Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek nanaša na povrnitev škode, ki je toženki nastala zaradi neizvajanja sklenjene sporne pogodbe, saj tožnica veljavnosti pogodbe ne izpodbija. Sodišče je po posameznih sklopih preverilo, ali je tožnici pri izvrševanju sporne pogodbe nastala škoda. Pravilno je ugotovilo, da tožnica ni dokazala, da bi ji glede kateregakoli od obravnavanih sklopov dejansko nastala vtoževana škoda. Ker posledično tudi odškodninska odgovornost tožencev ni podana, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranke same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožnici solidarno plačati 1.399.049,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 7. 2015 dalje do plačila (točka I izreka). Tožeča stranka mora v roku 8 dni od vročitve sodne odločbe povrniti toženima strankama stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev, do plačila in sicer prvi toženi stranki znesek 12.063,76 EUR, drugi toženi stranki pa znesek 9.139,71 EUR (točki II in III izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnica in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, tožencema pa v plačilo naloži stroške postopka, vključno s to pritožbo, ki sta jih dolžna poravnati solidarno v roku 15 dni od prejema odločbe sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz trditev tožnice v postopku izhaja, da sta toženca priredila pogoje razpisa in se z družbo A. dogovorila na način, da je izvajalec storitev lahko še naprej ostal A., ta družba pa je zaradi predhodnega dogovarjanja s tožencema v naprej vedela, da ji vseh zahtev iz javnega razpisa ne bo potrebno izpolnjevati. Tožeča stranka je pravočasno v spis vložila številne listine (A106 - A130), ki te trditve tožnice potrjujejo, čeprav jih je prva toženka izbrisala iz svojega računalnika. Iz teh listin izhaja, da je prva toženka razpisno dokumentacijo pripravljala skupaj s predstavniki A.. Zaradi tega je prva toženka povsem nespecifirane račune A. enostavno, brez preverjanja, potrjevala, drugi toženec pa je za takšno ravnanje prve toženke vedel in ga dopuščal. Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da iz navedb glede prirejenosti razpisa ter vnaprejšnje izbire A. in iz dokazov izvedenih v zvezi s tem vprašanjem, ne izhajajo okoliščine, na katere bi bilo mogoče opreti zaključek o odškodninski odgovornosti tožencev v tem sporu, zmoten in je rezultat zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnica je z navedenimi listinami dokazovala prirejanje razpisa, dogovarjanje z A. in posledično nepravilno izvajanje pogodbe, sodišče prve stopnje pa se do teh listin sploh ni opredelilo in jih ni presojalo skladno z dokazno oceno v smislu 8. člena ZPP. Ocenilo je le izpovedbe prič, in sicer kot presplošne. Tako je napačen dokazni zaključek, da A. tožnici stroška papirne galanterije ni zaračunaval, kar naj bi izhajalo iz cenovnih kalkulacij A. z dne 22. 4. 2011 in 30. 1. 2013, kjer je ta postavka 0. Sodišče ni pojasnilo, kakšen vpliv naj bi kalkulacije A. iz teh dveh let imele na izvajanje pogodbe, sklenjene leta 2010. Kalkulacije tudi niso del razpisne dokumentacije in gre za listine, s katerimi tožnica ne razpolaga. Iz dokumentacije A. v razpisnem postopku in iz podpisane pogodbe izhaja, da se je A. zavezal dobavljati tudi papirno konfekcijo. Papirne konfekcije sploh ni dobavljal, ampak jo je enostavno jemal iz skladišča tožnice, ki jo je nabavljala in tudi plačala. A. je šele v juliju 2014 pričel z dobavo papirne galanterije (pogodbena vrednost se zaradi tega ni povečala), kar potrjuje, da je A. to zavezo imel ves čas, vendar je ni izpolnjeval. V zvezi s prirejanjem razpisnih pogojev in dogovarjanjem z A., sodišče prve stopnje ni poverilo verodostojnosti pričam B.B. in C.C., ampak tožencema in D.D., čeprav iz listin izhaja drugače. Iz elektronskega sporočila E.E. prvi toženki z dne 11. 5. 2010 ob 18.38 uri izhaja, da ji v prilogi pošilja dokument s prošnjo, da naj ga popravi in sicer "Lila dodano, zeleno potrebno spremeniti". Priložen je bil tudi dokument, iz katerega izhaja, da je E.E. v razpisni dokumentaciji določene stvari kar dopisala, določene stvari spremenila, zahtevano število dnevno prisotnih oseb (58) pa je obarvano z rdečo barvo. Tako je E.E. kot predstavnica A. s pomočjo prve toženke kar določila pogoje javnega razpisa, na katerem je bil A. izbran. Iz končne verzije razpisne dokumentacije pa izhaja, da so se pripombe A. tudi sicer upoštevale in vključile v besedilo razpisne dokumentacijo. Sodišče prve stopnje je izpovedi ostalih dveh članov komisije poleg prve toženke tj. B.B. in F.F. označilo kot neverodostojni in sledilo zgolj izpovedima tožencev. Sodišče se do teh dokazov tožeče stranke sploh ni opredelilo. Zmotni so zaključki sodišča prve stopnje, da naj bi bila cena za čiščenje v pogodbi določena na podlagi enotne mere m2 in ne števila delavcev, poleg tega pa naj bi iz kalkulacij A. z dne 22. 