Jedro

Obseg prepisovanja, ki ga je ugotovila komisija, pristojna za ugotovitev utemeljenosti prijave o plagiatorstvu in nato potrdila tudi tričlanska komisija, je tako obsežen, da izkazuje, da magistrska naloga ni rezultat lastne ustvarjalnosti in dela tožnika.

Vprašanje, v kolikšnem delu je bil tožnik pri posamezni raziskavi udeležen samostojno in ali mu je dejansko mogoče očitati, da magistrsko delo ni rezultat njegove lastne ustvarjalnosti, je izključno strokovna ocena, v katero sodišče ne more in ne sme posegati, saj gre v tem primeru za pedagoško strokovno opravilo. Obseg sodne kontrole je zato v tovrstnih postopkih omejen le na vprašanje pravilnosti postopka ter pravilne uporabe materialnega prava.

Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da bi tožena stranka pri odvzemu magistrskega naziva odločala po prostem preudarku. V prvem odstavku 164. člena Statuta Univerze v Ljubljani je namreč določeno, da se magistrski naslov odvzame, če se ugotovi, da magistrsko delo ni rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in dela. To določilo ne določa, da bi senat članice odločal po prostem preudarku, niti ni na drug način določen prosti preudarek. Za prosti preudarek bi šlo, če bi bilo navedeno, da se magistrski naslov lahko odvzame. Torej ne veljajo tista pravila upravnega postopka, ki se nanašajo na odločanje po prostem preudarku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku odvzela znanstveni naslov magistra znanosti, ki ga je pridobil na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani po zagovoru magistrskega dela z naslovom ... dne 28. 7. 2005. Odredila je, da se sklep o odvzemu magistrskega naslova objavi na primeren način na spletnih straneh Ekonomske fakultete ter da se prekliče veljavnost izdane diplome tožniku št. 2620 z dne 25. 11. 2005 v Uradnem listu Republike Slovenije, tožnik pa mora vrniti diplomo in vse listine o podelitvi magistrskega naslova v enem mesecu od prejema sklepa. V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je prejela prijavo, da obstaja sum plagiatorstva v primeru magistrske naloge. Statut Univerze v Ljubljani v prvem in drugem odstavku 177. člena določa, da lahko predlog o odvzemu doktorata znanosti poda vsakdo. Po drugem odstavku 164. člena statuta se za odvzem magistrskega naslova smiselno uporabljajo določbe statuta o odvzemu doktorata. Za odvzem je pristojen senat članice univerze na predlog dekana. Na podlagi prijave je dekan ob uporabi prvega odstavka 178. člena statuta izdal sklep o imenovanju dveh visokošolskih učiteljev, prof. dr. A.A. in prof. dr. B.B., ki sta presojala utemeljenost prijave. Komisija je pri tem ugotovila, da so besedilo in izračuni v magistrskem delu v poglavjih 4.3.5.2.2. identični raziskovalnemu delu Statičen izračun marže za storitev izdaje „zbirnega računa“ in s programskim paketom SPSS ter Monte Carlo simulacijo izračuna marže. Naročnik raziskovalnega dela je C. d. v. z. (v nadaljevanju C.), avtor pa mag. D.D. v sodelovanju s tožnikom. Magistrsko delo se v empiričnem in opisnem delu pretežno pokriva z navedeno raziskavo, pri čemer tožnik navaja, da gre za lastne izračune, medtem ko raziskave ne navaja. Besedilo v poglavju 2.1.1. magistrskega dela je v pretežnem delu enako besedilu iz raziskave Analiza stroškov obdelave recepta ter monopolnega položaja in uspešnosti poslovanja slovenskih lekarn, katerega naročnik je bila C., kot avtor pa je v raziskavi naveden dr. E.E. v sodelovanju s tožnikom. Vir v raziskavi ni naveden, v magistrskem delu pa je kot vir navedeno: „Prirejeno po Tajnikar, 2003, str. 246-247“. Nadalje je besedilo magistrskega dela v štirih poglavjih v pretežnem delu enako tekstu iz raziskovalnega dela Analiza stroškov obdelave recepta ter monopolnega položaja in uspešnosti poslovanja slovenskih lekarn, katerega naročnik je bila C., kot njen avtor pa E.E. v sodelovanju s tožnikom. Komisija je ugotovila, da so vse tabele v magistrskem delu enake tabelam iz raziskave in da v magistrskem delu ni nikjer navedena raziskava, iz katere so prevzeti podatki. Tožnik navaja, da gre za lastne izračune, oziroma pretežno navaja iste vire, kot so navedeni v raziskavi. Pri slikah avtor magistrskega dela za vir ne navaja raziskave, vira sploh ne navaja, ali pa ga navaja, da gre za lasten prikaz ali druge vire. Besedilo magistrskega dela v poglavju 4.5.2. je enak besedilu iz poglavja 4 študije Analiza stroškov, ki jih imajo lekarne pri storitvah izdaje „zbirnega računa“ zdravstvenim zavarovalnicam ter analize monopolnega položaja lekarn, katere avtor je v delu naveden doc. dr. F.F. s sodelavci. Magistrsko delo je v določenih poglavjih enako oziroma v bistvenem podobno tej študiji. Dr. F.F. in sodelavci so analizo izdelali po naročilu C. za potrebe postopka, ki ga je C. sprožila pri Uradu za varstvo konkurence. Komisija je podala pisno mnenje, da je predlog utemeljen. Nato je tožena stranka imenovala tričlansko komisijo v sestavi dr. G.G., dr. H.H. in dr. I.I., da zberejo dokaze o razlogih za odvzem magistrskega naslova in o tem podajo ločena mnenja. Zaslišan je bil dr. E.E., ki je podal izjavo, da je tožnik soavtor študije, da je bil seznanjen, da se bo navedena študija uporabila v magistrski nalogi, čemur ni nasprotoval, da je navedena študija interni dokument, da pa je res, da je izračune z SPSS v večini opravil mag. D.D.. Tožnik je v postopku povedal, da je soavtor vseh študij, da študije nikjer niso bile objavljene ter da so soavtorji dovolili objavo vseh podatkov v magistrskem delu in da se avtorstvo domneva po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah. Dr. F.F. in mag. D.D. sta podala pisni izjavi, da je tožnik soavtor študije, da uporabi študije nista nasprotovala in da študija ni bila objavljena. Gre za študijo Analiza stroškov, ki jih imajo lekarne pri storitvah izdaje „zbirnega računa“ zdravstvenim zavarovalnicam, ter analiza monopolnega položaja lekarn. Članica komisije dr. G.G. je v svojem ločenem poročilu navedla, da je iz vidika akademskih standardov nedopustno, da ključni del magistrske naloge opravi oseba, ki ni avtor magistrske naloge. Domneva, da tožnik glede na svojo raven metodološkega znanja ni bil sposoben opraviti ključne analize v svoji magistrski nalogi. Po njenem mnenju se od bodočih magistrov znanosti pričakuje, da znajo svoje raziskovalne hipoteze na podlagi lastnega znanja tudi preveriti z ustreznimi metodološkimi orodji. Domneva, da tožnik magistrskega dela metode raziskovalnega dela, ki je bila v nalogi uporabljena, ne pozna v tolikšni meri, da bi analizo lahko izvedel sam. Dr. I.I. je v svojem poročilu izpostavil, da je način uporabe soavtorskega dela zaradi izostanka pravilnega načina citiranja dvoumen in lahko kaže na sum plagiatorstva. Meni sicer, da je zahteva J.J. za odvzem magistrskega naslova materialno pravno dvoumna, vendar pa dejstvo tehnično napačnega citiranja ostaja odprto skupaj z vprašanjem zadostnega samostojnega znanstveno raziskovalnega prispevka. Dr. H.H. meni, da je način, kako so deli besedila internih dokumentov in izračuni, ki jih ti dokumenti vsebujejo, privzeti in na nekaterih delih celo kopirani v besedilo magistrskega dela, sporen. Sporno je to, da se delo, ki je bilo več kot očitno skupinsko delo, v magistrskem delu pojavlja izključno kot delo tožnika. Niti z enim citatom ali drugo navedbo ni nikjer v besedilu navedeno, da so pri nastajanju magisterija bila uporabljena kakršnakoli interna gradiva C., katerih avtorstvo bi bilo skupinsko. V primeru, če bi bila uporaba soavtorskih del v magistrskem delu znana komisiji, bi verjetno sam zagovor potekal drugače. Tožnik je na seji senata v okviru razprave izpostavil svoje mnenje, pri čemer je opozoril na postopkovne napake. Podal je tudi pripombo v zvezi z ugotovitvami tričlanske komisije. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, da se magistrski naslov odvzame, če se ugotovi, da magistrsko delo ni rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in dela (prvi odstavek 164. člena Statuta Univerze v Ljubljani). Senat je ugotovil, da je obseg prepisovanja, ki ga je ugotovila komisija, pristojna za ugotovitev utemeljenosti prijave in nato potrdila tudi tričlanska komisija, tako obsežen, da z gotovostjo izkazuje, da magistrska naloga ni rezultat lastne ustvarjalnosti in dela tožnika. Izračuni v tabelah niso rezultat lastne ustvarjalnosti in dela tožnika, saj iz pisne izjave tožnika in ustne izjave na zapisnik dr. E.E. izhaja, da je izračune s SPSS statističnim orodjem opravil mag. D.D. Delo je več kot očitno skupinsko delo, v magistrskem delu pa se pojavlja izključno kot delo tožnika. Niti z enim samim citatom ali drugo navedbo ni nikjer v besedilu navedeno, da so pri nastajanju magisterija bila uporabljena kakršnakoli interna gradiva C., katerih avtorstvo je bilo skupinsko.

Tožnik v tožbi najprej podaja kronološki povzetek postopka do izdaje izpodbijanega akta. Nadalje navaja, da ne razpolaga z zapisnikom seje senata in da se po njegovem vedenju ni niti vodil niti mu ni bil nikdar vročen. Nadalje pojasnjuje, zakaj je kot toženo stranko navedel Univerzo v Ljubljani, ki jo zastopa Ekonomska fakulteta. Po Zakonu o visokem šolstvu in Statutu Univerze v Ljubljani je univerza pooblaščena podeljevati in odvzemati znanstvene naslove, poleg doktorskega tudi magistrski naslov. Univerza v Ljubljani nastopa v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun. Ekonomska fakulteta je njena članica in v primerih, ko nastopa oziroma opravlja naloge pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva, nastopa v pravnem prometu s pooblastili, ki jih določa akt o ustanovitvi univerze in statut v imenu in za račun univerze. Izvajanje pravic in obveznosti fakultete pri podiplomskem magistrskem študiju pomeni izvajanje nacionalnega programa visokega šolstva, zato Ekonomska fakulteta pri tem nastopa v imenu in za račun Univerze v Ljubljani. V takih primerih je fakulteta zavod brez lastne pravne subjektivitete, zato je tožena stranka v smislu 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) Univerza v Ljubljani, zastopa pa jo Ekonomska fakulteta. Nadalje tožnik navaja, da tožena stranka ni upoštevala določb Zakona o avtorski in sorodnih pravicah. Ta v 11. členu določa domnevo avtorstva in sicer za avtorja velja tisti, katerega ime je na običajen način navedeno na delu, dokler se ne dokaže nasprotno. V skladu s statutom se magistrski naslov lahko odvzame, če se ugotovi, da magistrsko delo ni rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in dela. Tožnik torej tudi v skladu z zakonom velja za avtorja. Ugotovitev, da tožnik ni avtor, bi morala biti rezultat prepričanja in ne zgolj dvomov nekaterih članov komisije tožene stranke. Odločitev tožene stranke temelji na neverodostojnih in nepodpisanih elektronskih dokumentih, ki jih je prejela od C.. Ti dokumenti ne morejo biti verodostojen dokaz, saj gre za lepljene elektronske datoteke. Ti dokumenti niso bili predočeni niti tožniku prav tako pa tudi ne pričam. Priči dr. F.F. in D.D. sploh nista bili zaslišani, pač pa sta podala zgolj pisne odgovore na vprašanja komisije. Dr. E.E. pa ob svojem zaslišanju tudi ni prejel na vpogled dokumenta, o katerem se ga je spraševalo. Dr. E.E. je zato izpovedoval in odgovarjal v veri, da se ga sprašuje o tisti verziji avtorskega dela, ki sta ga na osnovi izhodiščnega tožnikovega avtorskega dela nadgradila skupaj s tožnikom za potrebe C.. V spisu tožene stranke pa se sploh ne nahaja nadgrajena verzija tega dokumenta, ampak zgolj tožnikova vsebina s priloženo naslovno stranjo nadgrajenega dela. Dr. E.E. je dne 8. 12. 2011 podal notarsko overjeno izjavo, ki jo tožnik prilaga k tožbi. Le-ta se natančno spominja, da je gradivo, katerega soavtor je bil skupaj s tožnikom, obsegalo preko 40 strani. Nepodpisano gradivo s tem naslovom, ki se nahaja v spisu, pa je vsebovalo le 17 strani. Teh 17 strani pa je v celoti delo tožnika. Dvom članice komisije prof. dr. G.G. v tožnikovo metodološko znanje ni dovolj. Razen tega imenovana niti ni bila prisotna na tožnikovem zaslišanju pred komisijo. Poleg tega se niti z besedico ne omenja dopisa mentorja prof. dr. K.K., v katerem je slednji že po začetku postopka za odvzem magisterija jasno izrazil, da tožniku ni mogoče pripisovati plagiatorstva. Razen tega niti eden od članov tričlanske komisije ni poročal o tem, da je prepričan o tem, da tožnikova naloga ni rezultat njegove lastne ustvarjalnosti. Izraženi so bili zgolj določeni dvomi in domneve. Dr. H.H. je izrecno navedel, da bi lahko resnično avtorstvo ugotovili le z uporabo modernih računalniških programskih orodij. Odvzem magistrskega naslova temelji zgolj na dvomih in neverodostojnih, nepodpisanih printih računalniških datotek, ki jih je priskrbela C., ki je s tožnikom v več sodnih sporih. Računalniška primerjava pridobljenih datotek ni bila opravljena. Tožniku ni bilo omogočeno, da bi bil prisoten pri neposrednem izvajanju dokazov (pri zaslišanju dr. E.E.), niti se mu ni omogočilo, da bi se izjavil o posredno izvedenih dokazih, torej o pisnih izjavah dr. F.F. in mag. D.D. Čeprav je senat odločal o odvzemu magisterija po prostem preudarku in s tajnim glasovanjem, ga to ne odvezuje upoštevanja osnovnih upravno pravnih pravil vsebinske in procesne narave. Tožena stranka tudi ni odvezana, da v odločbi ne navede, da je odločala po prostem preudarku in pojasni razloge za takšno odločanje. Tožnik ni bil vabljen na zaslišanja prič, dr. E.E. je izhajal iz zmotne predpostavke, da se ga sprašuje o delu, ki obsega preko 40 strani in to izjavo mora sodišče upoštevati, saj glede na način zasliševanja in vodenja postopka tega dr. E.E. ni mogel navesti ob zaslišanju dne 5. 10. 2011. Dve priči sploh nista bili zaslišani, ampak sta podali zgolj pisni izjavi. Med gradivom, ki naj bi bil podlaga za uvedbo postopka, ni gradiva, ki se omenja pod 3. točko na prvi strani mnenja komisije z dne 21. 7. 2011. Gre za pojasnila s sestanka članov komisije z upravo C. Neutemeljen je očitek, da tožnikova naloga ni rezultat njegove lastne ustvarjalnosti. Tudi če bi bilo res, da bi tožnik povzel dele študij, ki ju je nagradil skupaj z E.E. in D.D., je bilo s strani vseh članov komisije ugotovljeno, da je bil tožnik večinski soavtor teh študij. Ker soavtorja uporabi nista nasprotovala, tožnik ne bi bil dolžan citirati soavtorjev študije. Tudi če bi držalo, da je tožnik uporabil študiji, ki ju je ustvaril s soavtorjema, bi bilo treba ugotoviti, kaj je to pomenilo v razmerju do celotne naloge. Razen tega je Statut univerze v nasprotju z ustavo, kolikor ne določa možnosti pritožbe zoper odločitev senata članice na senat univerze. Gre za kršitev načela dvostopenjskega odločanja. Statut tudi ne ureja zastaranja postopka odvzema magistrskega naslova. Pri tem je potrebno smiselno uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka je spregledala določbe 260., 261. in 263. člena ZUP o razlogih, upravičenih predlagateljih in o rokih za obnovo postopka. Magistrski naslov je bil tožniku priznan dne 25. 11. 2005. Uvedba postopka odvzema magistrskega naslova je zato podvržena subjektivnim in objektivnim rokom iz 263. člena ZUP. Poseganje v pridobljene pravice po preteku teh rokov ni več dovoljeno. Že davno je pretekel tudi objektivni triletni rok. Tožnik predlaga, naj sodišče opravi glavno obravnavo in izpodbijani sklep odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarja pasivno legitimacijo. Univerza v Ljubljani ni pasivno legitimirana v predmetni zadevi, ker ni izdala izpodbijanega akta. Univerza je pravna oseba, ki nastopa v pravnem prometu s svojim imenom in za svoj račun v zadevah, ki jih določa zakon in statut. Posamezne fakultete so članice univerze in so prav tako pravne osebe. Določba 10. člena Zakona o visokem šolstvu določa, da članice univerze pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva nastopajo v pravnem prometu s pooblastili, določenimi v statutu, v imenu in za račun univerze. Glede nalog, ki ozko zadevajo članico, se je univerza odrekla delu svoje suverenosti v korist članice, zato članica univerze v teh zadevah odloča samostojno in samostojno izdaja akte. Tudi upravno sodišče je že priznalo članicam sposobnost samostojno vlagati tožbo v upravnem sporu. Statut Univerze v Ljubljani izrecno prenaša pristojnost odločanja odvzema magistrskega naslova na članico univerze. Izpodbijanega sklepa ni izdal senat Univerze v Ljubljani, ampak senat Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani. V nadaljevanju tožena stranka povzema potek postopka do izdaje izpodbijanega akta in navaja, da se zapisniki sej senata prisotnim na seji posebej ne vročajo, lahko pa prisotni kadarkoli, v času seje in kasneje vpogledajo v zapisnik in enako bi lahko to storil tudi tožnik, v kolikor je želel. Zmotno je tožnikovo stališče, da je podlaga za presojo, ali je neko delo rezultat avtorjeve lastne ustvarjalnosti, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah. Presoja, ali je magistrsko delo rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti, je opravilo izključno strokovne narave, gre za strokovno pedagoško opravilo. Senat pri tem ni vezan na Zakon o avtorski in sorodnih pravicah. Nadalje tožena stranka navaja, da iz poročila prof. dr. G.G. izhaja, da ona domneva in ne izraža dvoma, da tožnik metode raziskovalnega dela, ki je bila uporabljena, ne pozna v tolikšni meri, da bi lahko analizo izvedel sam. Senat je ugotovitev, da tožnikovo delo ni rezultat lastne ustvarjalnosti, sprejel s stopnjo gotovostjo. Neutemeljeni so očitki, da odločitev temelji na neverodostojnih dokumentih. Vsi dokazi so bili pridobljeni na pravilen način. Tudi podatkom v elektronski obliki se ne sme odreči veljavnosti ali dokazne vrednosti samo zato, ker so v elektronski obliki. Dokumentacija je bila tožniku ves čas dostopna na njegovem zaslišanju in je opravljal redne vpoglede v spis. Dvočlanska komisija je zaprosila C. za posredovanje podatkov o študiji Analiza stroškov, ki jih imajo lekarne pri storitvi izdaje „zbirnega računa“ zdravstvenim zavarovalnicam ter analiza monopolnega položaja lekarn. C. je odgovorila na vsa zastavljena vprašanja in tudi priložila izvod študije. Pri tem je C. opozorila, da ima ta študija vsaj posredno povezavo s še dvema študijama. Iz navedenega razloga je dvočlanska komisija C. zaprosila še za vpogled v posredno povezana dokumenta. Dvočlanska komisija ni imela nobenega razloga, da bi dvomila v verodostojnost posredovanega gradiva. C. je tudi pojasnila, da so bile študije o takšni vsebini poslane na Urad za varstvo konkurence. Tožnik vse do seje senata ni z ničemer