Jedro

Pogoja za prisojo denarne rente sta dva: 1. delna ali popolna nezmožnost za delo in 2. premoženjsko prikrajšanje.

Ker je bilo ugotovljeno, da tožnik od 1. 3. 2013 ni niti delno nesposoben za delo, ampak je sposoben pridobivanja in dela s polnim delovnim časom, ni upravičen do denarne rente.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v drugi točki II. odstavka sodbe ter v IV. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem pa se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnik se je 11. 3. 2005 poškodoval v prometni nesreči. Sodišče je v tej zadevi odločalo še o njegovem tožbenem zahtevku na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki je tožniku nastala zaradi posledic poškodb.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora tožniku plačati 5.260,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2010 ter 324,95 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 5.260,27 EUR od 6. 4. 2009 do 9. 3. 2010 in tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 13.527,97 EUR z zakonskimi zamudnimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2009 dalje ter zahtevek na plačilo denarne rente 397,98 EUR od vložitve tožbe dalje.

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik, ki predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Bistvo obsežne in ponavljajoče se pritožbe je, da so razlogi sodišča prve stopnje o tem, kakšni so bili pritožnikovi prihodki pred obravnavano nezgodo, arbitrarni in neobrazloženi. Sodišče namreč ni obrazložilo, zakaj je izbralo prav to in ne kakšne od preostalih variant izračunov, ki jih je izbrala izvedenka. Pritožnik ne more dosegati prihodkov iz dejavnosti, kot bi jih lahko dosegal, če bi samostojno opravljal parketarske storitve, kot pred nezgodo. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati le podatke o prihodkih za leto 2005, ne tudi tistih v letu 2003, ko je bilo podjetje v zagonski fazi poslovanja, in 2004, ko pritožnik zaradi poškodbe ni delal. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožnik vidi v stališču sodišča prve stopnje, da je sicer treba upoštevati, da je bil večji del leta 2004 bolniško odsoten in da se je podjetje v letu 2003 uvajalo. Kako je sodišče to upoštevalo, pa ni jasno.

Napačno je ravnanje sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo bolniško nadomestilo za čas, ko je bil tožnik nezmožen za delo zaradi bolezni. Ta del obrazložitve je v izrecnem nasprotju z obrazložitvijo, da je pritožnikovo bolniško odsotnost “potrebno upoštevati“. Prihodki iz naslova bolniških nadomestil in čas, ko pritožnik dejavnosti ni mogel opravljati, z dejavnostjo in prihodki iz dejavnosti pred nezgodo niso v nikakršni zvezi. Sodba prihodke iz dejavnosti in delovne dni pomeša z bolniškim nadomestilom in bolniškim staležem, zaradi česar je nepravilna. Sodba vsebuje nepravilno predpostavko, da je prejeto bolniško nadomestilo enako zaslužku, splošno znano pa je, da ni. Podjetnik za prvih 30 delovnih dni ni upravičen do nadomestila, višina nadomestila pa je odvisna od zavarovalne osnove, izračunane po pravilih zdravstvenega zavarovanja, ki ni enaka dejanskemu zaslužku podjetnika.

V nadaljevanju pa pritožnik izpodbija tudi izračun prikrajšanja v letu 2008 in dalje. Ni jasno, zakaj sodišče v letu 2008 upošteva le obdobje desetih in ne dvanajstih mesecev. Prikrajšanje pritožnika je bilo že po podatkih, ki jih upošteva sodišče prve stopnje, višje, kot je izračunalo sodišče prve stopnje.

Pritožnik izpodbija tudi stališče sodišča prve stopnje, da je nekatere dokaze predložil prepozno.

4. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba je delno utemeljena.

Glede rente od 1. 3. 2013 dalje

6. Za odločitev o tem delu tožbenega zahtevka je najprej odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožniku z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z 29. 6. 2013 priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto(1) s polnim delovnim časom od 1. 3. 2013 dalje. Tožnik je torej od tedaj dalje zmožen s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabšuje njegove invalidnosti, opravljati delo. Takšnemu zaključku sodišča prve stopnje pritožnik ne nasprotuje. Sodišče prve stopnje je hkrati ugotovilo, da tožnik tudi v resnici opravlja delo s polnim delovnim časom (21. in 25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi takšnemu zaključku pritožnik ne nasprotuje.

7. Pravno podlago za odločitev o tem delu tožbenega zahtevka predstavlja določba 2. odstavka 174. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri mora odgovorna oseba oškodovancu plačevati denarno rento, če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek.

