Jedro

Pritrditi je pritožbi, da je upnik obseg izpolnitve obveznosti, ki izhaja iz dednega dogovora, vsebovanega v sklepu o dedovanju, izkazoval s k predlogu za izvršbo ter dopolnitvi tega predloga priloženimi listinskimi dokazili. Ob navedenem ter ob dejstvu, da glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje vseh priloženih listin ni dokazno presojalo, prav tako pa so po podatkih spisa določene listine v tujem jeziku, je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da upnik obsega izpolnitve obveznosti ni izkazal ter da izvršilni naslov zaradi nedoločenosti oziroma nedoločljivosti obsega obveznosti ni primeren za izvršbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog za izvršbo.

2. Zoper v uvodu navedeno odločitev se upnik pravočasno pritožuje brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Zatrjuje, da je k predlogu za izvršbo priložil sklep o dedovanju, ki vsebuje dedni dogovor ter da oboje predstavlja izvršilni naslov. Poudarja, da je svojo terjatev določil ter da iz dednega sporazuma in predložene specifikacije, kot dopolnitve izvršilnemu predlogu, določno oziroma vsaj določljivo izhaja način poplačila denarnih sredstev iz zapuščine dediča. Sodišču očita, da bi, v kolikor je potrebovalo dodatno razjasnitev vprašanj, moralo razpisati narok. Izpostavlja, da je kot dedič in pravni laik sledil po zapuščinskem sodišču zapisanemu in izpolnil svoj del zaveze, nato pa dolžniku predložil račun, ki ga je dolžnik le delno poravnal in tako delno izpolnil svojo zavezo iz dednega dogovora, kar izhaja iz k predlogu za izvršbo priloženega izvensodnega poziva na izpolnitev obveznosti. Sodišču očita, da čeprav iz listine izhaja kronologija porabe sredstev, razlika oziroma znesek, ki ga je v popolno izplačilo po dednem dogovoru bil dolžan izvršiti dolžnik, in tek zamudnih obresti, se do te listine ni opredelilo in sklep o tem nima razlogov. Zatrjuje, da se sodišče prve stopnje postavlja v vlogo dolžnika, ko zaključuje, da terjatev ni določena, ter izpostavlja, da temu ne more biti tako, saj je dolžnik sodeloval pri zapisu dednega dogovora ter se je s podpisom tudi strinjal z njegovo vsebino. Izpostavlja, da razlogi napadenega sklepa nimajo potrebne utemeljitve glede dejstva, v čem je ob vsem predloženem upnikov predlog neprimeren in v čem upnik ni zadostil zakonskemu predpisu, ki zahteva za izvršljivost terjatve že določljivost predmeta izvršbe. Zatrjuje, da je vsled navedenemu upniku onemogočena ustrezna obramba zoper odločitev sodišča prve stopnje. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnjo dokazno obravnavo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev utemeljilo (tudi) na zaključku, da dolžnikova obveznost iz sklepa o dedovanju ni določno opredeljena in tudi ni določljiva, saj za opredelitev dolžnikove obveznosti zgolj upnikove trditve o začetni višini denarnih sredstev na računih zapustnika, o višini plačanih davkov in pristojbin, ki so povezani z zapuščino denarnih sredstev v K., ne zadoščajo, v kolikor niso izkazane s predloženimi dokazi, česar pa upnik ni storil. 5. Po določbi prvega odstavka 21. člena ZIZ je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti.

6. Pritrditi je pritožbi, da je upnik obseg izpolnitve obveznosti, ki izhaja iz dednega dogovora, vsebovanega v sklepu o dedovanju, izkazoval s k predlogu za izvršbo ter dopolnitvi tega predloga priloženimi listinskimi dokazili. Ob navedenem ter ob dejstvu, da glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje vseh priloženih listin ni dokazno presojalo, prav tako pa so po podatkih spisa določene listine v tujem jeziku, je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da upnik obsega izpolnitve obveznosti ni izkazal ter da izvršilni naslov zaradi nedoločenosti oziroma nedoločljivosti obsega obveznosti ni primeren za izvršbo. Ob zahtevi, da bi upnik višino izterjevane obveznosti moral izkazati, pa so nerazumljivi nadaljnji razlogi sodišča prve stopnje, da pomanjkljivosti sklepa o dedovanju upnik ne more obiti z zatrjevanjem in dokazovanjem obstoja terjatve z navedbami, kolikšno je bilo začetno stanje dolga in katera izplačila iz teh sredstev priznava. Na tem mestu je tudi izpostaviti, da pritožba pravilno poudarja, da je izvršilni naslov dedni dogovor, zajet v sklepu o dedovanju, ter da se je dolžnik s takim dogovorom strinjal.1

7. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj o predlogu za izvršbo pritožbeno sodišče ne more odločati. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo ponovno odločiti o predlogu za izvršbo, upoštevaje vse zgoraj navedeno in zlasti dejstvo, da lahko zavrnitev predloga za izvršbo poseže v upnikovo pravico do sodnega varstva. Pri tem je poudariti, da o spornosti pravno relevantnih dejstev glede opredelitve višine terjatve, ki izhaja iz izvršilnega predloga (torej kakšen je preostanek denarnih sredstev po plačilu vseh davkov, pristojbin in stroškov glede na prvotni obseg denarnih sredstev), ni mogoče zaključevati brez obrazloženega nasprotovanja dolžnika tem dejstvom v ugovornem postopku.

1 Dedni dogovor, sklenjen pred zapuščinskim sodiščem, ima značaj sodne poravnave, procesnopravni učinki sodne poravnave pa se manifestirajo s pravnomočnostjo in izvršljivostjo. (tako: VSL sklep I Cp 1984/93).