Jedro

S pogodbo o naročilu se prevzemnik naročila zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle. Tudi ta pogodba se lahko sklene v korist tretjega, s katero se promitent zaveže promisarju, da bo izpolnil beneficiarju. V takem primeru pridobi benificiar (tretji) lastno in neposredno pravico nasproti dolžniku (promitentu). Zato je treba za rešitev vprašanja aktivne legitimacije v obravnavanem primeru uporabiti še določila splošnega dela OZ, ki urejajo pogodbo v korist tretjega.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženca zahtevala plačilo 2.687,36 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.11.2006 naprej ter pravdne stroške. Te je naložilo v plačilo tožeči stranki v višini 1.536,29 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo obravnavanje in odločitev. Sprejema dokazno oceno prvega sodišča, da je AŽ izročila tožencu vtoževani znesek za tožnico. Kot napačno pa graja naziranje prvega sodišča o darilni obljubi. Sklicuje se na 62. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in navaja, da je AŽ denar kot darilo tožnici izročila že s tem, ko ga je izročila tožencu kot zastopniku. Darilo je bilo izročeno, toženec ga je sprejel z obljubo, da ga bo prenesel in izročil tožnici. Zato je ta aktivno legitimirana za tožbeni zahtevek nasproti njemu na podlagi določil o pogodbi v korist tretjega (126. člen Obligacijskega zakonika - OZ).

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz trditvene in dokazne podlage strank in ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je AŽ, mati tožnice in stara mati toženca, 24.5.2004 tožencu izročila vtoževani znesek 644.000,00 SIT (sedaj 2.687,36 EUR). Prvo sodišče je na podlagi zaslišanja strank AŽ in drugih prič zanesljivo ugotovilo, da je toženec denar prevzel za tožnico in ne zase, kot se je branil, prav tako je sodišče ugotovilo, da bi ga moral glede na naročilo AŽ prenesti in ga izročiti tožnici, česar pa ni storil. Kljub takim dejanskim ugotovitvam je prvo sodišče zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker je ocenilo, da je prišlo med tožnico in njeno materjo le do darilne obljube in da tožnica in toženec nista bila v mandatnem razmerju. Ocenilo je, da tožnica nima zahtevka ne do svoje matere (česar ta sploh ni uveljavljala), ker darilna obljuba ni bila pisna, ne do toženca, ker mu posla ni naročila. Tako pravno naziranje je zmotno.

Pritožba upravičeno opozarja, da je prvo sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Glede na dejanske ugotovitve prvega sodišča, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, saj temeljijo na pravilno in popolno ocenjenih dokazih (zaslišanje strank, prič in listine), je bila med AŽ in tožencem sklenjena pogodba o naročilu (mandat). Po 766. členu OZ se s pogodbo o naročilu prevzemnik naročila (toženec) zavezuje naročitelju (AŽ), da bo zanj opravil določene posle (konkretno: prinesel in izročil denar tožnici). Tudi pogodba o naročilu se lahko sklene v korist tretjega, s katero se promitent zaveže promisarju, da bo izpolni beneficiarju. V takem primeru pridobi beneficiar (tretji) lastno in neposredno pravico nasproti dolžniku (promitentu). Zato je treba za rešitev vprašanja aktivne legitimacije tožeče stranke v obravnavanem primeru uporabiti še določila splošnega dela OZ, ki urejajo pogodbo v korist tretjega in ki jih je prvo sodišče prezrlo. Kadar je s pogodbo ustanovljena pravica v korist tretjega, pridobi tretji lastno in neposredno pravico nasproti dolžniku, če ni dogovorjeno ali če ne izhaja iz okoliščin posla kaj drugega (1. odst. 126. člena OZ).

Zaradi napačnih materialnopravnopravnih izhodišč, ko je prvo sodišče štelo, da tožnica ni aktivno legitimirana za zahtevek proti tožencu, sodba nima razlogov o takih morebitnih okoliščinah. Zato se je ne da v celoti vsebinsko preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče pa tudi ni ugotavljalo dejstev o utemeljenosti pobotnega ugovora, ki ga je postavil toženec. Gre za sklop pravnih in dejanskih vprašanj, ki jih prvo sodišče še ni obravnavalo. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ne more samo prvič dopolnjevati postopka oziroma odpravljati teh pomanjkljivosti. Enako velja za opisano procesno kršitev.

Zato je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo na podlagi 1. odst. 354. člena ZPP in 355. člena istega zakona razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje prvemu sodišču. V njem naj navedene kršitve odpravi in v okviru podane trditvene in dokazne podlage strank ponovno odloči o tožbenem zahtevku tožeče stranke, nato pa ugotovi, ali obstoji tudi v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke in do kakšne višine, ter o zadevi ponovno odloči. Za svojo odločitev naj navede jasne in pregledne razloge.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. člena ZPP.