Jedro

Z izrečeno sodbo sodišča prve stopnje oziroma sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena pritožba obtoženčeve zagovornice, je utemeljenost suma glede obeh obravnavanih kaznivih dejanj prešla v višjo stopnjo oziroma že v stopnjo gotovosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 15560/2012 z dne 10. 5. 2013 obtoženega D. Đ. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in mu na podlagi istega zakonitega določila za vsako kaznivo dejanje določilo kazen tri leta in šest mesecev zapora. Na podlagi določbe 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 mu je izreklo enotno kazen šest let zapora, v katero mu je vštelo pripor od 24. 3. 2012 dalje. Ob izreku sodbe, s katero je obtožencu izreklo kazen zapora, je obtožencu pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo do nastopa kazni zapora. Višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom I Kp 15560/2012 z dne 17. 5. 2013 pritožbo obtoženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Višje sodišče v Ljubljani je dne 11. 9. 2013 ob zavrnitvi pritožbe, ki jo je obtoženčeva zagovornica vložila zoper sodbo sodišča prve stopnje (sodba III K 15560/2012), s sklepom izdanim na podlagi sedmega odstavka 392. člena ZKP (sklep III Kp 15560/2012) ugotovilo, da so pri obtožencu še vedno podani priporni razlogi po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

3. Zoper navedeni sklep je obtoženčeva zagovornica dne 23. 9. 2013 vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in pripor odpravi. Med drugim navaja, da utemeljen sum storitve obravnavanih kaznivih dejanj naj ne bi bil obrazložen ter da je zaključek sodišča o obstoju pripornega razloga pavšalen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zoper obtoženca je bil ob izreku sodbe dne 10. 5. 2013, s katero ga je sodišče prve stopnje spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter mu izreklo enotno kazen zapora šest let, pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšan do nastopa kazni zapora. Sodišče druge stopnje pa je, ob zavrnitvi pritožbe obtoženčeve zagovornice na pritožbeni seji dne 11. 9. 2013, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter skladno s sedmim odstavkom 392. člena ZKP preizkusilo ali so še podani razlogi za pripor. Ugotovilo je, da je poleg utemeljenega suma, da je obtoženi storil očitani kaznivi dejanji, podana tudi konkretna nevarnost, da bi obtoženi, kolikor bi bil izpuščen na prostost, pobegnil in s tem onemogočal izvedbo nadaljnjega postopka ter navedlo konkretne okoliščine, ki kažejo na resno nevarnost pobega.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev Višjega sodišča v Ljubljani, da je pri obtožencu še vedno podan priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, pravilna. Z izrečeno sodbo sodišča prve stopnje oziroma sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena pritožba obtoženčeve zagovornice zoper prvostopenjsko sodbo je utemeljenost suma glede obeh obravnavanih kaznivih dejanj prešla v višjo stopnjo oziroma že v stopnjo gotovosti, zato je v tej fazi postopka pritožbeno izpodbijanje utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj neutemeljeno. Nestrinjanje z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča je obtoženčeva zagovornica že uveljavljala v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.

7. Pravilna je tudi ocena okoliščin pripornega razloga iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Obtoženec je tujec, ki ga na našo državo ne veže ničesar, k nam naj bi prihajal ravno zato, da bi izvrševal kazniva dejanja, izrečena mu je visoka zaporna kazen, vse navedeno pa so okoliščine, za katere je višje sodišče pravilno presodilo, da kažejo na resno nevarnost pobega ter da je pripor upravičen in edini ukrep, ki lahko zagotovi dokončanje tega kazenskega postopka in izvršitev izrečene kazni. Pritožbeno navajanje, da se obtoženi ne bi skrival ter se odzval na eventualni poziv za prestajanje zaporne kazni, ne morejo omajati pravilno ugotovljenega obstoja pripornega razloga begosumnosti. Enako tudi ne, da je med Slovenijo in Srbijo podpisan sporazum o izročitvi in pravni pomoči, saj naveden akt ni nobena garancija za obtoženčevo dosegljivost. 8. Glede na navedeno in ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obtoženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo.