Jedro

Tudi če je bila tožnikova žena nezaposlena, je imel tožnik pravico do bolniškega staleža za nego ožjega družinskega člana, ter mu ni mogoče očitati, da je zlorabil bolniški stalež in neupravičeno izostal z dela. Sklepa, na podlagi kateri je tožniku prenehalo delovno razmerje, sta nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo disciplinske komisije I. stopnje št. 2/92 z dne 25.3.1992 in odločbo komisije za odločanje o pritožbah delavcev z dne 1.6.1992 tožene stranke in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja. Toženi stranki je naložilo, da je tožnika dolžna pozvati nazaj na delo, mu izplačati nadomestila plač za obdobje od 15.7.1992 do 15.9.2001 in povrniti stroške postopka. V obrazložitvi sodbe je sodišče ugotovilo, da tožnik ni zlorabil bolniškega staleža in posledično ni neupravičeno izostal z dela. Določilo 23. člena takrat veljavnega Samoupravnega sporazuma o uresničevanju zdravstvenega varstva (Ur.l. SRS št. 47/87) je namreč določalo, da gre pravica do nadomestila osebnega dohodka delavcu iz naslova nege družinskega člana s katerim živi v skupnem gospodinjstvu, če nege delavec ne more zagotoviti drugače. Glede na to, da je tožnikova žena, sicer zdravstveno zavarovana po tožniku, v času bolezni otroka opravljala pogodbeno delo, tožnik nege otroka ni mogel zagotoviti drugače kot s koriščenjem bolniškega staleža, zato je sodišče zaključilo, da bolniškega staleža ni zlorabil in iz dela ni izostal neopravičeno.

Zoper gornjo sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da na osnovi dejstva, da je A.A. sklenil pogodbo o najemu prodajnega mesta na tržnici, ni mogoče šteti, da je z tožnikovo ženo sklenil pogodbo o delu, in da pogodbe o delu, ki jo je tožnikova žena sklenila z njim, ni mogoče šteti kot pogodbe o delu kot jo določa ZOR (Ur. l. SFRJ št. 29/78 - 57/89). Zatrjuje, da sta obe navedeni pogodbi fiktivni, pridobljeni v času vodenja disciplinskega postopka. Pridružuje se stališču, ki ga je v tej zadevi zavzelo Sodišče združenega dela RS v sklepu, opr. št. Sp 1610/93, da je bila tožnikova žena, glede na to, da je bila v kritičnem času kot nezaposlena zavarovana po tožniku, sposobna negovati otroka. Opozarja na pričevanje dr. S., da potrdila o odsotnosti zaradi nege družinskega člana ne bi izdala, če bi vedela, da tožnikova žena ni zaposlena, oziroma bi ga v takem primeru izdala samo, če bi bila žena v bolnici ali sama potrebna nege, ter nadalje, da bolniškega lista ne bi izdala, če bi vedela, da žena dela na črno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ob čemer ni kršilo postopkovnih pravil, zato se v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje. Skladno z tedaj veljavnim 23. členom Samoupravnega sporazuma o uresničevanju zdravstvenega varstva je imel delavec pravico do nadomestila osebnega dohodka med nego ožjega družinskega člana, s katerim živi v skupnem gospodinjstvu, če nege ni mogel zagotoviti drugače. V sami zadevi ni sporno, da je tožnik v času odobrenega bolniškega staleža dejansko otroka tudi negoval, saj je tožnikova žena v tem času pogodbeno delala za A.A.. V predmetni zadevi se je postavilo vprašanje, ali je tožnik sploh imel pravico do bolniškega staleža za nego ožjega družinskega člana glede na to, da je bila po evidencah Zavoda za zdravstveno varstvo (v nadaljevanju ZZZV) tožnikova žena zavarovana po njem in jo je ZZZV vodil kot gospodinjo, zaradi česar je delodajalcu odklonil refundacijo za čas odsotnosti tožnika z obrazložitvijo, da ni bilo predloženo dokazilo, da tožnikova žena ni mogla negovati otroka zaradi lastne bolezni ali hospitalizacije. Sodišče združenega dela Republike Slovenije je v tej zadevi že zavzelo stališče, da so potrdila o zdravstveno upravičeni odsotnosti z dela, ki jih izda pristojni zdravnik, javne listine v smislu takrat veljavnega 224. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-77, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) sedaj 224. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99), ki dokazujejo resničnost tistega, kar se v njih potrjuje, dokler ni dokazano nasprotno. Sodišče prve stopnje je zato napotilo, naj z zaslišanjem zdravnikov, ki so bolniške liste izdajali ugotovi, zakaj otroka ni negovala tožnikova žena in ali je tožnik sodišče z lažnim prikazovanjem dejstev zapeljal v zmoto, da mu je izdal bolniški list za nego otroka. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zaslišalo obe zdravnici, ki sta tožniku izdajali bolniške liste, na osnovi katerih pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da ju tožnik ni zapeljal v zmoto, saj sta obe izpovedali, da je za zdravnika bistveno, kdo otroka neguje, zato bi bolniški list izdali tudi če bi vedeli, da tožnikova žena dela pogodbeno. Na take zaključke sodišča ne more vplivati sklicevanje tožene stranke na pričevanje dr. S. v delu, kjer je izjavila, da tožniku bolniškega staleža ne bi odobrila, če bi vedela, da tožnikova žena dela "na črno" saj iz navedenega pričevanja, kot že povedano, ni moč zaključiti, da je tožnik zdravnico zapeljal v zmoto in si tako pridobil bolniški stalež. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožnik bolniškega staleža ni zlorabil in da ni neupravičeno izostal z dela, ter da posledično ni huje kršil delovnih obveznosti, zato je pravilno razveljavilo sklepe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja. Pritožbene navedbe v smeri, ali je sodišče prve stopnje pravilno štelo delo tožnikove žene kot delo po pogodbi o delu glede na zgoraj zavzeto stališče niti niso relevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni izrecno opredeljevalo. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka stroškov pritožbe ni uveljavljala, je izrek o stroških odpadel. Določbe ZOR in ZPP/77 je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije na temelju 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/1/94).