Jedro

Zneske odškodnine, ki so bili tožniku že izplačani (akontacijo odškodnine), je treba revalorizirati glede na dan izdaje odločba sodišča prve stopnje. Revalorizacija se opravi z upoštevanjem gibanja indeksov cen, kar je merilo inflacije.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da : se prisojeni znesek odškodnine v prvem odstavku 1. točke izreka, ki ga je drugotožena stranka dolžna tožniku solidarno izplačati, zniža na znesek 27.966,71 EUR, višji tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko pa se zavrne; je tožeča stranka dolžna drugotoženi stranki plačati pravdne stroške v višini 504,06 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (2. točka izreka).

Tožeča stranka je dolžna drugotoženi stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 632,00 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da so tožene stranke (pravilno: toženi stranki) nerazdelno dolžne plačati tožeči stranki 68.853,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (prvi odstavek 1. točke izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v višini 27.124,02 EUR in plačilo zakonskih zamudnih obresti na glavnico 68.853,28 EUR, po stopnji 13,5 % od 8. 4. 2002 do dneva izdaje sodbe; na glavnico 2.000.000,00 SIT (8.345,85 EUR) po stopnji 13,5 % za čas od 8. 4. 2002 do 12. 9. 2003 in na glavnico 9.875.000,00 SIT (41.207,64 EUR) po stopnji 13,5 % od 8. 4. 2002 do 7. 7. 2005, je zavrnilo (drugi odstavek 1. točke izreka). Odločilo je, da so tožene stranke (pravilno: toženi stranki) nerazdelno dolžne povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 2.759,48 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo (2. točka izreka).

Ta sodba je bila prvotno vročena le tožeči in prvotoženi stranki, ki se je nanjo pritožila. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 914/2008 z dne 16. 9. 2009 pritožbi prvotožene stranke delno ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v korist prvotožene stranke tako, da je prisojeni znesek odškodnine v 1. odstavku 1. točke izreka sodbe, ki ga je tožeči stranki solidarno dolžna plačati prvotožena stranka, zmanjšalo na znesek 27.966,71 EUR, višji tožbeni zahtevek v znesku 40.886,57 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, pa je kot neutemeljen zavrnilo. Ta sodba je učinkovala le v korist prvotožene stranke ne pa tudi v korist drugotožene stranke. Čeprav sodba sodišča prve stopnje ni bila pravilno vročena drugotoženi stranki, je bila zaradi napačnih podatkov o vročitvi kljub temu potrjena njena pravnomočnost in izvršljivost, zato je drugotožena stranka dne 21. 12. 2009 vložila predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe sodišča prve stopnje, ki je predlog zavrnilo. Na pritožbo drugotožene stranke je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 301/2010 z dne 11. 6. 2010 sklep sodišče prve stopnje spremenilo tako, da je predlogu ugodilo in sodišču prve stopnje naložilo, da se sodba sodišča prve stopnje vroči tudi drugotoženi stranki. Ta je bila drugotoženi stranki vročena 13. 7. 2010, tako je pritožba drugotožene stranke zoper navedeno sodbo pravočasna.

Drugotožena stranka izpodbija navedeno sodbo sodišča prve stopnje iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in sicer v prvem odstavku točke 1 izreka za znesek 40.886,57 EUR. Navaja, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju že izplačanih zneskov neutemeljeno zavrnilo njihovo prevrednotenje po stanju na dan izdaje sodbe dne 10. 4. 2008, čeprav bi izplačila v skupni vrednosti 50.075,11 EUR moralo prevrednotiti ob smiselni uporabi 2. odstavka 168. člena OZ. Prevrednoteni znesek dne 7. 7. 2005 plačane odškodnine v višini 50.075,11 EUR oz. 12.000.000,00 SIT predstavlja na dan 10. 4. 2008 znesek v višini 55.533,30 EUR in bi tako sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je tožeča stranka odškodnino v tej višini že prejela. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo, da tožeči stranki glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin pripada odškodnina v višini 31.296,95 EUR in toženima strankama glede na že plačano odškodnino naložilo v plačilo še razliko v višini 12.518,78 EUR. Po mnenju drugotožene stranke bi bil tožnik glede na intenziteto in trajanje telesnih bolečin ob upoštevanju podobnih primerov upravičen le do odškodnine v skupni višini 27.000,00 EUR in ob upoštevanju že plačanih 20.824,99 EUR, bi mu sodišče lahko prisodilo le še razliko v višini 6.175,01 EUR in ne 12.518,78 EUR. Prav tako je po mnenju pritožbe previsoko odmerjena tudi višina odškodnine za strah za izid zdravljenja, ki jo je sodišče odmerilo v višini 8.345,86 EUR in toženima strankama ob upoštevanju že plačanega zneska, ki pa ga ni prevrednotilo, naložilo v plačilo še razliko v višini 4.172,93 EUR. Ob primerjavi s podobnimi primeri, bi tožeči stranki lahko prisodilo le odškodnino za strah za izid zdravljenja v skupni višini 6.500,00 EUR, kar ob upoštevanju že plačanih 4.627,70 EUR pomeni, da bi s sodbo toženima strankama lahko naložilo v plačilo le še razliko v višini 1.872,30 EUR. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti sodišče ni upoštevalo, da so brazgotine skrite. Prisojena odškodnina v višini 12.518,78 EUR je previsoka, saj bi tožeči stranki lahko pripadala le odškodnina 10.000,00 EUR, kar ob upoštevanju že plačanih 4.627,77 EUR pomeni, da bi bila tožeča stranka upravičena le še do razlike v višini 5.372,23 EUR. Tudi prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je previsoka glede na podobne primere in glede na dejstvo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo prevrednotenega že plačanega zneska in dejstva, da tožeča stranka prejema invalidnino od ZPIZ-a. Primerna odškodnina bi znašala 40.000,00 EUR, kar pomeni, da bi sodišče tožeči stranki lahko prisodilo ob upoštevanju že plačanih 25.452,76 EUR še znesek v višini 14.547,24 EUR in ne 39.642,80 EUR. Poleg tega drugotožena stranka izpodbija tudi izrek o stroških postopka, saj je glede na dejstvo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen v celotni višini, pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje potrebno odmeriti na novo. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da se prisojeni znesek odškodnine v 1. odstavku 1. točke izreka sodbe, ki ga je tožeči stranki solidarno dolžna plačati drugotožena stranka, zmanjša na znesek 27.966,71 EUR, višji tožbeni zahtevek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, pa se zavrne kot neutemeljen in da se 2. točka izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti drugotoženi stranki njene pravdne stroške v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter pritožbene stroške, ki jih priglaša. Pritožba je utemeljena.

V skladu z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je glede višine prisojene odškodnine deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju: ZDR) v 1. odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje – v konkretnem primeru tožeča stranka) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde – 131. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). Nadalje OZ v 150. členu določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. V skladu z 149. členom OZ se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Po določbi 1. odstavka 153. člena je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti ali, če skladno z 2. odstavkom 153. člena OZ dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

Ker pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti, je pritožbeno sodišče v tem delu po uradni dolžnosti preizkusilo pravilno uporabo materialnega prava ter ugotovilo, da je sodišče na podlagi ugotovitev, da tožena stranka ni poskrbela za varno delo na nakladalno razkladalni rampi, pravilno ugotovilo, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so rampo uporabljali delavci in tudi vozniki viličarjev in da je prišlo do poškodbe izključno zaradi ravnanja viličarista A.K., ki je tožnika z viličarjem zadel in stisnil ob zid. Ker tožena stranka tudi ni označila transportne poti na rampi z rumeno črto, da bi lahko pešci hodili ob strani, je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje podana tudi objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke.

Glede višine prisojene odškodnine pa pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje že izplačane zneske odškodnine, ki je nesporno med strankama dne 7. 7. 2005 znašala 12.000.000,00 SIT, pri odmeri odškodnine revalorizirati na znesek, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje. Sodišče namreč odškodnino za negmotno škodo odmerja po cenah na dan sodnega odločanja, kar zagotavlja ohranitev denarne vrednosti odškodnine (drugi odstavek 168. člena OZ). Zato je treba v primeru, ko je bila odškodnina delno plačana, valorizirati tudi to delno plačilo (takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v več zadevah, npr. v sodbi opr. št. II Ips 908/2008 z dne 4. 12. 2008). S tem v zvezi je torej sodišče prve stopnje nepravilno razlogovalo, da ni potrebno upoštevati revalorizacije, ker je pri odmeri odškodnine upoštevalo druge okoliščine, npr. čas sodnega postopka (verjetno trajanje sodnega postopka oziroma čas, ki je minil od nezgode do odločitve sodišča). V sodni praksi sodišča upoštevajo revalorizacijo tako, da že plačano akontacijo odškodnine ovrednotijo tako, da opravijo preračun na dan odločanja z računalniškim programom v okviru tako imenovanih revalorizacijskih obresti. Ta izračun temelji na temeljni obrestni meri, ki je bila v Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO – Ur. l. RS, št. 45/95, 109/2001) opredeljena kot tista, ki je namenjena ohranjanju vrednosti denarnih obveznosti in terjatev v domačem denarju. Podlaga za njen izračun je bilo povprečje mesečnih stopenj rasti cen življenjskih potrebščin (Sklepi o temeljni obrestni meri, objavljeni v Ur. listih). S takim načinom valorizacije se upošteva, da je količina življenjskih potrebščin, ki bi si jih z valoriziranim zneskom tožnik lahko privoščil ob odločitvi sodišča prve stopnje, enaka tistim, ki si jih je lahko z izplačano odškodnino privoščil, ko mu je bila izplačana akontacija. Z uporabljeno metodo spremljanja splošne rasti cen življenjskih potrebščin se mogoče v največji možni meri približati namenu pravilnega ovrednotenja akontacije odškodnine. Kot bo razvidno v nadaljevanju, je pritožbeno sodišče že izplačano akontacijo odškodnine revaloriziralo z upoštevanjem gibanja indeksov cen v tem obdobju, ki so bili merilo inflaciji, pri čemer je izračun opravilo s pomočjo aplikacije na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije (http://www.stat.si/indikatorji-preracun-reval.asp). Po takem izračunu revalorizirana vrednost zneska 12.000.000,00 SIT z dne 7. 7. 2005 na dan 10. 4. 2008 znaša 55.533,30 EUR. Ta znesek je enak znesku, ki ga navaja drugotožena stranka v pritožbi.

