Jedro

Tožnik je upravičen zahtevati od dolžnika - toženca izpolnitev obveznosti v vsem, kot glasi v pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 234/2021 z dne 23. 2. 2023 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″Tožena stranka A. A. je dolžna plačati tožeči stranki B. d.o.o.: - znesek v višini 52,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 08. 2020 do plačila; - znesek v višini 52,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 09. 2020 do plačila; - znesek v višini 52,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2020 do plačila; - znesek v višini 52,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2020 do plačila; znesek v višini 736,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 03. 2021 do plačila; - izvršilne stroške v višini 147,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po vročitvi sklepa o izvršbi do plačila. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti 231,33 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku tega roka dalje do plačila.‶ Sodišče prve stopnje je predmetno odločitev sprejelo v postopku v sporih majhne vrednosti. Kot dejansko stanje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili Pogodbo o izvedbi tečaja E. – Računovodja z dne 4. 8. 2020, namen katere je bil, da E. zagotovi izvedbo spletnega tečaja in dostop do E. spletnega sistema in vsebin. Tožena stranka je za opravljeno storitev prejela račun za obroke, a obrokov ni plačala. Specificiran račun je v skladu z valuto na računu že zapadel. Tožena stranka je tako že na podlagi sklenjene pogodbe prevzela dolžnost plačila za naročeno storitev – izvedbo tečaja E. – Računovodja, v rokih in v višini, določenih s pogodbo. Sodišče je še ugotovilo, da tožena stranka glede višine in načina obračuna ni podala nobenih obrazloženih ugovorov, zato sodišče ni imelo razlogov, da bi podvomilo v pravilnost podatkov iz predloženih računov, iz katerih je jasno razviden znesek in zapadlost računa. Toženka je tako tožniku dolžna plačati vtoževane račune v višini kot je zahtevano. V skladu s to obrazložitvijo, je sodišče prve stopnje štelo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti utemeljen, zato je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki skupni znesek 947,00 EUR, po računih, kot je to razvidno iz sodbe sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna poravnati izvršilne stroške ter pravdne stroške, nastale na prvi stopnji.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Podaja pritožbo v laični obliki, brez navedbe pritožbenih razlogov. V pritožbi pa navaja, da je mati petih otrok, brez možnosti redne zaposlitve, kar pomeni, da je edini vir prihodkov socialna pomoč. V pritožbi navaja, da dolga ne priznava in ga v celoti izpodbija, vendar vseeno prosi, če je kakšna možnost obročnega plačevanja. Ta dolg je pripravljena obročno plačati, vendar z minimalnimi obroki, ter s takojšnjo omogočitvijo dostopa do spletnega seminarja – video tečaja. Nato še v pritožbi navaja, da istočasno vlaga tudi odškodninsko tožbo proti podjetju B. d.o.o., v višini 3.500,00 EUR, kajti v sodbi so navedeni vsi njeni podatki (IP računalnika, operacijski sistem, vrsta brskalnika, lokacija …), tako da misli, da je tožeča stranka s tem kršila Zakon o razkritju občutljivih osebnih podatkov, saj sodišče od tožeče stranke nikoli ni zahtevalo teh podatkov. Navaja še, da je podala prijavo tudi informacijskemu pooblaščencu.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker gre v konkretnem primeru za odločitev, sprejeto v postopku v sporih majhne vrednosti, je sodišče druge stopnje vezano na dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kajti sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Dejanske ugotovitve na katere je vezano sodišče druge stopnje pa so takšne, da sta pravdni stranki sklenili Pogodbo o izvedbi tečaja E. – Računovodja z dne 4. 8. 2020, namen katere je bil, da E. zagotovi izvedbo spletnega tečaja in dostop do eVally spletnega sistema in vsebin, slednje pa bo tožena stranka tožeči stranki tudi plačala, za kar ji je dostavila specificirane račune, ki so bili tudi predmet tožbenega zahtevka in so navedeni v točki 10. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Iz te pogodbe izhaja, da je tožena stranka izbrala tečaj E. spletni tečaj – Računovodja ter da cena za tečaj znaša 947,00 EUR, ki ga bo tožena stranka plačala na način, da prvi obrok poravna v višini 151,61 EUR, preostanek pa v 18 obrokih po 52,61 EUR z datumom veljavnosti akcije 12. 8. 2020. Tožena stranka je s podpisom predmetne pogodbe potrdila, da je pogodba sklenjena in se strinja, da ji bo v primeru zamude s plačilom zapadlih denarnih obveznosti, E. poslal obračun veljavno priznanih zamudnih obrestih ter stroškov, v skladu z veljavnim cenikom. Tožena stranka je bila v predmetni pogodbi posebej seznanjena, da so priloga pogodbe o izvedbi tečaja Splošni pogoji E., ter ostale priloge, navedene v pogodbi o izvedbi tečaja. Sodišče prve stopnje je nato ugotovilo, da se je tožena stranka že na podlagi sklenjene pogodbe zavezala, da prevzema dolžnost plačila za naročeno storitev – izvedbo tečaj E. – Računovodja, v rokih in v višini, določenih s pogodbo. Tožena stranka je za opravljeno storitev prejela račune za obroke, a obrokov ni plačala. Specificirani račun pa je v skladu z valuto na računu že zapadel. Na podlagi navedenega in ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da je po temelju in višini utemeljen zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska v skupni višini 947,00 EUR s pp., zato je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zneske, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. Pritožnica v pritožbi najprej navaja, da dolga ne priznava in da ga v celoti izpodbija, vendar pa v nadaljevanju navaja, da je omenjeni dolg pripravljena obročno odplačati, z minimalnimi obroki. S takšnimi pritožbenimi navedbami je tožena stranka dejansko tudi priznala temelj in višino terjatve tožeče stranke do tožene stranke, zato njena pritožba, ki nesubstancirano navaja, da dolga ne priznav, ni utemeljena. Tožena stranka ni navedla iz katerih razlogov izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, zato je njena pritožba neobrazložena in s tem tudi neutemeljena.

6. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo. Po določbi prvega odstavka 239. člena OZ je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, to je v konkretnem primeru iz Pogodbe o izvedbi tečaja E. – Računovodja z dne 4. 8. 2020, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Ker tožena stranka tako ni izpolnila dolžnosti iz veljavno sklenjene pogodbe, je zato odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Pritožnica v pritožbi še navaja, da vlaga odškodninsko tožbo proti podjetju B. d.o.o., v višini 3.500,00 EUR in za takšen zahtevek tudi podaja obrazložitev. Sodišče prve stopnje bo zato v nadaljevanju pravdnega postopka ta del pritožbe tožene stranke, moralo obravnavati v smislu določb členov 179, 180 in 108 ZPP.

8. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke pritožbenega postopka niso priglasile.