Jedro

Terjatve, ki so zavarovane z v zemljiško knjigo vpisano hipoteko, se zastavnim upnikom, ki niso hkrati predlagatelji izvršbe, poplačajo le, če so priglašene, in jih sodišče ne upošteva več po uradni dolžnosti.

Ukrep temelji na ustavno dopustnem cilju in gre za sorazmeren in ne prekomeren poseg.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih II.F točki in sedmi alineji III. točke izreka potrdi.

II. Zastavni upnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.V izpodbijanih II.F in sedmi alineji III. točke izreka je sodišče prve stopnje sklenilo, da se (iz izkupička od prodane nepremičnine) poplača delno terjatev zastavnega upnika A. d.o.o. v znesku 67.351,62 EUR in da se po pravnomočnosti tega sklepa iz kupnine nakaže znesek 67.351,62 EUR na račun upnika A. d.o.o., odprt pri Banki.

3.2. Zoper celotno točko II.F in celotno sedmo (zadnjo) alinejo IIII. točke (pravilno III.) sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožuje zastavni upnik B. B. Navaja, da je prepričan, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu o poplačilu neupravičeno ni upoštevalo njegove terjatve do dolžnika, zavarovane z na predmetni nepremičnini vpisano hipoteko z najboljšim vrstnim redom, ker terjatve ni priglasil. Hipotekarni upnik se zaveda, da je izpodbijana odločitev skladna z določbama 2. točke 196. člena in drugega odstavka 198. člena ZIZ, vendar je prepričan, da t(ak)a ureditev nesorazmerno posega v njegovo pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Povrhu vsega ureditev v ZIZ zastavne upnike v izvršilnem postopku neupravičeno postavlja v slabši položaj kot v stečajnem postopku, za kar ne obstaja noben razumen razlog, ki bi izhajal iz narave stvari, oziroma razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja. Hipotekarni upnik pojasnjuje, da ni opustil priglasitve svoje terjatve zaradi malomarnosti, temveč zato, ker mu vabilo na razdelitveni narok, sploh ni bilo vročeno. Vročitev tega sodnega pisanja naj bi mu bila sicer opravljena s fikcijo, vendar hipotekarni upnik obvestila o prispeli pošiljki v resnici ni nikoli prejel, s čimer v zvezi vodi postopek pri Pošti Slovenije, d. d., kar izhaja iz predložene reklamacije z dne 30. 10. 2024. Dokazovanje dejstva, da naslovniku poštni uslužbenec ni pustil obvestila o prispeli pošiljki, je praktično nemogoče. Življenjsko izkustveno gledano pa je neverjetno, da bi hipotekarni upnik, ki bi vedel za posledice neprijave terjatve, opustil prijavo terjatve v znesku 70.000,00 EUR. Po ustaljeni ustavnosodni presoji ustavno jamstvo zasebne lastnine (33. člen Ustave) kot človekove pravice zagotavlja posamezniku svobodo na premoženjskem področju. Lastnina je elementarna človekova pravica, ki je tesno povezana z varstvom osebne svobode. Človekova pravica do zasebne lastnine varuje tudi terjatve, še toliko bolj se 33. člen Ustave nanaša na hipoteke, torej pravice stvarnega prava. ZIZ-J je določil (novo) obveznost upnikov zemljiškega dolga oziroma pogodbenih zastavnih upnikov, ki niso obenem izvršilni upniki, in sicer da morajo do določenega roka - pisno do razdelitvenega naroka oziroma ustno na razdelitvenem naroku priglasiti svojo terjatev, sicer se ne poplačajo iz kupnine za dolžnikovo nepremičnino, na kateri so imeli omenjeno stvarno pravico. Medtem ZFPPIPP-F v 298.a členu določa pravno fikcijo, da ob izpolnjenih zakonskih predpostavkah (vknjiženi lastninski pravici na nepremičnini v korist stečajnega dolžnika ter vknjiženi hipoteki ali maksimalni hipoteki) velja, da sta v stečajnem postopku prijavljeni ta hipoteka ali maksimalna hipoteka in terjatev, zavarovana z njo. Take hipoteke in z njo zavarovane terjatve hipotekarnemu upniku v stečajnem postopku ni treba prijaviti s posebnim procesnim dejanjem (vlogo o prijavi terjatve). Zakonodajalčeva trditev, da naj bi tudi drugi procesni zakoni zaradi zagotovitve poplačila preostalih upnikov v primernem času sankcionirali neaktivnost strank v postopku z izgubo pravice, torej ne drži. Prednost pri poplačilu iz vrednosti zastavljenega predmeta je položena v jedro zakonske opredelitve zastavne pravice. Prednost pri poplačilu, ki se ravna po vrstnem redu časovne pridobitve hipoteke, je izpeljana tudi v izvršilni zakonodaji. Glede na to, da je imel hipoteko, ki mu je omogočala prednostno poplačilo terjatve - z najboljšim vrstnim redom, je hipotekarni upnik imel pričakovalno pravico, da bo terjatev v konkretnem izvršilnem postopku dobil poplačano prednostno v celoti oziroma do višine vrednosti zastavljene nepremičnine, ki je varovana v okviru 33. člena Ustave. Gre torej za vprašanje posega v t.i. pričakovalno pravico (tj. pravico do poplačila terjatve). Sporni zakonski določbi ne (moreta) pomeniti zgolj "načina izvrševanja" s 33. členom Ustave varovanega pravnega položaja (upravičenja). Zakonska ureditev, ki posega v človekovo ali ustavno pravico, je ustavno dopustna samo, če temelji na ustavno dopustnem cilju. Poleg tega je treba po ustaljeni ustavnosodni presoji vselej še oceniti, ali je poseg, tudi če se z njim zasleduje dopusten cilj, v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti). Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti. Ta test obsega presojo treh vidikov posega: (1) ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja; (2) ali je poseg sploh nujen za dosego cilja in (3) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo nastale zaradi posega (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu). (Zgolj) če poseg prestane vse tri vidike testa, je ustavno dopusten. Na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave je po ustaljeni ustavnosodni presoji mogoče omejiti ustavne pravice le, če je zakonodajalec pri predpisovanju omejitve zasledoval ustavno dopusten cilj. Iz zakonodajnega gradiva izhaja, da naj bi nova ureditev drugim upnikom omogočila, da se vsa morebitna sporna vprašanja razrešijo že na ali pred razdelitvenim narokom oziroma da se drugi upniki zaradi jasne prijave in določitve višine terjatve lažje odločijo, ali bodo terjatev in zastavno pravico izpodbijali v pravdi ali ne, s čimer naj bi bilo posledično zagotovljeno poplačilo terjatev v primernem času. Hipotekarni upnik pojasnjuje, da je višina zavarovane terjatve jasno in nedvoumno razvidna že iz zemljiške knjige, v njeni zbirki listin (prim. 193. člen ZZK-1) pa se nahaja tudi ustrezna pogodba, v katero upniki lahko vpogledajo. Kako naj bi "priglasitev" terjatve zastavnega upnika dodatno prispevala k lažji odločitvi drugih upnikov, ali bodo šli v pravdo ali ne, ni jasno. Sodišče pa se na "priglasitev" terjatve zastavnega upnika oziroma njene višine sámo po sebi tudi ne more kar zanesti, temveč mora to preveriti, preizkusiti, pri čemer je trditveno in dokazno breme glede morebitnih (delnih) prenehanj terjatve zaradi prostovoljnih plačil tako in tako na dolžniku. Če strnemo, navedena cilja nista (ne moreta biti) legitimna (ustavno dopustna), zaradi česar ni izpolnjen že prvi pogoj, ki ga za omejevanje človekovih pravic zahteva tretji odstavek 15. člena Ustave. Hipotekarni upnik je prepričan, da ureditev v 2. točki 196. člena in drugem odstavku 198. člena ZIZ ni niti primerna niti nujna za doseganje ciljev "razrešitve vseh morebitnih spornih vprašanj že na ali pred razdelitvenim narokom" ter olajšanja dela sodišču. Država more in mora sodišču "delo olajšati" drugače - z zagotovitvijo znanj in orodij za ugotavljanje višine terjatev. Država ima v zvezi s ciljem zagotavljanja "lažjega dela" sodišč, namesto izpodbijane ureditve, s katero zastavnim upnikom ob njihovi pasivnosti poseže v s 33. členom Ustave varovani položaj, na voljo druge milejše, in to bistveno učinkovitejše ter bolj ciljne ukrepe. Zakonodajalec ni preveril in izkazal, da zasledovanih ciljev ne bi bilo mogoče doseči brez obravnavane ureditve z drugimi, ustreznejšimi in predvsem (po svoji naravi) milejšimi (blažjimi) ukrepi. Iz doslej povedanega brez vsakega dvoma izhaja, da je izpodbijani ukrep vsaj nesorazmeren v ožjem pomenu besede. Ugodne posledice lahko pomenijo zgolj (morebiti) izboljšan položaj drugih upnikov in udeležencev pri razčiščevanju morebitnih spornih vprašanj v zvezi s hipoteko zavarovanimi terjatvami ter olajšan položaj sodišč pri ugotavljanju njihove višine, kar že sámo po sebi ni zelo velika korist. Na strani prizadetih zastavnih upnikov pa se negativne posledice kažejo v izgubi zavarovanja za njihove terjatve in posledično po naravi stvari močno okrnjenih možnostih za njihovo uspešno izterjavo, tj. veliki nevarnosti, da bodo ostali nepoplačani, kar ima lahko zanje velike in daljnosežne premoženjske posledice. Načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave zavezuje vse tri veje oblasti. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo izhaja iz te pravice zahteva, da je treba v bistvenem enake položaje pravnih subjektov obravnavati enako, v bistvenem različne pa ustrezno različno. Če se v bistvenem enaki položaji obravnavajo različno ali v bistvenem različni enako, pa mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari, oziroma razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja. V okviru testa razumnosti Ustavno sodišče ne preizkuša le, ali je razlog, ki je narekoval (ne)razlikovanje med pravnimi položaji, sam po sebi razumen, temveč tudi, ali je stvarno utemeljen glede na predmet zakonodajnega urejanja in cilje, ki jih želi zakonodajalec pri tem doseči. Ne gre za noben razumen razlog, ki bi izhajal iz narave stvari oziroma ki bi bil stvarno povezan s predmetom urejanja. Priglaša pritožbene stroške.

4.Na pritožbo je odgovoril upnik A. in ji nasprotoval.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Prvi odstavek 208. člena ZIZ določa, da sodišče pri poplačilu upošteva stanje, kot izhaja iz spisov in iz zemljiške knjige ter stanje, ki ga je ugotovilo na naroku. Glede tega kriterija, torej stanja, ki se ga ugotovi na naroku, je treba navedeno določbo brati v povezavi z drugim odstavkom 198. člena ZIZ, po katerem se terjatve, ki so zavarovane z zastavno pravico, poplačajo, če so bile priglašene najpozneje na razdelitvenem naroku (drugi odstavek 198. člena ZIZ). To pomeni, da se tudi terjatve, ki so zavarovane z v zemljiško knjigo vpisano hipoteko, zastavnim upnikom, ki niso hkrati predlagatelji izvršbe poplačajo le, če so priglašene in jih sodišče ne upošteva več po uradni dolžnosti. Zahteva, da morajo taki zastavni upniki svojo terjatev priglasiti v postopek, je bila uvedena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju ZIZ-J, ureditev pa od upnikov zahteva vsaj minimalno aktivnost, da priglasijo višino svoje terjatve. S tem drugim upnikom omogočijo, da se vsa morebitna sporna vprašanja razrešijo že na ali pred razdelitvenim narokom oziroma se drugi upniki zaradi jasne prijave in določitve višine terjatve lažje odločijo, ali bodo terjatev in zastavno pravico izpodbijali v pravdi ali ne, s čimer je posledično zagotovljeno poplačilo terjatev v primernem času. Po drugi strani pa je tudi sodišču z zahtevo, da zastavni upniki navedejo (priglasijo) višino svoje terjatve, olajšano delo v zvezi z ugotavljanjem le-te.

