Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imelo tožničino delo pri toženi stranki v spornem obdobju naravo delovnega razmerja. Tožnica je bila vključena v organizirani proces dela pri toženi stranki na isti način kot redno zaposleni delavci. Na podlagi evidenc prisotnosti je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo, da je delo opravljala neprekinjeno, redno, v izmenah ter na podlagi vnaprej pripravljenih tedenskih razporedov oziroma urnikov. Delala je v istih prostorih ter z isto opremo kot redno zaposleni delavci, za svoje delo je mesečno prejemala plačilo, med njenim delom in delom redno zaposlenih primerljivih delavcev pa ni bilo nobene razlike v številu mesečno opravljenih ur dela. Tožnica je opravljala vse oziroma vsaj pretežni del nalog delovnega mesta tehnik magnetoskopov. Pritožba zato neutemeljeno poizkuša tožničino delo prikazati kot študentsko delo, ki naj ne bi pokrivalo večine oziroma pretežnega dela nalog tega delovnega mesta, saj iz dokazne ocene izhaja drugačen zaključek.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki od 3. 1. 2012 do 14. 7. 2014 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas za polni delovni čas, za delovno mesto "Tehnik magnetoskopa", uvrščeno v 21. plačni razred, ter od 15. 7. 2014 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto "Finančni referent VI", uvrščeno v 24. plačni razred (točka I izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki dne 30. 9. 2015 prenehalo nezakonito ter da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter jo prijaviti v obvezna zavarovanja iz delovnega razmerja, za čas od 3. 1. 2012 dalje (točka II izreka). Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki obračunati razlike v plači za čas od januarja 2012 do vključno septembra 2015 v mesečnih bruto zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, od teh zneskov odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (prvi odstavek točke III izreka). Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki za čas od oktobra 2015 do sklenitve pogodbe o zaposlitvi obračunati bruto nadomestilo plače v višini 24. plačnega razreda, od teh zneskov odvesti davke in prispevke ter ji izplačati ustrezne neto zneske nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (drugi odstavek točke III izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v znesku 692,00 EUR bruto, za leto 2013 v znesku 484,40 EUR bruto, za leto 2014 v znesku 484,40 EUR bruto in za leto 2015 v znesku 484,40 EUR bruto ter ji po odvodu akontacije dohodnine izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. posameznega leta dalje do plačila (točka IV izreka). Tožena stranka je tudi dolžna v roku 8 dni tožeči stranki izplačati stroške za prehrano med delom, in sicer za čas od januarja 2012 do vključno septembra 2015, v mesečnih zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (točka V izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače (obračun na razliko v plači za čas od januarja 2012 do septembra 2015 v skupnem znesku 7.580,91 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo neto razlik v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (točka VI izreka). Toženi stranki je še naložilo povrnitev stroškov postopka tožeče stranke v znesku 641,88 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka VII izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper točko VII izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožnici v celoti prizna priglašene pravdne stroške, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbe, oziroma podrejeno, da v izpodbijanem delu zadevo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v tožbi postavila tožbeni zahtevek na ugotovitev delovnega razmerja pri toženi stranki od 14. 7. 2014 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas za polni delovni čas, za delovno mesto "poslovni sekretar" z mesečno osnovno plačo v višini 21. plačnega razreda in da ji je dne 30. 9. 2015 delovno razmerje prenehalo nezakonito. Zahtevala je tudi, da jo je tožena stranka dolžna v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, jo prijaviti v obvezna zavarovanja iz delovnega razmerja, vse od 14. 7. 2014 dalje ter ji za čas od 14. 7. 2014 dalje do sklenitve pogodbe o zaposlitvi obračunati bruto plačo v višini 21. plačnega razreda, od navedenih zneskov odvesti davke in prispevke ter izplačati razliko med neto plačami in plačili za delo, ki jih je za delo prejela pri toženi stranki od 14. 7. 2014 dalje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. S tožbo je tudi zahtevala, da ji tožena stranka obračuna in izplača regres za letni dopust za leto 2014 in 2015 ter ji povrne stroške pravdnega postopka.

Z obrazloženo pripravljalno vlogo z dne 12. 4. 2016 pa je v skladu s četrtim odstavkom 41. člena ZDSS-1 spremenila tožbo in svoj tožbeni zahtevek oblikovala tako, da je zahtevala ugotovitev, da je od 3. 1. 2012 do 14. 7. 2014 v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas za poln delovni čas, za delovno mesto "tehnik magnetoskopa" z mesečno osnovno plačo v višini 21. plačnega razreda in od 15. 7. 2014 dalje za delovno mesto "finančni referent VI" z mesečno osnovno plačo v višini 24. plačnega razreda. Postavila je tudi zahtevek, da ji je delovno razmerje 30. 9. 2015 prenehalo nezakonito in jo je tožena stranka dolžna prijaviti v obvezna zavarovanja iz delovnega razmerja, vse od 3. 1. 2012 dalje in ji za čas od 3. 1. 2012 dalje do sklenitve pogodbe o zaposlitvi obračunati bruto plače za čas od 3. 1. 2012 do 14. 7. v višini 21. plačnega razreda in od 15. 7. 2014 dalje do sklenitve pogodbe o zaposlitvi v višini 24. plačnega razreda, od navedenih zneskov odvesti davke in prispevke ter ji izplačati neto razliko v plači in plačili za delo, ki jih je v navedenem obdobju prejela za svoje delo pri toženi stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. S spremembo tožbe je zahtevala tudi izplačilo regresa za letni dopust za leto 2012, 2013, 2014 in 2015 ter za obdobje od januarja 2012 do septembra 2015 stroški prehrane med delom ter stroške postopka. S to pripravljalno vlogo je določila vrednost spornega predmeta v višini 28.654,70 EUR. Sodišče prve stopnje stroškov ni odmerilo glede na vrednost dajatvenega zahtevka, oblikovanega v spremembi tožbe z dne 12. 4. 2016. Prav tako ji ni priznalo priglašenih stroškov sestanka s stranko in pregleda dokumentov, saj naj bi bili ti že priznani oziroma zajeti v priznanih stroških. Opozarja na obvezno razlago 1. alineje 1. točke tar. št. 39 Odvetniške tarife, v skladu s katero ji pripadajo priglašeni stroški.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in kršitev človekovih pravic. Pritožbenemu sodišču predlaga, da v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da v tem delu sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je z opredelitvijo, da v konkretnem primeru obstajajo elementi delovnega razmerja med toženo in tožečo stranko, napačno uporabilo materialno pravo. Tožnica je pri toženi stranki opravljala različna dela, ki jih ni mogoče razumeti kot opravljanje dela na sistemiziranem delovnem mestu, ampak kot opravljanje dela v okviru tako imenovanega študentskega dela, za katerega je značilna začasna in občasna narava in ne ustreza definiciji delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da je bila tožnica prostovoljno vključena v organiziran delovni proces tožene stranke in v njem za plačilo in osebno opravljala delo po navodilih in pod nadzorom tožene stranke. Vendar pa iz narave stvari izhaja, da tudi posamezniki, ki opravljajo študentsko delo, le-to opravljajo osebno, po navodilih in pod nadzorom tožene stranke. Nerealen bi bil zaključek, da se študentsko delo ne izvaja po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Ker je delo začasne narave in se preko študentskega dela praviloma opravljajo lažja dela, ta dela opravljajo posamezniki, ki se za svoj poklic še izobražujejo in nimajo praviloma dosežene potrebne izobrazbe. Zato je pričakovano, da so tovrstni posamezniki deležni usmeritev, navodil in nadzora delodajalca. Sodišče prve stopnje je zato zmotno štelo, da je tožnica pri toženi stranki opravljala delo na delovnem mestu "tehnik magnetoskopa" in kasneje na delovnem mestu "finančni referent VI". Ker je tožnica opravila splošno maturo leta 2003, se šteje, da je izpolnjevala formalne pogoje za zasedbo delovnega mesta "tehnik magnetoskopa" šele od 8. 