8. Pogoja za prisojo denarne rente sta torej dva: 1. delna ali popolna nezmožnost za delo in 2. premoženjsko prikrajšanje. Ker je bilo ugotovljeno, da tožnik od 1. 3. 2013 ni niti delno nesposoben za delo, ampak je sposoben pridobivanja, ni upravičen do denarne rente(2). Nikakor tudi ne gre za situacijo, ko bi tožnik sicer bil (formalno) delovno zmožen, a ne bi našel sebi primernega dela.(3) Odločitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek za plačilo denarne rente od 1. 3. 2013 dalje ni utemeljen, je torej pravilna iz zgoraj navedenih razlogov.

Glede zahtevka za plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem

9. Podlaga za odločitev o tem delu tožbenega zahtevka pa je določba 1. odstavka 174. člena OZ, po kateri mora tisti, ki drugemu prizadene telesno poškodbo, povrniti zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik zdravil do 1. 1. 2008 oziroma do 10. 1. 2008. Za odločitev o tem delu tožbenega zahtevka je moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kakšen zaslužek je tožnik izgubil zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem poškodbe, za katero odgovarja tožena stranka.

10. V tem delu pa ima pritožnik prav, ko opozarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, kakšen je bil tožnikov dohodek pred škodnim dogodkom in kolikšno je torej prikrajšanje zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Najprej ima pritožnik prav, ko opozarja na protislovje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da je treba upoštevati to, da je tožnik dejavnost šele pričel opravljati v aprilu 2003 in da je bil pretežni del leta 2004 bolniško odsoten ter načinom, kako je opisano bilo (oz. ni bilo) upoštevano. Ker obrazložitev sodbe ne vsebuje pojasnila, kako je sodišče to upoštevalo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

11. Nato pritožnik utemeljeno opozarja, da bolniško nadomestilo ne predstavlja realnega dohodka. Res je, da je ob neupoštevanju obdobja, ko je tožnik prejemal bolniško nadomestilo, obdobje, na podlagi katerega se ugotavlja tožnikov zaslužek, kratko, a tako je pač zaradi trditev pravdnih strank, s katerimi sta začrtali predmet obravnavanja in obe zajeli šele obdobje od leta 2003 dalje. Ker je to obdobje že tako kratko, višje sodišče popolnoma soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ni mogoče upoštevati še krajšega obdobja - le tožnikovega zaslužka v času od 1. 1. 2005 do 11. 3. 2005, ki gotovo ne more realno odraziti pridobitnih zmožnosti pred nesrečo. Pritožbene navedbe v tej smeri torej niso utemeljene. Upoštevati je torej treba vse mesece, v katerih je tožnik vsaj večji del meseca opravljal svojo dejavnost in izračunati povprečje dohodka le v teh mesecih (torej neupoštevaje mesece, ko je bil tožnik v bolniškem staležu in na očetovskem dopustu). Nikakor pa realnega stanja izgube na zaslužku ne more pokazati upoštevanje bolniškega nadomestila, pa tudi ne projekcije, koliko bi tožnik v nekem mesecu zaslužil, če bi delal ves mesec, delal pa je le nekaj dni.

12. Pritožnik ima tudi prav, da bo treba ugotovljeni povprečni zaslužek pred nezgodo valorizirati, saj drugače realne primerjave z zaslužkom po nezgodi ne bo mogoče opraviti. Višje sodišče ne razume obrazložitve sodišča prve stopnje v 19. točki obrazložitve, da naj bi bili “prikazani dejanski stroški, torej po cenah posameznega leta, ki že zajemajo inflacijo“. Iz izvedenskega mnenja ni mogoče ugotoviti, da bi bili tožnikovi prihodki pred nezgodo prikazani po njihovi realni vrednosti v letih 2006 in nadaljnjih. Morda v 19. točki obrazložitve sodbe povzeto stališče izvedenke velja za vsako posamezno leto oz. znotraj leta, to pa ni problem v obravnavani zadevi, problem je, da je treba prejemke pred nezgodo v realni višini primerjati s tistimi, ki jih (je) toženec prejema(l) po nezgodi. To pa je mogoče le, če so izraženi na enak način oziroma postavljeni na isti imenovalec.

13. V zvezi z dokaznim postopkom, v katerem je sodišče prve stopnje ugotavljalo višino tožnikovega zaslužka pred škodnim dogodkom, pa višje sodišče glede na pritožbene navedbe le še pojasnjuje, da v dokaznem postopku ni prišlo do spoznavne krize. Sodišče razpolaga z dokazi o tem, koliko je tožnik v posameznih mesecih zaslužil. Te podatke mora le materialnopravno pravilno presoditi. Prav tako ne gre za sodbo presenečenja, ker naj sodišče prve stopnje ne bi obrazložilo, zakaj je izbralo prav eno in ne kakšne druge od variant izvedenkinih izračunov. Takšna stališča temeljijo na nerazumevanju naloge izvedenca v sodnem postopku. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Predmet dokazovanja z izvedencem so torej pravila znanosti, stroke in posebnih izkušenj in šele posredno konkretna dejstva. Naloga izvedenca ne more biti sprejemanje zaključkov o odločilnih dejstvih, uporaba prava ali pridobivanje dokazov. Le če sodišče kakšnega od odločilnih dejstev ne more ugotoviti zaradi pomanjkanja strokovnega znanja, pride v poštev izvedba dokaza z izvedencem.

Glede zahtevka na plačilo odškodnine zaradi prikrajšanja pri plači od 10. 1. 2008 do vložitve tožbe in glede rente za čas od vložitve tožbe do 1. 3. 2013

14. Tožnik je v tožbi navedel, da zahteva plačilo “odškodnine iz naslova razlike v plači“ do marca 2010. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je bil tožnik v tem času razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, saj je bil sposoben za delo le štiri ure, za preostanek je prejemal nadomestilo(4). Zaključilo je torej, da je bil tožnik delno nesposoben za delo. Tožniku je za prvo obdobje (10. 1. 2008 do vložitve tožbe) prisodilo 3.364,43 EUR odškodnine; odločitev v tem delu je pravnomočna, saj se toženka zoper sodbo ne pritožuje, višji zahtevek pa zavrnilo. Tožbeni zahtevek, kolikor se je nanašal na čas od vložitve tožbe dalje (in ga je tožnik oblikoval kot rentnega), pa je sodišče prve stopnje zavrnilo v celoti. Obrazložilo je, da ne zadošča ugotovljena in izkazana nezmožnost za delo, ampak mora priti tudi do izgube dohodka, do te pa ni prišlo.

15. Višje sodišče pojasnjuje, da je podlaga za ta del tožbenega zahtevka lahko le v določbi 2. odstavka 174. člena OZ, saj ugotovitve sodišča prve stopnje ne omogočajo zaključka, da se je tožnik v tem času zdravil in da je torej izguba zaslužka posledica zdravljenja. Za to obdobje bi torej praviloma tožniku kot povračilo za škodo pripadala renta.

16. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da mora biti za ugoditev tožbenemu zahtevku izkazana tako (delna) nezmožnost za delo kot izguba zaslužka. Glede ugotovitev, kakšna je višina izgubljenega zaslužka v tem obdobju oz. ali je do izgube sploh prišlo, pa velja vse, kar je bilo obrazloženo v 9. do 12. točki obrazložitve.

17. Poleg tega pritožnik utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ne navede nobenega razloga, zakaj pri izračunu prikrajšanja v letu 2008 upošteva le 10 mesecev. Razlogov, zaradi katerih za 2 meseca (in katera sta ta dva meseca) tožniku odškodnina zaradi izgube zaslužka ne pripada, sodišče ne navede. Tudi v tem delu višje sodišče izpodbijane sodbe ne more preizkusiti, podana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Odločitev pritožbenega sodišča in podlaga zanjo

18. Višje sodišče je zaradi opisanih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožbi glede tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izgubo zaslužka v obdobju od 11. 3. 2005 do 1. 3. 2013, ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče ugotovi realen tožnikov zaslužek pred škodnim dogodkom, kot je bilo zgoraj opisano, opravi valorizacijo tega do obdobij, s katerimi bo moralo narediti primerjavo (torej leta 2008, 2009, 2010, 2011, 2012 in 2013 – do marca), da bo primerjava realna. Pri tem naj sodišče upošteva tudi izhodišča, navedena v 13. točki obrazložitve. Nato naj o še spornem delu tožbenega zahtevka ponovno odloči. Odločitev višjega sodišča temelji na določbah 1. odstavka 354. člena in 355. člena ZPP, saj kršitev ne more odpraviti samo, ne da bi ob tem nedopustno poseglo v ustavno varovane pravice pravdnih strank.

19. V zvezi s pritožbenimi razlogi, ki se nanašajo na neupoštevanje dejstev in dokazov, navedenih in predloženih po prvem naroku za glavno obravnavo, pa višje sodišče pojasnjuje, da mora stranka ob navedbi dejstev in predložitvi dokazov po prvem naroku za glavno obravnavo vselej podati razloge, ki sodišču omogočajo presojo, ali jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku za glavno obravnavo. Nekrivda pa je vedno podana, če gre za dejstva, ki so nastala po prvem naroku.

20. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena.

21. Razveljavitev odločitve o stroških postopka je posledica delne razveljavitve sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno sodbo, odločitev o tem temelji na določbi 4. v zvezi s 3. odstavkom 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Z omejitvami dela z rokami nad nivojem ramen, dela s premeščanjem bremen nad 10 kg, dela z neergonomskimi držami hrbtenice in kjer so prisotne vibracije.

Op. št. (2): Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS obrazložilo v odločbi II Ips 295/2012 s 26. 11. 2014. Op. št. (3): Drugače torej kot v zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 114/2012 z 9. 10. 2014. Op. št. (4): Pravilno: delno pokojnino.