Jedro

Določbe SZ-1 urejajo razmerja med lastnikom stanovanja, ki ga pridobi vrnjenega v postopku denacionalizacije ter najemnikom tega stanovanja, to je prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, torej urejajo razmerja za čas, ko je v denacionalizacijskem postopku odločeno o vrnitvi stanovanja prvotnemu lastniku. Sodišče zato soglaša s toženo stranko, da je pri odločanju o tožnikovi zahtevi za sodelovanje v postopku denacionalizacije treba izhajati iz določb ZDen in ne SZ-1. Prav tako ni mogoče slediti tožnikovi trditvi v tožbi, da je upravičen do sodelovanja v postopku, ker je zaradi nične pogodbe izgubil lastninsko pravico na stanovanju in ker je bil izigran v uveljavljanju pravic bivšega imetnika stanovanjske pravice na stanovanja v postopku denacionalizacije, saj so zahtevki, ki izhajajo iz takih zatrjevanj, predmet civilnopravnih postopkov in ne predmet postopka denacionalizacije.

Sodišče pritrjuje argumentom tožene stranke, da je tožnikova zahteva za vstop v postopek denacionalizacije prepozna in da tožnik tudi ni izkazal vlaganj v stanovanje. ZDen-B je kot skrajni rok za priglasitev zahtevkov iz naslova vlaganj v nepremičnine, ki so predmet denacionalizacijskih postopkov (s tem pa tudi za zahtevek za vstop prizadetih strank v ta postopek) določil 5. 1. 1999.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Pri Upravni enoti Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) se vodi postopek denacionalizacije na predlog pravnih naslednikov pokojnega denacionalizacijskega upravičenca A.A. Predmet tega postopka je, med drugim, tudi stanovanje denacionalizacijske zavezanke Mestne občine, ki je locirano v prvem nadstropju stanovanjske hiše v ... Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil zahtevo tožnika z dne 23. 9. 2014 za vstop v ta denacionalizacijski postopek. Tožnik je svojo zahtevo utemeljeval z odkupom stanovanja po Stanovanjskem zakonu in vlaganji v stanovanje. Zahtevi je priložil sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, s katero je bilo ugotovljeno, da je pogodba, ki jo je sklenil z Občino Koper za odkup tega stanovanja, nična. Prav tako je priložil dokazila, ki so utemeljevala njegove navedbe glede njegovega predhodnega bivanja v stanovanju in časovnega okvirja vlaganj vanj. Prvostopenjski organ je tožnikovo zahtevo zavrnil na podlagi določbe prvega odstavka 60. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki določa, kdo so stranke v postopku. Drugi odstavek te zakonske odločbe dopušča, da se postopka udeležujejo tudi osebe, ki so do uveljavitve tega zakona, to je do dne 7. 12. 1991, vlagale v podržavljeno nepremičnino, kolikor se v postopku odloča tudi o njihovih pravicah. Prvostopenjski organ je ugotovil, da tožnik zahtevka za povrnitev vlaganj v stanovanje ni priglasil v zakonsko določenem roku za to priglasitev, prav tako pa tudi ni izkazal, da bi imel pravni interes za vključitev v postopek.

2. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 4903-5/2015-2 z dne 16. 11. 2015, zavrnilo. Drugostopenjski organ se je v obrazložitvi svoje odločitve uvodoma skliceval na obrazložitev prvostopenjskega organa. Pridružil se je ugotovitvi, da tožnik zahtevka za povrnitev vlaganj v podržavljeno stanovanje ni vložil v zakonsko določenem roku in da te ugotovitve tožnik niti ne zanika, pač pa trdi, da mu pravico do sodelovanja v postopku denacionalizacije dajejo določbe od 173. do 181. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Drugostopenjski organ meni, da se te zakonske določbe nanašajo na urejanje razmerij v stanovanjih, ki so bila odvzeta po predpisih o podržavljenju ter se z njimi urejajo pravice najemnikov, torej prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice glede stanovanj, ki so bila v postopku denacionalizacije vrnjena prvotnim lastnikom. Iz teh zakonskih določb ne izhaja, da bi imeli prejšnji imetniki stanovanjske pravice status stranke v postopku denacionalizacije, pač pa je za presojo tega vprašanja treba upoštevati določbe ZDen. Te določbe pa tožniku ne dajejo pravice do udeležbe v postopku, saj tožnik zahtevka za povrnitev vlaganj v stanovanje, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, ni vložil pravočasno, poleg tega pa tudi ni izkazal, da je v stanovanje vlagal. 3. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi meni, da je preozka in napačna. Iz predloženih dokazil, in sicer zapisnikov o ugotovitvi vrednosti stanovanja iz let 1965, 1975 in 1990 izhaja, da se je v stanovanje vlagalo, saj se je spremenila njegova površina in vrednost. Ta vlaganja je izvedel tožnikov oče, tožnik pa je njegov edini dedič. Splošno znano dejstvo je, da v času družbene lastnine določena razmerja niso bila urejena dosledno, kot, na primer, vlaganja imetnikov stanovanjske pravice, saj so jih ti izvajali glede na potrebe in zmožnosti, o tem pa se niso vodile evidence. Zatrjevanih vlaganj tožniku ni nihče oporekal. Z uporabo analogije intra legem, oziroma z argumentom sklepanja po podobnosti, je treba ocenjevati tudi dejstvo, da je tožnik izgubil lastnino na stanovanju zaradi nične pogodbe o prodaji stanovanja, in to brez vsake krivde. Stanovanje še vedno uporablja, četudi ni najemnik. Ni razloga, da bi se tožnik obravnaval drugače kot najemniki v denacionaliziranih stanovanjih, torej kot to urejajo določbe od 173. do 180. člena SZ-1. Da pa bi lahko te pravice uveljavljal, ima pravico, da sodeluje v denacionalizacijskem postopku, najmanj kot udeleženec. Tožnik je bil izigran v uveljavljanju pravic bivšega imetnika stanovanjske pravice na stanovanju v postopku denacionalizacije, kot tudi glede najemne pogodbe z zavezancem za vrnitev stanovanja in glede pravic, ki izhajajo iz takšnih razmerij in jih urejajo prej navedene določbe SZ-1. Zato tožnik meni, da so izpolnjeni pogoji, da se mu dovoli sodelovanje v postopku denacionalizacije zaradi varovanja svojih pravnih koristi in pravic. Sodišču predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka.

4. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

5. Sodišče je tožbo vročilo tudi prizadetim strankam, to je Mestni občini, kot denacionalizacijski zavezanki ter B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F., kot pravnim naslednikom denacionalizacijskega upravičenca A.A. 6. Mestna občina na tožbo ni odgovorila, pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca pa so v odgovoru na tožbo sodišču predlagali, naj tožbo tožnika zvrne. Navajali so, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne spada v krog tistih, ki imajo zaradi varstva svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se denacionalizacijskega postopka. Skladno z določbo 26. člena novele Zakona o denacionalizaciji-B (Uradni list RS, št. 65/1998, v nadaljevanju ZDen-B), je prvostopenjski organ pozval vse najemnike in najemodajalce stanovanj in poslovnih prostorov, da v roku 60 dni priglasijo vsa vlaganja v nepremičnine, ki so predmet denacionalizacije. Tožnik takega zahtevka do januarja 1999, ko se je rok iztekel, ni vložil, kar niti ni sporno, saj te ugotovitve niti v pritožbi niti v tožbi ne izpodbija. Tožnik le zatrjuje, da ima pravico do sodelovanja v postopku denacionalizacije na podlagi določb SZ-1, kar pa je pravno nepravilno, saj se te določbe nanašajo na urejanje razmerij v stanovanjih, odvzetih po predpisih o podržavljenju, medtem ko vprašanje, kdo je lahko stranka v postopku denacionalizacije, urejajo določbe ZDen. Tožnik tudi sicer ni z ničemer izkazal, da bi karkoli vložil v stanovanje, ki je predmet denacionalizacije in kar bi bistveno spremenilo njegovo površino ali vrednost stanovanja. Tega ne konkretizira niti v tožbi, iz cenitve G.G., ki je bila izdelana dne 19. 10. 2013 v postopku denacionalizacije pa je razvidno, da je ob ogledu stanovanja tožnik izjavil, da je dela v stanovanju izvajala Mestna občina. Ne glede na to, pa je dejstvo, da je tožnikov zahtevek za vstop v denacionalizacijski postopek prepozen in zato pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca predlagajo, da naj sodišče tožbo zavrne, tožnik pa naj jim povrne stroške postopka.