izpostavil, da listine niso pristne. Nobena od prič iz ugotovitvenega postopka ni navedla, da ji ne bi bilo znano, za katero gradivo gre in niti da naj bi bilo teh gradiv več. Priči mag. D.D. in dr. F.F. sta na vprašanja odgovorili brez zahteve po predložitvi kakšne dokumentacije. Prav tako je bilo tudi dr. E.E. na ustnem zaslišanju predočeno, za katero študijo gre in ni zahteval posebnega vpogleda v dokumentacijo in z ničemer ni nakazal, da naj bi bila študija Analiza stroškov obdelave recepta ter monopolnega položaja in uspešnosti poslovanja slovenskih lekarn izdelana v tako imenovani izhodiščni in nadgrajeni verziji. To izhaja le iz predložene notarsko overjene izjave, ki jo je k tožbi priložil tožnik. Tožena stranka meni, da je ta izjava pridobljena le za potrebe tega postopka, ker ni logično, da dr. E.E. pri zaslišanju ne bi te okoliščine že takrat izpostavil in poudaril. Ta priča vse do tožbe o tem ni rekla ničesar, tožnik pa je to začel zatrjevati šele na seji senata, čeprav je bil z listinami seznanjen že mnogo prej. Tožena stranka zato meni, da te trditve niso resnične in da nadgradnja študije ne obstaja in je zato tožena stranka od C. tudi ni prejela. Ker je trditev v tej smeri postavil tožnik, je na njegovi strani dokazno breme. Tožnik ni niti na seji senata niti v tožbi predložil dokazila o nadgrajeni verziji študije. Na prvi strani študije je pod zapisom imena avtorja dr. E.E. celo lastnoročno podpisan. Pri študiji, ki jo je tožnik predložil k tožbi kot dokaz, pa je ta podpis zbrisan oziroma prikrit. Študija celo vsebuje tabelo, pod katero je kot vir naveden Statistični urad, ZZZS in lastni izračuni dr. E.E. Iz navedenega razloga se postavlja vprašanje, zakaj bi bil pod lastnimi izračuni naveden dr. E.E., če pa je avtor študije le tožnik. Nadalje tožena stranka navaja, da če je bila primerjava besedil opravljena ročno in ne računalniško, ji zaradi tega še ni možno pripisovati manjše objektivnosti. Računalniški način primerjave je le eden od možnih načinov. Glede očitanih procesnih kršitev tožena stranka meni, da se v konkretnem primeru uporabljajo določbe statuta univerze in ne ZUP-a. Tožniku je bila zagotovljena pravica do zaslišanja in do izjave o zbranih dokazih. Statut pri izvajanju ugotovitvenega postopka ne zahteva neposrednega izvajanja dokazov in ne določa obveznega sodelovanja tožnika niti ga ni dolžna tožena stranka obveščati o poteku postopka. Tožnik je bil zaslišan in se je lahko kasneje izjasnil o vseh zbranih dokazih. Prof. dr. G.G. se je z njegovo izjavo seznanila iz zapisnika, njena prisotnost pa na zaslišanju ni nujna. Poročilo je podala na podlagi vseh zbranih dokazov, tudi izjave tožnika. Tako tožnik kot njegov pooblaščenec sta se seznanila tudi z izjavo dr. E.E., ki je bila tožniku izročena na zaslišanju dne 12. 10. 2011, enako pa je bil seznanjen tudi s pisnima izjavama dr. F.F. in mag. D.D., saj si je tožnik iz spisa skopiral izjavi teh dveh prič. Priče so bile pred izjavo seznanjene z gradivom in so natančno vedele, za katero gradivo gre. Tožniku je bila zagotovljena prisotnost na seji senata. Ne drži trditev, da bi senat svojo odločitev oprl na kakršenkoli dokaz, ki ne obstoji. Tožnik s tem v zvezi izpostavlja domnevno listino - pojasnila sestanka članov dvočlanske komisije z upravo C. z dne 13. 6. 2011, čeprav iz elektronskih sporočil, ki jih je vložil tožnik, izhaja, da tak zapis ne obstaja. To, da takega zapisa ni, je bilo pooblaščencu tožnika pojasnjeno v elektronskem sporočilu. Vendar pa ta listina, ki je ni, ni navedena kot dokaz v izpodbijanem sklepu, kar pomeni, da ni bila podlaga k sprejeti odločitvi. Skladno s tretjim odstavkom 178. člena Statuta Univerze v Ljubljani tožena stranka tudi ni upoštevala dopisa tožnikovega mentorja dr. K.K. Nobenega razloga tudi ni, da bi morala tožena stranka izrecno navesti, da je odločala po prostem preudarku. Tožnik tudi neutemeljeno graja zastaranje postopka. Zastaranju so podvrženi materialni roki, rok za uvedbo procesnega opravila pa je procesne narave. Če procesni predpis tak rok določa, je posledica njegove zamude, da je predlog prepozen in ne zastaran. Smiselna uporaba ZUP-a bi prišla v poštev, če statut ne bi določal posebnih postopkovnih pravil odvzema znanstvenih naslovov. Statut ne določa roka za odvzem znanstvenega naslova. Gre za specialna določila in ne gre uporabiti analogije z določbami ZUP-a glede obnove postopka. Če bi univerza želela, da bi po določenem času znanstveni naslov postal neizpodbojen, bi to v svojem aktu tudi predpisala. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, ker univerza ni pasivno legitimirana v predmetni zadevi, podrejeno pa, naj tožbo zavrne, ker je neutemeljena, v obeh primerih pa zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 19. 3. 2012 med drugim zavrača ugovor pasivne legitimacije. Določba 30. člena Statuta Univerze v Ljubljani nedvoumno predpisuje, da je članica univerze brez pravne subjektivitete, ko v imenu in za račun univerze izvaja dejavnost v okviru nacionalnega programa visokega šolstva in da pri tem nastopa v imenu in za račun univerze. Fakulteta ne more nastopati v svojem imenu in na svoj račun, ampak nujno v imenu in na račun univerze. Nadalje izraža nestrinjanje s tem, da tožena stranka šteje, da domneva avtorstva ne velja za tožnika, če bi mu šlo to v korist, velja pa domneva avtorstva druge osebe, če mu je to v škodo. V času, ko je nastajala dispozicija magistrske naloge, nobeden od sodelavcev na C. še ni delal na področju, ki je bilo predmet znanstvenega raziskovanja. Magistrsko delo ni skupinsko delo, ampak so bile v postopku odvzema naziva različice dokumentov zlorabljene oziroma predrugačene z namenom škodovanja ugledu tožnika s strani C. Nadalje tožnik pojasnjuje, da je pod nekaterimi izračuni podpisan dr. E.E. zato, ker je le preveril izračune tožnika. Poleg tega je v izpodbijanem sklepu za dr. G.G. uporabljen naziv redne profesorice, čeprav iz spletnega seznama pedagogov Ekonomske fakultete izhaja, da je habilitirana v nižji naziv. Tožnik se tudi ne strinja s tem, da bi lahko statut izključil procesna jamstva, ki jih zagotavlja ZUP. Tožnik tudi meni, da bi morali biti na sejo senata vabljeni tako člani obeh komisij kot tudi mentor. Razen tega je mnenje dvočlanske komisije v nasprotju z mnenji tričlanske komisije, hkrati pa so tudi posamezna mnenja oziroma poročila članov tričlanske komisije v medsebojnem nasprotju. Nadalje tožnik še opozarja, da so člani senata prezrli, da je tožnik soavtor vseh študij, da je dr. F.F. slamnati avtor in da ni avtor ničesar v teh študijah in da je po navedbah priče dr. E.E. tožnik avtor ene od študij, ki je bila podlaga za magistrsko nalogo do 80 %. Zaključek, da je obseg prepisovanja obsežen, je povsem neutemeljen. Za delovna gradiva, ki jih je tožnik posredoval ožji ekipi, ki je pomagala pri postopku pred Uradom za varstvo konkurence, ne veljajo obveznosti citiranja, saj je šlo za interne dokumente zaupne narave. Tožnik še opozarja na določilo prvega odstavka 196. člena ZUP, ki določa, da če mnenje ni zadosti obrazloženo ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti mnenja, pa se te pomanjkljivosti ne morejo odpraviti s ponovnim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 5. 4. 2012 med drugim navaja, da dispoziciji magistrskega naloge ni oporekala. V predmetnem postopku se presoja, ali je kasneje magistrsko delo, ki je nastalo na podlagi potrjene dispozicije, bilo plod tožnikove lastne ustvarjalnosti in dela. Nadalje opozarja, da dr. E.E. pri zaslišanju ni izpostavil, da bi le preveril izračune, ki je sicer pripravil tožnik. Celo povedal je, da je izračune pripravil on, nekaj malega v excelu pa naj bi pripravil tožnik. Tožena stranka meni, da tožnik zatrjevane nadgradnje študije nima, saj če bi jo imel, bi jo doslej že predložil. Ne drži, da je poročilo prof. dr. G.G. odločilno vplivalo na odločitev senata. Senat je na seji opravil razpravo, tožnik je pri razpravi sodeloval. Statut ne določa zaslišanja članov komisije. Neutemeljene so tudi navedbe tožnika, da je mnenje dvočlanske komisije v nasprotju s poročili tričlanske komisije.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 25. 4. 2012 med drugim vztraja pri tem, da je v sami dispoziciji naloge predstavljeno raziskovalno vprašanje, ideja dela in okvirna struktura naloge in to izkazuje avtorstvo in lastno znanstveno ustvarjalnost. Tožnik tudi vztraja pri tem, da načelo zaslišanja strank ne pomeni samo pravice do vpogleda v spis. Tožnik je predlagal prof. dr. K.K. kot pričo zato, da bi ta lahko potrdil njegove trditve glede dispozicije in verodostojnosti dokazov.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 23. 5. 2012 med drugim vztraja pri tem, da je predmet presoje izključno magistrsko delo in ne dispozicija in vztraja pri tem, da je zaslišanje dr. E.E. nepotrebno. V svoji naslednji pripravljalni vlogi z dne 5. 12. 2012 je tožena stranka nasprotovala tožnikovi popravi tožbe, katero je tožnik na poziv sodišča popravil tako, da je kot toženo stranko navedel: Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani. Po mnenju tožene stranke ni šlo za popravek nepopolne tožbe, ampak po njenem mnenju sedaj tožnik toži drugo pravno osebo. S tem v zvezi navaja, da Ekonomska fakulteta ne pristaja na vstop v ta postopek. Tožnik je v svoji nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 18. 12. 2012 navedel, da je tožena stranka prezrla, da je poprava imena toženca zgolj formalno dopolnjevanje tožbe. Poprava tožbe v skladu s sklepom sodišča nima nikakršnega učinka na pasivno legitimacijo strank. S tem v zvezi tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 27. 12. 2012 vztraja pri tem, da ne gre le za popravek imena tožene stranke, ampak za zapis nove tožene stranke.

