Up-8/98

13.5.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. Z. iz K., ki ga zastopa E. D., odvetnik v P. na seji senata dne 13. maja 1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 126/97 z dne 4.12.1997 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru št. Cp 743/96 z dne 11.12.1996 in s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. N 48/85 z dne 3.9.1996 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Prvostopno sodišče je odločilo, da mora razlastitveni upravičenec plačati pritožniku odškodnino za parcele, razlaščene s pravnomočno odločbo upravnega organa št. 463-7/80-11 z dne 11.3.1985. Zoper ta sklep se je pritožnik pritožil, Višje sodišče pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi svoje odločitve je navedlo, da pritožnik v tem sodnem postopku ne more izpodbijati pravilnosti pravnomočne odločbe o razlastitvi. Tudi Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ne gre za procesne kršitve in da sta tako prvostopno kot Višje sodišče tudi materialno pravo pravilno uporabili. Zato je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev ustavnih pravic iz drugega odstavka 14. člena Ustave ter 22. in 25. člena Ustave, ker naj bi tako višje kot Vrhovno sodišče ne presodili vseh njegovih ugovorov, predvsem glede dejstva, da naj bi bilo sodišče kot pravno podlago za odločanje o odškodnini za razlaščena zemljišča uporabilo 12. člen Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in 33/89 - v nadaljevanju: ZSZ), ki je bil z odločbo Ustavnega sodišča v času odločanja o odškodnini že razveljavljen.

B.

3.Ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, ampak je poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato Ustavno sodišče ne presoja, ali je izpodbijana odločitev pravilna oziroma zakonita v smislu instančne presoje.

Ugotavlja le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih osebe prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Člen 22 Ustave pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega in drugega varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Zatrjevana kršitev ustavnih pravic iz 22. člena Ustave bi bila v obravnavanem primeru podana, če bi bila izpodbijana odločitev sprejeta v postopku, v katerem pritožnik ne bi mogel uveljaviti pravice do poštenega sojenja. Ne gre pa za presojo, ali je izpodbijana odločitev pravilna oziroma zakonita v smislu instančne presoje.

5.Pritožnik ne utemeljuje, zakaj naj bi mu bila z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča prekršena pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Smiselno zatrjuje le napačno uporabo materialnega prava. Zatrjevane nepravilnosti pa same po sebi, tudi če bi jih Vrhovno sodišče res zagrešilo, ne pomenijo kršitve 22. člena Ustave. Enakost bi bila prekršena, če bi Vrhovno sodišče v izpodbijani odločbi razsodilo napak in drugače, kot sicer odloča v podobnih ali enakih zadevah. Kateri naj bi bili "drugi primeri" in kako naj bi glede na te druge primere sodišče odločalo pristransko, pa pritožnik ne navaja.

6.Izpodbijane odločbe se nanašajo na postopek odmere odškodnine za razlaščene nepremičnine. Iz sklepa Okrajnega sodišča v Kopru št. N 48/85 z dne 3.9.1996 je razvidno, da je bila podlaga za določitev odškodnine pravnomočna odločba upravnega organa, t.j.

Občinskega komiteja za urbanizem, gradbene, komunalne in stanovanjske zadeve občine Koper št. 463-7/80-11 z dne 11.3.1985. Sodišče je odškodnino določilo v skladu s takrat veljavnim Zakonom o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80, 30/87 in 20/89 - v nadaljevanju: ZRPPN). Pritožbeni ugovor, da naj sodišče prve stopnje ne bi smelo več odločati o odškodnini za zemljišča, ker so bile razveljavljene določbe členov od 9 do 28 Zakona o stavbnih zemljiščih, je Višje sodišče v Kopru zavrnilo, ker naj razveljavitev teh določb ne bi imela vpliva na postopek določitve odškodnine, ker se le-ta določa na podlagi določb ZRPPN.

7.Tudi Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je uporaba določb ZRPPN za določitev odškodnine v konkretnem primeru pravilna. Uporabo določb ZSZ pa Vrhovno sodišče navaja v zvezi z nacionalizacijo oziroma razlastitvijo zemljišč, ker je pritožnik v reviziji zatrjeval ne le nezakonitost razlastitvene odločbe iz leta 1985 temveč celo njeno ničnost. Že Višje sodišče pa je v obrazložitvi navedlo, da ni naloga sodišč v tem postopku ugotavljati pravilnosti odločb upravnega organa.

8.Sodišče je torej odgovorilo na vse trditve, povezane z vprašanjem uporabe določb tako ZRPPN kot ZSZ. Zato tudi trditev o neargumentiranosti odločb rednih sodišč, zaradi česar naj bi bila pritožniku kršena pravica do pravnega sredstva (25. člena Ustave), ni utemeljena.

9.Po navedenem v obravnavani zadevi očitno ne gre za zatrjevane kršitve ustavnih pravic. Ustavno sodišče zato ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude in člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam - Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude