Jedro

Tožbo na ugotovitev ničnosti kapitalske družbe vloži vsak delničar ali družbenik, uprava ali poslovodja ter vsak član uprave ali nadzornega sveta, ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ne spada v ta krog oseb, pa je sicer sama po sebi pravilna. Vendar pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča treba za predmetni primer uporabiti določila ZSReg v besedilu, kot je veljalo na dan vpisa tožene stranke v sodni register, saj je treba za pravna razmerja uporabljati tiste predpise, ki so veljali na dan nastanka pravnega razmerja, če zakon ne določa drugače. Kot pravilno navaja tožeča stranka pa je 41. čl. ZSReg v besedilu določal, da tožbo lahko vloži oseba, ki ima pravni interes, da se ugotovi ničnost vpisa in torej ni omejeval kroga oseb, ki so legitimirane za tako tožbo na tak način, kot je to storjeno v sedanjem besedilu 3. odst. 41.a čl. ZSReg. Glede na to, da je sodišče prve stopnje štelo, da tožeča stranka ne spada v krog oseb, ki tožbo lahko vložijo, pa se tudi ni ukvarjalo s tem, ali ima tožeča stranka za tako tožbo pravni interes.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke na ugotovitev ničnosti vpisa družbe - tožene stranke - v sodni register.

Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi, stroški pritožbenega postopka pa naj bremenijo proračun RS. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ravnalo napačno, ko jo je oprlo na določilo 3. odst. 41.a čl. Zakona o sodnem registru ZSReg-A - Ur. l. RS, št. 91/2005, ki določa, da lahko tožbo na ugotovitev ničnosti kapitalske družbe vloži vsak delničar ali družbenik, uprava ali poslovodja ter vsak član uprave ali nadzornega sveta, pri tem pa je ugotovilo, da v ta krog oseb tožeča stranka ne spada in da torej nima pravnega interesa za tako tožbo. Tožena stranka je bila vpisana v sodni register dne 30.5.2005, torej še pred uveljavitvijo spremenjenega 41.a čl. ZSReg-A , zaradi česar bi bilo potrebno uporabiti določbe ZSReg, kakršne so veljale v času vpisa družbe v sodni register, torej v besedilu, ki je bilo objavljeno v Ur. l. RS, št. 13/94. Tedaj pa je 41. čl. določal, da lahko tožbo vloži vsaka oseba, ki ima pravni interes, da se ugotovi ničnost vpisa, in sicer, če je bil vpis opravljen na podlagi lažne ali neveljavne listine, če so v listini, na podlagi katere je bil opravljen vpis, navedeni neresnični podatki, če je bila listina izdana v nezakonito izvedenem postopku, če je bilo nezakonito izvedeno dejanje, o katerem se vpisujejo podatki v sodni register ali če obstajajo drugi v zakonu določeni razlogi. Stranka, ki izkaže pravni interes, takšno tožbo lahko vloži v roku 30 dni od dneva, ko je zvedela za razloge ničnosti, najkasneje pa v roku treh let od vpisa gospodarske družbe v sodni register. Če bi sodišče prve stopnje uporabilo določilo ZSReg v besedilu kot je veljal v času vpisa tožene stranke v sodni register, bi tožeča stranka pravni interes imela in bi sodišče prve stopnje moralo obravnavati tožbo po vsebini.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbo tožeče stranke zavrglo. Po sedanjem 3. odst. 41.a čl. ZSReg-A lahko tožbo na ugotovitev ničnost kapitalske družbe vloži res vsak delničar ali družbenik, uprava ali poslovodja ter vsak član uprave ali nadzornega sveta, ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ne spada v ta krog oseb, pa je sicer sama po sebi pravilna. Vendar pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča treba na predmetni primer uporabiti določila ZSReg v besedilu, kot je veljalo na dan vpisa tožene stranke v sodni register, saj je treba za pravna razmerja uporabljati tiste predpise, ki so veljali na dan nastanka pravnega razmerja, če zakon ne določa drugače. Kot pravilno navaja tožeča stranka pa je 41. čl. ZSReg v besedilu, kot je veljalo na dan vpisa tožene stranke v sodni register določal v 2. odst. 41. čl., da tožbo lahko vloži oseba, ki ima pravni interes, da se ugotovi ničnost vpisa in torej ni omejeval kroga oseb, ki so legitimirane za tako tožbo na tak način, kot je to storjeno v sedanjem besedilu 3. odst. 41.a čl. ZSReg. Glede na to, da je sodišče prve stopnje štelo, da tožeča stranka ne spada v krog oseb, ki tožbo lahko vložijo, pa se tudi ni ukvarjalo s tem, ali ima tožeča stranka za tako tožbo pravni interes. Pritožbeno sodišče je zato ob ugoditvi pritožbi tožeče stranke izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje, to je, da upoštevajoč določilo 41. čl. ZSReg v besedilu, kot je veljalo na dan vpisa tožene stranke v sodni register, razišče, ali ima tožeča stranka pravni interes za vložitev take tožbe in v skladu z ugotovitvijo o tem nadalje postopa.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. čl. ZPP. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da pa ni razvidno, na kakšni podlagi tožeča stranka zahteva, naj stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun RS.