4. 2011 izhajalo, da je bilo upoštevano manjše število delavcev in sicer 52, zato cena ni bila določena glede na strošek 70 zaposlenih oseb. Iz razpisne dokumentacije izhaja, da bi moral A. zagotoviti dnevno prisotnost 70 oseb. Predračun (A33) res ne zaobsega 70 oseb, vendar je ta okoliščina povsem brezpredmetna, saj je jasno razviden predračun za mesečno opravljanje tako storitev čiščenja kot tudi notranjega transporta, razvidna pa je tudi skupna letna cena predmeta javnega naročila, ki zajema vse storitve. Sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca finančne stroke za izračun nastale škode in je kar samo odločalo o postavkah in metodiki izračuna pogodbene cene in višine škode. Prav tako je kar samo in mimo strokovnega mnenja izvedenca dr. G.G., ki ga je po naročilu A. pripravil za potrebe kazenskega postopka, zaključilo, da je A. v vsakem primeru poslal tolikšno število delavcev, kot jih je upošteval v kalkulaciji, zato do škode ni moglo priti. Napačno je tudi ugotovilo, da podatkov registracijske ure o dnevni prisotnosti delavcev A. ni mogoče šteti za verodostojne. Delavci A. so imeli identifikacijske kartice in so se pri tožeči stranki žigosali. Zaradi tega je zaključek sodišča prve stopnje, da se je plača delavcem A. obračunavala na podlagi evidenčnih listov, ki jih je pripravila E.E. na podlagi urnikov, napačen in v nasprotju z listinami. A. je ravnal tudi v nasprotju z razpisno dokumentacijo, saj so delo pri tožnici opravljali tudi študentje, čeprav je bilo določeno, da ga lahko opravljajo le pri njem zaposleni delavci. Kvaliteta čiščenja ni bila ustrezna, kar izhaja iz higienskih pregledov 19. 2. 2013, 6. 3. 2013, 7. 2. 2013 in 20. 2. 2013. Prihajalo je tudi do križanj čistih in nečistih poti. Nadalje je zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje glede papirne konfekcije in preiskovalnih rokavic, da A. v cenovnih kalkulacijah z dne 22. 4. 2011 in 30. 1. 2013 tožeči stranki stroškov papirne konfekcije sploh ni zaračunal. S pogodbo in razpisno dokumentacijo je bila ena od obveznosti A. tudi dobava papirne konfekcije, ki jo je bil dolžan zagotoviti A.. Tako je bil na tej podlagi A. dolžan zagotoviti svojim zaposlenim vsa zaščitna sredstva, vključno z ustreznimi rokavicami. Drugačen zaključek sodišča prve stopnje je zmoten. Sodba sodišča prve stopnje v tem delu je neutemeljena tudi ob dejstvu, da je drugi toženec po napovedi krivdne razrešitve s funkcije direktorja s strani sveta zavoda tožeče stranke maja 2014 odredil notranji pregled izvajanja pogodbe in nato 23. 5. 2014 A. pisno pozval k odpravi nepravilnosti tudi v zvezi z nedobavo papirne galanterije in rokavic ter iz tega naslova uveljavljal plačilo 121.365,41 EUR. Dejstvo je, da je bilo od 1. 10. 2010 do 31. 5. 2014 v različnih časovnih intervalih zaprtih več oddelkov, v katerih čiščenje ni bilo mogoče, zato se čiščenje ni izvajalo v tolikšnem obsegu kot sicer. Tudi glede na izpoved priče H.H. v kazenski preiskavi je jasno, da so po izvedbi del izvedli temeljito čiščenje in zato niso izvedli generalnega čiščenja, kot je bilo določeno s pogodbo. Zaradi navedenega je zaključek sodišča, da ni prišlo do zmanjšanega obsega del in s tem nižje cene, neutemeljen. Nadalje navaja, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da naj bi se 20 % receptorskih storitev ne izvajalo. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno izpovedi I.I. in J.J. označilo kot neverodostojni, ker nista znala izrecno našteti katerih storitev A. ni opravljal, medtem ko je pavšalni izpovedi priče K.K., da je E.E. sestavila seznam opravil, ki jih je v receptorskih storitvah A. opravljal, in ugotovila, da so receptorji opravljali vse potrebno, verjelo. V listinski dokumentaciji v prilogah pod A106 do A130 se nahajajo tudi e-sporočila, izmenjana v zvezi z tem javnim razpisom in dokazujejo intenzivno sodelovanje med prvo toženko in A. pri pripravi razpisne dokumentacije, kar dokazuje aktivno vlogo prvo toženke pri pripravi posebnih pogojev razpisne dokumentacije, tako, da je ustrezala A.. Ker se sodišče prve stopnje do teh listin ni opredelilo, je s tem kršilo načelo kontradiktornosti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pravico tožeče stranke do izjave ter pravico do enakega varstva pravic v postopku 22. člena Ustave RS.

