Jedro

Ker pravovarstveni zahtevek v tem sporu ne vsebuje terjatve, ki bi neposredno vplivala na obseg stečajne mase, ga torej ni bilo treba prijaviti v stečajnem postopku nad drugo toženko.

Po prvem odstavku 28. člena ZSPDPO je bilo nepremično premoženje možno dati v brezplačno uporabo z neposredno pogodbo le osebam javnega prava za izvrševanje javnih nalog, razen javnim podjetjem ali nevladnim organizacijam, ki delujejo v javnem interesu za izvajanje dejavnosti, za katero so ustanovljeni, druga toženka (niti prva toženka) pa tem zahtevam ne ustrezata, zato je sporna pogodba brez datuma v nasprotju s kogentno določbo 28. člena ZSPDPO in na podlagi določb prvega odstavka 86. člen in prvega odstavka 88. člena OZ v izpodbijanem delu nična. Glede na to, da gre pri tem za izjemo od pravila, da se nepremično premoženje, ki ga začasno ne potrebuje noben uporabnik, lahko odda v najem (26. člen ZSPDPO), torej v odplačno uporabo, pri določbi 28. člena ZSPDPO ne gre za prepoved manjšega pomena. Ta določba pa tudi ne prepoveduje sklenitve takšne pogodbe le državi, samoupravni lokalni skupnosti oz. upravljavcu njunega premoženja, saj natančno določa dokaj ozek krog subjektov, ki takšno pogodbo lahko sklenejo (določeno je namreč tudi kdo je lahko nasprotna pogodbena stranka). Zaradi navedenega pritožbeno sklicevanje prve toženke na drugi odstavek 86. člena OZ ne more biti uspešno.

Naknadno spreminjanje bistvenih elementov pogodbe o stavbni pravici pomeni tako neenakopravno obravnavanje dejanskih in potencialnih ponudnikov. Sklenitev sporne pogodbe brez datuma torej v delu, v katerem se nanaša na coni 5 in 6, krši načelo enakega obravnavanja vseh udeležencev v postopku in načelo preglednosti vodenja postopkov in sprejemanja odločitev. Ker je takšno naknadno spreminjanje bistvenih elementov pogodbe v nasprotju s prisilnimi predpisi, je na podlagi določb prvega odstavka 86. člen in prvega odstavka 88. člena OZ nično.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v zvezi s popravnim sklepom z dne 13. 12. 2017 potrdi.

II. Prva toženka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti tožeči stranki in stranski intervenientki na strani tožeče stranke njune stroške pritožbenega postopka, in sicer tožeči stranki 2.126,80 EUR, stranski intervenientki na strani tožeče stranke pa 1.743,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo delno ničnost pogodbenih določil (I. točka izreka izpodbijane sodbe), obema toženkama naložilo, da morata v roku 15 dni odstraniti parkirne zapornice in drugo tehnično opremo in sporni nepremičnini izročiti v posest tožeči stranki (II. točka izreka izpodbijane sodbe) ter odločilo, da sta obe toženki dolžni tožeči stranki povrniti pravdne stroške (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pritožuje prva toženka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke oz. podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Druga toženka se v odgovoru na pritožbo v celoti pridružuje pritožbenim navedbam prve toženke in predlaga, da se pritožbi ugodi.

4. Tožeča stranka in stranska intervenientka na strani tožeče stranke v vsaka v svojem odgovoru na pritožbo predlagata, da naj Višje sodišče pritožbo zavrne in pritožnici naloži povrnitev njunih stroškov.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v ugotovitvenemu delu izreka ugotovilo (delno) ničnost določil 3. in 4. člena Pogodbe brez datuma, sklenjene med tožečo stranko kot uporabnikom, drugo toženko kot upravičencem in prvo toženko kot leasingom v delu, v katerem se nanašajo na parkirišča označena s številkami 5 in 6. To odločitev je utemeljilo na nasprotju tega dela pogodbenih določil določbam v času sklenitve te pogodbe veljavnega Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (v nadaljevanju ZSPDPO). Posledično je ugodilo tudi dajatvenemu zahtevku in obema toženkama naložilo, da morata v roku 15 dni odstraniti parkirne zapornice in drugo tehnično opremo in sporni nepremičnini izročiti v posest toženi stranki ter toženkama naložilo nerazdelno povrnitev stroškov.

