker revizijski razlogi (ki vključujejo razlog, ki ga revizijsko sodišče preizkuša po uradni dolžnosti) niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Kljub temu, da je bilo v prvem sojenju odločeno tudi o podrednih zahtevkih za sklenitev kupoprodajne pogodbe in za plačilo zahtevanega denarnega zneska, sta po razveljavitvi odločitve o primarnem zahtevku v prvem revizijskem postopku postali viseči tudi odločitvi o teh dveh zahtevkih. Glede na vsebino prvostopenjske odločitve o primarnem zahtevku v drugem sojenju je stanje glede teh dveh zahtevkov ostalo enako. Ker o utemeljenosti podrejenih zahtevkov še ni odločeno, od tega pa bo odvisna ocena o uspehu tožnikov v pravdi, se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo (analogno 164. členu ZPP).

Op. št. (1): Od besed "in imajo" naprej je bilo dodano z novelo SZ, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 21/94. Op. št. (2): Tako npr. sodbe II Ips 294/96 z dne 21. 1. 1998, II Ips 84/97 z dne 4. 6. 1998, II Ips 355/2000 z dne 22. 2. 2001, II Ips 674/2001 z dne 5. 9. 2002, II Ips 376/2004 z dne 22. 12. 2005 in II Ips 172/2009 z dne 7. 5. 2009. Sodba II Ips 51/99 z dne 14. 10. 1999, ki sta jo med referenčnimi zadevami navedla revidenta, se ne nanaša na vprašanje predpostavk za pridobitev lastninske pravice na podlagi 116. člena SZ.

Op. št. (3): Prim. že prej navedeni sodbi II Ips 294/96 in II Ips 674/2001 ter sklep II Ips 214/2000 z dne 15. 3. 2001. Op. št. (4): Gre za sklep II Ips 814/2005 z dne 25. 10. 2007.