Jedro

V sodni praksi so učvrščena abstraktna merila, kdaj je delo policista nevarna dejavnost. Za takšno nevarnost gre, kadar opravlja delo, pri katerem obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode za življenje ali zdravje ljudi. Nevarnost lahko izvira bodisi iz običajnega načina opravljanja dejavnosti, pri katerem navkljub skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka škode, bodisi iz posebnih okoliščin, v katerih je policist opravljal sicer nenevarno dejavnost. Iz ustaljene sodne prakse ne izhaja niti, da je policistova dejavnost povečano nevarna zgolj, kadar mu škodo povzroči neposredni agresivni upor kršitelja, niti, da je povečana nevarnost omejena le na nekatere policijske naloge (denimo intervencijo z uporabo prisilnih sredstev), med katerimi ne more biti kontrole prometa. Meja, ki loči običajna tveganja policista od dejavnosti s povečano nevarnostjo, je v obravnavanem presežena blago, a presežena je vendarle. Okoliščine, ki so v tožnikovo samo po sebi nenevarno kontroliranje cestnega prometa vnesle upoštevno mero neobvladljivosti in zato povečanega škodnega tveganja, so preplet naslednjega: (i) voznik kolesa z motorjem policistoma na njun znak ni ustavil, zato sta mu z vozilom sledila, ga prehitela in ga "zaustavila"; (ii) tožnik se je peš približal močno alkoholiziranemu vozniku, ki je sedel na sicer mirujočem, a še ne ugasnjenem 55 kg težkem kolesu z motorjem, stopil predenj in ga prijel za krmilo; (iii) tožnik tedaj ni vedel, ali bo voznik morda znova pobegnil ali pa namerava dati v nevtralno prestavo in vozilo "ustaviti"; (iv) močno alkoholizirani motorist se je z vozilom vred začel nagibati in tožnik ju je z držanjem krmila vozila zadrževal pred padcem ter si pri tem poškodoval palec na roki; (v) vse to se je dogajalo na klancu.

Sodnik izvedencu ne sme prepustiti ugotavljanja t. i. navadnih dejstev - tistih, za katerih spoznanje ni treba strokovnega znanja. In vprašanje, kaj je tožnik notranje doživljal in kako močno, je v izhodišču takšno. Izvedenec lahko sodišču pomaga s strokovnim pojasnilom, kakšen strah je glede na poškodbo in postopek zdravljenja hipotetično mogoče doživeti. Ne more in ne sme pa nadomestiti ugotavljanja sodišča o tem, ali se je tožnik resnično bal in kako močno. Če bi sodišče ugotavljanje preprostih dejstev, ki ne terjajo posebnih strokovnih znanj, prevalilo na izvedenca, bi s tem nanj v nasprotju z URS preneslo funkcijo sojenja

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. točki izreka in delu II. točke izreka, s katerim je zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo 400 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2015, potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, delno pa ga je zavrnilo. Toženkama je tako naložilo, naj tožniku nerazdelno plačata 1.400 EUR odškodnine zaradi telesnih bolečin in 270 EUR za premoženjsko škodo, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), medtem ko je zahtevka za plačilo odškodnine zaradi strahu (v višini 400 EUR) in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (v višini 400 EUR) zavrnilo kot neutemeljena (II. točka izreka). Odločitev temelji na presoji, da je bil tožnik kot policist pri opravljanju kontrole prometa zaradi posebnih okoliščin izpostavljen večjemu tveganju od običajnega, tako da je sicer zanj običajna dejavnost prerasla v nevarno. Za to je šlo, ko je tožnik prijel za krmilo kolesa z motorjem, na katerem je sedel močno alkoholizirani voznik, za katerega ni vedel, ali bo morda znova pobegnil, pri tem pa se je motorist z vozilom vred začel nagibati in policist ju je z držanjem krmila zadrževal pred padcem ter si pri tem poškodoval palec na roki.