7. V zvezi s pravnim interesom tožeče stranke za tožbo pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bila predmet postopka tako zahtevek za ugotovitev delne ničnosti, kot tudi dajatveni zahtevek na izročitev spornih nepremičnin v posest tožeči stranki. Pri dajatvenem zahtevku se pravni interes domneva. Ugotovitveni zahtevek predstavlja zato v razmerju do dajatvenega zahtevka vmesni ugotovitveni zahtevek po tretjem odstavku 181. člena ZPP. Za vmesni ugotovitveni zahtevek pa ni potrebno, da se posebej izkazuje pravni interes.1

8. V zvezi s pritožbenim očitkom prenehanja terjatev do druge toženke zaradi stečajnega postopka, pa pritožbeno sodišče dodaja, da te navedbe v zvezi s pravnim interesom tožeče stranke za tožbo v tem sporu niso pravno relevantne. Kot sta navajali obe pravdni stranki je tožeča stranka v stečajnem postopku nad drugo toženko prijavila terjatvi iz naslova neupravičene obogatitve zaradi neupravičene uporabe parkirnih con 5 in 6 v skupnem znesku 268.780.81 EUR, ki sta bili prerekani, tožeča stranka pa nato v zakonskem roku ni vložila tožbe za ugotovitev obstoja prerekanih terjatev oziroma ni spremenila tožbe v tem sporu tako, da bi poleg obstoječega zahtevka uveljavljala še zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Iz navedenega pa sledi le sklep, da sta v razmerju do stečajnega dolžnika prenehali terjatvi na plačilo zneska 268.780.81 EUR iz naslova neupravičene obogatitve (4. odstavek 300. člena ZFPPIPP), kar pa ne vpliva na zahtevek za ugotovitev delne ničnosti pogodbe ter na zahtevek za izročitev nepremičnin v posest tožeči stranki.

9. Pravna teorija in sodna praksa sta že zavzeli stališče, da se po določbi prvega odstavka 253. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) z začetkom stečajnega postopka v denarne terjatve, ki jih je treba prijaviti v stečajnem postopku, pretvorijo le terjatve, ki neposredno vplivajo na obseg stečajne mase.2 Kot že navedeno je tožeča stranka v tem postopku uveljavljala vmesni ugotovitveni zahtevek za ugotovitev delne ničnosti pogodbenih določil, na podlagi katerih je druga toženka upravljala in tržila sporna parkirišča, prva toženka pa je imela pravico pod določenimi pogoji prevzeti njeno mesto ter zahtevek na izročitev (vrnitev) spornih nepremičnin v posest tožeči stranki (kondikcijski zahtevek). Sporne nepremičnine tudi ne spadajo v stečajno maso, saj ne gre za premoženje druge toženke (lastninska pravica na njih namreč nanjo ni bila prenesena). Ker pravovarstveni zahtevek v tem sporu ne vsebuje terjatve, ki bi neposredno vplivala na obseg stečajne mase, ga torej ni bilo treba prijaviti v stečajnem postopku nad drugo toženko.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje med drugim izhaja: - da se je razpisna dokumentacija za III. Fazo postopka “ustanovitev stavbne pravice in upravljanja s parkirnimi površinami” (v poglavju B specifikacija dodatnih zahtev) nanašala na odprta parkirna mesta in da so izrecno označene cone 1, 2, 3; - da je bila sklenjena Pogodba o stavbni pravici z dne 25. 1. 2008 (v nadaljevanju Pogodba o stavbni pravici); - da so tožeča stranka kot uporabnik ter prva in druga toženka kot upravičenca sklenili pogodbo brez datuma (v nadaljevanju sporna pogodba), v kateri so se dogovorili, da ostanejo vsa določila razpisne dokumentacije in Pogodbe o stavbni pravici v veljavi in da upravičenec upravlja in trži parkirišča, označena s številkami 1, 2, 5 in 6, za obdobje do izteka stavbne pravice oz. najkasneje do 25. 1. 2038 in - da sta obe toženki dne 7. 1. 2010 sklenili Pogodbo o prenosu stavbne pravice, pred tem (dne 5. 1. 2010) pa tudi Pogodbo o finančnem leasingu stavbne pravice.

11. Ničnost pogodb oz. posameznih pogodbenih določil je urejena v OZ z generalno klavzulo iz 86. člena. Posamezna določila o ničnosti vsebuje OZ tudi v drugih svojih določbah oz. se nahajajo tudi v drugih zakonih. Po določbi prvega odstavka 86. člena OZ je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Po določbi prvega odstavka 88. člena OZ pa zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Glede na to, da je tožeča stranka javni zavod, ki je upravljavec stvarnega premoženja v lasti države (stranke intervenientke) pa je bilo treba pri ravnanju s predmetnimi nepremičninami upoštevati tudi določbe v času sklepanja sporne pogodbe (med 14. 12. 2009 in 5. 1. 2010) veljavnega ZSPDPO. Sodišče prve stopnje se je pri svoji presoji torej pravilno sklicevalo na določbe ZSPDPO (gl. 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

12. Tretji odstavek 23. člena ZSPDPO, ki določa, da je pogodba o brezplačni odsvojitvi nepremičnega premoženja države in samoupravnih lokalnih skupnosti, ki ne vsebuje opredelitve javnega interesa, nična, je res edina določa ZSPDPO, ki izrecno določa ničnost pogodbe kot sankcijo za kršitev drugega odstavka istega člena, v katerem je opredelitev javnega interesa določena kot bistvena sestavina takšne pogodbe. Določba tretjega odstavka 23. člena ZSPDPO govori zgolj o ničnosti pogodbe, v kateri javni interes ni opredeljen (pogodba je v tem primeru nična, ker ne vsebuje ene od bistvenih sestavin, ne glede na to, ali je vsebina te opredelitve, ki pomeni bistveno sestavino, pravilna ali ne), in ne o ničnosti pogodbe, če pravni interes ni izkazan (kar se nanaša na resničnost vsebine prej navedene opredelitve). Vendar pa navedeno še ne pomeni, da samo nasprotje s to določbo ZSPDPO utemeljuje ničnost pravnega posla. Po presoji pritožbenega sodišča določba tretjega odstavka 23. člena ZSPDPO določa le dodaten ničnostni razlog, ki brez te izrecne določbe ne bi povzročil ničnosti pogodbe. Nasprotno razumevanje bi namreč pripeljalo do po mnenju pritožbenega sodišča očitno nepravilne oz. celo absurdne situacije, ko pogodba o brezplačni odsvojitvi, ki bi sicer vsebovala opredelitev javnega interesa, čeprav napačno, ne bi bila nična. Nasprotno pa bi bila pogodba o brezplačni odsvojitvi, v kateri javni interes ne bi bil opredeljen, čeprav bi obstajal, in bi šlo tako zgolj za formalno pomanjkljivost, nična. Dejstvo, da sankcija ničnosti v ZSPDPO razen za primer nasprotja z drugim odstavkom 23. člena ZSPDPO ni določena, torej ne more pomeniti, da nasprotje pogodbe drugim določbam ZSPDPO ničnosti ne more utemeljiti. Kot izhaja iz nadaljevanja, namreč tudi nasprotje z drugimi določbami ZSPDPO lahko utemeljuje ničnost pogodbe, takšno stališče pa je v preteklosti že zavzelo tudi pritožbeno sodišče.3

13. Sodna praksa, na katero se v pritožbi sklicuje prva toženka, tj. sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1447/2014 z dne 11. 12. 2014, v konkretnem primeru ni relevantna. Iz te odločbe namreč izhaja, da stranka, ki ni bila izbrana v postopku javnega naročanja, nima interesa za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti sklepa o izbiri najugodnejšega ponudnika, lahko pa uveljavlja ničnost pogodbe. V konkretnem primeru pa gre za bistveno drugačno dejansko stanje, saj je bilo predmet tega postopka ravno odločanje o delni ničnosti pogodbe. Iz prej navedene sodne odločbe pa tudi ne izhaja, da je zgolj neobstoj opredelitve javnega interesa v pogodbi o brezplačni odsvojitvi nepremičnega premoženja lahko ničnostni razlog, kadar gre za ravnanje s premoženjem po ZSPDPO.

14. V konkretnem primeru so bile vse relevantne pogodbe sklenjene v pisni obliki, v enaki obliki pa je bila objavljena tudi razpisna dokumentacija, je treba upoštevati določbo prvega odstavka 56. člena OZ, po kateri, če je pogodba sklenjena v posebni obliki, bodisi na podlagi zakona bodisi po volji strank, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. Sam predmet pogodbe oz. njegov obseg pa ne predstavlja niti stranske točke (drugi odstavek 56. člena OZ), niti se z njegovo spremembo ne zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali obeh strank (tretji odstavek 56. člena in četrti odstavek 51. člena OZ), saj se s tem ob povečanju parkirnih površin sicer zmanjšajo obveznosti stranke, v katere korist je ta sprememba, vendar se hkrati povečajo obveznosti nasprotne stranke.4

15. V zvezi s pritožbenim izpostavljanjem, da je bil izpad cone 5 in 6 iz razpisne dokumentacije in Pogodbe o stavbni pravici nenameren oz. da je šlo za lapsus, pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena od strank v postopku na prvi stopnji takšnih navedb ni podala. Navedeno izhaja le iz izpovedb v postopku zaslišanih prič, vendar pa vsebina dokaza ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.5 Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da prva toženka (prav tako pa tudi ne druga toženka) tekom postopka na prvi stopnji ni podala konkretiziranih navedb o tem, kaj so imele stranke v mislih ob sklepanju Pogodbe o stavbni pravici oz. ob objavi javnega razpisa. Obseg pogodbenega predmeta v teh dveh dokumentih je bil namreč relevanten za presojo, ali je pri sklenitvi sporne pogodbe prišlo do njegove spremembe ali ne. Prva toženka (enako kot druga toženka) pa je v svojih vlogah v postopku pred sodiščem prve stopnje podala le navedbe o tem, kaj naj bi imele stranke v mislih ob sklepanju sporne pogodbe. To pa bi lahko predstavljalo kvečjemu (dejansko) zmoto o obstoju ničnostnega razloga, ki pa na sam obstoj ničnosti ne vpliva. Navedbe glede tega so bile tako nerelevantne, za uporabo splošnega pogodbenega načela konsenzualnosti v širšem obsegu, kot je bilo uporabljeno v postopku na prvi stopnji, pa ni bilo trditvene podlage.

16. Iz konteksta celotne obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje kot predmet razpisne dokumentacije, Pogodbe o stavbni pravici in sporne pogodbe, s tem pa tudi kot relevantne za odločitev, štelo parkirne cone kot take in ne posameznih parkirnih mest oz. njihovega števila. Na ta način se je sodišče prve stopnje posredno opredelilo tudi do navedb prve toženke glede tega, da cona 3 ne spada med dodatna „odprta“ parkirišča in da je bilo v coni 1 in 2 le 80 parkirnih mest. Prej navedeno stališče sodišča prve stopnje pa je, kot izhaja iz nadaljevanja, pravilno.

17. Glede pritožbenega sklicevanja na 12. člen Pogodbe o stavbni pravici (priloga A13), ki je bil predmet presoje že pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se celoten tretji odstavek 12. člena Pogodbe o stavbni pravici glasi: „Uporabnik in upravičenec se sporazumeta glede možnosti nadomestila parkirnih mest znotraj kompleksa bolnišnice. V takšnem primeru se določbe prvega in drugega odstavka tega člena ne uporabljajo.“ Iz te določbe tako jasno izhaja, da se nanaša na situacije iz prvega in drugega odstavka istega člena in torej ne pomeni določbe, ki bi samostojno (in popolno) urejala določeno situacijo. Za pravilno razumevanje te določbe jo je tako treba, tako kot je to navajala tožeča stranka, brati skupaj s prvim in drugim odstavkom 12. člena Pogodbe o stavbni pravici. Prvi odstavek 12. člena Pogodbe o stavbni pravici se glasi: „Pogodbeni stranki se sporazumeta, da se sme zaradi potreb uporabnika trajno zmanjšati površina, namenjena za parkirna mesta znotraj kompleksa bolnišnice do 1%, če je to potrebno zaradi potreb objektov bolnišnice.“ Drugi odstavek istega člena pa se glasi: „Če trajno zmanjšanje površin presega 1% površin, ki so v času sklepanja te pogodbe namenjena za potrebe parkiranja, se pogodbeni stranki dogovorita, da je upravičenec vsak dodaten procent zmanjšanja upravičen do nadomestila do poteka trajanja stavbne pravice. Višina nadomestila se obračunava na način opredeljen v četrtem odstavku 11. člena te pogodbe.“

18. Kot izhaja iz zgoraj navedene določbe zamenjava oz. nadomestilo parkirnih mest znotraj kompleksa bolnišnice po tretjem odstavku 12. člena Pogodbe o stavbni pravici pride v poštev le v primeru, da se za manj (prvi odstavek) ali več (drugi odstavek) kot 1% trajno zmanjša površina, namenjena za parkirna mesta znotraj kompleksa bolnišnice. Možnost iz tretjega odstavka 12. člena Pogodbe o stavbni pravici je bila tako predvidena za primer zmanjšanja površine, ne pa morebitnega zmanjšanja števila parkirnih mest ob istem obsegu površine, namenjene za parkirna mesta. Res je bilo v razpisni dokumentaciji navedeno tudi število parkirnih mest (kakršno je bila takrat očitno predvideno), vendar pa to po mnenju pritožbenega sodišča ne spremeni zaključka, ki izhaja iz jasnega zapisa določbe 12. člena Pogodbe o stavbni pravici. Zatrjevana sprememba števila parkirnih mest, ki jo prva toženka izpostavlja tudi v pritožbi, tako uporabe možnosti iz tretjega odstavka 12. člena pogodbe o stavbni pravici ni upravičevala. Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da je bila, kot izhaja iz razpisne dokumentacije (in kot povzema sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) ureditev parkirnih mest v domeni druge toženke (v položaj katere je stopila prva toženka). Manjše število parkirnih mest bi bilo tako lahko kvečjemu podlaga za uporabo določb OZ o zmoti, vendar to za ta primer, ko zahtevek glede tega ni bil postavljen, ni relevantno.