3. Obe toženi stranki sta na pritožbo odgovorili. Predlagata, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je odločitev materialnopravno pravilna, sodišče pa tudi ni storilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi s pritožbo zatrjevanih ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Tožnica je vložila tožbo za plačilo premoženjske škode v višini 1.399.049,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2015 dalje do plačila. Odškodnino solidarno zahteva od prve tožene stranke L.L., ki je bila pri tožnici zaposlena kot pomočnica direktorja za področje M. in drugo toženega N.N., ki je bil pri tožnici zaposlen kot direktor. Škoda je tožnici nastala v obdobju od 1. 10. 2010 do 31. 5. 2014 in sicer pri izvajanju pogodbe, sklenjene dne 1. 10. 2010 s A. d. o. o. Trdi, da prva tožena stranka kot skrbnica pogodbe ni spremljala njenega izvajanja, vedela je za nepravilnosti in jih je dopuščala, kar kaže na naklepno ravnanje v korist A. in na škodo tožnice. Drugi toženec pa je bil kot zakoniti zastopnik tožnice dolžan izvajati naloge s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in pogodbo izpolnjevati na način, da ne nastanejo hujše motnje pri opravljanju dejavnosti tožnice oziroma večja škoda, vendar je opustil temeljno dolžnost in sicer skrb za zakonito in gospodarno ravnanje.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je predmet tožbenega zahtevka škoda, ki izvira iz izvajanja sklenjene pogodbe z dne 1. 10. 2010 med tožečo stranko in družbo A. d. o. o., za opravljanje storitev čiščenja prostorov in opreme, notranjega transporta s prevozom in spremstvom bolnikov ter službe receptorja. Drugi toženec je dne 7. 5. 2010 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila. Za izvedbo javnega naročila je bil s sklepom zadolžen B.B., vodja nabavne službe. Drugi toženec je istega dne izdal tudi odločbo o imenovanje strokovne komisije za vodenje postopka javnega naročila in oceno ponudb, ki je bila sestavljena iz predsednika B.B. ter članic prve toženke in F.F.. Komisija je kot najugodnejšega ponudnika izbrala A. (sklep z dne 7. 9. 2010). Tako je tožnica 1. 10. 2010 sklenila z A. pogodbo o opravljanju storitev, ki so bile predmet javnega naročila, za čas od 1. 10. 2010 do 1. 10. 2015, katere sestavni del je tudi razpisna dokumentacija. Pogodbo je podpisal drugi toženec, v pogodbi pa je bila v členu 23 kot skrbnica pogodbe določena prva tožena stranka.