2.Prva tožena stranka (v nadaljevanju tudi pritožnica) izpodbija I. točko izreka, s katero je prvostopenjsko sodišče ugodilo pretežnemu delu tožbe. Po njenem je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožnica polemizira z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Nesprejemljivo se ji zdi, da je potek nesreče ugotovilo zgolj sledeč izpovedi tožnika, dani 5 let po dogodku, ko pa iz listin, nastalih kmalu po dogodku, izhaja drugače - namreč, da "ni mogoče zaključiti, da je do poškodbe tožnika prišlo pri zadržanju kolesa z motorjem na način, da je držal za balanco" in da se kršitelj ni upiral ali skušal po ustavitvi speljati. Pritožnica posebej kritizira ugotovitev sodišča, da tožnik ob približanju motorju in prijetju krmila ni vedel, ali bo voznik znova pobegnil (in prestavlja v nižjo prestavo zaradi klanca) ali namerava prestaviti v nevtralno pozicijo in vozilo ustaviti. Opozarja, da zanjo ni bilo podlage v trditvah, marveč jo je tožnik postavil šele med zaslišanjem in da je sodišče "podalo ugotovitve, ki niso skladne z ugotovljenim dejanskim stanjem" (tu pritožnica očitno meri na navidezno protislovje med ugotovitvijo, da je bil motor že ustavljen, in zapisom v sodbi, da je voznik nameraval dati v nevtralno prestavo in vozilo ustaviti). Pritožnica povzema izvedbo dokazovanja z izvedencem in opozarja, da bi po njegovi strokovni oceni do poškodbe lahko prišlo tudi na način, ki ga kot resničnega vidi pritožnica, namreč ob tem, ko je tožnik s palcem zadel v krmilo, ko je skušal zadržati kolo z motorjem. Nazadnje argumentira, zakaj tožnik ni opravljal nevarne dejavnosti in mu zato delodajalec ne odgovarja po pravilih o objektivni odgovornosti. Odločilne razlikovalne okoliščine med pričujočim primerom in tistimi, ki jih je sodna praksa prepoznala kot nevarno dejavnost, vidi pritožnica v naslednjem: (i) naloga poostrenega nadzora nad alkoholiziranostjo voznika, ki sprva ni upošteval policijskega znaka za ustavitev in sta ga zato policista s službenim vozilom zasledovala, ni neobičajna; (ii) ni šlo za policijsko intervencijo, kršitelj se policijskim postopkom ni upiral in ni bil agresiven, le nagibati se je začel skupaj s kolesom z motorjem in tožnik ga je skušal zadržati; (iii) policistovo zadržanje močno alkoholizirane osebe pred padcem je Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 206/2011 že ocenilo za dejavnost, ki ne pomeni povečanega tveganja za nastanek škode.

3.Tožnik izpodbija odločitev o zavrnitvi odškodnine za pretrpljeni strah (del II. točke izreka izpodbijane sodbe). Če bi sodišče upoštevalo njegove trditve, njegovo izpoved in "navedbe tožnika tekom pregleda pri izvedencu", bi moralo prisoditi tudi odškodnino za primarni in sekundarni strah. Opozarja na izvedenčev sklep, da je tožnik med zadržanjem kolesa z motorjem začutil močno bolečino in se utemeljeno ustrašil ter da sta bolečina in manjša gibljivost vzbudili zaskrbljenost zaradi neznanega obsega poškodbe, nezmožnosti za delo in postopkov zdravljenja. Sodišču očita, da ga je o občutkih strahu le površinsko povprašalo.

4.Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi prve tožene stranke

5.Pritožbeno sodišče domet trditvene podlage pojmuje širše kot pritožnica. Tožnik je z navedbo dejstev o poteku škodnega dogodka dovolj jasno začrtal dejanski okvir spora. Opis bistvenih ravnanj voznika kolesa z motorjem in njegove interakcije s tožnikom je bil takšen, da je mogla pritožnica dovolj kakovostno graditi svojo obrambo. V naravi stvari je, da opis življenjskega primera ne more vsebovati vseh konkretnih posameznosti, iz katerih je stkana resničnost. Vprašanje, kaj vse je imel v mislih tožnik med opazovanjem voznikovega manevriranja oziroma na kaj vse je bil pozoren, je tipično takšno. Zato sodišče prve stopnje ni seglo onkraj trditvene podlage, ko je verjelo tožnikovi izpovedi, da ni vedel, ali namerava voznik "dati iz brzine ali pa prestavit v prvo brzino" oziroma ali je hotel prestaviti, da bi speljal dalje ali da bi šel dol [s kolesa z motorjem].

6.Logično branje obrazložitve sodbe pokaže, da ni očitanega protislovja med ugotovitvijo sodišča, da je bil motor že ustavljen, in zapisom v sodbi, da je voznik nameraval dati v nevtralno prestavo in vozilo ustaviti. Sodišče prve stopnje je namreč v 28. točki obrazložitve uporabilo izraza zaustavitev oziroma ustavitev enkrat v pomenu mirovanja kolesa z motorjem, drugič v pomenu prenehanja delovanja (ugasnitve) njegovega motorja.¹ Slednji pomen najdemo v četrti povedi 28. točke, ("...ali namerava dati v nevtralno prestavo in vozilo ustaviti") in šesti povedi 28. točke ("Motoristova nezmožnost upravljanja z motorjem na način, da ga zaustavi in z njega normalno sestopi..."). Pomen mirovanja oziroma odsotnosti premikanja pa ima beseda "zaustaviti" v tretji povedi 28. točke ("Policista sta bila zato primorana slediti KZM in ga zaustaviti").

7.Pritožnica ni zasejala dvoma v pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča. Metodološko popolno in izkustveno prepričljivo je v obrazložitvi izpodbijane sodbe utemeljeno, zakaj je sodišče po obširno izvedenem dokaznem postopku verjelo tožniku. Skrbno in vsebinsko logično je pojasnilo, da listinski dokazi, ki jih analizira pritožnica, tožnikove izpovedi v resnici ne spodkopavajo, ker so v razmerju do nje le manj podrobni, ne pa protislovni. Kakor citira pritožnica, v zapisih z dne 6. 10. 2015 in 8. 1. 2020 piše, da je "... tožnik s palcem zadel ob kolo z motorjem in se poškodoval, ko je instinktivno hotel prijeti in zadržati kolo z motorjem". Drugi v pritožbi citirani tekst je delovni nalog z dne 4. 7. 2015, ki je nastal prav na dan nezgode in kjer je opis širši, namreč da je motorist pri nameri sestopiti s kolesa z motorjem zaradi močne vinjenosti izgubil ravnotežje, zato sta ga hotela policista zadržati in tožnik si je pri tem zvil palec. Tudi pritožnica - enako kot prvostopenjsko sodišče - med tema zapisoma ne vidi protislovja, marveč različnost obsega in natančnosti opisa dogodka. Prav takšno razmerje je po prepričljivi oceni prvostopenjskega sodišča tudi med zapisoma kot statičnima povzetkoma dela stvarnosti (povrh enega niti ni sestavil tožnik) na eni strani in, na drugi strani, živim izpovedovanjem o doživeti stvarnosti, ki vključuje tudi odgovarjanje na vprašanja sodišča in strank. Kakor zahteva dokazno pravo, se je sodišče opredelilo do vsakega od izvedenih dokazov in skrbno argumentiralo, zakaj je rezultat celovitega dokazovanja natanko dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani sodbi. Tudi izvedenčevo ekspertizo je pri tem upoštevalo in jo je razumelo enako, kot pritožba: da je do poškodbe lahko prišlo bodisi na način, ki ga kot resničnega vidi pritožnica, bodisi na način, ki ga je v izpovedi opisal tožnik. Katere "navedbe, ki bi utegnile omajati verodostojnost, skladnost in prepričljivost navedb tožnika" naj bi pri tem prezrlo, pritožba ne konkretizira.

