Jedro

Ni mogoče sprejeti stališča, da je bila tožnici z opravljeno „navadno“ vročitvijo prvostopenjskih upravnih odločb priznan položaj stranske udeleženke v postopku, saj je odločbi prejela kot drug subjekt iz 69. člena ZGO-1. Zato niti dejstvu, da je tožnica v odredbah na koncu obeh odločb navedena kot oseba, ki ji je treba odločbi vročiti, ni mogoče pripisati večjega pomena, kot izhaja iz navedene določbe ZGO-1 – da se ji pošlje odločba.

Oseba ne more sprožiti upravnega spora zoper upravni akt, ki je bil izdan v postopku, v katerem bi po svojem mnenju morala sodelovati, vse dotlej, dokler ji organ ne prizna položaja stranke.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Zahteva prizadete stranke A. d.o.o. za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Upravne enote Jesenice št. ... z dne 21. 1. 2009, ugodila zahtevku investitorja A. d.o.o. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) in dovolila spremembo gradbenega dovoljenja, ki ga je izdal isti prvostopenjski upravni organ z dne 23. 11. 2007 in 2. 2. 2009, v tam navedenem obsegu in odločila, da v tem delu njena odločba nadomesti gradbeno dovoljenje z dne 23. 11. 2007. Iz obrazložitve je razvidno, da gre za spremembo pravnomočnega gradbenega dovoljenja, ki je bilo izdano po prej veljavnem Zakonu o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in naslednji; ZGO), to je v dvostopenjskem postopku po predhodni pridobitvi lokacijskega dovoljenja z dne 6. 5. 1991. Organ ugotavlja, da se predlagana sprememba ne nanaša na velikost objekta ne na število in lego frčad, kar vse je bilo dovoljeno že s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem z dne 23. 11. 2007. V tem delu se tudi ne spreminjajo lokacijski pogoji, zato je prvostopenjski organ ravnal napačno, ker je predlagane spremembe v projektu primerjal s pogoji iz lokacijskega dovoljenja. To bi moral prvostopenjski organ namreč ugotavljati pred izdajo gradbenega dovoljenja z dne 23. 11. 2007. Tudi glede spremembe namembnosti gre za tako spremembo, da zanjo ni potrebno gradbeno dovoljenje. Pri tem se drugostopenjski organ sklicuje na Uredbo o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena, po kateri se tako penzionski objekt kot objekt z apartmaji uvrščata med hotelsko in podobno stavbo za kratkotrajno nastanitev (podrazred 12111). Ta uredba se uporablja v skladu z določbo 4. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Ker so predlagane spremembe takšne, da ne pomenijo spremembe lokacijskih pogojev, ni treba posegati v pravnomočno lokacijsko dovoljenje. Te spremembe se namreč nanašajo na notranjo razporeditev prostorov na način, da to pomeni hkrati poseg v konstrukcijsko zasnovo objekta, za kar pa je treba v skladu z določbo 73. člena ZGO-1 pridobiti spremenjeno gradbeno dovoljenje, saj gre za spremembo bistvene zahteve, to je mehanske odpornosti in stabilnosti (9. člen ZGO-1).

