Jedro

Zahteva za vračilo zamudnih obresti, plačanih na podlagi izvršilnega naslova, je do njegove (pravnomočne) odprave v delu, na katerega zahteva nanaša, preuranjena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Davčnega urada A. št. ... z dne 18. 1. 2005 ter ugotovila, da stroški postopka niso bili priglašeni. Z navedenim prvostopnim sklepom je bila zavržena zahteva tožeče stranke za vračilo zamudnih obresti, plačanih po odločbi Davčnega urada A. št. ... in št. ... z dne 20. 11. 2001 (v nadaljevanju: odločba z dne 20. 11. 2001). V obrazložitvi odločbe tožena stranka povzema ugotovitve prvostopnega organa ter pritožbene navedbe. V utemeljitev odločitve o zavrnitvi pritožbe navaja, da je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-365/02-14 (objavljeno v Uradnem listu RS, št. 109/04 z dne 8. 10. 2004), na katero se v zahtevi sklicuje tožeča stranka, ugotovilo, da je bil Zakon o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99, 97/01) v neskladju z Ustavo, in zato v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1, Uradni list RS, št. 54/04) začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Ugotovitev neskladnosti z ustavo ima glede na obrazložitev Ustavnega sodišča RS in določbo 43. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Uradni list RS, št. 15/94) lahko le učinek razveljavitve, zato se skladno s 44. členom ZUstS razveljavljeni zakon ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno. V konkretnem primeru je razveljavitev po odločbi Ustavnega sodišča RS začela učinkovati 9. 10. 2004. Posledice ugotovljene neskladnosti se torej odpravijo v postopkih, ki ob uveljavitvi ZDavP-1 še niso bili pravnomočno končani, saj se te zadeve končajo po določbah ZDavP. Ker zadeva, katere predmet so tudi sporne obresti oziroma začetek njihovega teka, v času odločanja o zahtevi tožeče stranke na prvi stopnji nesporno še ni bila pravnomočno zaključena, je prvostopni organ zahtevo tožeče stranke utemeljeno zavrgel na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04). V zvezi s tem citira določbo 95. člena ZDavP, po kateri se zavezancu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi, preveč plačani znesek vrne v 30 dneh od vročitve odločbe, če z zakonom ni drugače določeno, ter kot zmotno zavrača pritožbeno stališče, da je odločba Ustavnega sodišča RS dokončna in nad vsemi zakonskimi predpisi. Glede izreka o stroških postopka se sklicuje na določbe 5. odstavka 213. člena, 2. odstavka 118. člena in 116. ZUP ter ugotavlja, da stranka stroškov do izdaje odločbe druge stopnje ni priglasila.

Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi navaja, da ji je bilo z odločbo z dne 20. 11. 2001 naloženo plačilo premalo plačanih davkov z zamudnimi obrestmi v višini 1.042.030,00 SIT od 31. 12. 2002 do plačila; zahtevani skupni znesek 6.398.580,06 SIT je plačala z devetimi nakazili med 15. 12. in 31. 12. 2002, zoper odločbo pa vložila pritožbo. Organ druge stopnje je pritožbo zavrnil z odločbo št.... z dne 8. 10. 2002, zoper katero je vložila tožbo na Upravno sodišče RS, zadeva še ni pravnomočno rešena. Tožeča stranka je vložila zahtevo za vračilo preveč plačanih davkov po odločbi z dne 20. 11. 2001, in sicer zamudnih obresti v višini 1.042.030,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2002 do plačila, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-356/02-14. Prvostopni sklep o zavrženju te zahteve je tožena stranka z izpodbijano odločbo potrdila z utemeljitvijo, da ima odločba Ustavnega sodišča RS le učinek razveljavitve in se tako odločba ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno, ter da bi v konkretnem primeru veljalo, da omenjena odločba učinkuje šele od 9. 10. 2004. Tako stališče je zgrešeno in v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS, ki določa, da v zadevah iz 406. člena ZDavP-1 začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Tožeči stranki nesporno pripada vračilo preveč plačanega davka, tj. vračilo obresti, ki jih je plačala po odločbi z dne 20. 11. 2001. Odločba Ustavnega sodišča RS jasno določa, da se neskladja odpravijo v postopkih, ki ob uveljavitvi ZDavP-1 še niso bili pravnomočno končani, kar predmetna zadeva ni in kar priznava tudi tožena stranka; ustavna odločba torej velja za vse postopke, ki še niso pravnomočno rešeni, ne glede na njihov pričetek, in ne šele od 9. 10. 2004 dalje, kot navaja tožena stranka. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži, da tožeči stranki vrne preveč plačane davke v višini 1.042.030,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2002 do plačila.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem sporu ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru tožeča stranka izpodbija odločitev tožene stranke o zavrnitvi njene pritožbe zoper sklep, s katerim je bila zavržena zahteva tožeče stranke za vračilo zamudnih obresti, ki jih je plačala na podlagi odločbe z dne 20. 11. 2001, z zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2002 do plačila. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov ter med strankama ni sporno, so bile namreč tožeči stranki na podlagi ugotovitev inšpekcijskega pregleda z odločbo z dne 20. 11. 2001 v plačilo naložene dodatno ugotovljene davčne obveznosti za leti 2000 in 2001 z zamudnimi obrestmi. Med upravnim sporom, ki ga je sprožila zoper odločbo o zavrnitvi njene pritožbe zoper odločbo z dne 20. 11. 2001, je tožeča stranka vložila zahtevo za vračilo preveč plačanih davkov po omenjeni prvostopni odločbi, in sicer plačanih zamudnih obresti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2002 do plačila, pri čemer se je sklicevala na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-356/02-14 (Uradni list RS, št. 109/04 z dne 8. 10. 2004).

Z navedeno odločbo je Ustavno sodišče RS v 1. točki izreka ugotovilo, da je bil ZDavP v neskladju z Ustavo iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe, v 2. točki izreka pa določilo način izvršitve te odločbe tako, da v zadevah iz 406. člena ZDavP-1 začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Posledice ugotovljene neustavnosti bodo, kot izhaja tudi iz 11. točke obrazložitve, odpravljene v postopkih, ki ob uveljavitvi ZDavP-1 še niso bili pravnomočno končani. Kot izhaja tudi iz določb ZUstS (prim. 47., 43., 44. člen), odločba Ustavnega sodišča RS ne učinkuje kot posamični akt, ampak spreminja relevantno pravno podlago odločanja v nepravnomočno končanih postopkih, z učinkom za nazaj. Ustavno sodišče RS namreč s svojo odločbo ni poseglo v tek nepravnomočno zaključenih zadev v procesnem smislu, ampak se v teh postopkih pri presoji zakonitosti odločbe na podlagi vloženih pravnih sredstev glede obračuna zamudnih obresti od neplačanih davčnih obveznosti kot pravna podlaga upošteva odločba Ustavnega sodišča RS, na katero se sklicuje tožeča stranka; odločba Ustavnega sodišča RS torej šele daje podlago za (delno) odpravo davčnih odločb. V obravnavanem primeru je nesporno, da se zahteva tožeče stranke nanaša na vračilo zamudnih obresti, plačanih na podlagi izvršljive davčne odločbe z dne 20. 11. 2001, ki v postopku s pravnimi sredstvi v času prvostopnega odločanja o zahtevi za vračilo ni bila odpravljena. Zahteva za vračilo zamudnih obresti, plačanih na podlagi izvršilnega naslova, pa je do njegove (pravnomočne) odprave v delu, na katerega se zahtevek nanaša, preuranjena. Ob ugotovitvi, da je, ko je prvostopni davčni organ odločal o zahtevi za vračilo preplačanega davka, (še) tekel upravni spor v zvezi z odločbo z dne 20. 11. 2001, na podlagi katere je tožeča stranka plačala zamudne obresti, ki so predmet njene zahteve za vračilo, in torej v času prvostopnega odločanja o zahtevi odločba z dne 20. 11. 2001 kot izvršilni naslov v delu, na katerega se zahtevek nanaša, ni bila odpravljena, je tudi po presoji sodišča prvostopni organ zahtevo utemeljeno zavrgel na podlagi določb 1. odstavka 129. člena ZUP, tožena stranka pa pritožbo zoper to odločitev zavrnila.

Po navedenem je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 65/97, 70/00, 92/05-odl.US, 45/06-odl.US) zavrnilo kot neutemeljeno.