4. 2013 dalje, ko so se spremenili pogoji glede zahtevane izobrazbe. Do takrat pa je opravljala klasično študentsko delo. Elementi delovnega razmerja se lahko ugotavljajo šele od datuma, ko je tožena stranka izpolnjevala formalne pogoje za zasedbo delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je torej napačno zaključilo, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 3. 1. 2012 do 14. 7. 2014 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Tožnica v obdobju od 15. 7. 2014 do 30. 9. 2015 ni izvrševala del, predvidenih za delovno mesto "finančni referent", temveč je opravljala posamezne naloge poslovnega referenta in občasno posamezne naloge finančnega referenta, kar izhaja iz zaslišanja priče A.A., ki je izpovedal, da je bilo delo tožnice neka mešanica tajniških oziroma administrativnih del. Sodišče prve stopnje se je glede predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi iz 118. člena ZDR-1 opredelilo zlasti do okoliščine, ali pri toženi stranki obstaja potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica. Potrebe po njenem delu ni, kar so potrdile v postopku zaslišane priče B.B. in A.A. Sodišče prve stopnje je nepravilno povzelo izpovedi prič B.B., direktorice televizije, ki je izpovedala, da se C. racionalizira in obstaja politika, na podlagi katere mora biti vsako leto manj zaposlenih. Na vprašanje predsednice senata, ali bi lahko tožnici zagotovilo delo, če bi se le-ta vrnila na C., je B.B. izpovedala, da tožena stranka tožnici žal ne bi mogla zagotoviti dela, ker ni ne dovolj dela in ne denarja. Izhodiščni plan za leto 2017 daje bistveno nižja sredstva, kot jih je imela tožena stranka doslej, kar pomeni, da je pričakovano, da se bo še dodatno zmanjšalo število zaposlenih. Če bi se tožnica vrnila nazaj na delo k toženi stranki, bi obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi kot višku. Pri toženi stranki so se nadomeščali zgolj specializirani poklici, kot so tonski tehniki, nadomeščanje porodniških daljših odsotnosti, drugi poklici pa izjemoma. Priča B.B. je sicer res izjavila, da se je število zaposlenih povečalo, vendar je sodišče pri povzemanju njene izpovedbe izpustilo pojasnilo, da se je število zaposlenih povečalo, ker so dejansko že bili v delovnem razmerju, saj je stalne pogodbene sodelavce tožena stranka morala zaposliti. A.A. je pri svojem zaslišanju potrdil, da se število zaposlenih pri toženi stranki zmanjšuje in se ljudi, ki odhajajo v pokoj, ne nadomešča, zaposli pa se le dolgoletne honorarne sodelavce. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje glede potrebe po delu tožnice oziroma zmožnosti tožene stranke zagotoviti tožnici delo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Na podlagi 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Uradni list RS, št. 21/2013) je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 11. člena ZDR-1 oziroma 9. člena ZDR). ZDR-1 v drugem odstavku 11. člena izrecno določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR-1 v povezavi z 22. členom ZDR-1 oziroma 54. členom ZDR-1, to je, če delavec sočasno izpolnjuje s strani delodajalca predpisane pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. ZDR-1 v 17. členu sicer zahteva pisno pogodbo o zaposlitvi, ki jo mora zagotoviti delodajalec, vendar pa iz četrtega odstavka 17. člena ZDR-1 izhaja, da tudi če stranki nista sklenili pisne pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj delovnega razmerja. V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja (18. člen ZDR-1).

8. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega izhodišča, da je v obravnavanem sporu o obstoju delovnega razmerja odločilnega pomena odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka zlorabila inštitut študentskega dela. Za zlorabo gre v skladu s stališčem, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo na primer v sodbi VIII Ips 87/2016 z dne 30. 8. 2014, kadar študent ali dijak opravlja delo v organiziranem delovnem procesu daljše časovno obdobje, na popolnoma enak način in v enakem obsegu, kot ga opravljajo osebe, ki so pri delodajalcu v delovnem razmerju. Bistveni element takšnega študentskega dela, ki ga loči od delovnega razmerja, je namreč njegova občasnost oziroma začasnost. Na podlagi zaslišanja tožnice ter priče D.D., ki je bil skupinovodja tehnikov magnetoskopov pri toženi stranki in je tožnici odrejal delo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imelo tožničino delo pri toženi stranki v času od 3. 1. 2012 do 14. 7. 2014 naravo delovnega razmerja. Tožnica je bila vključena v organizirani proces dela pri toženi stranki na isti način kot redno zaposleni delavci. Na podlagi evidenc prisotnosti je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo, da je delo opravljala neprekinjeno, redno, v izmenah ter na podlagi vnaprej pripravljenih tedenskih razporedov oziroma urnikov. Delala je v istih prostorih ter z isto opremo kot redno zaposleni delavci, za svoje delo je mesečno prejemala plačilo, med njenim delom in delom redno zaposlenih primerljivih delavcev pa ni bilo nobene razlike v številu mesečno opravljenih ur dela. Tožnica je opravljala vse oziroma vsaj pretežni del nalog delovnega mesta "tehnik magnetoskopov", kot so naštete v opisu tega delovnega mesta (A12 in A25). Pritožba neutemeljeno poizkuša tožničino delo prikazati kot študentsko delo, ki naj ne bi pokrivalo večine oziroma pretežnega dela nalog tega delovnega mesta, saj glede na obrazloženo iz dokazne ocene izhaja drugačen zaključek.

9. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da ni obstajalo delovno razmerje, ker tožnica (vsaj v delu obravnavanega obdobja) ni izpolnjevala vseh formalnih pogojev za zasedbo delovnega mesta, oziroma ni izpolnjevala pogoja strokovne izobrazbe. Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi s tem ugotovilo, da je od 8. 4. 2014 dalje izpolnjevala vse formalne pogoje za zasedbo tega delovnega mesta, pred tem pa sicer res ni imela strokovne izobrazbe "elektrotehnik, medijski tehnik ali računalniški tehnik", vendar je na podlagi izpovedi D.D. ugotovilo, da so že pred spremembo sistemizacije pri toženi stranki na delovnem mestu "tehnik magnetoskopa" delali zaposleni, ki imajo zgolj srednjo izobrazbo ali splošno izobrazbo. Glede na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo že v več odločitvah (npr. sodba VIII Ips 251/2015 z dne 7. 5. 2016), je v takem primeru odločilno, ali je delodajalec na enakih ali podobnih delih zaposloval tudi delavce, ki niso imeli zahtevane formalne izobrazbe. Po stališču Vrhovega sodišča RS ni dopustna diskriminacija v smislu, da delavcu ne bi bilo mogoče priznati delovnega razmerja zgolj iz razloga, ker ni izpolnjeval pogojev za zasedbo tega delovnega mesta, če je delodajalec na enakih ali podobnih delih zaposloval tudi delavce, ki tudi niso imeli zahtevane formalne izobrazbe. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka na primerljivih delih zaposlovala delavce, ki niso izpolnjevali pogoja izobrazbe, je pravilno zaključilo, da bi šlo za nedopustno diskriminacijo tožnice, če bi le zaradi neizpolnjevanja tega pogoja zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja.

10. V zvezi z opravljanjem dela na delovnem mestu "finančni referent VI" je sodišče prve stopnje ob upoštevanju opisa tega delovnega mesta ter na podlagi zaslišanja tožnice ter prič E.E., A.A., F.F. in G.G. ugotovilo, da je v tožnica opravljala predvsem naloge, povezane s finančnimi zadevami ter je zgolj izjemoma in občasno opravljala tajniška opravila, ko je nadomeščala sodelavko F.F. Glede na izpoved A.A., ki je izpovedal, da naj bi tožnica po njegovi oceni opravljala dela delovnega mesta poslovni sekretar VI ugotovilo, na podlagi same izpovedbe priče, da je sistemiziranih zelo veliko število delovnih mest ter da delovno mesto finančni referent ni zelo natančno določeno, zato je težko opredeliti naloge, katerega delovnega mesta je tožnica opravljala. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved tožnice, F.F. in E.E., da je tožnica večinoma opravljala delovne naloge finančne narave, katere so naštete v opisu delovnega mesta finančni referent VI, to je evidentiranje poslovnih dogodkov in izdelava obračunov, usklajevanja analitičnih evidenc v glavno knjigo, vsebinsko reševanje reklamacij in usklajevanje odprtih postavk, urejanje in arhiviranje dokumentacije, opravljanje plačilnega prometa, vsebinska kontrola prejetih faktur, potnih nalogov in ostale dokumentacije vodenja blagajne, opravljanja administrativnih del, sodelovanja z ostalimi enotami ter pripravljanje poročil, opravljala pretežni del nalog tega delovnega mesta. Ker je 13. 3. 2014 pridobila višjo strokovno izobrazbo poslovni sekretar, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je od 15. 7. 2014 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi v delovnem razmerju na delovnem mestu finančni referent VI, ki je uvrščeno v 24. plačni razred. Glede na navedeno torej za obe delovni mesti pritožba neutemeljeno navaja, da ni opravljala nalog, ki so v opisu teh dveh delovnih mest oziroma, da je tožnica pomagala ostalim zaposlenim kot "klasično" študentsko delo.

11. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki ni ugodilo predlogu tožene stranke ter s sodbo razvezalo pogodbo o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, temveč je tožnico reintegriralo na delo k toženi stranki. Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko v skladu s 1. odstavkom 118. člena ZDR-1, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bile navedbe tožene stranke v zvezi s predlogom za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi precej skope, pavšalne in nekonkretizirane. Tožena stranka je namreč zgolj na naroku dne 27. 5. 2016 navajala, da uveljavlja razloge po 118. členu ZDR-1, ker tožnici ni mogoče zagotavljati dela, glede na to, da je splošno znano dejstvo, da pri toženi stranki prihaja do zmanjševanja števila zaposlenih in do odpovedi, nikakor pa ne do novih zaposlitev. V zvezi s tem je tožena stranka predlagala zaslišanje priče B.B., ki bi pojasnila razloge za zmanjševanje števila zaposlenih pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da to, da naj bi tožena stranka zmanjševala število zaposlenih, ni splošno znano dejstvo. Za odločitev je bistveno, ali je bilo mogoče v času odločanja sodišča prve stopnje tožnico reintegrirati na delovno mesto "finančni referent VI". Zato ne zadostuje zgolj pavšalna navedba, da se število zaposlenih pri toženi stranki zmanjšuje. Tožena stranka bi morala konkretizirati svoje navedbe ter pojasniti, zakaj tožnice ni mogoče zaposliti na tistem delovnem mestu, za katerega je sodišče ugotovilo, da je v delovnem razmerju. Izpovedi prič ne morejo nadomestiti navedb tožene stranke, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da niso podani razlogi, da tožnice ne bi bilo mogoče reintegrirati oziroma da bi bili izpolnjeni pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

