Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker se je med postopkom spremenila materialnopravna podlaga zahtevka, s tem pa so posledično postala za odločitev pomembna druga dejstva (boniteta kmetijskih zemljišč), je upravna enota ravnala pravilno, ko je v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP o predlogu z izpodbijano odločbo odločila po vsebini.
Upravna enota tožnika kot enega od sodedičev po pokojnem nekdanjem solastniku kmetije ni obvestila o začetku postopka preverjanja pogojev za zaščito kmetije ter ga tudi ni povabila k priglasitvi udeležbe v postopku v smislu 143. člena ZUP. Tožniku zato v postopku ni bila dana možnost udeležbe.
I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Lenart št. 330-306/2013/35 z dne 25. 3. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR, povečane za DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe.
1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Lenart (v nadaljevanju upravna enota) ugotovila, da nepremičnine v solasti A.A., roj. ..., v deležu 1/2 do celote in B.B., roj. ..., v deležu 1/2 do celote, na naslovu ..., izpolnjujejo pogoje zaščitene kmetije (točka 1. izreka), odredila pa je tudi, da se zaščitena kmetija po pravnomočnosti odločbe zaznamuje v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Lenartu (točka 2. izreka).
2. V obrazložitvi odločbe upravna enota pojasnjuje, da je kmetija pridobila status zaščitene kmetije z odločbo št. 321-9/97 z dne 19. 3. 1997. Dne 6. 3. 2013 je A.A. vložila vlogo za preveritev izpolnjevanja pogojev zaščitene kmetije. Vlogo je upravna enota s sklepom št. 330-306/2013/4 z dne 5. 4. 2013 zavrgla, ker je bil med tem v isti zadevi v teku drug postopek ugotavljanja pogojev zaščitene kmetije. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje je z odločbo št. 33008-93/2013/4 z dne 23. 5. 2013 pritožbi A.A. ugodilo in sklep o zavrženju odpravilo zaradi spremenjenega Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju: ZDKG) in zadevo vrnilo upravni enoti v ponovno odločanje.
3. V ponovnem postopku je upravna enota z odločbo št. 330-306/2013/14 z dne 4. 7. 2013 ugotovila, da kmetija pogojev za zaščito ne izpolnjuje, z odločbo št. 33008-133/2013/4-VN z dne 1. 8. 2013 pa je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje pritožbi A.A. ugodilo in odločbo upravne enote odpravilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in upravnemu organu naložilo, da stranko pred odločitvijo seznani z izračunom primerljivih kmetijskih površin. Upravna enota je nato sledila napotilom ministrstva in z izpodbijano odločbo v ponovnem postopku ugotovila, da kmetija izpolnjuje pogoje za zaščito.
4. Zoper izpodbijano odločbo sta vložila pritožbi tožnik ter C.C., z odločbo št. 33008-138/2015/2-VN z dne 22. 7. 2015 pa je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo.
5. V tožbi tožnik nasprotuje izpodbijani odločitvi ter pojasnjuje dosedanji potek postopka pred upravno enoto. Navaja, da je v zvezi z zapuščinskim postopkom, ki je v teku od leta 1998 po pokojnem B.B., zapuščinsko sodišče predlagalo upravni enoti, da preveri, ali kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo. Upravna enota Lenart je o predlogu odločila z odločbo št. 32017-92/2004 z dne 21. 5. 2004, v kateri je na podlagi odločbe Geodetske uprave RS (v nadaljevanju GURS) št. 90312-250/2014 z dne 5. 4. 2004 ugotovila, da kmetija ne izpolnjuje pogojev zaščitene kmetije. V pritožbenem postopku je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z odločbo št. 465-02-49/2004-VN z dne 2. 11. 2004 odpravilo odločbo z dne 21. 5. 2004 in postopek prekinilo do pravnomočne odločitve GURS v obnovljenem postopku. GURS je z odločbo št. 90312-250/2004-78 z dne 22. 2. 2012 odločila, da ostane odločba z dne 5. 4. 2004 v veljavi, zaradi česar bi morala upravna enota po mnenju tožnika nadaljevati s postopkom, ki je bil prekinjen in odločiti, ali zaščitena kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščito, a tega vse do danes kljub pozivom strank ni storila. Ta postopek je zato še zmeraj v teku.
6. V vmesnem času je A.A. pri upravni enoti vložila zahtevo za preveritev zaščitenosti kmetije, upravna enota pa je z odločbo št. 330-1074/2012/7 z dne 21. 9. 2012 ugotovila, da kmetija ne izpolnjuje pogojev za zaščito. Omenjena odločba je postala pravnomočna dne 29. 1. 2014. 7. Dne 6. 3. 2013 je A.A. ponovno vložila zahtevo za preveritev pogojev za zaščito kmetije. Upravna enota je najprej predlog zavrgla, z izpodbijano odločbo pa je v ponovljenem postopku ugotovila, da kmetija izpolnjuje pogoje za zaščito.
8. Tožnik očita, da upravna enota njega in ostalih dedičev po pokojnem B.B. o teku postopka preverjanja pogojev za zaščito kmetije ni seznanila in jim je po končanem postopku le vročila izpodbijano odločbo. Dediči tudi niso bili seznanjeni s tekom postopka pred GURS, v katerem je A.A. dosegla spremembo bonitete zemljišč, ki so del zaščitene kmetije. Po mnenju tožnika je izpodbijana odločba nezakonita, ker upravna enota o poteku postopka ni seznanila tožnika in ostalih dedičev in jim ni dala možnosti udeležbe v postopku, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.
9. Tožnik se tudi ne strinja z odločitvijo v zadevi. Predlog A.A. bi morala upravna enota po njegovem mnenju zavreči, saj se o zadevi že vodi upravni postopek oziroma je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno. Ob vložitvi predloga dne 6. 3. 2013 sta bila namreč pri organu v teku že dva postopka o isti zadevi, in sicer postopek, začet na podlagi predloga zapuščinskega sodišča ter postopek, ki je bil pravnomočno končan dne 29. 1. 2014. 10. Tožnik zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in zavrže predlog A.A. za preveritev, ali kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščito. Podrejeno pa predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo upravnemu organu v nov postopek. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka z DDV.
11. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge za odločitev, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.
12. Na tožbo sta kot prizadeti stranki odgovorili tudi A.A. in D.D., ki sta mnenja, da je izpodbijana odločba zakonita. Zato predlagata, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.
13. Tožba je utemeljena.
14. Med strankami v postopku je sporno vprašanje dopustnosti odločanja o predlogu A.A., da se ponovno preveri, ali kmetija, katere solastnica je, po ZDKG izpolnjuje pogoje za zaščito.
15. Po mnenju tožnika upravna enota z izpodbijano odločbo o predlogu A.A., ki je bil vložen dne 6. 3. 2013, ne bi smela ponovno odločiti po vsebini, ker sta bila ob vložitvi predloga v teku dva postopka o istem vprašanju. V času izdaje izpodbijane odločbe pa je bila odločba št. 330-1074/2012/7 z dne 21. 9. 2012, s katero je bilo ugotovljeno, da kmetija pogojev za zaščito ne izpolnjuje, tudi že pravnomočna.
16. Po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) lahko o zahtevi, ki je že bila pravnomočno zavrnjena, organ ponovno odloča, če se je dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, spremenilo. Če ti pogoji niso izpolnjeni, mora organ po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP kasneje vloženo zahtevo kot nedopustno zavreči. 17. Kot ugotavlja sodišče, je upravna enota s sklepom št. 330-306/2013/4 z dne 5. 4. 2013 predlog A.A., vložen dne 6. 3. 2013, zavrgla, a je pritožbeni organ nato v postopku odločanja o pritožbi predlagateljice zaradi spremembe zakonodaje, sklep odpravil in zadevo vrnil upravnemu organu na prvi stopnji v ponovno odločanje. Dne 13. 4. 2013 je namreč začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG-A), ki je v prvem odstavku 5. člena določil, da se postopki, začeti na podlagi pred tem veljavnih določb ZDKG, končajo v skladu z ZDKG-A. Po omenjeni noveli zakona, ki je na novo uredila način ugotavljanja obsega kmetije, ki je eden od pogojev za zaščito, mora kmetija, da se jo razglasi za zaščiteno, poleg pogoja lastništva izpolnjevati tudi pogoj, da obsega najmanj 5 in največ 100 ha primerljive kmetijske površine (2. člen ZDKG).
18. Ker se je torej med postopkom spremenila materialnopravna podlaga zahtevka, s tem pa so posledično postala za odločitev pomembna druga dejstva (boniteta kmetijskih zemljišč), je upravna enota ravnala pravilno, ko je v ponovnem postopku po napotilu pritožbenega organa in v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP o predlogu z izpodbijano odločbo odločila po vsebini. Obveznost ponovnega preverjanja pogojev za zaščito kmetij po novi zakonodaji pa upravnim organom izrecno nalaga tudi določba drugega odstavka 5. člena ZDKG-A, po kateri morajo upravne enote v petih letih od uveljavitve ZDKG-A celo po uradni dolžnosti preveriti, ali kmetije, ki so bile določene kot zaščitene kmetije po prej veljavnem predpisu, še izpolnjujejo pogoje za zaščito.
19. Izpodbijano odločitev pa je sodišče kljub navedenemu odpravilo, vendar iz drugih procesnih razlogov. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da upravna enota pred izdajo odločbe ostalim dedičem po pokojnem B.B. ni dala možnosti sodelovanja v postopku preverjanja pogojev, ali kmetija po sedaj veljavni zakonodaji še izpolnjuje pogoje za zaščito. Po upravno sodni praksi (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 889/2006 z dne 4. 3.2010 ter sodbi Upravnega sodišča RS opr. št. I U 17/2009 z dne 17. 11. 2009 in opr. št. U 1687/2004 z dne 8. 11. 2005) je namreč v postopku preverjanja pogojev za zaščiteno kmetijo stranka v postopku lastnik kmetije, v primeru njegove smrti pa vsi njegovi dediči, kar pomeni, da mora upravni organ pred izdajo odločbe sodedičem, ki niso predlagali uvedbe postopka, pred izdajo odločbe dati možnost, da sodelujejo v postopku. Upravni organ jih mora zato v skladu z določbo 143. člena ZUP povabiti k udeležbi v postopku.
20. Ugotovitev, ali kmetija predstavlja zaščiteno kmetijo, namreč daje podlago za izvedbo zapuščinskega postopka, v katerem bo ugotovljeno, na koga je lastninska pravica ob smrti zapustnika prešla. Pravni režim dedovanja pa je različen: dedovanje zaščitene kmetije ureja ZDKG, s ciljem, da jo deduje praviloma le en dedič in se taka kmetija ne deli, nezaščitene kmetije pa se dedujejo na podlagi splošnih določb ZD, ki pa takih omejitev ne določajo. Ker je torej od statusa kmetije odvisen dedni delež vsakega dediča, ima vsak dedič po 43. členu ZUP pravni interes sodelovati v postopku presoje, ali kmetija po ZDKG (še) izpolnjuje pogoje za zaščito.
21. Ker v obravnavani zadevi upravna enota tožnika kot enega od sodedičev po pokojnem nekdanjem solastniku kmetije ni obvestila o začetku postopka preverjanja pogojev za zaščito kmetije ter ga tudi ni povabila k priglasitvi udeležbe v postopku v smislu 143. člena ZUP, tožniku v postopku ni bila dana možnost udeležbe. Takšna kršitev pa predstavlja po drugem odstavku 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) absolutno bistveno kršitev pravil postopka, zaradi katere je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo upravni enoti v ponovno odločanje.
22. V ponovnem postopku bo morala upravna enota pri odločanju o vlogi za preveritev zaščitene kmetije pred odločitvijo v postopek pritegniti ostale dediče po pokojnem B.B. in jim na ta način omogočiti, da v postopku zaščitijo svoje interese.
23. Nov upravni akt bo morala upravna enota izdati v roku 60 dni od prejema te sodbe.
24. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR. Te stroške skupaj z DDV je sodišče naložilo v plačilo toženki.