Jedro

Pritožbeni očitek, da je druga dolžnica podala še ugovor zastaranja oz. neobstoja dolga, kar bi moralo sodišče prve stopnje razbrati iz njenega ugovora, ni utemeljen, saj je v svojem ugovoru uveljavljala zgolj prenehanje terjatve zaradi zatrjevanega plačila. Zato se sodišče prve stopnje o morebitnem zastaranju ni moglo izreči, saj se nanj v skladu s tretjim odstavkom 335. člena OZ sodišče ne sme ozirati, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Sicer pa tak ugovor v skladu s 56. a členom ZIZ niti ni dopusten ugovorni razlog novega dolžnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor nove (druge) dolžnice DU(v nadaljevanju druga dolžnica).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se pravočasno laično pritožuje druga dolžnica brez navedbe pritožbenih razlogov. Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje odločilo napačno. Izpostavlja, da naj bi bil v postopku že izdan pravnomočen sklep, da se predlog za izvršbo zavrže. Sodišče po prepričanju pritožnice ni dovolj pretreslo zadeve, saj je slepo sledilo upnici. Pri tem naj bi bilo po mnenju pritožnice sporno, kaj je poravnala z zneskom 16.112,00 SIT. Ker druga dolžnica ni prejela odgovora na ugovor, se o navedbah nasprotne stranke ni mogla izjasniti. Izpostavlja, da bi moralo sodišče njen ugovor pretresti in ugotoviti, da podaja tudi ugovor zastaranja oziroma neobstoja dolga, pri čemer ne gre prezreti, da je bila upnica v izvršbi pasivna preko 10 let. Nadalje druga dolžnica meni, da so zamudne obresti prenehale teči oz. so dosegle glavnico. Predlaga ugoditev pritožbi. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Upnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona ter 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi smiselno uveljavljanih kršitev procesnih določb ter je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločilo o ugovoru druge dolžnice, ki ga je le-ta kot nova dolžnica v skladu s 56. a členom ZIZ podala zoper pravnomočni sklep o izvršbi, izdan zoper prvotnega dolžnika. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da ni prejela odgovora na ugovor, zato se o navedbah nasprotne stranke ni mogla izjasniti, s čimer smiselno uveljavlja procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Opisana pritožbena graja ni utemeljena, saj ZIZ odgovora dolžnika na upnikov odgovor na ugovor ne predvideva. V skladu z drugim odstavkom 58. člena ZIZ namreč sodišče v primeru, če upnik v odgovoru na ugovor ugovoru nasprotuje, glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ugovora, lahko pa izda sklep tudi brez naroka, kot je storilo v obravnavani zadevi, ko oprava naroka (zaradi nespornega plačila v ugovoru uveljavljanega zneska - kot bo še podrobneje obrazloženo) ni bila potrebna. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da naj bi bil v obravnavani zadevi že izdan pravnomočen sklep, da se predlog za izvršbo zavrže, saj to iz spisa zadeve ne izhaja, sicer pa se lahko v primeru zavrženja predlog za izvršbo ponovno vloži. Tudi pritožbeni očitek, da je druga dolžnica podala še ugovor zastaranja oz. neobstoja dolga, kar bi moralo sodišče prve stopnje razbrati iz njenega ugovora, ni utemeljen, saj je v svojem ugovoru uveljavljala zgolj prenehanje terjatve zaradi zatrjevanega plačila. Zato se sodišče prve stopnje o morebitnem zastaranju ni moglo izreči, saj se nanj v skladu s tretjim odstavkom 335. člena OZ sodišče ne sme ozirati, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Sicer pa tak ugovor v skladu s 56. a členom ZIZ niti ni dopusten ugovorni razlog novega dolžnika.

7. Izpodbijana odločitev o ugovoru druge dolžnice je po presoji sodišča druge stopnje tudi materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je v postopku odločanja o ugovoru druge dolžnice ob upoštevanju upničinega odgovora na ugovor pravilno presodilo, da med strankama ni bilo sporno plačilo zneska, ki ga je v okviru ugovora prenehanja terjatve uveljavljala druga dolžnica, temveč vračunanje le-tega, upoštevaje zatrjevanja upnice, da med strankama obstoji več istovrstnih zapadlih obveznosti. Glede na izrecno navedbo namena plačila na plačilnem nalogu dolžnice (odvoz komunalnih odpadkov 2003 – 2004) je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno sledilo upnici, da se je z uveljavljanim plačilom v skladu s prvim odstavkom 287. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) poravnala dolžničina obveznost plačila komunalnih storitev za navedeno obdobje (kot izhaja tudi iz po upniku predloženega izpisa zapiranja v prilogi A3) in ne obveznost plačila za storitve v letih 1996 in 1997, iz katerega izvirajo v obravnavani zadevi izterjevani računi.

8. Sodišče prve stopnje je z že pravnomočnim sklepom z dne 17. 5. 2013, izdanim po izdaji izpodbijanega sklepa z dne 27. 2. 2013, v obravnavani zadevi odločilo, da se izvršilni postopek po uradni dolžnosti ustavi za zakonske zamudne obresti od stroškov izvršilnega postopka, ki so natekle po 31. 12. 2001, in zakonske zamudne obresti od glavnice, ki so natekle po 31. 12. 2001, ker so do navedenega datuma že dosegle glavnico. Na pritožbeno grajo prenehanja teka zakonskih zamudnih obresti, ker naj bi le-te že dosegle glavnico, po obrazloženem ni bilo treba odgovarjati, saj je bilo o tem že pravnomočno odločeno.

9. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega prvostopnega sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnica ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).