Jedro

Iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določilu 2. odst. 420. čl. ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obs.F.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo TSL, enote v K., z dne 15.12.1994, je bil F.G. spoznan za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po IV. odstavku 255.člena v zvezi s III.in I. odstavkom 251.člena KZ-77. Po členu 52 Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila po IV.odstavku 255.člena KZ-77 določena kazen 4 mesecev zapora s preizkusno dobo 1 leta in pol. VSL v je s sodbo z dne 8.3.1995, pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenca je dne 24.4.1995 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, predlaga pa, da VS RS prvostopno in drugostopno sodbo spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa predlaga, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je do prometne nezgode prišlo izven prehoda za pešce, da je obsojenec glede na prometne razmere vozil s primerno hitrostjo, da je do prometne nezgode prišlo zaradi nepravilnega ravnanja oškodovanke, o čemer pa sodišči nista zavzeli stališč. Tudi izvedensko mnenje ne omogoča zaključkov, ki sta jih sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Poudarja še, da obsojencu ni mogoče očitati niti nezavestne malomarnosti, ker prometna nezgoda ni bila niti objektivno predvidljiva. Ukrepanje obsojenca pa je bilo izjemno hitro in pravilno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določilu 420.člena Zakona o kazenskem postopku se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz I.odstavka 371.člena tega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ni obrazložil, kako naj bi bi bil kršen kazenski zakon oziroma kot v zahtevi navaja, na kakšen način naj bi bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo. S tem, ko v zahtevi navaja, da sodišče ni ocenjevalo ravnanja oškodovanke in se do njenega ravnanja ni opredelilo, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11.točke I.odstavka 371.člena Zakona o kazenskem postopku, saj po njegovem mnenju v razlogih sodbe niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Takemu izvajanju zagovornika obsojenca pa ni mogoče pritrditi, saj iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje nedvomno izhaja, da se je sodišče ukvarjalo tudi z ravnanjem oškodovanke, pri izreku kazenske sankcije obsojencu pa je celo upoštevalo prispevek oškodovanke, ki na prihajajoče vozilo obsojenca ni z ničemer reagirala in ki se je za prečkanje ceste odločila v trenutku, ko za to prometna situacija ni bila zadosti varna. Z ostalimi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti pa vložnik uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu II.odstavka 420.člena Zakona o kazenskem postopku ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva.

Uveljavljane kršitve niso podane oziroma niso zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zato je VS RS zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425.člen ZKP).