7. Tožba ni utemeljena.

K točki I izreka:

8. Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je podrobneje argumentiral drugostopenjski organ. Sodišče je tem ugotovitvam v celoti sledilo. (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču - v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi navedbami pa še dodaja:

9. Po določbi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes (stranski udeleženec). Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, pri čemer je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, mora v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes. ZUP torej opredeljuje pojem stranskega udeleženca le v procesnem smislu, medtem ko je materialni predpis tisti, ki določa, kdo ima kakšno pravico, obveznosti ali neposredno pravno korist v konkretni upravni stvari. V obravnavanem primeru je zato osnova za odločanje o zahtevi tožnika za sodelovanje v postopku denacionalizacije ZDen in ne SZ-1, na katerega se sklicuje tožnik, saj je predmet konkretnega upravnega postopka odločanje o vrnitvi premoženja po zahtevi pravnih naslednikov denacionalizacijskega upravičenca A.A. 10. Vsebino postopka denacionalizacije določata 1. in 2. člen ZDen. V tem postopku se odloča o vrnitvi premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v ZDen. Stranke v postopku za denacionalizacijo so upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka (prvi odstavek 60. člena ZDen), kot tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve tega zakona dne 7. 12. 1991 vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj (drugi odstavek 60. člena ZDen). Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/1998, v nadaljevanju ZDen-B) je v 26. členu posebej določil, da mora organ, ki vodi postopek, pozvati vse najemojemalce poslovnih prostorov in stanovanj ter upravičence do vrnitve, da v roku 60 dni od uveljavitve tega zakona, priglasijo svoje zahtevke iz naslova vlaganj v nepremičnine, oziroma zmanjšanja vrednosti nepremičnin. Ustavno sodišče RS je uveljavitev tega zakona najprej začasno zadržalo s sklepom, št. U-I-326/98 z dne 30. 9.1998, nato pa dne 14. 10. 1998 sprejelo dokončno odločitev, ki roka za priglasitev zahtevkov ni spremenila. Odločitev je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 76/98 dne 6. 11. 1998. S tem dnem je pričel teči 60 dnevni rok za priglasitev zahtevkov iz naslova vlaganj v nepremičnine, ki so predmet denacionalizacijskega postopka. Tek tega, sicer prekluzivnega roka, se je zaključil z dnem 5. 1. 1999. 11. Tožnik svojo tožbo gradi na predpostavki, da njegov pravni interes za sodelovanje v postopku denacionalizacije utemeljujejo določbe od 173. do 180. člena SZ-1, vendar pa sodišče pritrjuje toženi stranki, da te zakonske določbe urejajo le razmerja v stanovanjih, ki so bila odvzeta po predpisih o podržavljenju ter v postopku denacionalizacije vrnjena prvotnim lastnikom, in sicer med temi lastniki ter najemniki, to je prejšnjimi imetniki stanovanjske pravice. SZ-1 namreč v citiranih zakonskih določbah ureja veljavnost najemnih pogodb med zavezancem za vrnitev stanovanja, upravičencem in najemnikom, pravico najemnikov do nakupa stanovanja ali nakupa drugega stanovanja, višino odškodnin, možnosti najema neprofitnih stanovanj, vprašanja hišniških stanovanj, predkupne pravice najemnikov na teh stanovanjih ter varstvo te pravice. Dejstvo je torej, da določbe SZ-1 urejajo razmerja med lastnikom stanovanja, ki ga pridobi vrnjenega v postopku denacionalizacije ter najemnikom tega stanovanja, to je prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, torej urejajo razmerja za čas, ko je v denacionalizacijskem postopku odločeno o vrnitvi stanovanja prvotnemu lastniku. Sodišče zato soglaša s toženo stranko, da je pri odločanju o tožnikovi zahtevi za sodelovanje v postopku denacionalizacije treba izhajati iz določb ZDen in ne SZ-1. Prav tako ni mogoče slediti tožnikovi trditvi v tožbi, da je upravičen do sodelovanja v postopku, ker je zaradi nične pogodbe izgubil lastninsko pravico na stanovanju in ker je bil izigran v uveljavljanju pravic bivšega imetnika stanovanjske pravice na stanovanja v postopku denacionalizacije, saj so zahtevki, ki izhajajo iz takih zatrjevanj, predmet civilnopravnih postopkov in ne predmet postopka denacionalizacije.