8.Pritožbeno sodišče soglaša tudi z materialno pravno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnikovo izvajanje kontrole prometa zaradi okoliščin primera postalo poudarjeno nevarno, tako da nosi odgovorna oseba za škodo objektivno odgovornost. Pri zasnovi tega izhodišča je upoštevalo sodno prakso Vrhovnega in višjih sodišč.² Obravnavanemu enakega primera v objavljeni sodni praksi ni, toliko manj obstaja o tem ustaljena sodna praksa. Učvrščena pa so v sodni praksi - tudi citirani v prvostopenjski sodbi in v judikatih, na katera se sklicuje pritožnica³ - abstraktna merila, kdaj je delo policista nevarna dejavnost. Za takšno nevarnost gre, kakor je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, kadar opravlja delo, pri katerem obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode za življenje ali zdravje ljudi. Nevarnost lahko izvira bodisi iz običajnega načina opravljanja dejavnosti, pri katerem navkljub skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka škode, bodisi iz posebnih okoliščin, v katerih je policist opravljal sicer nenevarno dejavnost.⁴ Res so v sodni praksi kot povečano nevarni ovrednoteni predvsem položaji intervencij zoper (alkoholizirane) storilce, ki se agresivno upirajo,⁵ in urgentna zasledovanja storilcev v posebnih okoliščinah (eksplozivni tek po neravnem terenu ali v temi).⁶ Toda iz ustaljene sodne prakse ne izhaja niti, da je policistova dejavnost povečano nevarna zgolj, kadar mu škodo povzroči neposredni agresivni upor kršitelja, niti, da je povečana nevarnost omejena le na nekatere policijske naloge (denimo intervencijo z uporabo prisilnih sredstev), med katerimi ne more biti kontrole prometa.

9.Meja, ki loči običajna tveganja policista od dejavnosti s povečano nevarnostjo, je v obravnavanem sicer presežena blago, a presežena je vendarle. Okoliščine, ki so v tožnikovo samo po sebi nenevarno kontroliranje cestnega prometa vnesle upoštevno mero neobvladljivosti in zato povečanega škodnega tveganja, so preplet naslednjega: (i) voznik kolesa z motorjem policistoma na njun znak ni ustavil, zato sta mu z vozilom sledila, ga prehitela in ga "zaustavila"; (ii) tožnik se je peš približal močno alkoholiziranemu vozniku, ki je sedel na sicer mirujočem, a še ne ugasnjenem 55 kg težkem kolesu z motorjem, stopil predenj in ga prijel za krmilo; (iii) tožnik tedaj ni vedel, ali bo voznik morda znova pobegnil ali pa namerava dati v nevtralno prestavo in vozilo "ustaviti"; (iv) močno alkoholizirani motorist se je z vozilom vred začel nagibati in tožnik ju je z držanjem krmila vozila zadrževal pred padcem ter si pri tem poškodoval palec na roki; (v) vse to se je dogajalo na klancu. Obravnavani primer je torej res, kot je prav pojasnilo sodišče prve stopnje, drugačen od na videz podobnega položaja iz sodbe II Ips 206/2011. Tam je namreč policist zgolj spremil alkoholizirano osebo v intervencijsko vozilo in jo prestregel, ko se je zaradi izgube ravnotežja nagnila, ter si pri tem poškodoval palec. V pričujočem primeru pa je bilo policistovo telo soočeno z delujočim kolesom z motorjem, na katerem je sedel voznik, ki je bil nepredvidljiv (ker je policistoma pred tem že pobegnil in je bil tožnik pozoren, ali bo pobeg ponovil) in močno alkoholiziran, da vozila ni zmogel ustrezno obvladovati. Zaradi njih tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča navkljub izurjenosti in dolžni pozornosti ni mogel imeti pod nadzorom oziroma obvladati vseh prvin izvrševane dejavnosti. Takih ali njim vrednostno podobnih okoliščin v primerjani zadevi II Ips 206/2011 ni bilo.