K točki I. Izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče najprej uvodoma pojasnjuje, da če je tožnik sprva navedel kot toženo stranko Univerza v Ljubljana, ki jo zastopa Ekonomska fakulteta, to ni takšna pomanjkljivost, da bi bilo potrebno šteti, kot da je tožil napačno pravno osebo. Tudi po tem, ko je tožnik na poziv sodišča popravil ime tožene stranke, ni šlo za to, kot zatrjuje tožena stranka, da bi sedaj tožil drugo pravno osebo (že pri prvotni tožbi je pri imenu tožene stranke navedel tudi Ekonomsko fakulteto, le da v svojstvu zastopnice univerze). Tožnik je na poziv sodišča le popravil ime tožene stranke tako, da se sklada z imenom tistega organa, ki je izdal upravni akt. V tretjem odstavku 10. člena Zakona o visokem šolstvu je določeno, da članice univerze pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva Republika Slovenija, nastopajo v pravnem prometu s pooblastili, ki jih določa akt o ustanovitvi univerze in statut, v imenu in za račun univerze. Nadalje 30. člen Statuta Univerze v Ljubljani v prvem odstavku določa, da je članica univerze zavod brez pravne subjektivitete, ko v imenu in za račun univerze izvaja dejavnost v okviru nacionalnega programa visokega šolstva in nacionalnega razvojnega in raziskovalnega programa, za katera zagotavlja sredstva Republika Slovenija. Pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva in nacionalnega raziskovalnega in razvojnega programa nastopa članica v imenu in za račun univerze. Nadalje je v drugem odstavku 30. člena statuta določeno, da je članica univerze hkrati zavod z lastnostjo pravne osebe in nastopa pri izvajanju dejavnosti iz 16. člena tega statuta v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun. Dejavnosti iz 16. člena pa so izobraževalna, raziskovalna, umetniška, razvojna, strokovna in svetovalna dejavnost oziroma druge s tem povezane dejavnosti, ki so opredeljene v prilogi tega statuta. Pri tem pa iz tega besedila ni razvidno, ali je tudi odvzem znanstvenih naslovov del teh dejavnosti, tovrsten odvzem pa tudi ni naštet v prilogi statuta. Tako je na nek način odprto vprašanje, ali morajo tožeče stranke pri tovrstnih postopkih tožiti članico univerze ali univerzo. Ker iz predpisov to ni nedvoumno razvidno, po mnenju sodišča nobena stranka ne more biti prikrajšana za sodno varstvo zgolj zaradi tega, ker ni na prvem mestu navedla le članico univerze. Sodišče je pri pozivu na popravo tožbe izhajalo iz tega, da glede na to, da gre za enostopenjski upravni postopek, je potrebno izhajati iz tega, kdo je izdal izpodbijani akt. Izpodbijani akt je izdal senat Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani. Tudi pri popravljeni tožbi tako tožnik dejansko hkrati z Ekonomsko fakulteto še vedno toži tudi univerzo in zato po mnenju sodišča ne gre za spremembo subjekta, ki je tožen. Tožnikovo ravnanje zato ne pomeni umika tožbe, kot zmotno meni tožena stranka. S tem v zvezi sodišče opozarja še na stališče vrhovnega sodišča v sklepu opr. št. I Up 506/2012 z dne 28. 11. 2012, kjer je šlo za podobno vprašanje, kdo je v takem primeru lahko tožena stranka, ter je sodišče navedlo, da navedena napačna stranka ni takšna napaka, da bi terjala razveljavitev sklepa.

V času izdaje sklepa je Statut Univerze v Ljubljani v prvem odstavku 164. člena določal, da se magistrski naslov odvzame, če se ugotovi, da magistrsko delo ni rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in dela. Za odvzem naslova se smiselno uporabljajo določbe tega statuta o odvzemu doktorata, s tem da je za odločanje pristojen senat članice na predlog dekana. Podrobneje je tedaj določal postopek odvzema bodisi doktorata bodisi magistrskega naslova statut v 177., 178. in 179. členu. Sodišče meni, da je postopek odvzema magistrskega naslova potekal v skladu z navedenimi določili, pri čemer sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je prejela prijavo, da obstaja sum plagiatorstva v primeru magistrske naloge, da je dekan izdal sklep o imenovanju dveh visokošolskih učiteljev, da je dvočlanska komisija podala pisno mnenje, da je predlog utemeljen, na kar je tožena stranka imenovala tričlansko komisijo, da zbere dokaze o razlogih za odvzem magistrskega naslova in o tem člani podajo ločena mnenja. Tožena stranka je nadalje pravilno ugotovila, da je senat prišel do zaključka, da je obseg prepisovanja, ki ga je ugotovila komisija, pristojna za ugotovitev utemeljenosti prijave in nato potrdila tudi tričlanska komisija, tako obsežen, da izkazuje, da magistrska naloga ni rezultat lastne ustvarjalnosti in dela tožnika.

