Jedro

Pravica do plačila dnevnice kot oblike povračila stroškov za prehrano na potovanju zaradi opravljanja določenih del in nalog ni odvisna od tega, ali gre pri tem za opravljanje rednih delovnih nalog iz pogodbe o zaposlitvi, ali le za nekatere oziroma občasne naloge, ki jih mora delavec opraviti v drugem kraju. Bistveno je, da gre za opravljanje dela po nalogu delodajalca v drugem kraju ali na določenih relacijah izven kraja sedeža delodajalca, da delavčeva odsotnost traja več kot 6 ur dnevno in da med tako odrejenim delom delavec nima s strani delodajalca organizirane prehrane.

Tožnik je v spornem obdobju opravljal delo po odredbi oziroma nalogu tožene stranke v drugih krajih oziroma policijskih upravah na ozemlju Republike Slovenije izven sedeža svoje enote od 10 do 12 ur dnevno in s strani tožene stranke ni imel organizirane prehrane. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik v spornem obdobju upravičen do izplačila dnevnic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepa tožene stranke št. ... z dne 29. 11. 2012 in št. ... z dne 24. 4. 2013 (točka I izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od februarja 2008 do vključno decembra 2011 v roku 8 dni izplačati zneske navedene v točki II izreka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v tej točki navedenih datumov do plačila. Zavrnilo je višji in drugačen tožbeni zahtevek (točka III izreka) in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 561,49 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške pa krije sama (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov zahtevek ter mu naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, saj je delo policistov specifično, zato se za službeno potovanje ne more šteti delo na terenu, kadar to sodi v redno opravljanje dela. Sklicuje se na sodbi VDSS opr. št. Pdp 810/2003 z dne 15. 7. 2004 in Pdp 642/2007 z dne 21. 2. 2008, v katerih je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek policista, ki je bil zaposlen v enoti A.. Prav tako je sodišče prve stopnje prezrlo dejstvo, da so bili tožniku ob nastopu službe v B. izdani delovni in ne potni nalogi, ki se izdajajo na podlagi dnevnega razporeda za en dan službe. Z njimi je bil tožnik odrejen na redno delo na terenu in ne na službeno potovanje. Nadalje pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev napačno oprlo na dejstvo, da so policisti v nekaterih drugih enotah za podobno delo prejemali dnevnice, saj je za ta konkretni spor to brezpredmetno. Dela v različnih enotah ne gre enačiti, saj je različno, kakšno pa je, pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Iz izpovedi priče C.C., ki pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo, izhaja, da enota B. deluje na državnem nivoju in policisti v njej 80% dela opravljajo na terenu in zgolj 20% v pisarni oziroma na sedežu enote. Tako je šlo v obravnavanem primeru za opravljanje dela v kraju, določenem v pogodbi o zaposlitvi in ne za službeno potovanje, zato tožnik ni bil upravičen do izplačila dnevnic za službena potovanja.

Navaja tudi, da so bili stroški napačno odmerjeni tudi iz razloga, ker sodišče ni odločilo o stroških postopka v delu, kjer je postopek ustavilo zaradi umika tožbe, čeprav je tožena stranka na naroku priglasila stroške tudi za umaknjeni del tožbe, sodišče pa je izdalo sklep, da bo o teh stroških odločilo s končno odločbo, tega pa ni storilo. Sodišče tudi ni obrazložilo in navedlo pravne podlage za medsebojno pobotanje stroškov strank, kar je absolutna bistvena kršitev določil ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi s pritožbo zatrjevane ne. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa, skladno z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP, še dodaja:

6. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj, v nasprotju s 4. odstavkom 324. člena ZPP, ne bi navedlo pravne podlage, na podlagi katere je stroške pobotalo. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o stroških postopka sklicevalo na določbo 2. odstavka 154. člena ZPP, ki govori o stroških postopka glede na doseženi uspeh in na 1. odstavek 158. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Nadalje je sodišče prve stopnje strankama priznalo stroške skladno z odvetniško tarifo (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08 in naslednji), ki se skladno z določbo 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra, Ur. l. RS, št. 20/97 in naslednji) uporablja tudi za zastopnika tožene stranke. Iz obrazložitve sodbe pa je razviden uspeh strank v pravdi (tudi ob upoštevanju umaknjenega dela tožbe) in glede na to zneski, ki sta jih stranki dolžni nasprotni stranki povrniti. Glede na višji znesek, ki ga je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, od tistega, ki ji ga je dolžan povrniti tožnik, je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku razliko stroškov postopka zaradi njegovega večjega uspeha v pravdi, pravilna. Tako v zvezi s pritožbenimi navedbami v tem delu pritožbeno sodišče ugotavlja, da so popolnoma neutemeljene, saj so razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev o stroških postopka jasni in si med seboj niso v nasprotju, sodišče prve stopnje je navedlo tudi pravno podlago in odločilo tudi o stroških v zvezi z delnim umikom tožbe.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik upravičen do izplačila dnevnic, kljub temu, da je v spornem obdobju opravljal svoje redne delovne naloge na terenu in da je imel z aneksom k pogodbi o zaposlitvi (B7) v 4. členu določeno, da bo delo opravljal na sedežu organizacijske enote ter na terenu oziroma na celotnem območju delovanja Uprave D. ter da se to delo ne šteje kot službeno potovanje. Iz točke 9 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je tožnik delo po nalogu delodajalca opravljal v drugem kraju ali na določenih relacijah izven kraja sedeža delodajalca, ki je bil v E.. Na sedežu so delavci tožene stranke in med njimi tudi tožnik prejeli delovne naloge, kjer je bilo zapisano območje, na katerega so bili dodeljeni ter trajanje službe. Delo se je sicer občasno izvajalo tudi na sedežu tožene stranke, v primeru dodelitve na drugo območje pa so se po cca tridesetih minutah s sedeža odpravili na teren. Iz delovnih nalogov in poročil o delu, tabele - službena potovanja po dnevih v obdobju od decembra 2007 do decembra 2011 in trditev tožnika izhaja, da so tožnikova potovanja trajala od 10 do 12 ur in da jih je bilo skupno 508. 8. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je tožnik opravljal delo po odredbi oziroma nalogu tožene stranke v drugih krajih oziroma policijskih upravah na ozemlju Republike Slovenije izven sedeža svoje enote v E., od 10 do 12 ur dnevno in da ni imel s strani tožene stranke organizirane prehrane. V skladu s 1. odstavkom 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki se je v spornem obdobju na podlagi 1. odstavka 92. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 51/2002 in naslednji) uporabljal tudi za javne uslužbence, mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov, ki jih ima ta pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo določbi 3. člena Zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP, Ur. l. RS, št. 87/1997 in naslednji) ter 4. točke 42. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/1991 in naslednji) o višini zneskov dnevnic glede na čas trajanja službenega potovanja. Pri odločitvi o tem, da je tožnik upravičen do plačila dnevnic, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 346/2007 z dne 23. 3. 2009, v kateri je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da pravica do plačila dnevnice kot oblike povračila stroškov za prehrano na potovanju zaradi opravljanja določenih del in nalog ni odvisna od tega, ali gre pri tem za opravljanje rednih delovnih nalog iz pogodbe o zaposlitvi, ali le za nekatere oziroma občasne naloge, ki jih mora delavec opraviti v drugem kraju. Bistveno je, da gre za opravljanje dela po nalogu delodajalca v drugem kraju ali na določenih relacijah izven kraja sedeža delodajalca, da delavčeva odsotnost traja več kot 6 ur dnevno in da med tako odrejenim delom delavec nima s strani delodajalca organizirane prehrane. Tak je tudi obravnavani primer.

9. Glede na pritožbena sklicevanja na sodbi VDSS opr. št. Pdp 810/2003 z dne 15. 7. 2004 in Pdp 642/2007 z dne 21. 2. 2008 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanih primerih višje sodišče odločilo pred odločitvijo vrhovnega sodišča v zadevi opr. št. VIII Ips 346/2007. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožnik delal na podlagi delovnega in ne potnega naloga tožene stranke, pa še dodaja, da ni pomembno ali je bil naziv naloga, na podlagi katerega je tožnik opravljal delo, „potni“ ali pa „delovni“, bistveno je, da je delo izven sedeža tožene stranke opravljal po nalogu tožene stranke.

10. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, zato je pritožba neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in skladno s 353. členom ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Odločitev o stroških postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.