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma navaja, da se je kot stranka udeleževala že postopka za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 23. 11. 2007, saj ji je bilo to vročeno 27. 11. 2007. Položaj stranke pa ji je bil na prvi stopnji priznan tudi v obravnavani zadevi, saj ji je bila odločba Upravne enote Jesenice z dne 21. 1. 2009 vročena 22. 1. 2009, odločba z dne 2. 2. 2009, s katero je upravna enota spremenila navedbo investitorja v gradbenem dovoljenju z dne 23. 11. 2007, pa ji je bila vročena 3. 2. 2009. To je razvidno iz odredb na koncu omenjenih odločb, v katerih je tožnica navedena kot oseba, ki ji je odločbi treba vročiti, in iz njenih žigov o datumu prejema omenjenih odločb. V nasprotju s tem ji pritožbeni organ v postopku na drugi stopnji te udeležbe ni omogočil, saj ji pritožba prizadete stranke zoper prvostopenjsko zavrnilno odločbo in na njej temelječa in v tem upravnem sporu izpodbijana odločba nista bili vročeni. Kopijo izpodbijane odločbe je zato pridobila z vpogledom v upravni spis 3. 7. 2009. Z odvzemom položaja stranke v pritožbenem postopku je bilo nedopustno poseženo v njene pravice in pravni položaj, pri čemer se tožnica sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 217/2008 z dne 12. 11. 2008. Tožbo zato vlaga kot upravičena oseba, ki ji je bil položaj stranke priznan na prvi stopnji. Tožba je tudi pravočasna, saj jo vlaga v roku 30 dni od dneva seznanitve z izpodbijano odločbo. V nadaljevanju tožbe navaja razloge, zaradi katerih se ne strinja z izpodbijano odločitvijo in predlaga njeno odpravo. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Prizadeta stranka A. d.o.o. v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrženje, podrejeno pa zavrnitev zahtevka. Med drugim navaja, da prvostopenjski organ tožnici statusa stranke kljub vročitvam naštetih odločb ni priznal, kar izhaja tudi iz dejstva, da je ni vabil na glavno obravnavo. Poleg tega je zatrjevanje tožnice, da ji gre status stranke zaradi samega dejstva vročitve odločbe, v zvezi s čimer navaja omenjeni judikat Vrhovnega sodišča, zavajajoče. Iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 217/2008 je razvidno, da je bil tožnici status stranke priznan iz tam navedenih razlogov, medtem ko tožnica v konkretni zadevi ne izpolnjuje nobenega izmed navedenih kriterijev. Tožnica torej statusa stranke v predmetnem upravnem postopku ni nikoli zatrjevala, v njem dejansko ni nikoli sodelovala, takšen status pa ji po materialnih določbah ZGO-1 ne gre in tega niti ne zatrjuje. Prizadeta stranka poleg tega meni, da je tožba tudi prepozna in se pri tem sklicuje na določbo 23. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Njej kot stranki postopka je bila namreč dokončna odločba vročena 18. 5. 2009, zato se je rok za pritožbo iztekel 17. 6. 2009. Tožnica bi zato morala sodišču predlagati vrnitev v prejšnje stanje in hkrati vložiti tožbo. Poleg tega je 30-dnevni rok za vložitev tožbe po ZUS materialni prekluzivni rok (judikat Vrhovnega sodišča I Up 158/2004), za katere ne velja 83. člen Zakona o sodiščih (ZS). Ti roki tečejo in se iztečejo ne glede na sodne počitnice. Rok za vložitev tožbe se je zato po tej razlagi iztekel najkasneje 3. 8. 2009. Meni tudi, da je tožnica za izpodbijano odločbo izvedela pred 3. 7. 2009 po elektronski pošti in ustno s strani vodje oddelka za okolje in prostor, kmetijstvo in druge upravne naloge UE Jesenice, B.B., in zaposlene delavke na UE Jesenice C.C., in to takoj, ko je upravna enota kot prvostopenjski organ prejela dokončno odločbo. Z nadaljnjimi navedbami v odgovoru pa prizadeta stranka izpodbija vloženo tožbo tudi po vsebini.

Tako tožnica kot prizadeta stranka sta vložili še pripravljalni vlogi, katerih vsebine pa sodišče podrobneje ne povzema, saj ne vplivajo na odločitev v zadevi. Prizadeta stranka v vlogi zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka.

K 1. točki izreka Tožba ni dovoljena.

V skladu z določbo 1. odstavka 17. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06) je tožnik v upravnem sporu le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Tožnica zatrjuje, da je kot stranska udeleženka sodelovala v postopku za spremembo gradbenega dovoljenja na prvi stopnji, kar utemeljuje s tem, da ji je prvostopenjski upravni organ vročil svoji odločbi z dne 21. 1. 2009 in 2. 2. 2009, v prejšnjem postopku pa ji je bilo vročeno tudi gradbeno dovoljenje z dne 23. 11. 2007. Stališče tožnice, da ji je bil z omenjenimi vročitvami odločb priznan položaj stranske udeleženke, ni pravilno. Pri tem je dejstvo vročenega gradbenega dovoljenja z dne 23.11. 2007 za obravnavani primer nepomembno, saj je bila vročitev opravljena v drugem postopku, zato na tej podlagi ni mogoče sklepati o procesnih upravičenjih tožnice v obravnavanem postopku.

Po določbi 1. odstavka 69. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) se odločba, izdana v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, vroči investitorju in drugim strankam v postopku (torej stranskim udeležencem – opomba sodišča) z vročilnico v skladu s predpisom o splošnem upravnem postopku, poleg tega pa se pošlje tudi vsem pristojnim soglasodajalcem, ki so dali soglasje, pristojnemu upravnemu organu za prostorske zadeve občine, na katere območju naj bi se izvedla gradnja in pristojnemu gradbenemu inšpektorju. V tem postopku izdana odločba se torej vroča tako strankam in stranskim udeležencem kot tudi drugim subjektom, za katere je zakonodajalec očitno menil, da morajo biti zaradi svojih pristojnosti seznanjeni s temi odločbami. Prvim se odločba vroči z vročilnico po ZUP, drugim subjektom pa le pošlje.

Kot je razvidno iz predloženih upravnih spisov, sta bili tožnici prvostopenjski odločbi z dne 21. 1. 2009 in 2. 2. 2009 poslani „navadno“ in ne z vročilnico, ki je predvidena pri osebnem vročanju po določbi 2. odstavka 87. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji) in ki se šteje kot obvestilo organu, ki je vročitev odredil, da je bila ta opravljena. Na ta način (torej osebno in z vročilnico) sta bili obe odločbi vročeni le vsakokratnemu investitorjevemu pooblaščencu (D.D. in odvetniku E.E.).

Na podlagi navedenega ni mogoče sprejeti stališča, da je bila tožnici z opravljeno „navadno“ vročitvijo prvostopenjskih upravnih odločb priznan položaj stranske udeleženke v postopku, saj je odločbi prejela kot drug subjekt iz 69. člena ZGO-1. Zato niti dejstvu, da je tožnica v odredbah na koncu obeh odločb navedena kot oseba, ki ji je treba odločbi vročiti, ni mogoče pripisati večjega pomena, kot izhaja iz navedene določbe ZGO-1 – da se ji (kot po obeh odredbah tudi npr. Inšpektoratu RS za okolje in prostor - gradbenemu inšpektorju) pošlje odločba.

Glede na navedeno tožnica s tem, ko je prejela prvostopenjski odločbi z dne 21. 1. 2009 in 2. 2. 2009, ni pridobila položaja stranske udeleženke, niti ni odločb prejela, ker bi tak položaj že pred tem imela. Sodišče namreč ugotavlja, da prvostopenjski upravni organ ni opravil nobenih procesnih dejanj, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je tožnico štel za stransko udeleženko, med drugim je ni povabil na ustno obravnavo 21. 1. 2009. Tožnica vse do izdaje izpodbijanih odločb tudi ni zahtevala vstopa v postopek.

Njenega prepričanja o nasprotnem, ki temelji na napačni razlagi pomena prejetih odločb, zato v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati. Pri tem sodišče dodaja, da je bil položaj v zadevi, v kateri je Vrhovno sodišče izdalo sklep I Up 217/2008 (v zvezi s sklepom tega sodišča opr. št. U 25/2008 z dne 4. 4. 2008), bistveno drugačen kot v obravnavanem primeru. V primeru, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče, je bil tožnici položaj stranske udeleženke priznan s tem, ko je sodelovala na ustni obravnavi, zoper prejeto odločbo se je pritožila, o pritožbi pa je drugostopenjski upravni organ tudi meritorno odločil. Poleg vročene odločbe so bile torej podane še druge okoliščine oz. ravnanja upravnih organov obeh stopenj, s katerimi sta takratni tožnici priznali enake procesne pravice kot stranki in je bil na tej podlagi mogoč sklep, da sta jo šteli za stransko udeleženko.

Kar zadeva vprašanje, ali je (bila) tožnica sploh upravičena do sodelovanja v obravnavanem upravnem postopku, pa to ni predmet tega upravnega spora in bi moralo biti najprej razčiščeno v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta. Oseba lahko doseže udeležbo v postopku z zahtevo za vstop v postopek na prvi stopnji (142. člen ZUP), v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo (229. člen ZUP) ali s predlogom za obnovo postopka (5. odstavek 235. člena ZUP, 9. točka 260. člena ZUP). Če tožnica teh možnosti ni izkoristila, med drugim zaradi svoje napačne predstave o pomenu prejetih odločb z dne 21. 1. 2009 in 2. 2. 2009, takega statusa ne more doseči šele s tožbo v upravnem sporu. Nasprotno, tak procesni položaj je pogoj, da jo je mogoče šteti kot upravičeno osebo za vložitev tožbe v upravnem sporu. Ali drugače: oseba ne more sprožiti upravnega spora zoper upravni akt, ki je bil izdan v postopku, v katerem bi po svojem mnenju morala sodelovati, vse dotlej, dokler ji organ ne prizna položaja stranke.

Ker tožnica v postopku na prvi stopnji ni sodelovala kot stranska udeleženka, na tak položaj pa ni mogoče sklepati niti na podlagi dejstva, da je prejela upravni odločbi, ni legitimirana za vložitev tožbe v tem upravnem sporu. Sodišče jo je zato kot nedovoljeno zavrglo (3. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka V primeru, ko sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Glede na navedeno določbo prizadeta stranka ni upravičena do povračila stroškov tega postopka.