19. Prav tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti iz razpisne dokumentacije, niti iz Pogodbe o stavbni pravici, niti iz sporne pogodbe nikjer ne izhaja razlikovanje t. i. „odprtih“ parkirnih mest na tiste, ki ležijo na nepremičnini, ki je predmet stavbne pravice in na druga t. i. dodatna „odprta“ parkirna mesta (glede na navedbe prve toženke bi šlo pri tem za parkirna mesta, za katere se ne uporabljajo določbe o stavbni pravici). Kot je razvidno iz razpisne dokumentacije, v skladu s katero je bila sklenjena tudi pogodba o stavbni pravici, in kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, so bile v razpisni dokumentaciji (poleg garažne hiše) navedene le cone 1, 2 in 3, pri čemer ni bil nikjer naveden dodaten pogoj, da mora pri „odprtih“ parkirnih mestih (cone 1, 2 in 3) iti za parkirna mesta, ki se nahajajo drugje, kot pa na nepremičnini, na kateri obstaja stavbna pravica. Ob upoštevanju, da sicer 12. člen Pogodbe o stavbni pravici govori o površinah, nikjer v razpisni dokumentaciji in Pogodbi o stavbni pravici (razen na skici, ki je bila del razpisne dokumentacije) pa ni navedeno število parkirnih mest, je bilo tako bistveno, da površina, na kateri naj bi se nahajala ta parkirna mesta, dopušča uporabo za t. i. „odprta“ parkirna mesta.

20. Ker so bile za uporabo tretjega odstavka 12. člena Pogodbe o stavbni pravici relevantne parkirne površine kot take in ne parkirna mesta oz. njihovo število, navedbe prve toženke glede števila parkirnih mest torej za odločitev niso bile relevantne. Pri conah 5 in 6 gre tako vsaj z vidika določbe tretjega odstavka 12. člena Pogodbe o stavbni pravici za dodatna parkirišča, ki prej niso bila vključena v razpisni dokumentaciji in Pogodbi o ustanovitvi stavbne pravice. Zaključek sodišča prve stopnje o tem je torej pravilen. Ta zaključek pa tudi ni bil neobrazložen. Sodišče prve stopnje je to svojo ugotovitev namreč oprlo predvsem na določila sporne pogodbe, ki pa jih je presojalo skupaj z razpisno dokumentacijo, Pogodbo o stavbni pravici in izpovedbami prič (gl. 11., 13., 14. in 16. točko ter 17. do 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer je sodišče prve stopnje prej navedene dokumente primerjalo med seboj v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, te dokumente pa z izpovedbami prič še v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe).

21. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve po ugotovitvi o sklenitvi sporne pogodbe in njeni vsebini zavzelo stališče, da v sporni pogodbi ni določeno, da upravičenec upravlja in trži parkirišča v coni 5 in 6 za kakšno dodatno plačilo. Nato pa je v 20. točki zavzelo stališče, da pri tem, da je v sporni pogodbi navedeno, da velja tako Pogodba o stavbni pravici kot tudi razpisna dokumentacija, ni pa nikjer navedeno, da gre za kakršnokoli nadomestno parkirišče in tudi v zvezi s tem ni navedeno, da gre za (od)plačnost oz. neodplačnost. Ugotovitev sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sledi ugotovitvi o vsebini razpisne dokumentacije, Pogodbe o stavbni pravici in sporne pogodbe, primerjavi teh dokumentov med seboj in z izpovedbami prič (gl. 11.,13., 14. in 16. točko ter 17. do 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) in torej ni neobrazložena. Sodišče prve stopnje je po primerjavi vseh relevantnih pogodb glede odplačnosti uporabe parkirnih površin v conah 5 in 6 torej prišlo do nasprotnega zaključka kot prva toženka. Kot izhaja iz nadaljevanja, pa je takšen zaključek tudi pravilen.

22. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s presojo glede odplačnosti sklicevalo na za odločitev relevantni prvi odstavek 5. člena Pogodbe o stavbni pravici, ki se glasi: “Nadomestilo za stavbno pravico se šteje za pobotano z nadomestilom, ki bi ga moral uporabnik plačati zaradi povečanja vrednosti nepremičnine po izteku stavbne pravice. Uporabnik in upravičenec iz naslova nadomestil po izročitvi nepremičnine – stavbe nimata drug do drugega nobenih zahtevkov.“ V tej določbi je torej dogovorjeno (le) pobotanje nadomestila za stavno pravico, ki bi ga morala druga toženka plačati glede na prvi odstavek 29. člena ZSPDPO, in nadomestila, ki bi ga tožeča stranka morala plačati drugi toženki po prenehanju stavbne pravice na podlagi drugega odstavka 263. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Nadomestilo za uporabo oz. upravljanje in trženje parkirišč, ki niso garažna hiša, v tej določbi torej ni izrecno navedeno. Z razlago je mogoče pripisati tej določbi, da se tudi to nadomestilo pobota z nadomestilom po drugem odstavku 263. SPZ, tako kot sta to trdili pravdni stranki. Tudi upravljanje in trženje parkirišč v conah 1, 2 in 3 je bilo namreč predmet razpisne dokumentacije in Pogodbe o stavbni pravici. Logično pa je, da se lahko dogovor o ceni oz. nadomestilu nanaša samo na predmet pogodbe. Če se želita stranki dogovoriti o nadomestilu za tisto, na kar se pogodba ne nanaša (bo pa v prihodnosti mogoče postalo njen predmet), morata to izrecno zapisati. Takšnega zapisa pa niti v Pogodbi o stavbni pravici, niti v razpisni dokumentaciji ni. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča torej te določbe ni mogoče razumeti tako, da zajema tudi nadomestila za upravljanje in trženje morebitnih novih oz. dodatnih parkirnih površin, ki v samo Pogodbo o stavbni pravici niso vključena.

23. Po mnenju pritožbenega sodišča tako ne drži pritožbena navedba, da je ravno zaradi določb o veljavnosti razpisne dokumentacije in Pogodbe o stavbni pravici jasno, da tam določena cena velja tudi za parkirna mesta iz cone 5 in 6. Iz same Pogodbe o stavbni pravici je mogoče ugotoviti, do kakšnega nadomestila je v primeru zmanjšanja oz. začasnega zmanjšanja površin upravičena druga oz. sedaj prva toženka in po kakšni ceni bo druga toženka zagotavljala t. i. abonmajska parkirna mesta (za uporabo katerih bodo njihovi uporabniki plačevali nadomestilo drugi toženki), ne pa kakšno nadomestilo mora druga toženka plačati tožeči stranki za rabo posameznega parkirnega mesta. Niti iz razpisne dokumentacije, niti iz Pogodbe o stavbni pravici (prilogi A8 in A13) to, kot je pojasnjeno zgoraj, ne izhaja.

24. Tudi izraz „celoten parkirni sistem“ v razpisni dokumentaciji in Pogodbi o stavbni pravici je treba razumeti v kontekstu teh dveh dokumentov (kaj je bilo glede tega mišljeno kasneje, tj. ob sklepanju sporne pogodbe, za to, kot že pojasnjeno, ni relevantno). Tudi tu je treba upoštevati domnevo o popolnosti listine iz prvega odstavka 56. člena OZ. Kot je razvidno iz razpisne dokumentacije, v skladu s katero je bila sklenjena tudi pogodba o stavbni pravici, in kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, so bile v razpisni dokumentaciji poleg garažne hiše navedene le cone 1, 2 in 3. Prej navedeni izraz je torej treba razumeti tako, da obsega garažno hišo in parkirišča v conah 1, 2 in 3 in torej obsega vse površine, ki so predmet razpisne dokumentacije in Pogodbe o stavbni pravici. V tem kontekstu je tudi „vseobsegujoč“. Da je bil takšen obseg relevanten tudi za sodišče prve stopnje izhaja iz celotnega konteksta obrazložitve. Če bi stranki želeli razširiti uporabo razpisne dokumentacije in Pogodbe o stavbni pravici tudi na druge površine, ki v njima niso navedene, bi to morali izrecno zapisati. Glede tega, zakaj tega nista storili, pa kot že zgoraj navedeno, v postopku na prvi stopnji nobena od strank ni podala konkretiziranih navedb. Zaključek sodišča prve stopnje, da za upravljanje in trženje parkirišč v coni 5 in 6 (torej za uporabo teh nepremičnin) ni bilo dogovorjeno nadomestilo, je torej pravilen.

25. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča tako izhaja, da so bile v razpisni dokumentaciji in nato tudi v skladu s to dokumentacijo sklenjeni Pogodbi o stavbni pravici (poleg stavbne pravice za izgradnjo parkirne hiše) navedene le cone 1, 2 in 3 na površinah za parkiranje znotraj območja Splošne bolnišnice ... oz. pred vhodom v bolnico. Nadalje je iz zgoraj pojasnjenih razlogov pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bili coni 5 in 6 dodani s sporno pogodbo brez nadomestila, torej neodplačno. Iz tega razloga je treba prepustitev v upravljanje parkirišč v coni 5 in 6 opredeliti ne kot oddajo v najem, pač pa kot prepustitev v brezplačno uporabo iz 28. člena ZSPDPO. Po prvem odstavku 28. člena ZSPDPO je bilo nepremično premoženje možno dati v brezplačno uporabo z neposredno pogodbo le osebam javnega prava za izvrševanje javnih nalog, razen javnim podjetjem ali nevladnim organizacijam, ki delujejo v javnem interesu za izvajanje dejavnosti, za katero so ustanovljeni, druga toženka (niti prva toženka) pa tem zahtevam ne ustrezata, je sporna pogodba brez datuma v nasprotju z kogentno določbo 28. člena ZSPDPO in na podlagi določb prvega odstavka 86. člen in prvega odstavka 88. člena OZ v izpodbijanem delu nična. Glede na to, da gre pri tem za izjemo od pravila, da se nepremično premoženje, ki ga začasno ne potrebuje noben uporabnik, lahko odda v najem (26. člen ZSPDPO), torej v odplačno uporabo, pri tem ne gre za prepoved manjšega pomena. Ta določba pa tudi ne prepoveduje sklenitve takšne pogodbe le državi, samoupravni lokalni skupnosti oz. upravljavcu njunega premoženja, saj natančno določa dokaj ozek krog subjektov, ki takšno pogodbo lahko sklenejo (določeno je namreč tudi kdo je lahko nasprotna pogodbena stranka). Zaradi navedenega pritožbeno sklicevanje prve toženke na drugi odstavek 86. člena OZ ne more biti uspešno.

26. V 6. členu ZSPDPO je vsebovano načelo enakega obravnavanja. Po tej določbi upravljavec stvarnega premoženja vodi postopke ravnanja s stvarnim premoženjem države in samoupravnih lokalnih skupnosti na način, ki zagotavlja enakopravno obravnavanje vseh udeležencev v postopku. V 7. členu ZSPDPO pa je vsebovano načelo preglednosti. Po tej določbi upravljavec stvarnega premoženja vodi postopke ravnanja s stvarnim premoženjem države in samoupravnih lokalnih skupnosti na način, ki zagotavlja preglednost vodenja postopkov in sprejemanja odločitev. Po določbi 2. točke 3. člena ZSPDPO ravnanje s stvarnim premoženjem pomeni pridobivanje, razpolaganje, upravljanje in najemanje tega premoženja, po določbi 5. točke 3. člena in prvega odstavka 25. člena ZSPDPO pa upravljanje s stvarnim premoženjem pomeni zlasti skrb za pravno in dejansko urejenost, investicijsko vzdrževanje, oddajanje v najem, obremenjevanje s stvarnimi pravicami, oddajanje stvarnega premoženja v brezplačno uporabo in podobno. Veljavnost prej navedenih načel ni omejena samo na nekatere postopke ravnanja s stvarnim premoženjem države in samoupravnih lokalnih skupnosti (npr. samo na postopke javnih dražb in javnega zbiranja ponudb), pač pa ta veljajo v vseh postopkih ravnanja (in torej ne samo v postopkih razpolaganja) s stvarnim premoženjem države in samoupravnih lokalnih skupnosti, ki se vodijo po določbah ZSPDPO. Upoštevati jih je bilo treba torej tudi v konkretnem primeru.

27. Naknadna sprememba oz. razširitev predmeta pogodbe za katero ni bilo podlage v 12. členu pogodbe o stavbni pravici je pomenila spremembo enega od bistvenih elementov Pogodbe o stavbni pravici, ki je (naknadno) izboljšala položaj druge toženke (in sedaj posledično prve toženke). Ta naknadni dogovor je bil v nasprotju z vsebino razpisne dokumentacije, ki je bila za zainteresirane ponudnike vir podatkov, ki je bil vsem enako dostopen in na podlagi katerih so oblikovali svoje ponudbe. Naknadno spreminjanje bistvenih elementov pogodbe o stavbni pravici pomeni tako neenakopravno obravnavanje dejanskih in potencialnih ponudnikov. Sklenitev sporne pogodbe brez datuma torej v delu, v katerem se nanaša na coni 5 in 6, krši načelo enakega obravnavanja vseh udeležencev v postopku in načelo preglednosti vodenja postopkov in sprejemanja odločitev. Ker je takšno naknadno spreminjanje bistvenih elementov pogodbe v nasprotju s prisilnimi predpisi, je na podlagi določb prvega odstavka 86. člen in prvega odstavka 88. člena OZ nično.6 Iz zgoraj navedenega namreč izhaja tudi, da predmetne določbe ZSPDPO ne varujejo samo interesov države, samoupravne lokalne skupnosti oz. upravljavca njunega premoženja, pač pa so namenjene varstvu širšega kroga interesov, med njimi najmanj še interesov dejanskih in potencialnih ponudnikov oz. oseb, ki se potegujejo za sklenitev pogodbe, katere predmet je ravnanje s stvarnim premoženjem države oz. samoupravne lokalne skupnosti. Iz teh razlogov v okoliščinah konkretnega primera teh določb ne gre razumeti tako, da so v njih vsebovane prepovedi manjšega pomena, oz., da bi bila sklenitev takšne pogodbe prepovedana le državi, samoupravni lokalni skupnosti oz. upravljavcu njunega premoženja. Zaradi navedenega pritožbeno sklicevanje prve toženke na drugi odstavek 86. člena OZ tudi v tej zvezi ne more biti uspešno. Iz teh razlogov pa bi bila sporna pogodba v kritičnem delu nična, tudi če ne bi šlo za neodplačno razpolaganje.

28. Morebitna dobra vera strank na takšen zaključek ne more vplivati, saj ni del zakonskega dejanskega stanu iz prvega odstavka 86. člena in prvega odstavka 88. člena OZ. Relevantna bi lahko bila kvečjemu pri odločanju o morebitnih odškodninskih zahtevkih, vendar to ni bilo predmet tega postopka.

29. Po določbi prvega odstavka 87. člena OZ mora, če je pogodba nična, vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega. V konkretnem primeru je vrnitev posesti na spornih nepremičninah, ki je na drugo toženko in posledično na prvo toženko prešla na podlagi ničnega dela pogodbenih določb sporne pogodbe, mogoča. Zato je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje v dajatvenem delu izreka.

30. Iz zgoraj navedenega izhaja, da je bila sporna pogodba delno nična zaradi nasprotja s prisilnimi predpisi, tako kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na takšno ugotovitev, pa ni prišla v poštev uporaba določbe drugega odstavka 87. člena OZ, ki se nanaša na ničnost zaradi nasprotja temeljnim moralnim načelom, ki jo v pritožbi izpostavlja prva toženka. Prav tako je iz obrazložitve izpodbijane sodbe mogoče razbrati, zakaj uporaba določbe drugega odstavka 86. člena OZ ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe po naštetju načel razpolaganja s stvarnim premoženjem iz ZSPDPO namreč zapisalo, da te določbe ne veljajo samo za javne zavode, ampak tudi za druge uporabnike, nato pa se je sklicevalo na določbo 86. člena OZ in ugotovilo nasprotovanje sporne pogodbe ZSPDPO. Na začetku 21. točke obrazložitve pa nato sledi v pritožbi izpostavljana ugotovitev, da v konkretnem primeru ne gre za situacijo po drugem odstavku 86. člena OZ.

31. Ker se je za pravilno izkazala odločitev o glavni stvari, pritožnica glede odločitve o stroških ni podala nobenih konkretiziranih očitkov, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

32. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožeče stranke izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

33. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Prva toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti tožeči stranki in stranki intervenientki na strani tožeče stranke njune stroške postopka. Druga toženka stroškov ni priglasila.

34. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov nagrade za pritožbeni postopek v višini 3.750 točk oz. 1.721,25 EUR (1. točka tar. št. 21 Odvetniške tarife – v nadaljevanju OT), materialne stroške v višini 2% od nagrade do 1000 točk in še 1% od nagrade nad 1000 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar znaša 48 točk oz. 22,03 EUR, ter 22% DDV, kar vse skupaj znaša 2.126,80 EUR. Upoštevajoč prvi odstavek 8. člena Zakona o državnem odvetništvu je stranska intervenientka na strani tožeče stranke upravičena do povrnitve stroškov nagrade za pritožbeni postopek v višini 3.750 točk oz. 1.721,25 EUR (1. točka tar. št. 21 OT) in materialnih stroškov v višini 2% od nagrade do 1000 točk in še 1% od nagrade nad 1000 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar znaša 48 točk oz. 22,03 EUR, kar vse skupaj znaša 1.743,28 EUR.

1 Prim. Galič A. v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 160. 2 Prim. V. Balažic: Vpliv stečajnega postopka na pravdni postopek, Odvetnik, 59/2013 ter Sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1601/2016 z dne 14. 9. 2016, sodbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2760/2015 25.11.2015 in opr. št. I Cp 1579/2013 13.11.2013 ter sklep Višjega sodišča v Celju opr. št. Cpg 76/2015 14. 5. 2015. 3 Podobno tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 3590/2012 z dne 16. 10. 2013 in sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1369/2015 z dne 23. 3. 2016. 4 Podobno tudi sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 93/2011 z dne 15. 10. 2013. 5 Podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 12/2004 z dne 26. 11. 2015, sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 66/2010 z dne 1. 2. 2010 ter sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 800/2016 z dne 27. 9. 2017. 6 Prim. še Sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1369/2015 z dne 23. 3. 2016.