12. Sodišče pritrjuje argumentom tožene stranke, da je tožnikova zahteva za vstop v postopek denacionalizacije prepozna in da tožnik tudi ni izkazal vlaganj v stanovanje. ZDen-B je kot skrajni rok za priglasitev zahtevkov iz naslova vlaganj v nepremičnine, ki so predmet denacionalizacijskih postopkov (s tem pa tudi za zahtevek za vstop prizadetih strank v ta postopek) določil 5. 1. 1999. Sodišče meni, da tožnik v tem času ni mogel vedeti, da bi lahko vstopil v postopek denacionalizacije, ki se vodi po zahtevi pravnih naslednikov denacionalizacijskega upravičenca A.A. Dejstvo je namreč, da je v letu 1991 z Mestno občino sklenil kupoprodajno pogodbo za stanovanje. Ne glede na to, pa se je z dejstvom, da je stanovanje predmet denacionalizacijskega postopka, seznanil najkasneje ob izdaji sodbe Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. P 547/2011 z dne 11. 11. 2003, oziroma ob pravnomočnosti te sodbe dne 14. 1. 2004, ko je bila kupoprodajna pogodba, ki jo je sklenil z Mestno občino, ugotovljena za nično. Kljub temu pa je tožnik šele 23. 9. 2014, torej več kot deset let po tem, ko je ta sodba postala pravnomočna, zahteval, da vstopi v postopek denacionalizacije kot stranka z interesom zaradi vlaganj v stanovanje. Sodišče zatorej meni, da je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je tožnikova zahteva, da se mu dovoli sodelovanje v postopku denacionalizacije, prepozna. Četudi bi, glede na dejansko situacijo, kot rok za uveljavljanje zahtevka za povrnitev vlaganj upoštevali splošni petletni zastaralni rok po določbah Obligacijskega zakonika (OZ), je ta rok tožnik zamudil. 13. Sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi tožene stranke, da tožnik ni izkazal vlaganj v stanovanje. Svoji zahtevi je priložil le tri zapisnike o ocenitvi vrednosti stanovanja, ki naj bi, kot trdi, dokazovala, da se je spremenila tako površina kot tudi vrednost stanovanja. Iz zapisnikov ni mogoče razbrati niti metodologije cenitev niti vrednotenja med sabo niso primerljiva, saj so elementi ocenjevanja različni. Sodišče zato soglaša s toženo stranko, da je tožnikovo zatrjevanje o vlaganju v stanovanje pavšalno. Tožnik niti v tožbi ne pojasni kaj naj bi bili posegi v stanovanje niti koliko se je zaradi teh posegov povečala njegova vrednost, kar pa pomeni, da zahteve, da ima pravico sodelovati v postopku denacionalizacije zato, ker je (oziroma njegov pravni prednik) vlagal v stanovanje in povečal njegovo vrednost, po vsebini ni izkazal, s tem pa tudi ni izkazal pravnega interesa za vstop v postopek denacionalizacije.

14. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

15. Odločitev o stroških strank v postopku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Ker ZUS-1 kot stranko v postopku šteje tudi prizadeto stranko, je sodišče na podlagi te zakonske določbe na enak način odločilo tudi o stroških pravnih naslednikov denacionalizacijskega upravičenca.