Jedro

Po določbah 11. člena ZDPN-2 mora davčni zavezanec napovedi za odmero davka na promet nepremičnin priložiti listine, na podlagi katerih se prenaša lastninska pravica na nepremičnini. Izrecno je predpisano tudi, da mora v primeru, če nepremičnina še ni vpisana v zemljiško knjigo, napovedi priložiti dokazilo o načinu pridobitve te nepremičnine. Dokazilo o načinu pridobitve nepremičnine torej predstavlja obveznost sestavino davčne napovedi in je zato vlogo, ki te sestavine nima, treba šteti za nepopolno.

Napačno je tožbeno stališče, da za izkaz načina pridobitve nepremičnine zadostuje verjetnost. Po določbi prvega odstavka 5. člena ZDavP-2 se na podlagi verjetno izkazanih dejstev v davčnem postopku lahko odloči le, če tako določa ta zakon ali zakon o obdavčenju, v konkretnem primeru ZDPN-2. Odločanja na podlagi verjetnosti za primer, kakršen je obravnavani, ne določa noben od omenjenih zakonov. Zato je davčni organ utemeljeno ugotavljal materialno resnico s stopnjo prepričanja in pri tem pravilno ugotovil, da predložene listine pridobitve nepremičnine s strani tožnika nedvoumno ne izkazujejo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom zahtevek tožnika v zadevi odmere davka na promet nepremičnin na podlagi prodajne pogodbe, sklenjene 18. 7. 2013, zavrgel. Iz obrazložitve sledi, da je tožnik vložil napoved za odmero davka na promet nepremičnin na podlagi prodajne pogodbe z dne 18. 7. 2013, sklenjene med tožnikom kot prodajalcem in A.A. kot kupcem, o prodaji oziroma nakupu stanovanja v III. nadstropju stavbe z ID znakom ... na naslovu ... Iz izpiska Zemljiške knjige izhaja, da tožnik ni vpisan kot lastnik nepremičnine, ki je predmet prodaje. Zato je tožnik kot dokazilo o načinu pridobitve nepremičnine priložil kupoprodajno pogodbo, sklenjeno med Občino B. in kupcem C.C. za omenjeno stanovanje ter pravnomočen sklep o dedovanju po pok. C.C., v katerem pa stanovanje kot predmet dedovanja ni navedeno. Zato je davčni organ tožnika pozval, da zahtevek dopolni z dokumentom o tožnikovem lastništvu oziroma o načinu pridobitve nepremičnine, ki se prodaja. Tožnik je dodatno k že predloženim listinam pojasnil, da je dokazilo o lastništvu pogodba, s katero je tožnikov oče kupil stanovanje, in pa sklep o dedovanju, iz katerega izhaja, da je tožnik edini dedič po pokojnem očetu. Zaprosil je tudi že za izdajo dopolnilnega sklepa o dedovanju.

Glede na navedeno davčni organ ugotavlja, da na podlagi predloženih listin ni mogoče nedvoumno ugotoviti, da je imel tožnik ob sklepanju prodajne pogodbe lastninsko pravico na nepremičnini. In ker pomanjkljivosti v postavljenem roku ni odpravil, se njegov zahtevek za odmero davka na promet nepremičnin v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUP kot nepopoln zavrže. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. Enako kot prvostopni organ meni, da na podlagi predloženih dokazil ni mogoče sklepati, da ima tožnik razpolagalno sposobnost na nepremičnini, kar je po stvarnem pravu eden izmed pogojev za prenos lastninske pravice na nepremičninah. V skladu z 11. členom Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2) je potrebno v odmernem postopku med drugim presoditi tudi pravna dejstva v zvezi z obstojem lastninske pravice, ki jo ima prodajalec na nepremičnini. Le-te na podlagi predloženih listinskih dokazil ni bilo mogoče ugotoviti. Iz prodajne pogodbe z dne 3. 10. 1994 sicer izhaja, da je tožnikov oče kupil nepremičnino in iz sklepa o dedovanju, da je tožnik dedič po pok. očetu, vendar pa med zapuščino, ki jo je podedoval, stanovanje na naslovu ... ni navedeno. Zato ni podlage za ugotovitev, da je tožnik podedoval stanovanje. V zvezi s pritožbenimi ugovori drugostopni organ še navaja, da premoženje zapustnika na dediče res preide ipso iure, vendar pa morajo biti pravna dejstva v zvezi s prehodom zapuščine na dediče nato ugotovljena še z ustreznim sodnim aktom, to je s sklepom o dedovanju. Tako pa je na podlagi predloženih dokazil mogoče sklepati, da je C.C. zadevno nepremičnino pred smrtjo odsvojil, obenem pa tožnik na podlagi predloženih listin pred davčnim organom ni uspel dokazati, da je nepremičnino pridobil, zato ni mogoče odmeriti davčne obveznosti iz naslova prodaje, ki jo je tožnik sicer napovedal in zato tožnik s svojim zahtevkom ne more uspeti.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi vztraja, da je lastnik in prodajalec obravnavane nepremičnine, ki jo je kot edini dedič podedoval po pok. očetu. Vztraja tudi, da je napovedi za odmero davka na promet nepremičnin priložil vse listine, ki jih zahteva prvi odstavek 11. člena ZDPN-2. Glede na to, da je davčni organ predložene listine presodil po vsebini, tožnik meni, da ni podlage za procesno odločitev, to je za zavrženje tožnikove vloge, temveč bi bilo potrebno nadaljevati postopke ter odločiti o upravni zadevi, kot to določa tretji odstavek 140. člena ZUP. Ker torej razlogi sklepa ne utemeljujejo njegovega izreka in je podano med izrekom in razlogi nasprotje, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.

