Jedro

Šele z izpodbijano sodbo je bilo odločeno o dodelitvi otrok, zato tožnici, kateri otroka nista bila dodeljena, ni mogoče odreči pravovarstva v tem postopku glede njenega zahtevka, da ji toženec plača del plačanih stroškov preživljanja otrok, glede na ugotovljeni del toženčeve preživninske obveznosti do otrok.

Sodišče po uradni dolžnosti odloči o preživninski obveznosti nerezidenčnega starša le v primeru, če preživninski zahtevek ni postavljen, in v tem primeru določi preživninsko obveznost starša od dneva izdaje sodbe.

Otroški dodatek ni namenjen kritju oziroma zmanjšanju preživninskega bremena staršev, primarno je namenjen otroku za kritje tistih potreb, ki jih ne morejo kriti njegovi starši, zaradi omejenih materialnih zmožnostih.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se IV. tč. izreka sodbe spremeni tako, da se glasi: „Tožnica je dolžna plačati za preživljanje mld. A. A. in mld. B. A. na bančni račun toženca 2.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 300,00 EUR od 15. 2. 2020 dalje do plačila, - od zneska 300,00 EUR od 15. 3. 2020 dalje do plačila, - od zneska 100,00 EUR od 15. 4. 2020 dalje do plačila, - od zneska 100,00 EUR od 15. 5. 2020 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo; od 1. 6. 2020 je tožnica dolžna plačevati mesečno preživnino v višini 150,00 EUR za vsakega otroka, na bančni račun toženca, do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti preživninskega obroka do plačila. Tako določena preživnina se plačuje do prve uskladitve preživnin, od tedaj dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem količniku uskladitve preživnin, ki ga objavi minister, pristojen za družino, v Uradnem listu RS.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo mladoletna otroka zaupalo v vzgojo in varstvo tožencu (I), določilo je stike med tožnico in otrokoma (II), tožencu je naložilo, da je dolžan plačati tožnici za preživljanje otrok za obdobje od 20. 12. 2018 do 31. 8. 2019 1.902,64 EUR, kar je dolžan plačati v roku petnajstih dni od vročitve sodbe, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III), tožnici je naložilo, da je dolžna plačati za preživljanje otrok od 29. 1. 2020 do 31. 5. 2020 preživnino v skupnem znesku 828,98 EUR, ki jo je dolžna plačati v roku petnajstih dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in da je od 1. 6. 2020 dalje dolžna plačevati mesečno preživnino v višini 150,00 EUR za vsakega otroka (IV), kar sta pravdni stranki zahtevali drugače, je sodišče zavrnilo (V), ugodilo je ugovoru toženca zoper sklep o začasni odredbi z dne 17. 4. 2020 in sklep razveljavilo ter predlog tožnice za izdajo začasne odredbe zavrnilo (VI). Sodišče je še odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica skrbela za varstvo in vzgojo otrok od 20. 12. 2018 do 31. 8. 2019. Glede na materialne zmožnosti pravdnih strank je sodišče naložilo tožencu, da je dolžan iz naslova preživninske obveznosti do otrok plačati tožnici 1.902,64 EUR. Sodišče je še ugotovilo, da sta otroka pri tožencu v varstvu in vzgoji od 1. 9. 2019 dalje, preživnino pa je priznalo za čas od 29. 1. 2020 dalje, ko je toženec postavil preživninski zahtevek.