7.Vročitev vabila na razdelitveni narok je bila zastavnemu upniku res opravljena s t. i. fikcijo vročitve. V primeru, ko pisanja ni mogoče izročiti naslovniku, se namreč osebna vročitev po pošti opravi tako, da vročevalec pisanje izroči pošti, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku ali na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti (tretji odstavek 142. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Taka vročitev se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne, če pa tega ne stori v 15 dneh (od obvestila), se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka (četrti odstavek 142. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Iz podatkov v spisu izhaja, da je bilo obvestilo o prispelem sodnem pismu zastavnemu upniku v hišnem predalčniku puščeno 1. 8. 2024, zato se vročitev šteje za opravljeno s potekom 15 dni od tega dne, tj. 16. 8. 2024.

8.Obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi je javna listina, glede katere velja domneva, da do nasprotnega dokaza izkazuje resničnost dejstev, ki se v njej potrjujejo (prim. 224. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Prerekanje obvestila o opravljeni vročitvi kot javni listini mora biti konkretno in ne zadostuje golo prerekanje njegove vsebine. Zastavni upnik bi tako moral konkretno pojasniti, zakaj, zaradi kakšnih okoliščin meni, da obvestila o prispeli pošiljki, kljub temu, da to potrjuje javna listina, ni prejel (bodisi se je izgubilo, pomota pri delu vročevalca...). Tega ni storil, temveč je zgolj pavšalno navedel, da obvestila o prispelem sodnem pismu ni prejel (ali se je s samim sodnim pismom morda nato dejansko seznanil, pritožnik ne pove). Ne drži, da gre pri takšnih situacijah za nemogoč dokaz, saj stranke takšne dejanske okoliščine zelo pogosto dokazujejo primeroma s predlaganjem zaslišanja vročevalca, kar je razvidno iz številčne sodne prakse, ki bi pritožnikovemu pooblaščencu odvetniku morala biti znana. Zgolj pritožbi priložena reklamacija vročitve pri pošti (dopis dolžnika pošti, brez kakršnegakoli odgovora pošte) pa javne listine v ničemer ne izpodbije in niti ne predstavlja primernega dokaza za izpodbijanje javne listine.

9.Višje sodišče ne bo sledilo pritožnikovemu predlogu in prekinilo postopka ter vložilo zahteve za presojo ustavnosti na Ustavno sodišče, saj meni, da 2. točka 196. člena in drugem odstavku 198. člena ZIZ nista v neskladju z ustavo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10.V nasprotju s pritožnikom višje sodišče meni, da v navedenima določbama določeni ukrep temelji na ustavno dopustnem cilju in da gre za sorazmeren in ne prekomeren poseg. Vsekakor je ustavno dopusten cilj, da se morebitna sporna vprašanja med upniki razrešijo že na ali celo pred razdelitvenim narokom. Če bi sodišče kar sámo upoštevalo terjatev zastavnega upnika, za katero ni niti sprožen izvršilni postopek, ta terjatev pa v resnici ne bi več obstajala, bi to lahko vodilo do večjega števila nepotrebnih sporov (kot posledica izpodbijanja terjatev najkasneje na razdelitvenem naroku). Ukrep je ustavno dopusten zaradi tekočega delovanja sodstva, ki ga veže pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