Poleg tega tožena stranka po mnenju tožnika preozko tolmači prvi odstavek 11. člena ZDPN-2. Določba ne zahteva, da bi zavezanec predložil zemljiškoknjižni izpisek za nepremičnino. Prav tako ne zahteva, da se predloži druga javna listina. Zato bi morala veljati za dokazilo vsaka listina, ki na zadostni stopnji verjetnosti izkaže lastništvo nepremičnine. To je tudi skladno z namenom zakonodajalca, saj davčni postopek ni namenjen zemljiškoknjižnemu vpisu, ampak samo odmeri davka, medtem ko se pogoji za vpis preverjajo šele v zemljiškoknjižnem postopku. Zato tožnik meni, da je s predloženimi listinami na zadostni stopnji materialne resnice dokazal lastništvo za potrebe davčnega postopka. Tožnik je nepremičnino pridobil kot edini dedič na podlagi dedovanja. Da je tožnik edini dedič, izhaja iz predloženega sklepa o dedovanju. Da je bil oče lastnik, pa izhaja iz predložene prodajne pogodbe. Če zaradi pomanjkljivega izreka sklepa o dedovanju zemljiškoknjižni vpis ni mogoč, to ne vpliva na dejstvo, da je tožnik po samem zakonu postal lastnik nepremičnine. Napaka pri izdaji sklepa o dedovanju pa se bo odpravila z izdajo dopolnilnega sklepa o dedovanju. Pri izpodbijani odločitvi je bilo zato nepravilno uporabljeno materialno pravo ter obenem iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah 11. člena ZDPN-2 mora davčni zavezanec napovedi za odmero davka na promet nepremičnin priložiti listine, na podlagi katerih se prenaša lastninska pravica na nepremičnini. Izrecno je predpisano tudi, da mora v primeru, če nepremičnina še ni vpisana v zemljiško knjigo, napovedi priložiti dokazilo o načinu pridobitve te nepremičnine. Dokazilo o načinu pridobitve nepremičnine torej predstavlja obvezno sestavino davčne napovedi in je zato vlogo, ki te sestavine nima, šteti za nepopolno. Davčni organ je zato pravilno opravil presojo predloženih dokazil o lastništvu na podlagi določb 67. člena ZUP in ne na podlagi določb 140. člena ZUP, kot to zahteva tožnik v tožbi in ki se nanašajo na primer, ko mora stranka tudi sicer, izven primerov, ko je predložitev dokazil zahtevana z zakonom, predlagati za svoje navedbe dokaze in jih, če je mogoče, predložiti.

Napačno je tudi stališče tožbe, da za izkaz načina pridobitve nepremičnine zadostuje verjetnost. Po izrecni določbi prvega odstavka 5. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) se na podlagi verjetno izkazanih dejstev v davčnem postopku lahko odloči le, če tako določa ta zakon (ZDavP-2) ali zakon o obdavčenju, v konkretnem primeru ZDPN-2. Odločanja na podlagi verjetnosti za primer, kakršen je obravnavani, ne določa noben od omenjenih zakonov. Zato je davčni organ utemeljeno ugotavljal materialno resnico s stopnjo prepričanja in pri tem pravilno ugotovil, da predložene listine pridobitve nepremičnine s strani tožnika nedvoumno ne izkazujejo. Iz predloženih listin je namreč razvidno le, da je tožnikov oče kupil zadevno nepremičnino in da je tožnik edini dedič po pok. očetu. Ni pa razvidno, da je zadevna nepremičnina predmet dedovanja po pok. očetu. To pa pomeni, da več od verjetnosti, da je tožnik podedoval tudi zadevno nepremičnino, predložena dokazila ne izkazujejo. To pa obenem pomeni, da tožnik napovedi ni priložil predpisanih dokazil in da se iz tega razloga tožnikova vloga utemeljeno kot nepopolna zavrže. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.