3. Toženec vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe. Navaja, da se je tožnica strinjala, da se otroka zaupata tožencu, zato bi tožnica morala spremeniti preživninski tožbeni zahtevek v verzijskega. Ker sta otroka dodeljena tožencu, tožnica ni aktivno legitimirana, da bi zanju zahtevala preživnino, ker lahko zahteva le povračilo izdatkov, ki jih je imela z otrokoma. Toženka ni dokazala, da je imela izdatke v višjem znesku, kot je prejemala otroški dodatek. Otroški dodatek je prejemala tudi po 1. 9. 2019, ko sta bila otroka že pri tožencu. Toženec je od oktobra 2018 do 1. 9. 2019 prispeval k preživljanju otrok, ko sta bila pri njemu na stikih in z nudenjem vsakodnevnega kosila pri njem doma, ko sta otroka po šoli čakala tožnico. Toženec je zato k preživljanju otrok prispeval najmanj toliko, kolikor je za otroka poleg zneskov otroških dodatkov namenila tožnica. Stroški najema hiše niso bili potrebni, ker bi tožnica lahko najela stanovanje za trikrat nižjo ceno, na primer na vasi in presegajo materialne zmožnosti staršev. Izdatkov za preživljanje otroka ni moč zgolj pavšalno ocenjevati, treba je ugotoviti, koliko izdatkov je tožnica dejansko imela. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo toženčev zahtevek na plačilo preživnine za čas od 1. 9. 2019 do 29. 1. 2020. Sodišče ni upoštevalo, da je toženec že v odgovoru na tožbo predlagal, da se otroka zaupata njemu v varstvo in vzgojo ter da se tožnici naloži plačilo preživnine za otroka. Preživnine le zneskovno ni opredelil, kar je storil 29. 1. 2020, kar pa ni razlog za zavrnitev njegovega predloga za plačilo preživnine. Sodišče bi moralo o višini zahtevane preživnine odločiti po uradni dolžnosti. Toženec je zahteval zakonske zamudne obresti od preživnine za mesec februar 2020 do vključno maja 2020, kar je sodišče neutemeljeno zavrnilo, razlogov za tako odločitev pa ni navedlo.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal, da sodišče odloči, da sta otroka polovico časa pri njemu, polovico časa pa pri tožnici. V vlogi je opredeljeno navedel stroške preživninskih potreb otrok in predlagal sodišču „da pri določanju višine preživnine, če jo bo naložilo tožencu ali pa tožnici, upošteva že navedene okoliščine in stališča, da pa predloga, koliko naj znaša denarni prispevek tožnice v obliki preživnine, ne more še postaviti, ker nima podatkov o višini tožničine plače.“1 Toženec je 29. 1. 20202 časovno in bolj določno opredelil tožbeni zahtevek po višini. Zahteval je, da tožnica za čas od 1. 9. 2019 dalje plačuje mesečno preživnino v višini 150,00 EUR za A. A. in 200,00 EUR za B. A. ter da je dolžna plačati zakonske zamudne obresti za čas od vsakomesečne zapadlosti preživnine.

7. Zmotna je pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo po uradni dolžnosti naložiti tožnici, da plača preživnino za čas od 1. 9. 2019, ko sta otroka v varstvu in vzgoji pri tožencu, ker sodišče po uradni dolžnosti odloči o preživninski obveznosti nerezidenčnega starša le v primeru, če preživninski zahtevek ni postavljen, in v tem primeru določi preživninsko obveznost starša od dneva izdaje sodbe. Pravilne pa so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi zahtevku v delu, da je tožnica od 1. 9. 2019 in ne od 29. 1. 2020 dolžna plačati preživnino, ker je toženec že v odgovoru na tožbo zahteval, da toženka plačuje preživnino, če bosta otroka dodeljena njemu v varstvo in vzgojo. Pritožba tudi pravilno opozarja, da je tožnik zahteval zakonite zamudne obresti za zapadle in neplačane obroke v zahtevku, ki ga je postavil 29. 1. 2020, zato je upravičen do obresti za zapadle in neplačane obroke od februarja 2020 dalje. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožnici naložilo, da je dolžna plačati zapadle preživninske obveznosti tudi za čas od 1. 9. 2019 do 29. 1. 2020. Mesečna preživninska obveznost toženke je enaka, kot jo je določilo sodišče prve stopnje od 29. 1. 2020 dalje, s tem, da je tudi pritožbeno sodišče upoštevalo delna plačila tožnice v mesecu aprilu in maju, hkrati pa je tudi priznalo obresti od zapadlih in neplačanih preživninskih obrokov za čas od februarja dalje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje.3

