Jedro

Za vlogo, ki ni potrebna za postopek, sodišče nagrade ne prizna. Pravilo iz 155. člena ZPP namreč veleva, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.

Izrek

I.Pritožba tožnika se zavrne, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se izpodbijana stroškovna odločitev sodišča prve stopnje (točka IV izreka) spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožniku, zniža na znesek 60,83 EUR.

II.Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 153,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na umik tožbe za plačilo 2.821,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). S sodbo in sodbo na podlagi pripoznave je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova pripravljenosti za posamezne mesece v obdobju od januarja 2018 do septembra 2022 plačati zneske, razvidne iz izreka, za januar 2018, julij 2019 in september 2018 brezobrestno, preostale zneske pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od pripadajočih zneskov za januar 2018, julij 2018 in september 2018 (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati stroške postopka v višini 373,32 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2.Tožnik vlaga pritožbo zoper stroškovno odločitev iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Zavzema se za zvišanje priznanih stroškov postopka. Navaja, da sta bili obe pripravljalni vlogi potrebni in vsebinsko pomembni za rešitev predmetnega postopka, zato bi mu moralo sodišče prve stopnje zanju priznati nagrado. Ne drži, da v prvi pripravljalni vlogi tožnik zgolj ponavlja materialnopravna stališča iz tožbe. Ta vloga je bila vložena neposredno po več izdanih sodbah Vrhovnega sodišča RS, na katere je tožnik v utemeljitev svojega zahtevka v tej vlogi opozoril. Gre za različno materialnopravno utemeljitev in ne za ponavljanje. Tožnik je v tej vlogi toženi stranki tudi podal poziv po 227. členu ZPP, in sicer naj mu za razčlenitev in utemeljitev tožbenega zahtevka predloži ustrezne evidence, ki jih je dolžna voditi in izkazujejo število delovnih ur v posamezni izmed oblik pripravljenosti. Te evidence so bile nato tudi podlaga za pogajanja med strankama. Drugo pripravljalno vlogo je tožnik vložil po delni pripoznavi tožene stranke. Ker podatkov iz evidenc tožene stranke dotlej tožnik še ni prejel in ker so bili le-ti nujno potrebni za ugotavljanje višine, do katere je tožbeni zahtevek utemeljen in do katere višine ga je potrebno umakniti, je bila tudi ta vloga potrebna. Te evidence so predstavljale dejansko podlago za pogajanja in kasneje za delno pripoznavo in delni umik, ki ga je tožnik lahko podal šele, ko je tožena stranka predložila ustrezne evidence. Tudi sicer je višina stroška za posamezno storitev odvetnika določena fiksno in ne gre za diskrecijo sodišča. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožena stranka prav tako vlaga pritožbo zoper stroškovno odločitev, in sicer iz razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni navedlo razlogov, zaradi katerih je prvo pripravljalno vlogo štelo za potrebno. Ta vloga ni potrebna, saj tožnik v njej zgolj ponavlja svoje predhodne navedbe ter navedbe tožene stranke. Zanjo zato sodišče ni utemeljeno priznalo 50 točk. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik tožbo delno umaknil zato v tem delu z zahtevkom ni uspel. Vendar pa ne drži nadaljnje razlogovanje sodišča, da je tožnik uspel le s sorazmerno majhnim delom zahteva (0,39 %), saj je tožnik zahteval 7.171,76 EUR, tožbo pa je umaknil za 2.821,78 EUR, kar pomeni, uspeh tožnika v višini 60 % ter uspeh tožene stranke v višini 40 %. Sodišče bi stroške postopka moralo odmeriti glede na uspeh strank. Priglaša stroške pritožbe.

4.Stranki v odgovorih na pritožbo prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo nasprotne stranke kot neutemeljeno zavrne. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5.Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

6.Bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki jo uveljavlja tožena stranka, ni podana. Iz obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje je namreč razvidno, iz katerega razloga in na kateri podlagi je sodišče za vlogo tožnika z dne 16. 9. 2024 slednjemu priznalo nagrado v višini 50 točk. Sodišče prve stopnje je to vlogo štelo za obrazložen dopis (tar. št. 43/3 Odvetniške tarife, OT) in jo torej ni štelo za pripravljalno vlogo po tar. št. 16/2. Ker je ugotovilo, da tožnik v tej vlogi ponavlja svoja materialnopravna stališča iz tožbe, pa je vlogo štelo za nepotrebno.

7.Drži sicer pritožbena navedba tožnika, da je bila prva pripravljalna vloga vložena neposredno po več izdanih sodbah Vrhovnega sodišča RS, ki so vsebinsko razmejile in opredelile tiste oblike pripravljenosti na delovnem mestu, za katere zaposlenim pri toženi stranki pripada 100 % izplačilo plače (straža, varovanje meje) in tiste, katerim zaradi utemeljenosti izjeme od Direktive načeloma ne pripadajo (udeležba na vajah, usposabljanjih). Vendar pa zgolj na podlagi dejstva, da se tožnik v tej vlogi sklicuje na odločitve Vrhovnega sodišča RS, ki niti sodišču niti nasprotni stranki (ki je stranka tudi v tem sporu) niso bile neznane, tožniku nagrade za to vlogo ni mogoče priznati. Še posebej ob upoštevanju dejstva, da tožnik v tej vlogi svojega zahtevka niti ni obrazložil in specificiral skladno s stališči, sprejetimi v odločitvah VSRS, pa tudi ne skladno z izhodišči iz sodbe SEU C-742/19, na katero se je skliceval že v tožbi ter je bila tudi podlaga za sprejete odločitve VSRS. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da gre v primeru prve pripravljalne vloge zgolj za ponavljanje materialnopravnih izhodišč iz tožbe, zaradi česar te vloge utemeljeno ni štelo za potrebno.

8.Res je tožnik v tej vlogi tudi pozval sodišče, da toženi stranki naloži predložitev ustreznih evidenc, ki izkazujejo število delovnih ur v posamezni izmed oblik pripravljenosti, vendar gre zgolj za nepopoln dokazni predlog in edicijska dolžnost tožene stranke tako niti ni zavezovala. Določba 226. člena ZPP določa, da mora stranka sama predložiti listine, na katere se sklicuje v dokaz svojih navedb, tožnik pa tekom postopka ni zatrjeval niti dokazal, da bi toženo stranko zaprosil za določeno listino, niti, da mu je tožena stranka ni hotela izročiti. Predlog tožnika pa tudi ni izpolnjeval zakonskih zahtev iz 227. člena ZPP, saj ni vseboval označbe ali vrste listine, navedbo dejstev, ki se bodo s to listino dokazovala, kolikor mogoče natančen opis vsebine listine in navedbo dejstev, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je listina pri drugi stranki. Tudi tega poziva v vlogi tako ni mogoče šteti za okoliščino, ki bi utemeljevala njeno potrebnost.

9.Za vlogo, ki ni potrebna za postopek, sodišče nagrade ne prizna. Pravilo iz 155. člena ZPP namreč veleva, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Zato je pravilno pritožbeno stališče tožene stranke, da je sodišče prve stopnje za vlogo z dne 16. 9. 2024, ki jo je štelo za nepotrebno, nepravilno odmerilo 50 točk.

10.Sodišče prve stopnje je tožnikovo drugo pripravljalno vlogo z dne 9. 9. 2025 glede na njeno vsebino utemeljeno štelo za obrazložen dopis po tar. št. 43/3 OT. Odločilo je skladno z določili OT in torej ni šlo za diskrecijo sodišča. Tožena stranka je v vlogi z dne 6. 8. 2025 delno pripoznala tožbeni zahtevek. Sodišče je to vlogo vročilo tožniku in ga pozvalo naj se izjasni še o preostalem delu zahtevka. Z vlogo z dne 9. 9. 2025 je tožnik v preostalem delu zahtevka tožbo umaknil, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da preostale navedbe v vlogi za odločitev niso bile relevantne.

11.Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja, da ne drži navedba sodišča prve stopnje, da je tožnik uspel le s sorazmerno majhnim delom zahtevka (0,39 %). Tožnik je namreč zahteval 7.171,76 EUR, prisojen mu je bil znesek 4.349,98 EUR, tožbo pa je umaknil za 2.821,78 EUR, kar predstavlja uspeh tožnika v višini 60 % ter uspeh tožene stranke v višini 40 %. Glede na uspeh sta tako stranki druga drugi dolžni povrniti stroške postopka, ki jih je z ozirom na pojasnjeno pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke ustrezno korigiralo (3. točka 365. člena ZPP, drugi odstavek 154. člena ZPP).

12.Stroški postopka, ki se kot potrebni priznajo tožniku: 400 točk za tožbo (tar. št. 16/1a), 50 točk za vlogo z dne 9. 9. 2025 (tar. št. 43/3), 9 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 510 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja (0,60 EUR) znaša 275,40 EUR oz. ob upoštevanju 22 % DDV v višini 60,59 EUR (drugi odstavek 2. člena OT) skupaj 335,99 EUR, glede na 60 % uspeh pa 201,59 EUR.

13.Stroški postopka, ki se kot potrebni priznajo toženi stranki in jih je slednja zbirno priglasila v zadnji pripravljalni vlogi: 300 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 16/1a), 225 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 6. 8. 2025 (v njej je tožena stranka podala delno pripoznavo tožbenega zahtevka, se konkretizirano opredelila do zahtevka iz naslova pripravljenosti za vaje in usposabljanja ter predlagala zaslišanje priče), ter 50 točk za vlogo z dne 16. 9. 2025 (tar. št. 43/3), 11,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 586,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja (0,60 EUR) znaša 351,90 EUR, glede na 40 % uspeh pa 140,76 EUR. Višje priglašenih stroškov s strani tožene stranke pritožbeno sodišče ni priznalo. Tako je vlogo z dne 16. 9. 2025 štelo za obrazloženi dopis, saj v njej tožena stranka na poziv sodišča soglaša z umikom tožbe, nasprotuje spremembi tožbe in podaja ugovor zastaranja obresti, v preostalem pa ponavlja svoje predhodne navedbe. Prav tako ni priznalo stroška za poročilo stranki, saj ne gre za potreben strošek postopka. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožniku plačati 60,83 EUR stroškov postopka.

14.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka prav tako krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča. Tožena stranka v odgovoru namreč ne navaja argumentov, ki jih pritožbeno sodišče brez vloženega odgovora ne bi moglo uvideti ali upoštevati. Ti stroški za postopek tako niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožena stranka pa je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti potrebne stroške, in sicer (glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe) 250 točk za pritožbo ter 5 točk za materialne stroške, skupaj 255 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja (0,60 EUR) znaša 153,00 EUR.