11.Ukrep je nedvomno tudi primeren za dosega cilja, saj neprijava terjatve nedvomno olajša tako delo sodišču, kot prepreči nepotrebne sodne spore zaradi izpodbijanja terjatev, ki bi jo bilo sodišče dolžno upoštevati sámo po uradni dolžnosti, le-to pa bi preostale stranke nato morale izpodbijati. Prejšnja ureditev je gotovo pripeljala do več sodnih sporov, ki jih je z novo ureditvijo sedaj možno preprečiti.

12.Prav tako višje sodišče ocenjuje, da je ukrep nujen za dosego ustavno dopustnega cilja, saj milejšega ukrepa za njegovo dosego ni mogoče najti. Zlasti milejšega ukrepa ne more predstavljati potreba po tem, da bi terjatev moral izpodbijati dolžnik ali pa preostali upniki (ki pogosto o terjatvah drugih upnikov niti nimajo podatkov). Možnega milejšega ukrepa, ki bi pripeljal do manj nepotrebnih sodnih sporov, ne ponudi niti pritožnik sam.

13.Višje sodišče meni, da je ukrep sorazmeren tudi v ožjem smislu. Res tak ukrep sicer potencialno pomeni, da bo kakšen upnik (ki pa sam ni sprožil izvršilnega postopka), ostal nepoplačan in izgubil zavarovanje. Vendar pa se od zastavnega upnika dejansko zahteva minimalna aktivnost glede prijave svoje terjatve (ali pa, kot v konkretnem primeru, vsaj ustrezna procesna skrbnost pri izpodbijanju sklepa pri poplačilu). Na drugi strani pa bi bil, brez ukrepa, neaktiven upnik lahko neutemeljeno poplačan, če drugi upniki bodisi ne bi imeli podatkov o neobstoju ali manjši višini terjatve takega upnika ter tožb na izpodbijanje zato niti ne bi vložili ali pa bi jih zaradi trditvene in dokazne stiske izgubili. Ti upniki pa bi nato, kljub njihovemu težjemu začetnemu položaju, lahko ostali neutemeljeno nepoplačani. Tudi dolžnik bi tem upnikom še naprej ostal neutemeljeno dolžan ter bi upniki lahko posegali na drugo njegovo premoženje ali pa bi moral v osebni stečaj. Na drugi strani ukrep tako drugim upnikom kot dolžnikom varuje pravico do sojenja v razumnem roku in do učinkovite izvršbe, nenazadnje pa olajšuje tudi delo sodišč. Potencialna teža posledic za neaktivnega zastavnega upnika je tako nedvomno proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi ukrepa nastale.

14.Neutemeljene so končno tudi trditve, da sporni zakonski določbi, ki ju je sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri odločitvi, kršita ustavno načelo enakosti, saj naj bi bili zastavni upniki neenakopravno obravnavani napram upnikom v stečajnem postopku. V nasprotju z upnikovim stališčem za omenjeno razlikovanje obstoji razumen razlog, utemeljen v naravi stvari. Za prerekanje terjatev v stečajnem postopku namreč skrbi stečajni upravitelj, ki prevzame nadzor nad dokumentacijo o celotnem poslovanju dolžnika in si tako lahko ustvari celotno sliko nad stanjem dolžnikovih obveznosti. Ta naloga je tako primarno dana le eni osebi, ki jo pri tem zavezuje profesionalna skrbnost, le če njegovega prerekanja ne sprejmejo, morajo sodne spore načeloma sprožiti prizadeti upniki. Zastavni upniki v izvršilnem postopku tako niso v bistveno enakem položaju, kot stečajni upniki, zato ne gre za njihovo neenakopravno obravnavanje.

15.Pritožba po vsem pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato jo je zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 196, 196-2, 198, 198/2, 208, 208/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.