Jedro

Predmet vračanja po Zakonu o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic je tudi premoženje, ki je bilo agrarnim skupnostim odvzeto po Zakonu o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti. Ker zemljišče, ki je predmet vračanja, ni bilo priznano v last jusarskih upravičencev, je neutemeljeno sklicevanje na določbo 40. člena Zakona o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.10.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote I.B. z dne 21.4.2000, s katero je ta odločila, da se pri podržavljeni nepremičnini, parcela št.1256/1 pašnik 4. razreda v izmeri 965 m2, vl. št. 121 k.o. T. vknjiži lastninska pravica v korist 28 poimensko navedenih upravičencev Agrarne skupnosti T. in določijo solastninski deleži upravičencev (točka 1. izreka), da je zavezanec za vračilo Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (točka 2. izreka), zavrne pa se zahteva za vračilo podržavljenih parcel št. 809/1 pašnik v izmeri 1760 m2, št. 809/2 - pašnik v izmeri 423 m2 in dela parcele št. 1256 v izmeri 1348 m2, ki je prešla v parcelo št. 1256/2 in 1256/3 (točka 3. izreka).

V obrazložitvi sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. Iz tega izhaja, da so bila zemljišča, ki so predmet denacionalizacije - to je parcele št. 809/1, 809/2 in 1256 vse vpisane kot pašnik v vl. št. 121 k.o. T., podržavljena Agrarni skupnosti T. z odločbo Okrajnega ljudskega odbora K. z dne 18.5.1957 in dopolnilno odločbo Skupščine občine I.B. z dne 11.11.1970 na podlagi Zakona o upravljanju in gospodarjenju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti (Uradni list LRS, št. 7/56). Na tej podlagi podržavljeno premoženje pa je predmet vračanja po Zakonu o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic. Glede na navedeno sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Neutemeljen je po presoji sodišča tudi ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede vrste rabe podržavljene parcele, št. 1256. Iz odločbe Geodetske uprave RS dne 26.8.1999 namreč izhaja, da je bila v zemljiškem katastru ugotovljena in evidentirana sprememba katastrskih podatkov tako, da je le del podržavljene parcele št. 1256, pašnik in sicer v izmeri 965 m2 (parcela, št. 1256/1) in v izmeri 81 m2 (parcela, št. 1256/2), ostali del parcele v izmeri 1303 m2 pa je cesta (parcela, št. 1256/3). Tožnik je ves čas sodeloval v postopku, zato je neutemeljen tudi ugovor kršitve pravil postopka. Prav tako po presoji sodišča ni podan uveljavljani ničnostni razlog iz 3. točke 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Z odločbo je parcela vrnjena upravičencem v solastninskih deležih in je sposobna za vpis v zemljiško knjigo.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da zemljišče, ki je predmet vrnitve upravičencem Agrarne skupnosti T., ni bilo podržavljeno. Zakon o agrarnih skupnostih je namreč v 2. členu določal, da predpisi tega zakona ne veljajo za skupna zemljišča in njih dele, pri katerih so udeleženci na podlagi zakonitega postopka pred 6.4.1941 brez spora dejansko prevzeli svoja oddelila. Sklicuje se še na določbo 2. člena Uredbe o postopku za raziskovanje prilastitev državnih zemljišč in zemljišč bivših agrarnih skupnosti. Navaja, da so predmetno zemljišče posamezni upravičenci uživali že od konca 19. stoletja dalje kot svojo last in posest, vse do razlastitve zemljišč za slemensko cesto, to je do leta 1978. Po izgradnji slemenske ceste so parcelo uživali le še tožnik, S.L. in I.M. Na sedanji parceli, št. 1256/3 je nastalo vaško smetišče. Gre za zemljišče, ki ima naklon več kot 45 stopinj. Tožnik je to zemljišče saniral in koristil kot pašnik in sicer na podlagi zakupne pogodbe z Zemljiško skupnostjo. Prav to pa je razlog za postopek vračanja s strani novo registrirane Agrarne skupnosti T. (AS T.). Nadalje tožnik navaja, da v postopek niso bili vključeni vsi udeleženci, katerih že pridobljene pravice so z vrnitvijo zemljišča prizadete, s čemer so bila kršena pravila postopka. Kršitev pravil postopka je podana tudi s tem, da je upravni organ odločil o zadevi na podlagi nejasne oziroma nepopolne vloge. Zemljišča, ki so predmet vračanja, so v zahtevi navedena glede na podatke zemljiškega katastra, ki ne ustrezajo stanju v naravi. Dejansko stanje glede podržavljenega zemljišča, parcele, št. 1256 je nepravilno ugotovljeno. Navedeno zemljišče ni pašnik, ampak je delno pozidano (stanovanjski objekt), na njem je javna pot, del pa je v naravi sadovnjak in vrt. Zato vrnitev zemljišča v naravi ni možna. Vztraja tudi pri tožbenem ugovoru, da je odločba neizvršljiva in zato nična. Ni namreč jasno, kako naj bi 28 upravičencev, med katere je razdeljena parcela št. 1256/1 (322/457-tin upravičencem in 135/457-tin občini), nemoteno uživali to parcelo kot skupni pašnik, kar je bistveni namen vračanja zemljišč. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Agrarna skupnost T. kot stranka z interesom v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo navaja, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno vračanje podržavljenega premoženja na podlagi Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS). Po tem zakonu je predmet vračanja tudi premoženje, ki je bilo agrarnim skupnostim odvzeto po Zakonu o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti (Uradni list SRS, št. 7/65-p.b.). Res je sicer, kar navaja tožnik, da določbe navedenega zakona niso veljale za skupna zemljišča in njih dele, pri katerih so udeleženci na podlagi zakonitega postopka pred 6. aprilom 1941 brez ugovora dejansko prevzeli svoja oddelila (40. člen).

Navedena zemljišča torej niso bila predmet podržavljenja in zato tudi niso predmet vračanja. Taka zemljišča so se praviloma priznala v last njihovim dosedanjim posestnikom in se vpisala v zemljiški knjigi na njihovo ime (3. člen Uredbe o postopku za raziskovanje prilastitev državnih zemljišč in zemljišč bivših agrarnih skupnosti). Ker pa je bilo v postopku ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz podatkov v predloženih upravnih spisih in sicer iz odločbe o podržavljenju z dne 18.5.1957 in dopolnilne odločbe z dne 11.11.1970, da parcela, št. 1256 ni bila priznana v last jusarskih upravičencev, ampak je bilo to zemljišče podržavljeno, pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Po presoji pritožbenega sodišča tudi nista podana pritožbena razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. Dejansko stanje o kulturi in površini zemljišč izhaja iz podatkov spisa in sicer iz podatkov zemljiškega katastra, torej iz podatkov uradne evidence. Za ugotavljanje dejstev, ki izhajajo iz uradne evidence, upravni organ ni bil dolžan izvesti posebnega ugotovitvenega postopka. Neutemeljen je ugovor, da je bila vloga nejasna oziroma nepopolna, ker je v njej navedeno zemljišče po stanju ob podržavljenju. Podlaga za odločanje je tako stanje zemljišč ob podržavljenju - zaradi ugotovitve predmeta podržavljenja, kot tudi stanje ob vložitvi zahtevka - zaradi ugotavljanja obstoja ovir za vrnitev zemljišč v naravi. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, odločba tudi ni neizvršljiva. Odločba o denacionalizaciji, s katero se vrnejo nepremičnine, se izvršuje z vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo. Ker so z odločbo določeni upravičenci in njihovi deleži na nepremičnini, je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločbo mogoče zemljiškoknjižno izvesti.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.