Glede na takšno stališče je tožnik že prejel revaloriziran znesek 12.000.000,00 SIT, ki na dan 10. 4. 2008 znaša 55.533,30 EUR.

Kriterije za določitev odškodnine opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (1. odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena OZ).

Pritožba pravilno opozarja, da je odškodnina za telesne bolečine, ki jih je sodišče prve stopnje po trajanju in intenziteti pravilno ugotovilo, dosojena v previsokem znesku. Ugotovljene bolečine in nevšečnosti, kot jih ugotavlja sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca prim. J.K., dr. med., spec. ortopedije ter ocene ostalih izvedenih dokazov, je mogoče oceniti tako, da tožniku iz tega naslova pripada 27.000,00 EUR odškodnine. Ker je že prejel 20.824,99 EUR, ko se upošteva valoriziran znesek 4.500.000,00 SIT z dne 7. 7. 2005, sodišče prve stopnje pa mu je skupaj prisodilo, brez upoštevanja revalorizacije, 33.342,78 EUR, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo tako, da je tožniku iz tega naslova prisodilo še dodatnih 6.175,01 EUR, oziroma znižalo prisojeni znesek iz 12.518,78 EUR na navedeni znesek. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je do padca in poškodbe levega zapestja tožnika dne 3. 9. 2005 prišlo zaradi težav s hojo, oziroma zaradi uporabe bergel, saj tožnik še danes ne more polno obremeniti poškodovane noge. Številni zdravstveni in terapevtski posegi, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, predstavljajo nevšečnosti med zdravljenjem, pri tem pa pri presoji višine odškodnine tudi ni mogoče prezreti ugotovitev sodišča prve stopnje, da se bolečine (lahke do zmerne intenzivnosti) pri tožniku še vedno pojavljajo in so bolečinska doživljanja predvidljiva tudi v prihodnosti, zaradi česar tožnik jemlje velike količine analgetikov.

Glede odškodnine za strah se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je bil pri tožniku prisoten intenziven strah za izid zdravljenja, kar se kaže tudi v tem, da se tožnik boji za svoj socialni status, za svoje preživetje ter za socialni status svoje družine oziroma njegove funkcije očeta. Vendar ima pritožba prav, da je odškodnina iz tega naslova odmerjena v previsokem znesku, saj je glede na ugotovljeno poškodbo in strah, ki ga je tožnik lahko objektivno občutil zaradi hudih poškodb, upravičen do odškodnine v znesku 6.500,00 EUR. Ker revalorizirani znesek 1.000.000,00 SIT znaša na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje 4.627,70 EUR, je pritožbeno sodišče razsodilo, da mu pripada iz tega naslova še 1.872,30 EUR oziroma je prisojeni znesek znižalo iz 4.172,00 EUR na 1.872,30 EUR, kot to predlaga pritožba.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik utrpel hude poškodbe, ki so pustile tudi vidne posledice na levem stegnu, saj gre za izrazito brazgotino, ki nedvomno povzroča pri ljudeh odpor oziroma pomilovanje tožnika, ter predstavlja neprijetnosti in neugodnosti za tožnika, ko ga ljudje gledajo ter sprašujejo glede poškodbe ter brazgotine na levi nogi. Ker gre za izrazito brazgotino, kot je razvidno iz priloženih slik (prilogi A40 in A40/1), je pritožbeno sodišče odškodnino iz tega naslova ocenilo v znesku 10.000,00 EUR, pri čemer je posebej upoštevalo, da je bil tožnik ob poškodbi star 36 let ter ga bo brazgotina kazila celo življenje, za delno znižanje odškodnine pa se je odločilo iz razloga, ker je opazna le, kadar je tožnik v kopalkah oziroma ko nima dolgih hlač. Ker je sodišče prve stopnje tožniku, ob upoštevanju revalorizirane vrednosti izplačane odškodnine, priznalo odškodnino v skupni višini 17.146,55 EUR, je ta znesek, v delu, ki presega odškodnino v višini 10.000,00 EUR, v nasprotju z namenom, ki ga zasleduje 179. člen OZ. Ob upoštevanju revalorizirane vrednosti že izplačane odškodnine (4.627,77 EUR), je torej tožena stranka iz tega naslova dolžna tožniku plačati še 5.372,23 EUR.

