Jedro

Niti v ZST, niti v taksni tarifi ni določeno, da nastane taksna obveznost za tožbo s procesnim dejanjem sodišča o razdružitvi postopka. Zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je tožniku na podlagi 1. točke drugega odstavka 4. člena ZST odmerilo takso za tožbo, ki jo je samo razdružilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 27. člena Zakona o sodnih taksah – ZST (Ur. l. RS, št. 20/2004 – UPB1, 115/2006 in 140/2006) tožeči stranki odmerilo sodno takso za tožbo v višini 63,44 EUR.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je treba v skladu s prvim odstavkom 4. člena ZST takso plačati takrat, ko nastane taksna obveznost. Glede na to, da je sodišče tožbo razdružilo na dve zadevi in novo tožbo vpisalo pod opravilno številko U 2439/2007, je za slednjo na podlagi 1. točke drugega odstavka 4. člena ZST nastala nova taksna obveznost za plačilo sodne takse v višini 64,33 EUR.

3. Tožeča stranka navedeni sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo razveljavitev. Navaja, da je tožeča stranka vložila eno tožbo in ima pravico v eni tožbi uveljavljati več zahtevkov, saj so pogoji, ki jih določa 35. člen Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006), izpolnjeni. Sodišče sicer lahko zadevo razdruži, vendar je tožba še vedno ena, le zahtevke iz tožbe sodišče obravnava v ločenih postopkih, zato s procesnim sklepom sodišča ne more nastati nova taksna obveznost. Taksna obveznost namreč nastane z vložitvijo tožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Za presojo v obravnavani zadevi je odločilno, kdaj nastane taksna obveznost. Na podlagi 1. točke drugega odstavka 4. člena ZST nastane taksna obveznost za tožbo kot vlogo takrat, ko se vloga izroči, za vlogo dano na zapisnik, pa takrat, ko je zapisnik končan. Niti v ZST, niti v taksni tarifi ni določeno, da nastane taksna obveznost za tožbo s procesnim dejanjem sodišča o razdružitvi postopka. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je tožniku na podlagi 1. točke drugega odstavka 4. člena ZST odmerilo takso za tožbo, ki jo je samo razdružilo.

6. Pri tem Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi 31. člena ZUS-1 dolžno preizkusiti popolnost in razumljivost tožbe. Če sodišče presodi, da niso izpolnjeni pogoji, ki jih za kumulacijo zahtevkov zahteva 35. člen ZUS-1, je dolžno tožnika, ki je vložil eno tožbo, s katero izpodbija več dokončnih upravnih aktov, upoštevajoč določbo 2. člena ZUS-1, na podlagi 31. člena ZUS-1 pozvati, da odpravi pomanjkljivosti tako, da tožbo popravi na ta način, da zoper tiste od izpodbijanih aktov, za katere sodišče oceni, da ne izpolnjujejo pogojev iz 35. člena ZUS-1, vloži samostojno tožbo in ga opozoriti na posledice, če tega ne stori. Na podlagi takega poziva pa ima tožnik pravico, da se sam odloči, ali bo za vsakega (oziroma za katere) od izpodbijanih aktov vložil samostojno tožbo ali ne. Šele v primeru, če tožnik vloži samostojno tožbo, sodišče prve stopnje odmeri sodno takso na podlagi 1. točke drugega odstavka 4. člena ZST.

7. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3, 45/2008, 111/2008 - odl. US in 57/2009 - odl. US) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1, pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, v katerem bo prvostopenjsko sodišče moralo postopati skladno z določilom 31. člena ZUS-1. 8. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.