Sodišče ne more slediti tožnikovi navedbi, da se zapisnik seje senata ni vodil. V upravnem spisu se namreč nahaja tako zapisnik seje senata z dne 21. 12. 2011 kot tudi zapisnik z dne 28. 11. 2011. Na seji senata dne 21. 11. 2011 je bil prisoten pooblaščenec tožnika, na seji dne 28. 11. 2011 pa sta bila prisotna tako tožnik kot tudi njegov pooblaščenec. Tako sta se z dogajanji na seji lahko seznanila, sodišče pa tudi meni, da bi dobila kopijo zapisnika, če bi jo zahtevala.

Sodišče tudi meni, da tožena stranka v postopku odvzema magistrskega naslova ni vezana zgolj na določila Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, saj se Statut Univerze v Ljubljani na ta zakon niti ne sklicuje. Ne glede na to pa tožena stranka tožniku niti ne očita, da naj ne bi bil soavtor raziskav, ki jih je uporabil v nalogi, bistvo njenega očitka je v tem, da ni citiral virov oziroma da ni navajal, da je le soavtor. Vprašanje, v kolikšnem delu je bil tožnik pri posamezni raziskavi udeležen samostojno in ali mu je dejansko mogoče očitati, da magistrsko delo ni rezultat njegove lastne ustvarjalnosti, pa je izključno strokovna ocena, v katero sodišče ne more in ne sme posegati, saj gre v tem primeru za pedagoško strokovno opravilo. Obseg sodne kontrole je zato v tovrstnih postopkih omejen le na vprašanje pravilnosti postopka ter pravilne uporabe materialnega prava. Glede dokumentov C. sodišče meni, da zgolj zato, ker gre za elektronske datoteke, jim samo iz tega razloga še ni mogoče očitati neverodostojnosti. Sicer pa je tudi ocena o tem, koliko je nek vir verodostojen, stvar strokovne presoje organa, ki odloča o odvzemu magistrskega naslova in tudi to ne more biti predmet sodne presoje. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da bi morali biti priči dr. F.F. in mag. D.D. zaslišani. Oba sta dala svojo pisno izjavo. Drugi odstavek 164. člena ZUP določa, da se kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede. Torej se lahko tudi zgolj pisna izjava uporabi kot dokaz. Sodišče tudi meni, da ni bilo potrebno, da bi jima komisija vročila gradiva, o katerih jima je postavljala vprašanja. Pri vprašanjih, naslovljenih na mag. D.D. je bilo navedeno, v zvezi s katero raziskavo ga komisija sprašuje. Enako velja tudi za vprašanja, naslovljena na dr. F.F. Mag. D.D. pri svojih odgovorih ni navedel, da ne bi vedel, po kateri študiji ga sprašujejo, pa tudi dr. F.F. ni navedel, da ne bi vedel, po kateri raziskavi sprašujejo njega. Tudi iz zapisnika o zaslišanju priče dr. E.E. ni razvidno, da ne bi vedel, po katerih raziskavah ga sprašujejo. V zvezi s to pričo sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da naj bi dr. E.E. odgovarjal v veri, da se ga sprašuje o neki drugi verziji raziskave, ki naj bi bila nadgradnja tiste, ki se nahaja v upravnem spisu. Dr. E.E. namreč na zaslišanju ni povedal, da naj bi obstajala še neka nadgrajena verzija dokumenta. Razen tega je tudi C.C. posredovala toženi stranki le eno verzijo raziskave, torej le tisto, ki se nahaja v upravnem spisu. Razen tega je v tej raziskavi dr. E.E. tudi podpisan kot avtor in ni logično, da bi se podpisal kot avtor, če bi bilo to delo v celoti od tožnika. Pri tabeli 1 je tudi izrecno navedeno, da gre za lastne izračune dr. E.E. in ne bi bilo logično, da bi dr. E.E. to navedel, če bi bili izračuni izključno od tožnika. Poleg tega sodišče tudi sledi navedbam tožene stranke, da bi moral tožnik domnevno nadgradnjo te raziskave, ki naj pa bi bila soavtorsko delo, predložiti, da bi se lahko ta tožbeni ugovor upoštevalo.