8. Sodišče prve stopnje je kljub temu, da se zahtevek nanaša na povrnitev škode, ki je toženki nastala zaradi neizvajanja sklenjene pogodbe z dne 1. 10. 2010, preverilo tudi navedbe tožnice o prirejenosti razpisnega postopka za izbiro A. in pravilno ugotovilo, da razpisni postopek ni bil prirejen v korist A., kar je podrobno obrazložilo v točkah 8, 9, 10 in 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, pri tem pa se je oprlo tudi na izpovedi ostalih dveh članov razpisne komisije B.B. in F.F. in ne le na izpoved prve tožene stranke, kar v pritožbi neutemeljeno navaja tožnica.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje o listinski dokumentaciji, ki se nahaja v prilogah spisa pod A106 do A130, ni opredelilo. V točkah od 52 do 55 obrazložitve izpodbijane sodbe se je do navedene dokumentacije izrecno opredelilo in tudi pravilno zaključilo, da te listine ne spremenijo dokaznih zaključkov sodišča. Ugotovilo je, da gre za strokovni dialog skladno z 69. členom Zakona o javnem naročanju (ZJN-2, Ur. l. RS, št. 128/2006 in nadaljnji), ki je veljal od 23. 12. 2006 do 31. 3. 2016. Ta je določal, da lahko pred začetkom postopka javnega naročanja naročnik z gospodarskimi subjekti izvede strokovni dialog in v okviru tega zaprosi ali upošteva nasvete, ki jih bo lahko uporabil pri pripravi razpisne dokumentacije, pod pogojem, da taki nasveti oziroma priporočila ne preprečujejo ali omejujejo konkurence. Glede na to, da se je sodišče prve stopnje o listinah v prilogah pod A od A106 do A130 opredelilo, tožnici ni bila kršena pravica do izjave in načelo kontradiktornosti, prav tako pa tudi ne ustavna pravica do enakega varstva pravic v postopku.

10. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek nanaša na povrnitev škode, ki je toženki nastala zaradi neizvajanja sklenjene pogodbe z dne 1. 10. 2010, saj tožnica veljavnosti pogodbe ne izpodbija. Sodišče je po posameznih sklopih preverilo, ali je tožnici pri izvrševanju pogodbe z dne 1. 10. 2010 nastala škoda. Pravilno je ugotovilo, da tožnica ni dokazala, da bi ji glede kateregakoli od obravnavanih sklopov dejansko nastala vtoževana škoda. Ker posledično tudi odškodninska odgovornost tožencev ni podana, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

11. Sodišče prve stopnje je v točki 14 obrazložitve ugotovilo, da je bilo v razpisni dokumentaciji določeno, da bo za izvajanje čiščenja, transporta in receptorskih storitev pri ponudniku zagotovljena dnevna prisotnost 70 oseb skupaj z vodjema izmen in da bodo vsi zaposleni s ponudnikom v rednem delovnem razmerju. Vendar pa iz predračuna z dne 22. 6. 2010 v prilogah pod A33, izhaja, da je v ceni za mesečno čiščenje na m2 površine (4,32 EUR) vključen strošek čiščenja vseh površin v skladu z zahtevano pogostostjo čiščenja prostorov, stroški potrebnih čistil, razkužil in sorazmeren del generalnega čiščenja in da je cena čiščenja določena glede na m2 in ne glede na število delavcev, saj števila delavcev sploh ne omenja. Glede na to, da je A. poleg čiščenja prostorov, opravljal še transportno dejavnost in receptorsko dejavnost, ni logično, da bi bilo v ceni čiščenja zajetih vseh 70 izvajalcev različnih dejavnosti, ki jih je A. za tožnico opravljal po pogodbi z dne 1. 10. 2010. V zvezi s tem, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da podatkov registracijske ure o dnevni prisotnosti delavcev A., ki jih je predložila tožnica, ni mogoče šteti za verodostojne. Ugotovljeno je bilo, da se zaposleni delavci A. niso vedno ali pravilno registrirali in da tožnica teh izpisov ni kontrolirala. Poleg tega pa iz izpovedi J.J. v kazenski preiskavi izhaja, da tožnica sploh ni mogla zahtevati registracije delavcev A., saj zato v pogodbi z dne 1. 10. 2010 ni bilo podlage, kar je potrdila E.E.. A. je plače delavcem obračunaval na podlagi evidenčnih listov, ki jih je izpolnila E.E..

12. Kot izhaja iz točke 18 obrazložitve, je sodišče prve stopnje vpogledalo tudi strokovno mnenje G.G., podano v kazenskem postopku in tudi na tej podlagi pravilno ugotovilo, da je A. v vsakem primeru poslal na delo najmanj takšno število zaposlenih delavcev, kot jih je upošteval v cenovni kalkulaciji, na kateri je temeljila pogodbena cena, zato do oškodovanja z vidika števila zaposlenih delavcev, ki so opravljali delo, ni moglo priti. V zvezi s študenti, ki so večkrat opravljali delo za A., kljub dogovoru, da bo ponudnik storitve izvajal z lastnimi redno zaposlenimi delavci in ne bo najemal podizvajalcev (razpisna dokumentacija), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi bilo to okoliščino moč upoštevati le pri vprašanju kvalitete izvedene storitve in s tem v zvezi morebitno nastale škode, kar pa ni predmet tega spora.

13. V točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev o ustreznosti čiščenja A. pri toženi stranki pravilno zaključilo, da je bila tožena stranka v spornem obdobju ustrezno očiščena. Ugotovljene dnevne pomanjkljivosti so se s sodelovanjem vodje sterilizacije, ki je po nalogu prve tožene stranke pomagala O.O. pri nadzoru čistosti oddelka, E.E. ter prve tožene stranke takoj odpravile.

14. Iz navedenega izhaja, da so pritožbene navedbe tožnice s tem v zvezi neutemeljene in je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da bi ji nastala škoda iz naslova plačila za delo osebja A..

15. Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici tudi škoda zaradi neustrezne izobrazbe E.E., ki je bila le gimnazijski maturant, opravljala pa je delo diplomiranega sanitarnega inženirja, kar je tožnica plačevala, ni nastala. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo delo sanitarnega inženirja vodenje in nadzor izvajanja storitev A. po pogodbi ter nadzor nad delavci. Ugotovljeno je bilo, da je E.E. to delo opravljala že 15 let, da je študirala za pridobitev ustrezne izobrazbe, da je opravljala vsa dela sanitarnega inženirja, razen jemanja brisov, ki so jih pri tožnici jemali drugi sanitarni inženirji, zaposleni pri A., kar izhaja tudi iz listin, ki jih je v spis vložila tožnica in da se je v primeru morebitnih težav E.E. lahko telefonsko pogovorila s sanitarnimi inženirji, zaposlenimi pri A., ki so po potrebi prišli tudi na sestanke k tožnici.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da po pogodbi z dne 1. 10. 2010 A. tožnici ni bil dolžan dobavljati papirne konfekcije in da ji je tudi ni zaračunaval. Sodišče prve stopnje se ni oprlo le na cenovne kalkulacije z dne 22. 4. 2011 in 30. 1. 2013, saj je ugotovilo, da iz predračuna A. za mesečno čiščenje (A33), ki je del razpisne dokumentacije in s tem tudi pogodbe z dne 1. 10. 2010, izhaja zgolj, da je ta vključeval le stroške čistil in razkužil, kar je A. tožnici v okviru cene za m2 čiščenja tudi zaračunaval, iz razpisne dokumentacije pa ne izhaja, da bi bil strošek nabave papirne konfekcije strošek ponudnika (A.).

17. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo glede nabave rokavic je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil A. na podlagi javnega razpisa dolžan svojim delavcem sam zagotoviti zaščitna sredstva (gospodinjske rokavice). Vendar pa je tožnica šele po sklenitvi pogodbe z dne 1. 10. 2010, glede na smernice Ministrstva za zdravje, od A. zahtevala uporabo preiskovalnih rokavic. Sprejela je namreč standard o uporabi preiskovalnih rokavic v zvezi z izolacijskimi prostori in prenosom okužbe, ki ga je bil izvajalec A. dolžan upoštevati. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je A. preiskovalne rokavice uporabljal zaradi naknadne zahteve tožnice, ki ob sklenitvi pogodbe ni bila znana in vanjo tudi ni mogla biti zajeta.

18. Glede naročanja papirne konfekcije kot tudi preiskovalnih rokavic je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica, na podlagi razpisa javnega naročila, izbire najugodnejšega ponudnika in sklenjene pogodbe z njim, sama nabavljala papirno konfekcijo, material za čiščenje in PVC material. Ugotovilo je tudi, da je E.E. že od leta 2006 (torej že po predhodni pogodbi o čiščenju z A.) naročala papirno konfekcijo preko sistema P., za uporabo ji je bilo dodeljeno geslo in glede tega tudi po sklenitvi pogodbe z dne 1. 10. 2010 ni bilo sprememb, kar je B.B. kot vodja nabave vedel in o tem ni nikogar obveščal. E.E. je naročala tako papirno konfekcijo kot tudi preiskovalne rokavice ne samo za porabo A., ampak tudi za tožnico, saj je A. naročeni material prevzel in razdelil po oddelkih, preiskovalne rokavice pa je E.E. naročala tudi za patologijo. Gospodinjske rokavice je A. skladno z določilom v pogodbi z dne 1. 10. 2010 nabavljal sam.

19. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s sklopom o zmanjšanem obsegu opravljenih del v točkah od 34 do vključno 43 obrazložitve sodišča prve stopnje. V zvezi z zaprtjem oddelkov, na katere se je sklicevala tožnica, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je kljub zaprtju dnevnega oddelka R., ki je spadala v njegov sklop, nadaljevala. Tudi v času, ko je bil dnevni oddelek zaprt (prazniki, določen čas v času poletnih počitnic), je bila njegova dejavnost prenesena v druge prostore. Čiščenje pa je bilo, vsaj v določenem obsegu, tudi v primeru zaprtja oddelka izvedeno. V zvezi z zaprtjem oddelka S., je sodišče ugotovilo, da je do zaprtja prišlo le na T., kjer so adaptirali sobo in celotni oddelek prebelili. A. je za izvajalci adaptacije čistil. Obseg čiščenja je bil zaradi gradbenih del in adaptacije celo povečan, vendar pa A. ni izstavljal posebnih računov. Oddelek U. se je zapiral zlasti v času božično - novoletnih praznikov, ker pa ta oddelek poleg V. vključuje tudi oddelek Z., ki je bil izpraznjen, so se nanj razpotegnile izolacije, tako da je A. delo izvajal tudi na tem oddelku. Občasno je bil zaprt tudi odsek oddelka a., vendar je čiščenje tudi tam potekalo, saj je v istem traktu stalno potekala ambulantna dejavnost a.. Enota b. se je, glede na pritok pacientov, občasno zapiral za tri ali pet dni, vendar pa je bilo pred vsakokratnim ponovnim odprtjem prostore zaradi visokega tveganja potrebno očistiti. Ta oddelek se je trikrat letno zaprl tudi zato, da se je lahko generalno očistil. Kljub zaprtju odseka c. so v enem delu skladiščili opremo operacijske dejavnosti, drugi del pa je bil namenjen izvajanju dnevne bolnišnice, zato se je tudi ta odsek čistil. Sodišče prve stopnje je na podlagi tega ugotovilo, da ni mogoče ugotoviti, da so bili nekateri prostori v celotnem obsegu zaprti, prav tako pa tudi ne, da v zaprtih prostorih čiščenje ni potekalo. Zaradi tega tudi ni moglo zaključiti, da je tožeči stranki nastala škoda. Ugotovilo je, da so bila čiščenja opravljena, da A. po raznih gradbenih delih in adaptacijah tožnici ni izstavil računa za čiščenje, da se je prav zaradi adaptacij moral povečati obseg čiščenj in da je se generalno čiščenje izvajalo v času zaprtja oddelkov. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi, na katerih temelji ugotovitev sodišče, da tožnica škode iz tega naslova ni utrpela.

20. V zvezi s škodo, ki naj bi tožnici nastala zaradi neizvajanja 20 % receptorskih storitev, ki jih je tožnica A. plačevala, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožnici škoda tudi iz tega naslova ni nastala. Pravilno je v točki 40 obrazložitve ugotovilo, da je A. receptorske storitve izvajal v okviru obstoječih možnosti. Tožnica je imela namreč več vhodov in na vseh ni bilo mogoče izvajati kontrole zaposlenih, obiskovalcev in poslovnih strank. Kontrola tako ni bila mogoča pri vhodu z zadnje strani, ki je bil povezan s parkirno hišo, saj tam vratar ni imel svojega mesta. Izvajali so kontrolo gibanja ljudi v objektih in na parkirišču, dosledna evidenca prihodov in odhodov vseh ljudi je nemogoča, so pa receptorji evidentirali vsakogar, ki se je oglasil v vratarnici. A. je skrbel za požarno varnost in za koordinacijo z ustreznimi službami na objektu, kontrolirali so stanje oken in vrat, ugašali monitorje, prav tako so poslovno stranko, ki se je ustavila pri vratarju, zapisali in jo najavili obiskani osebi, ki se je morala z obiskom strinjati. O tem, da bi bilo z opravljanjem receptorskih storitev kaj narobe, pa A. ni bil obveščen.

21. Čeprav se tožnica ne pritožuje izrecno na sklop o uskladitvi pogodbene cene, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnici škoda zaradi napačne uskladitve pogodbene cene ni nastala. Ker je bila pogodba sklenjena 1. 10. 2010, prvo uskladitev cene pa je A. izvedel za november 2011, je ta uskladitev skladna z razpisno dokumentacijo, v kateri je bilo določeno, da končna ponudbena cena ne sme biti višja za prvih 12 mesecev izvajanja javnega naročila po sklenitvi pogodbe, zato tožnici tudi iz tega naslova škoda ni mogla nastati.

22. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. člena in 155. členu ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, toženca pa sama krijeta vsak svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi nista bistveno pripomogla.