12. Čeprav pritožba tožene stranke izrecno ne izpodbija odločitve glede plačila plače oziroma obračuna, regresa za letni dopust za leto 2012 do 2015 ter stroškov prehrane na delo za celotno vtoževano obdobje, je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno odločilo v zadevi. Tožnica je namreč za čas od 3. 1. 2012 do 14. 7. 2014 uveljavljala plačilo plač oziroma razlike v plači v višini 21. plačnega razreda, zmanjšano za obračunane in izplačane zneske za opravljeno delo na podlagi študentskih napotnic, za obdobje od 15. 7. 2014 do 30. 9. 2015 pa v višini 24. plačnega razreda, prav tako zmanjšano za obračunane in izplačane zneske za opravljeno delo na podlagi študentskih napotnic. Sodišče prve stopnje je na podlagi Aneksa h kolektivni pogodbi javnega zavoda C. (Ur. l. RS, št. 69/2008) ugotovilo, da je delovno mesto "tehnik magnetoskopa" uvrščeno v 21. plačni razred, s plačo v višini 959,36 EUR bruto, oziroma je upoštevalo kasnejše uskladitve in zvišanja, delovno mesto "finančnega referenta VI" pa v 24. plačni razred s plačo v višini 1.077,91 EUR bruto. Pravilno je štelo, da je delavec upravičen do plače delovnega mesta, ki ga je dejansko prejemal, ne glede na to, ali je izpolnjeval pogoje ustrezne izobrazbe. Ob upoštevanju nakazil študentskega servisa, je sodišče prve stopnje za vsak posamezni mesec v obravnavanem obdobju izračunalo razliko v bruto plači, glede neto plače od tako ugotovljenega bruto zneska pa tožnici priznalo tudi zakonske zamudne obresti glede na zakonsko določen plačilni dan, v skladu s 134. členom ZDR oziroma 134. členom ZDR-1. 13. Sodišče prve stopnje je tožnici, glede na to, da je bila v delovnem razmerju v celotnem obravnavanem obdobju, pravilno, v skladu s 131. členom ZDR in 131. členom ZDR-1 tudi pravilno dosodilo regres za letni dopust, glede na to, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati tudi regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Za leto 2012 je tožnica upravičena do regresa v višini 692,00 EUR bruto, za 2013, 2014 in 2015 pa v višini 484,40 EUR bruto, kar je v skladu s četrtim odstavkom 176. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/12 in nasl.), 62b. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 (Ur. l. RS, št. 46/13) ter 8. členom Zakona o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela v javnem sektorju za leto 2015 (ZUPPJS15, Ur. l. RS, št. 95/14). Od bruto zneskov je tožena stranka tudi dolžna odvesti akontacije dohodnine, tožnici pa izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. v posameznem letu dalje do plačila, ker regres v skladu z drugim odstavkom 131. člena ZDR oziroma drugim odstavkom 131. člena ZDR-1 zapade v plačilo 1. 7. v posamičnem letu.

14. Na podlagi prvega odstavka 130. člena ZDR-1 oziroma enako 130. člena ZDR je delodajalec tudi dolžan zagotoviti delavcu povračilo stroškov za prehrano med delom. Glede na ugotovljen obstoj delovnega razmerja je sodišče prve stopnje tožnici pravilno dosodilo zneske stroškov za prehrano med delom, pri čemer je tudi za vsak mesec pravilno ugotovilo število dni, ko tožnici pripada nadomestilo stroškov prehrane in znesek nadomestila v višini 3,52 EUR na dan.

15. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo stroške postopka, ki jih je izračunalo na podlagi odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) in sicer 300 točk za sestavo tožbe po 3. alineji 1. b točke tar. št. 15, 225 točk za obrazloženo pripravljalno vlogo z dne 10. 6. 2015 (2. točka tar. št. 15), 300 točk za zastopanje na naroku dne 27. 5. 2016 po 3. a točki tar. št. 15, 300 točk za zastopanje na narokih 8. 7. 2016 in 21. 9. 2016, pod 3. b točke tar. št. 15, 21,25 točk za materialne stroške (2 % oziroma 1 % po tretjem odstavku 11. člena OT), skupaj 1146,25 točk ter glede na vrednost točke 0,459 EUR je to 526,13 EUR, skupaj z 22 % DDV, kar skupaj znaša 641,88 EUR. Pri tem je pravilno izhajalo iz vrednosti spornega predmeta, kot je bil določen v prvotni tožbi. Specifikacija oziroma delna modifikacija tožbenega zahtevka iz kasnejše pripravljalne vloge ne vpliva na višino nagrade, saj se vsi zahtevki, ki jih je tožnica kasneje le specificirala po višini, nanašajo na ugotovitev delovnega razmerja. Le če bi tožnica postavila tak zahtevek za obdobje, ko bi bilo delovno razmerje priznano, bi bilo mogoče te zahtevke obravnavati tako, da bi se seštela vrednost spornega predmeta. V nasprotnem primeru namreč pride do pravnega položaja, ko bi s postavljanjem zahtevka po višini delavec dejansko obšel določbe Odvetniške tarife ter na ta način dosegel večji znesek povračila pravdnih stroškov, kar pa ni namen OT. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno ter v tem delu (točka 7) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Glede na navedeno torej pritožbi nista utemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

18. Stranki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.