Sodišče tudi meni, da ni nujno, da bi morala biti dr. G.G. prisotna na tožnikovem zaslišanju, saj v tedaj veljavnem 178. členu Statuta Univerze v Ljubljani ni določeno, da morajo biti pri zaslišanju prisotni vsi člani komisije. Svoje mnenje lahko po mnenju sodišča član komisije poda tudi na podlagi zbranega gradiva in vpogleda v zapisnik o zaslišanju. Glede tožbenega očitka, da se nikjer ne omenja dopisa tožnikovega mentorja prof. dr. K.K. pa sodišče meni, da tudi s tem ni bila storjena nobena napaka, saj tretji odstavek 178. člena statuta določa, da člani komisije, ki so sodelovali v postopku za pridobitev doktorata znanosti (v konkretnem primeru magisterija) ne morejo biti člani komisije v postopku za odvzem doktorata znanosti oziroma magistrskega naslova. Navedeno je tudi, da tudi ne morejo dajati mnenj o razlogih za odvzem. Sodišče tudi ne vidi nobene nepravilnosti v tem, da so člani komisije izražali le dvom in domneve glede tožnikove ustvarjalnosti, saj glede na določila statuta ni vloga članov komisije, da morajo že odločiti o tem, ali naj se znanstveni naslov odvzame ali ne, ampak je njihova vloga, da podajo poročila, medtem ko je sama odločitev na strani senata fakultete in je po 164. členu statuta izključno pristojen za odvzem magistrskega naslova le senat. Neutemeljena je tudi tožbena navedba o tem, da preverjanje naloge ni bilo dobro opravljeno zato, ker ni bila opravljena računalniška primerjava pridobljenih datotek. V statutu namreč nikjer ni določeno, da bi bilo potrebno uporabljati računalniško opremo pri preverjanju, kolikšen del naloge je rezultat lastnega ustvarjalnega dela.

Glede tožnikove navedbe, da se mu ni omogočilo, da bi bil prisoten pri zaslišanju dr. E.E., sodišče ugotavlja, da je to sicer res, da na njegovem zaslišanju ni bil prisoten, vendar pa je bil pooblaščencu tožnika na zaslišanju tožnika dne 12. 10. 2011 izročen zapisnik o zaslišanju priče dr. E.E., tako da se je z njim lahko seznanil. Res pa je to, da tožniku pred odločitvijo nista bili vročeni izjavi dr. F.F. in mag. D.D., vendar pa to ni taka kršitev postopka, da bi lahko v konkretnem primeru vplivala na pravilnost odločitve. Pooblaščenec tožnika si je dne 23. 11. 2011 kopiral obe izjavi, kar pomeni, da se je z njima seznanil. To je sicer res, kar zatrjuje tožnik, da pravica do vpogleda v spis ni isto kot pravica do načela zaslišanja stranke, vendar pa v konkretnem primeru tudi če bi bili izjavi obeh prič izrecno vročeni tožniku, to ne bi moglo privesti do drugačne odločitve. Obe priči sta namreč povedali, da je tožnik soavtor študije, da tožniku ni bilo prepovedano, da bi te študije uporabil v magistrski nalogi ter da raziskave niso bile nikjer objavljene. Vse to pa so dejstva, ki med strankama niti niso sporna, sporno je le to, ali se lahko tožniku očita, da naloga ni rezultat njegovega ustvarjalnega dela, ker ni citiral, da je le soavtor raziskav, to pa ni stvar, o kateri bi odločalo sodišče, ker gre izključno za strokovno odločitev (lex artis).

Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da bi tožena stranka pri odvzemu magistrskega naziva odločala po prostem preudarku. V prvem odstavku 164. člena Statuta Univerze v Ljubljani je namreč določeno, da se magistrski naslov odvzame, če se ugotovi, da magistrsko delo ni rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in dela. To določilo ne določa, da bi senat članice odločal po prostem preudarku, niti ni na drug način določen prosti preudarek. Za prosti preudarek bi šlo, če bi bilo navedeno, da se magistrski naslov lahko odvzame. Torej ne veljajo tista pravila upravnega postopka, ki se nanašajo na odločanje po prostem preudarku. Tožnik nadalje navaja, da med gradivom, ki naj bi bil podlaga za uvedbo postopka, ni gradiva, ki se omenja pod 3. točko na prvi strani mnenja komisije z dne 21. 7. 2011. Gre za pojasnila s sestanka članov komisije z upravo C. z dne 13. 6. 2011. Iz elektronskega sporočila z dne 4. 10. 2011 res izhaja, da poseben zapisnik o sestanku z dne 13. 6. 2011 ne obstaja, vendar pa je pri oblikovanju mnenja o utemeljenosti predloga za preverbo avtorskega magistrskega dela bistvenega pomena primerjava med magistrsko nalogo in raziskovalnimi deli in ne navedeni sestanek. Glede tožbenih navedb o tem, da bi bilo potrebno ugotoviti, kolikšen delež je k nalogi prispeval tožnik sam, kolikšen pa je delež soavtorjev iz posameznih raziskav, pa sodišče meni, da gre tudi v tem primeru izključno za strokovno vprašanje, do katerega se sodišče ne more opredeliti, saj gre za strokovno presojo tožene stranke.

Sodišče meni, da statut tožene stranke ni v nasprotju z ustavo, če ne določa možnosti pritožbe zoper akt o odvzemu magistrskega naslova. Potrebno je namreč upoštevati, da tudi na nekaterih drugih upravnih področjih niso vsi upravni postopki dvostopenjski. Prav tako so tudi neutemeljene tožbene navedbe o tem, da naj bi bilo potrebno pri začetku postopka za odvzem magistrskega naslova upoštevati določila ZUP o obnovi postopka, kjer so določeni roki, v katerih je še možno začeti postopek obnove. Pri postopku za odvzem magistrskega naslova ne gre za obnovo postopka, ampak gre za povsem samostojen in od podelitve magistrskega naslova neodvisen postopek, ki se začne, poteka in konča neodvisno od postopka podelitve magistrskega naslova. Iz navedenega razloga v tem primeru ni ustrezna analogna uporaba določil ZUP o obnovi postopka.

Tožnik v pripravljalni vlogi tudi navaja, da na seji senata niso bili prisotni niti člani dvočlanske, niti tričlanske komisije, niti mentor. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da statut Univerze v Ljubljani ne določa, da bi morali biti na seji senata prisotni člani teh komisij, ampak v 179. členu določa, da se na sejo povabi prizadetega kandidata, kar je tožena stranka tudi storila. Mentor pa v skladu s tretjim odstavkom 178. člena statuta niti ne more sodelovati v tem postopku. Tožnik v pripravljalni vlogi tudi zatrjuje, da mnenje dr. F.F. in dr. I.I. dokazuje nasprotno od tega, kar je zaključil senat Ekonomske fakultete. S tem v zvezi sodišče ponovno poudarja, da sta navedena profesorja podala zgolj poročilo, nista pa po statutu pristojna za to, da odločata o odvzemu magistrskega naziva. Razen tega iz poročila dr. H.H. celo izhaja, da je po njegovem mnenju način, kako so bili deli besedila dokumentov in izračuni, ki jih ti dokumenti vsebujejo, privzeti in na nekaterih delih celo kopirani, sporen. Sporno se mu zdi to, da se delo, ki je bilo več kot očitno skupinsko delo, v magistrskem delu pojavlja izključno kot delo magistranta. Poleg tega je v svojem poročilu zapisal, da ni nikjer v besedilu magistrskega dela navedeno, da so pri nastajanju magisterija bila uporabljena kakršnakoli interna gradiva C., katerih avtorstvo bi bilo skupinsko. Izpostavil je tudi to, da bi zagovor potekal drugače, če bi bila uporaba soavtorskih del znana komisiji za zagovor. Torej je imenovani izrazil določene pomisleke glede magistrskega dela. Tudi iz poročila dr. I.I. izhaja, da je način uporabe soavtorskega dela zaradi izostanka pravilnega načina citiranja dvoumen in lahko kaže na sum plagiatorstva pri slikah 7, 8, 10 in 11 magisterija. Izpostavil je tudi to, da ostaja dejstvo tehnično napačnega citiranja odprto in je prepustil v svojem mnenju presojo senatu, naj dokončno presodi o predlogu za odvzem magistrskega naziva. Sodišče tako ugotavlja, da ni nobenega bistvenega razlikovanja med posameznimi strokovnimi ugotovitvami izvedencev.

Sodišče je o zavrnitvi tožbe odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. V tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, ker je ocenilo, da predlagani dokazi niso pomembni za odločitev. Tožnik je tako predlagal zaslišanje dr. E.E., ki je bil v upravnem postopku že zaslišan, sodišče pa je v tej sodbi že pojasnilo, zakaj ne more slediti tožbenim navedbam, da naj bi dr. E.E. na tem zaslišanju odgovarjal v veri, da se ga sprašuje o neki drugi verziji raziskave. Prav tako po mnenju sodišča k drugačnemu dejanskemu stanju ne more prispevati zaslišanje tožnika, saj je bil tudi on zaslišan v upravnem postopku in je tudi vseskozi podal svoje stališče o zadevi, do katerega se je sodišče tudi že opredelilo v tej sodbi. Nadalje tožnik predlaga zaslišanje doc. dr. I.I., ki pa je v zadevi podal kot član komisije poročilo o tožnikovi magistrski nalogi in sodišče ne vidi razloga, zakaj bi na obravnavi podal drugačen pogled na zadevo, kot jo je podal v svojem poročilu. Sodišče tako na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 glavne obravnave ni razpisalo.

K točki II. izreka: Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne, zato je bilo odločeno tako, kot je navedeno pod točko II. izreka sodbe.