Jedro

Zahteva tožnice za povrnitev zaplenjenega premoženja ne pomeni zahtevka v smislu (in na podlagi) določil ZPKri, zato je toženka to zahtevo pravilno zavrgla ob smiselni uporabi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla zahtevo tožnice za povrnitev dela zaplenjenega premoženja družbi A. V obrazložitvi povzema navedbe tožnice v vlogi, s katero zahteva povrnitev premoženja, odvzetega družbi A. leta 1945, za katerega navaja, da je bilo po vojni zaplenjeno B.B., ki je bil industrialec in posestnik v C. ter oče njene matere Č.Č., rojene v C., njen stric D.D. pa je bil ubit v Z., odvzeto jim je bilo tudi šest-sobno stanovanje v E. Tožena stranka v obrazložitvi dalje navaja, da na podlagi Zakona o popravi krivic (ZPKri, Uradni list RS, št. 59/1996 in nadaljnji) odloča o statusu bivših političnih zapornikov, statusu žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja in statusu svojcev žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja in temu pripadajočih pravic, ki so pravica do odškodnine za čas odvzema prostosti, vštetje časa odvzema prostosti v pokojninsko dobo v enojnem ali dvojnem štetju in pravica do odškodnine svojcem protipravnega odvzema življenja. Glede vrnitve zaplenjenega premoženja pa ZPKri ne določa ničesar in glede na to tožena stranka nima pravne podlage za odločanje o predmetnem zahtevku, ki ga je zato zavrgla.

Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in se čuti razžaljeno. Poudarja, da je v Arhivu Republike Slovenije pridobila podatek in potrdila o popisnih polah podjetja A., hranjenih v fondu ... Zato meni, da ima upravičen interes za popravo krivic in pridobivanje svojega dela dediščine od konfisciranega ali zaplenjenega kapitala iz leta 1945, saj so bili družbeniki podjetja A. njen dedek in stara mama ter njuni štirje otroci, med katerimi je bila njena mama in stric F.F., ki nima svojih naslednikov. To premoženje zato ne ustreza kategoriji premoženja brez dedičev. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka ni vložila posebnega odgovora na tožbo, je pa sodišču poslala predmetni upravni spis.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavanem primeru je uvodoma navedeni sklep, s katerim je tožena stranka zavrgla zahtevo tožnice za povrnitev dela zaplenjenega premoženja družbi A. ob sklicevanju na določila 9. in 6. člena ZPKri iz razlogov po 2., 3., 5. in 6. členu ZPKri, o čemer je odločila na svoji 573. seji.

ZPKri v 1. členu določa, da ta zakon ureja pravico do povrnitve škode in pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivšim političnim zapornikom in svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja, postopek za uveljavljanje teh pravice ter organe, ki odločajo o teh pravicah. Po določbi 4. odstavka 10. člena ZPKri se v postopku o zahtevi smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji).

Kot izhaja iz predloženega upravnega spisa, je Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic ugotovila, da je tožnica zahtevala povrnitev zaplenjenega premoženja, odvzetega družbi A. leta 1945, in sicer kot otrok lastnikov premoženja, ki je bilo zaplenjeno, in sicer kot hčerka Č.Č. ter kot nečakinja F.F., ki ni imel svojih potomcev. Zaplenjeno premoženje pa je bilo zaplenjeno po vojni B.B., ki je bil industrijalec in posestnik v C. in oče njene matere Č.Č., rojene v C., njen stric D.D. pa je bil žrtev dachauskih procesov, zaradi česar smatra, da ima pravico do dela dediščine od navedenega zaplenjenega premoženja. Iz tako oblikovanega zahtevka izhaja, da navedeni zahtevek tožeče stranke ne pomeni zahtevka v smislu (in na podlagi) določil ZPKri, ki jih citira tožena stranka v izpodbijanem sklepu, po presoji sodišča pravilno. Ker ZPKri v tovrstnih postopkih v skladu s 4. odstavkom 10. člena določa smiselno uporabo ZUP, je bila zahteva tožeče stranke ob smiselni uporabi 1. točke 1. odstavka 129. člena ZUP pravilno zavržena.

Sodišče se ne strinja z očitkom tožeče stranke, češ da bi naj tožena stranka morala v predmetnem postopku vsebinsko odločati o zahtevku tožnice, saj za to v določilih ZPKri ni podlage. Izpodbijani sklep navaja vsa za odločitev relevantna dejstva, res pa ne navaja zakonske določbe (1. točke 1. odstavka 129. člena ZUP), na podlagi katere je bila zahteva tožeče stranke zavržena, vendar to samo po sebi še ne pomeni nezakonitosti odločitve tožene stranke oziroma izpodbijanega akta.

Izpodbijani upravni akt je torej po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji).