Jedro

V obligacijskem pravu s pojmom delodajalca in delavca po prvem odstavku 147. člena OZ ne gre razumeti strank pogodbe o zaposlitvi, saj OZ teh pojmov ne uporablja v smislu terminologije delovnega prava. Pojma delodajalca in delavca sta v kontekstu 147. člena OZ širša. Gre za subjekta razmerja, za katero je karakterističen položaj nadrejenosti in podrejenosti, pri čemer ni pomembno, ali je bil delavec pritegnjen k delu le za en dan ali trajno, prav tako tudi ni odločilno plačilo za delo. Za opredelitev pojma delavca in delodajalca v smislu navedene določbe pa tudi niso odločilne morebitne kršitve delovnopravne zakonodaje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v I. in III. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 7.838,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 6.538,80 EUR od 25. 9. 2010 dalje do plačila, od zneska 996,07 EUR od dne 9. 7. 2010 dalje do plačila, od zneska 303,64 EUR od dne 25. 3. 2010 dalje do plačila (točka I. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 787,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2012 dalje do plačila (točka II. izreka). Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.409,71 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka III. izreka).

2. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper I. in III. točko izreka sodbe. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeči stranki nastala škoda dne 22. 3. 2010, ko je delavec A. A., zaposlen pri toženi stranki, izvajal dela strojnega rušenja betonske stene kanala diafragme, pri čemer se je poškodoval šotor, ki ga je tožeča stranka zagotovila za opravljanje arheoloških izkopavanj pri delih na gradbišču podzemne garažne hiše na ... Tožena stranka je trdila, da je navedenega dne stroj skupaj s strojnikom, to je delavcem A. A., le posodila glavnemu izvajalcu del ter da je delavec navedena dela izvajal po navodilih in za glavnega izvajalca del X, d. d., katerega podizvajalec je bila sama. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim ugovorom presodilo, da bi morala imeti tožena stranka za oddajanje delavca drugi pravni osebi podpisan sklep o napotitvi delavca drugi pravni osebi ali pa bi moral imeti delavec sklenjeno podjemno pogodbo z glavnim izvajalcem del. Sklenilo je, da je vse ostalo v nasprotju z veljavno delovnopravno zakonodajo in kaže na kršitev pravic delavcev. Navedlo je še, da tožena stranka ni izkazala, da bi delavec za to obdobje prejemal plačo od glavnega izvajalca del oziroma da je bil socialno zavarovan pri drugem delodajalcu.

6. Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba (prvi odstavek 147. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Gre za primer odgovornosti za drugega, saj je delavec delal v korist svojega delodajalca, zaradi česar odgovarja za dejanje njegov delodajalec.

7. V obligacijskem pravu s pojmom delodajalca in delavca po prvem odstavku 147. člena OZ ne gre razumeti strank pogodbe o zaposlitvi, saj OZ teh pojmov ne uporablja v smislu terminologije delovnega prava. Pojma delodajalca in delavca sta v kontekstu 147. člena OZ širša. Gre za subjekta razmerja, za katero je karakterističen položaj nadrejenosti in podrejenosti, pri čemer ni pomembno, ali je bil delavec pritegnjen k delu le za en dan ali trajno, prav tako tudi ni odločilno plačilo za delo.(1) Za opredelitev pojma delavca in delodajalca v smislu navedene določbe pa tudi niso odločilne morebitne kršitve delovnopravne zakonodaje.(2)

8. Sodišče prve stopnje bo moralo zato ponovno presoditi, ali je delavec A. A. pri opravljanju del 22. 3. 2010, katerih posledica je bila poškodba šotora, opravljal delo za toženo stranko oziroma ali je to delo opravljal za drugo pravno osebo, to je za X d. d. Tožena stranka je v dokaz svoje trditve, da je dne 22. 3. 2010 delavca le „posodila“ glavnemu izvajalcu, predlagala izvedbo številnih dokazov, ki jih sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni izvedlo. Tožena stranka je v dokaz svojih navedb predlagala zaslišanje prič: A. A., M. R., T. P. ter A. B., ki jih sodišče prve stopnje ni zaslišalo, v zvezi z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov pa tudi ni navedlo prepričljivih razlogov. Tožena stranka je predlagala tudi vpogled v listinske dokaze, to je v knjigo obračunskih izmer s strojnimi poročili, pri čemer sta stranki ponudili vsaka svojo razlago teh dokazov. Sodišče prve stopnje je te dokaze sicer navedlo v dokaznem sklepu, vendar pa je izostala njihova dokazna ocena, zato se bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku opredeliti tudi do teh dokazov. Tožena stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke pa sta v zvezi z navedenim odločilnim dejstvom podala še druge navedbe (npr. glede zavarovanja gradbišča) ter predlagala izvedbo še drugih dokazov, enako tudi tožeča stranka.

9. Glede ugovora pasivne legitimacije in dokazovanja trditve, da je delavec dela dejansko opravljal za X d. d., je torej trditveno in dokazno breme na strani tožene stranke. V kolikor bo tožena stranka z dokazovanjem uspela, se bo konkretno procesno dokazno breme ponovno prevrnilo na stran tožeče stranke, tako da bo moralo v takem primeru sodišče prve stopnje izvesti tudi dokaze, ki jih je v zvezi z navedenimi trditvami predlagala tožeča stranka. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožeča stranka na drugem naroku za glavno obravnavo v dokaz predložila listino z naslovom: „Prijava škode iz odgovornosti“ (A12), ki jo je sodišče prve stopnje vpogledalo, ni pa se opredelilo do ugovora tožene stranke, da je bila listina v spis predložena prepozno.

10. Sodišče prve stopnje bo moralo o zahtevku najprej ponovno odločati po temelju. V kolikor bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zahtevek po temelju utemeljen, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da predložena računa družbe P. d. o. o. nista podrobneje specificirana (priloga A6 in A7). Zato tudi tožena stranka, ki je ugovarjala, da je zahtevek za popravilo šotora po višini pretiran, ni mogla bolj konkretno ugovarjati trditvam tožeče stranke v zvezi z višino nastale škode in je predlagala dokazovanje z izvedencem ustrezne stroke. Glede na navedeno bo moralo sodišče prve stopnje ob odločanju o predlogu za izvedbo dokaza z izvedencem ponovno presoditi, kako ustrezno uravnotežiti položaj obeh pravdnih strank.(3) Sodišče prve stopnje se, nenazadnje, v izpodbijani sodbi tudi ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da je bila izvedba dokaza z zaslišanjem priče M. P. prepozna, kar je tožena stranka uveljavljala na istem naroku za glavno obravnavo.

11. V obravnavani zadevi je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno v takšni meri, da ne gre zgolj za dopolnitev postopka, saj bi bila z izvedbo celotnega dokaznega postopka pred sodiščem druge stopnje strankama odvzeta pravica do pravnega sredstva. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno določbo (četrti v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Jadek Pensa, D.: Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, Prva knjiga, GV Založba Ljubljana, 2003, stran 837. Op. št. (2): Ne more se, na primer, pravna oseba z ugovorom, da ravna v nasprotju z določili delovnopravne zakonodaje (za kar so predvidene sankcije v obliki globe), iz tega razloga uspešno upirati zahtevku tretjega iz naslova odgovornosti po prvem odstavku 147. člena OZ.

Op. št. (3): Dolenc, M.: O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo - 2011, št. 6-7, str. 1467 in naslednje.