O pritožbi tožnika

10.Sodišče prve stopnje pri odločitvi o neutemeljenosti odškodnine za strah ni spregledalo trditev tožnika, da je strah trpel (če bi jih, o njih ne bi razpravljalo in se izrekalo). Prav tako ni prezrlo izvajanj izvedenca travmatologa, ki je tožnika pregledal, da je tožnik trpel določen primarni in sekundarni strah. Je pa ugotovitev, da se tožnik v resnici ni bal tako intenzivno, da bi to upravičevalo prisojo odškodnine, prav oprlo na tožnikovo izpoved. Sodnik namreč izvedencu ne sme prepustiti ugotavljanja t. i. navadnih dejstev - tistih, za katerih spoznanje ni treba strokovnega znanja.⁷ In vprašanje, kaj je tožnik notranje doživljal in kako močno, je v izhodišču takšno. Izvedenec lahko sodišču pomaga s strokovnim pojasnilom, kakšen strah je glede na poškodbo in postopek zdravljenja hipotetično mogoče doživeti. Ne more in ne sme pa nadomestiti ugotavljanja sodišča o tem, ali se je tožnik resnično bal in kako močno. Razpravljajoča sodnica je ob zasliševanju tožnika, ki je razumna odrasla oseba in je imel v postopku pooblaščenca, o doživetju strahu izrecno vprašala. Potrdil je, da mu ni bilo ravno vseeno oziroma, da ga je skrbelo za usodo prsta. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno, da se tožnik ni bal tako intenzivno, da bi bilo zaradi tega njegovo duševno ravnovesje znatno in dlje časa porušeno. Vsakršen doživeti strah pa ne upravičuje prisoje denarne odškodnine. Prisoditi jo sme sodišče le, če jo upravičujeta, med drugim, stopnja in trajanje strahu (prvi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika).

č) Sklepno

11.Zato pritožbi tožnika in prve tožene stranke nista utemeljeni. Sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker je tako, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo in izpodbijana dela sodbe potrdilo. Zavrnitev pritožb pomeni tudi zavrnitev zahtev pritožnikov za povrnitev pritožbenih stroškov.

-------------------------------

1Da je bil med spornim dogajanjem motor na kolesu z motorjem prižgan, je neprerekana trditev tožnika, ki jo je tožnik potrdil tudi s svojo izpovedjo (list. št. 119).

2Citiralo je odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 40/2018, II Ips 299/2017, II Ips 206/2011 ter odločbe višjih sodišč VSL II Cp 2316/2012, VSC Cp 712/2014, VSL II Cp 3036/2012 in VSL II Cp 571/2013 in pritožbeno sodišče citatov ne ponavlja.

3To so sklep Vrhovnega sodišča II Ips 206/2011 in odločbi VSL II Cp 2278/2012 in II Cp 58/2015.

4Tako denimo odločba Vrhovnega sodišča II Ips 299/2017 in mnoge druge.

5Denimo odločbe višjih sodišč VSL II Cp 914/2016, VSL II Cp 1850/2015, VSL II Cp 3036/2012.

6Na primer odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 299/2017 in II Ips 40/2018.

7Če bi sodišče ugotavljanje preprostih dejstev, ki ne terjajo posebnih strokovnih znanj, prevalilo na izvedenca, bi s tem nanj v nasprotju z Ustavo preneslo funkcijo sojenja (odločba Ustavnega sodišča št. Up-460/14 z dne 5. 3. 2015, Uradni list RS, št. 28/15).

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 149, 164, 179, 179/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.