8. Ker sta bila otroka od 20. 12. 2018 do 31. 8. 2019 pri tožnici, toženec pa ni prispeval k preživljanju otrok, je sodišče prve stopnje pravilno naložilo tožencu, da plača tožnici svoj del preživninskega bremena do otrok. Pravilno je v tem postopku odločilo o tem zahtevku tožnice, ko je hkrati tudi odločilo v izpodbijani sodbi, da se otroka dodelita v varstvo in vzgojo tožencu in ne tožnici. Iz teh razlogov ni utemeljena teza pritožbe, da bi morala tožnica še pred izdajo sodbe, v kateri je bilo odločeno o dodelitvi otrok in o preživninskih zahtevkih pravdnih strank do otrok, postaviti verzijski zahtevek, ki bi se moral obravnavati pred okrajnim sodiščem, in da je zato zgrešena legitimacija glede na postavljeni preživninski zahtevek. Šele z izpodbijano sodbo je bilo odločeno o dodelitvi otrok, zato tožnici, kateri otroka nista bila dodeljena, ni mogoče odreči pravovarstva v tem postopku glede njenega zahtevka, da ji toženec plača del plačanih stroškov preživljanja otrok glede na ugotovljeni del toženčeve preživninske obveznosti do otrok.

9. Otroški dodatek ni namenjen kritju oziroma zmanjšanju preživninskega bremena staršev, primarno je namenjen otroku za kritje tistih potreb, ki jih ne morejo kriti njegovi starši, zaradi omejenih materialnih zmožnostih. V obravnavani zadevi imata pravdni stranki sorazmerno majhne materialne zmožnosti. Pritožba se zato zmotno zavzema, da bi bilo treba otroški dodatek upoštevati pri zmanjšanju preživninskega bremena toženca. Sodišče tudi ni upoštevalo otroškega dodatek pri določitvi preživninske obveznosti tožnice, ki iz tega razloga ni manjša, s tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica otroški dodatek porabila za kritje stroškov otrok v zvezi s šolskimi potrebščinami in položnicami ter za izlet v tujino. Pritožba pavšalno zatrjuje, da je treba preveriti, na kakšen način je tožnica porabila otroški dodatek, in da je tožnica prejemala otroški dodatek še nekaj mesecev po tem, ko sta otroka že živela pri tožencu. Te pritožbene navedbe ne terjajo podrobnejšega odgovora, še posebej ne glede na ugotovitve sodišča prve stopnje.

10. Sodišče prve stopnje je v sodbi podrobno predstavilo ugotovitve o priznanih stroških tožnice v zvezi s preživljanjem otrok. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo le tiste stroške, ki so v okviru materialnih zmožnosti pravdnih strank. Pritožbeno sodišče še dodaja, da so bili tožnici priznani zelo majhni mesečni stroški za prehrano otrok, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je toženec kril del stroškov za prehrano za otroka, ko sta bila pri njemu ob stikih in po šoli. Priznani so bili zgolj tisti stroški preživljanja otrok, ki jih je tožnica izkazala in so v skladu s finančnimi zmožnostmi pravdnih strank. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje argumentom sodišča prve stopnje glede priznanja stroškov najema hiše, ki so prepričljivi in jih pritožba zgolj pavšalno izpodbija.

11. Stroški postopka se v teh zadevah priznavajo po prostem preudarku (413. člen Zakona o pravdnem postopku). V teh zadevah se primarno varujejo koristi otrok, zato se le v izjemnih primerih, ko gre naprimer za nepošteno izvrševanje procesnih pravic, lahko naloži stranki, da povrne stroške nasprotni stranki in se upošteva tudi uspeh v postopku. Tudi neutemeljenost začasne odredbe, ki je bila po ugovoru toženca razveljavljena, ne predstavlja podlage za drugačno odločitev, kot da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

12. Pritožbeni razlogi so delno utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Glede na že pojasnjene razloge, povezane z odločitvijo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, na katere se v tem delu pritožbeno sodišče sklicuje, in ker je toženec le deloma uspel s pritožbo, mora tudi sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 L. št. 14. 2 L. št. 71. 3 Izračun: 9 (mesecev od septembra 2019 do maja 2020) x 150 EUR = 1.350,00 EUR x 2 = 2.700,00 EUR – 400,00 EUR (plačili marca in aprila 2020) = 2.300,00 EUR. Delni plačili sta bili tudi upoštevani pri priznanju zakonskih zamudnih obresti v mesecu aprilu in maju 2020.