Up-475/04 - 12

12. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 5. julija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 964/2003 z dne 8. 4. 2004 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. III Pd 20/2002 z dne 7. 2. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica je na podlagi potrdila z dne 15. 9. 1998, ki ga je izdala družba Slovenske železarne, d.d., Ljubljana (v nadaljevanju tožena stranka), tožila za izplačilo razlik v plači za čas od marca 1991 do decembra 1992 v znesku 309.045,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 1992 dalje do plačila. Delovno sodišče prve stopnje je njen zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je bilo potrdilo izdano na podlagi 4. člena Zakona o privatizaciji Slovenskih železarn d.d. (Uradni list RS, št. 13/98 – v nadaljevanju ZPSZ) in da je pritožnica na njegovi podlagi imela le možnost sodelovanja v postopku privatizacije tožene stranke, ne pa izbirne pravice do izplačila navedenega zneska v gotovini. Zoper odločitev delovnega sodišča prve stopnje je pritožnica vložila pritožbo. Višje delovno in socialno sodišče je njeno pritožbo zavrnilo. V celoti je pritrdilo odločitvi nižjega sodišča, pri čemer je posebej poudarilo, da pritožnica v spornem obdobju ni bila zaposlena pri toženi stranki, zato ta ni mogla biti v tem delovnem sporu pasivno legitimirana za izplačilo razlik v plači.

2.Pritožnica, nezadovoljna z odločitvijo sodišč, vlaga ustavno pritožbo. Meni, da je odločitev sodišč očitno napačna. Zlasti graja njuno stališče, ki sta ga zavzeli ob uporabi 4. člena ZPSZ, po katerem naj ne bi bila upravičena do gotovinskega izplačila premalo izplačanih plač za sporno obdobje. To stališče pa naj bi bilo tudi v očitnem neskladju z razlago Ustavnega sodišča, sprejeto v odločbi št. U-I-198/98 z dne 2. 12. 1999 (Uradni list RS, št. 101/99 in OdlUS VIII, 272). Iz odločitve Ustavnega sodišča naj bi izhajalo, da je mogoča le ena razlaga tretjega odstavka 4. člena ZPSZ, in sicer, da se pravice iz naslova premalo izplačanih plač delavcem ne odvzemajo ali zmanjšajo in da le v primeru konverzije svojih denarnih terjatev v delnice delavci nimajo več obligacijske terjatve, temveč le korporacijske pravice. Pritožnica zato meni, da je ohranila svojo obligacijsko pravico, ker potrdila ni zamenjala za delnice tožene stranke. Drugačna odločitev sodišč pomeni kršitev 2. in 22. člena Ustave. Ker odločitev posega v njene pridobljene pravice, pa pomeni tudi kršitev 155. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sodbi razveljavi in naloži sodišču, da odloči v skladu s takšno razlago tretjega odstavka 4. člena ZPSZ, ki ni v neskladju z Ustavo.

B.

3.Pritožnica z večino navedb oporeka uporabi materialnega prava, zlasti oporeka stališču sodišč, ki sta ga zavzeli ob uporabi določbe tretjega odstavka 4. člena ZPSZ. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Kršitev človekovih pravic lahko sicer pomeni sprejem očitno napačne odločitve, ki bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno in kot takšno v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar pa takšne kršitve izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati. Zavrnitev pritožničinega zahtevka za izplačilo razlik v plači sta sodišči utemeljili z dvojim. Zavzeli sta stališče, da pritožnica zneska ne more izterjati od tožene stranke, ker ta ni bil njen delodajalec v spornem obdobju in zato tudi ni mogel biti pasivno legitimiran za izplačilo razlik v plači za to obdobje. Poleg tega pa sta sodišči ugotovili, da pritožnica v ZPSZ ni imela pravne podlage za uveljavljanje gotovinskega izplačila zneska za neizplačane plače in da je na podlagi potrdila imela le možnost sodelovanja v postopku privatizacije tožene stranke. Sodišči sta torej za svoji odločitvi navedli bistvene pravne argumente in odločitvi temeljita na sklepih, ki so mogoči glede na pravila interpretacije pravnih norm. Da bi bila navedena stališča nezdružljiva s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino, pa pritožnica ne zatrjuje.

4.Tudi nadaljnji očitek pritožnice, da sta sodišči odločili v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-198/98 in zato kršili 22. člen Ustave, ni utemeljen. Ustavno sodišče je v predmetni odločbi med drugim presojalo določbo tretjega odstavka 4. člena ZPSZ in odločilo, da ni v neskladju z Ustavo. Razlaga, za katero se zavzema pritožnica in po kateri bi bila upravičena do izplačila spornega zneska, ker ni spremenila svoje obligacijske terjatve v korporacijsko, iz navedene odločbe Ustavnega sodišča ne izhaja. Ustavno sodišče je v obrazložitvi svoje odločitve med drugim navedlo, da za vse ostale terjatve iz naslova premalo izplačanih plač (razen za terjatve iz 4. člena ZPSZ, kakršna je tudi pritožničina), delavci ohranijo svojo obligacijsko terjatev in lahko zahtevajo izplačilo v denarju. Sklicevanje pritožnice na drugačno stališče Ustavnega sodišča, ki naj bi ga zavzelo v odločbi št. U-I-198/98, je zato neutemeljeno.

5.Pritožnica zatrjuje tudi kršitev 2. člena (načela pravne države) in 155. člena Ustave (prepoved povratne veljave pravnih aktov), na katera pa se v postopku z ustavno pritožbo ni mogoče sklicevati, saj ne gre za določbi, ki bi urejali kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Ustavno sodišče zato pritožničinih navedb v tem delu ni preizkušalo.

6.Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan