Jedro

Drugi odstavek 72. člena ZDen res ne določa, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine, vendar pa je glede na to, da gre za zahtevek posebne vrste, ki ima podlago v ZDen, po oceni pritožbenega sodišča to tisti, ki je zavezanec za vrnitev stvari v naravi. V denacionalizacijskem postopku je bilo tako rešeno predhodno vprašanje, kdo je zavezanec za vračilo nacionaliziranega premoženja in kakšne narave je zemljišče, ki se vrača denacionalizacijski upravičenki (13. člen ZPP). S tem pa je podana pasivna legitimacija tožene stranke za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen. Tožena stranka se tako v tem postopku ne more sklicevati na dejstvo, da sporno zemljišče ni kmetijsko zemljišče, zaradi česar naj tudi ne bi bila zavezana za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi in tretji odstavek izreka) potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.880.990,33 SIT z zamudnimi obrestmi: za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, za čas od 28.6.2003 do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v roku 15 dni (prvi odstavek izreka). Tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo zneska 3.293.073,67 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.880.990,33 SIT za čas od dneva vložitve tožbe do 31.12.2001, zamudnih obresti od zneska 1.880.990,33 SIT za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003 po drugačni obrestni meri, kot je dosojena, pa je zavrnilo (drugi odstavek izreka). Tožeči stranki je naložilo toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške v znesku

75.298,80 SIT z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti za čas od 1.7.2005 do plačila, v roku 15 dni (tretji odstavek izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in v posledici tega zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je tožena stranka za dokaz utemeljenosti ugovora pasivne legitimacije sodišču predložila lokacijsko informacijo za zemljišče parc. št. 423/1, k.o. T., ki ga je sodišče vpogledalo. Iz lokacijske informacije izhaja, da se je zemljišče ob uveljavitvi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS po dolgoročnem planu občin in Mesta Ljubljane za obdobje 1986 do 2000 nahajalo na stavbnem zemljišču. Stavbna zemljišča niso prešla v last Republike Slovenije ali v upravljanje sklada. V upravljanje sklada so prešla le zemljišča, ki so bila s planskimi dokumenti opredeljena kot kmetijska zemljišča oziroma gozdovi. Sodišče je napačno sklepalo, da je bil pomemben status zemljišča le v postopku denacionalizacije, kjer se je presojalo glede vračanja zemljišč, tudi stanje v naravi. Status zemljišča je pomemben tudi v predmetnem postopku, saj so zemljišča prehajala v last oz. upravljanje prav glede na status zemljišča, torej stavbno ali kmetijsko zemljišče in gozd. Iz odločbe o denacionalizaciji, ki jo je predložila tožena stranka, izhaja, da je kot zavezanec navedena RS in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. V tej zadevi bi tako glede na navedeno bila lahko podana le pasivna legitimacija RS, zoper katero pa tožeča stranka zahtevka ni podala.

Po mnenju pritožbe pa tudi ni sklepčna višina prisojenega zneska.

Sodišče pri svoji obrazložitvi poudarja, da gre za ugotavljanje, ali bi upravičenec res imel premoženjsko korist, če bi premoženje dobil v upravljanje in uporabo že ob uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), potem pa v nasprotju s tem stališčem vzame za pravno upoštevano le načelno možnost uporabe zemljišča po najemnikih.

Tožeča stranka namreč ni navajala, kako bi predmetno nepremičnino uporabljala in s tem od nje imela korist, zato tudi ni ponudila nobenih dokazov v tej smeri. Tožbeni zahtevek je bil torej zastavljen zgolj na osnovi abstraktne možnosti uporabe predmetnega zemljišča, ki pa ne more zadoščati za utemeljitev zahtevka.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki na podlagi določbe prvega odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), vendar nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Upravičenki dr. M. B., prednici tožnic, je bila z delno denacionalizacijsko odločbo z dne 20.1.1995, št. 321-412/92-0-00, vrnjena v last in posest nepremičnina par. št. 423/1, travnik, v izmeri 5253 m2, vpisana v zkv št. 3778, k.o. T.. Zavezanec za vračilo predmetne nepremičnine je bil Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, Dunajska 22, Ljubljana. Odločba je postala pravnomočna 21.2.1995. Predlog za obnovo postopka je bil pravnomočno zavrnjen (priloga A8).

Tožnici v konkretni pravdni zadevi zahtevata plačilo odškodnine iz naslova nemožnosti uporabe oz. upravljanja premoženja po drugem odstavku 72. člena ZDen.

Drugi odstavek 72. člena ZDen res ne določa, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine, vendar pa je glede na to, da gre za zahtevek posebne vrste, ki ima podlago v ZDen, po oceni pritožbenega sodišča to tisti, ki je zavezanec za vrnitev stvari v naravi. V denacionalizacijskem postopku je bilo tako rešeno predhodno vprašanje, kdo je zavezanec za vračilo nacionaliziranega premoženja in kakšne narave je zemljišče, ki se vrača denacionalizacijski upravičenki (13. člen ZPP). S tem pa je podana pasivna legitimacija tožene stranke za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, saj je le tožena stranka tista, ki bi lahko sporno nepremičnino tudi vrnila upravičenki v last in posest že z dnem uveljavitve ZDen, kot je bilo pravnomočno ugotovljeno v denacionalizacijskem postopku. Tožena stranka se tako v tem postopku ne more sklicevati na dejstvo, da sporno zemljišče ni kmetijsko zemljišče, zaradi česar naj tudi ne bi bila zavezana za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen.

Protispisna je trditev pritožbe, da tožeča stranka ni navajala, kako bi predmetno nepremičnino uporabljala. S tem, ko je tožeča stranka zahtevala plačilo nadomestila oz. koristi, ki bi jo imela, če bi nepremičnino uporabljala oz. upravljala (vloga z dne 26.4.2004), zahtevala pa je izgubljeni dobiček v višini najemnine (tožba z dne

20.2.1998), je zahtevani in očitani trditveni podlagi zadostila.

Sodišče prve stopnje je del tožbenega zahtevka zavrnilo iz razloga, ker je bil del zemljišča takšne narave, da tožeči stranki ne bi mogel prinašati koristi zaradi same narave zemljišča, kar pa ne velja za zemljišče, glede katerega je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo.

Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da gre pri zahtevku iz drugega odstavka 72. člena ZDen za nadomestilo, odmeno, odškodovanje za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel. Glede na izvedensko mnenje bi sporni del zemljišča lahko tožnicama prinašal korist, in sicer v višini (s strani izvedenca) izračunane najemnine.

Pritožbeno sodišče pri tem tudi ne dvomi, da bi tožnici nepremičnino lahko dejansko dali v najem glede na lokacijo in naravo nepremičnine.

Same višine najemnine, kot jo je izvedenec izračunal, upoštevajoč povprečne stroške za davke, stroške vzdrževanja in upravljanja, tožena stranka v pritožbi ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da tudi ni nasprotovala sami dopolnitvi izvedenskega mnenja. Pritožbeno sodišče se tako v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje glede višine odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen in jih v celoti sprejema.

Glede na navedeno so pritožbeni razlogi neutemeljeni, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna in zakonita. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).