Glede na odstotek trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki znaša po ugotovitvah izvedenca 35 %, pritožbeno sodišče meni, da je primerna in primerljiva z ostalimi primeri pri tovrstnih poškodbah odškodnina v znesku 40.000,00 EUR. Ker je tožnik 25.452,76 EUR že prejel oziroma toliko znaša revalorizirana vrednost zneska 5.500.000,00 SIT, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo še 39.642,80 EUR iz tega naslova, torej skupaj 65.095,56 EUR odškodnine, je pritožbeno sodišče znesek 39.642,80 EUR znižalo na 14.547,24 EUR. V višjem znesku bi bila ta odškodnina znatno previsoka ter bi odstopala od podobnih primerov v sodni praksi. Tožnik tako npr. po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje lahko opravlja le lažje delo, pretežno sede, z bremeni do 10 kg teže, zaradi nezmožnosti obremenjevanja leve noge pa se pri njem pojavlja znevrotiziranost zaradi neuspešnega zdravljenja. Upoštevana je bila njegova relativna mladost ter prikrajšanost za rekreativne in družinske aktivnosti (igranje nogometa, košarke), ter predvsem drugačen delovni status (invalid III. kategorije invalidnosti) ter status družinskega člana, ki je pri gibanju odvisen od bergel. Z znižanjem prisojene odškodnine je upoštevana tudi invalidnina, ki jo tožnik prejema pri ZPIZ, pri čemer je potrebno poudariti, da iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS ne izhaja, da bi bilo potrebno upoštevati pričakovani mnogokratnik invalidnine oziroma njeno kapitalizirano vrednost, ugotovljeno z aktuarskim izračunom, kot ga uporabljajo zavarovalnice in od odškodnine odšteti celoten znesek.

Celotna odškodnina za negmotno škodo torej znaša 83.500,01 EUR, kolikor znaša vsota revalorizirane vrednosti že izplačane odškodnine (55.533,30 EUR) in prisojena odškodnina v sodnem postopku (27.996,71 EUR) po vrednosti ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje, je na dan 10. 4. 2008 95 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji (povprečna plača je v marcu 2008 znašala 878,73 EUR). Glede na vrsto škode je takšna odškodnina primerljiva s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih. V zadevi opr. št. II Ips 436/94 je bila npr. oškodovancu, ki je utrpel podobne posledice kot tožnik in sicer je bilo ugotovljeno 25 % znižanje življenjskih aktivnosti ter vezanost na berglo pri hoji prisojena odškodnina v višini 77 povprečnih plač, enako v zadevi opr. št. II Ips 466/96, v kateri je imel oškodovanec trajno prizadeto hojo ter težave pri opravljanju vsakodnevnih del (objavljeno v Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 628 do 630). Ker se je pri tožniku razvil bolečinski sindrom, zaradi česar je dalj časa trpel telesne bolečine kot v predstavljenih primerih, težje pa so posledice tudi glede skaženosti, to opravičuje prisoditev višje odškodnine v tožnikovem primeru, pri čemer pritožbeno sodišče le še dodaja, da v praksi pač ni povsem enakih primerov ter je potrebno primerjati posledice poškodb, ki so v navedenih primerih podobne.

Glede na uspeh drugotožene stranke v pritožbenem postopku je bilo potrebno posledično ponovno odmeriti stroške postopka drugotožene stranke pred sodiščem prve stopnje, v skladu z določilom 2. odstavka 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP. Tožnikov uspeh v sporu znaša glede drugotožene stranke 29,13 % (27.966,71 EUR od vtoževanih 95.977,33 EUR). Ker je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo stroške postopka v znesku 5.375,82 EUR, ob upoštevanju uspeha torej 1.565,39 EUR, drugotoženi stranki pa 2.919,24 EUR, oziroma ob upoštevanju uspeha v višini 70,87 % 2.069,45 EUR, je tožnik dolžan drugotoženi stranki, po medsebojnem pobotanju, plačati 504,06 EUR.

Drugotožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 632,00 EUR (sestava pritožbe, 2 % administrativnih stroškov in 20 % DDV).

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 4. alineo 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je glede drugotožene stranke znesek odškodnine znižalo z 68.853,28 EUR na 27.966,71 EUR ter v presežku tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrnilo.