Jedro

Sodišče se strinja s toženko, da gre pri rekonstrukciji in dozidavi za različni gradnji oziroma posega v prostor, ki ju je treba obravnavati ločeno. Kot izhaja iz določb ZGO-1 in OPN, so njune bistvene značilnosti povsem različne, saj je prva vezana na obstoječ objekt, druga pa pomeni novogradnjo. Zato tudi s stališča njune dovoljenosti po OPN ni nobenega razloga, da prizadeti stranki gradbenega dovoljenja ne bi zahtevali za vsakega od njiju posebej, z ločenima (lahko tudi časovno) zahtevkoma. Če bi bilo mogoče ta zahtevka obravnavati ločeno, torej posebej za novogradnjo in posebej za rekonstrukcijo, ni razloga, da ju toženka ne bi tako obravnavala tudi v primeru, ko sta bila vložena hkrati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo investitorjema A.A. in B.A. (v tem postopku prizadetima strankama) izdal gradbeno dovoljenje za „prvo fazo rekonstrukcije in prizidave“ stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 899 k.o. ... v tam navedenem obsegu in pod tam navedenimi pogoji. V izreku natančno opredeljuje dela, ki so predmet gradbenega dovoljenja, in izrecno navaja, da druga faza (rekonstrukcija severnega prizidka k stanovanjski hiši) ni predmet tega gradbenega dovoljenja.

Drugostopenjski upravni organ je s svojo odločbo odpravil izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na stroške postopka, v ostalem pa je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da pri obravnavani gradnji ne gre za rekonstrukcijo obstoječe stanovanjske hiše. Pri rekonstrukciji se namreč prostornina stavbe ne sme povečati za več kot 10 %, pri obravnavani gradnji pa se bo povečala za 23,78 %. Zato gre za novogradnjo, ki pa je brez soglasja lastnika sosednjega zemljišča dovoljena le več kot 4 m od posestne meje. Obravnavana hiša je od tožničine meje oddaljena 3,21 m, investitorja pa za gradnjo nimata tožničinega soglasja. Navaja tudi izračun prostornine, ki temelji na podatkih iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) in zajema stari objekt ter vse prizidke, ki so predmet projekta.

Predvidena je tudi sprememba zunanjega izgleda objekta, kar je razvidno že iz povečanja bruto volumna, poleg tega pa tudi barve fasade in strehe „kar predstavlja katastrofalno negativno spremembo“. Meni, da bo celoten nov objekt popolnoma drugačen, zato gre za bistvene spremembe iz točke 7.2. 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Obravnavana gradnja pomeni preveliko obremenitev v že tako gosto pozidanem okolju, kar slabo vpliva na osončenje, prevetrenje in zračenje, to pa je še posebej problematično, ker na meji s tožničino parcelo že stoji pritličen objekt dolžine 8,0 m. Ta objekt ni vključen v izračune zazidane površine, ki ob njegovem upoštevanju znaša kar 97,14 %.

Napačna je tudi ugotovitev toženke, da namerava gradnja ne odstopa od obstoječega stanja. Obravnavani objekt ima namreč za 0,40 m večjo dolžino vzdolž parcele s tožnico, za 0,15 m višjo kap, za 0,07 m višje sleme in za 1° spremenjen kot strešne ploskve. Pri vseh teh navedbah se sklicuje na „ugotovitve, preverjene z geodetskimi meritvami“.

Meja med parcelo investitorjev in njeno parcelo ni določena, kar bi bilo nujno potrebno za presojo, ali nameravana gradnja posega v njeno zemljišče. Meje so napačno vrisane v PGD, ki je osnova za izdajo tega dovoljenja, zato bi morala toženka postopek prekiniti in investitorja napotiti na mejni ugotovitveni postopek. Ker tega ni storila, je mejni ugotovitveni postopek sprožila tožnica, toženki pa predlagala, naj do njegovega zaključka postopek za izdajo gradbenega dovoljenja prekine, vendar toženka o tem njenem predlogu sploh ni odločila. Potem ko bo meja dokončna, bosta morala investitorja v projektu popraviti vse tehnične podatke in priloge z novimi podatki o poteku parcelne meje, toženka pa bo lahko na podlagi teh podatkov presojala, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja. Posledično izpodbijana odločba ni obrazložena tako, da bi bilo mogoče preizkusiti, ali gradnja posega v njeno zemljišče, zato je bila zagrešena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka.

Projektna dokumentacija zajema tudi rekonstrukcijo pritličnega objekta (ropotarnice), ki naj ne bi bila predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Investitorja bi morala po napotkih pritožbenega organa v prejšnjem postopku to popraviti, kar se ni zgodilo. S tako projektno dokumentacijo skušata investitorja „legalizirati“ nelegalen objekt in spremeniti njegovo namembnost v stanovanjsko, vse brez tožničinega soglasja. Ker toženka na več mestih ugotavlja, da druga faza ni predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja, ta ne bi smela biti vsebovana v projektni dokumentaciji, poleg tega pa je bil projekt v dve fazi razdeljen v nasprotju z določbami ZGO-1. Zavajajoč je tudi tekst projektne dokumentacije, ki bi morala vsebovati izključno dejansko stanje, ki je predmet gradbenega dovoljenja.

Tožnica ni imela možnosti, da bi se seznanila z vso dokumentacijo, saj toženka ni pridobila gradbenega dovoljenja in pripadajoče projektne dokumentacije za obstoječi objekt. Načrti obstoječega objekta v PGD niso taki, kot objekt v naravi, ta objekt pa je bil zgrajen na podlagi dokumentacije, s katero se tožnica ni mogla seznaniti. Toženka tudi ni sledila dokaznemu predlogu tožnice, da je treba izdelati natančen geodetski posnetek obstoječega stanja ter natančen in transparenten izračun volumna starega objekta v primerjavi z načrtovano povečavo. Upoštevala ni niti dokaznega predloga, naj investitorjema naloži, da predložita dokazilo o rezultatih predhodne preveritve zanesljivosti preostanka obstoječih delov objekta, nosilnosti in stabilnosti temeljnih tal in uporabnosti že vgrajenih gradbenih proizvodov. Toženka ni pridobila niti gradbenega dovoljenja za objekt ropotarnica, ki še ni pravnomočno, in ni upoštevala tožničinih opozoril, da je treba PGD popraviti glede odvajanja meteorne vode. Nobenega od naštetih dokazov toženka ni ne izvedla, ne po vsebini zavrnila, s čimer je storila absolutno bistveno kršitev postopka. Ker toženka dejansko ni izvedla dokaznega postopka, je s tem tožnici onemogočila sodelovanje v postopku. Do vseh teh okoliščin se pritožbeni organ ni opredelil. Iz vseh navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano in drugostopenjsko odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila, prizadeti stranki pa v svojih odgovorih na tožbo oporekata tožbenim navedbam in navajata, da tožnica želi predvsem zavleči postopek. Tožnica v nadaljnji pripravljalni vlogi v bistvenem ponavlja tožbene navedbe in dodaja svoje stališče o legalnosti objekta „ropotarnica“.

Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz tožbenih navedb, je med strankama v prvi vrsti sporno, ali je mogoče gradnjo, ki je predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja, obravnavati kot rekonstrukcijo in prizidavo obstoječe stanovanjske hiše, kot je to storila toženka, ali pa jo je treba šteti za novogradnjo, kot meni tožnica. Ker prostorski akt, na katerem temelji izpodbijana odločba, za novogradnjo predpisuje drugačne pogoje kot za rekonstrukcijo in prizidavo, tožnica pa se sklicuje prav na neizpolnjevanje teh pogojev, se je sodišče najprej ukvarjalo s tem vprašanjem.

Po točki 7.2. prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) je rekonstrukcija objekta spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost objekta, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave, pri čemer pri stavbah ne gre za bistveno spremembo v zvezi z velikostjo, če se prostornina ne spreminja za več kakor 10 %. Dozidave objekta ZGO-1 ne opredeljuje posebej, temveč gre po 7.1. točki prvega odstavka 2. člena za vrsto gradnje novega objekta.

Relevantni prostorski akt (Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del; v nadaljevanju OPN) v 9. točki 3. člena dozidavo objekta opredeljuje posebej, in sicer kot povečanje bruto tlorisne površine obstoječega objekta do največ 50 %.

Temeljni razlog, ki ga tožnica navaja za svoje stališče, da gre pri obravnavani gradnji za novogradnjo, je, da bo s to gradnjo volumen obstoječega objekta povečan za več kot 10 %. Stališče toženke je, da volumen osnovnega objekta z rekonstrukcijo sploh ne bo povečan, saj ostanejo njegovi zunanji gabariti enaki, dozidave, ki pomenijo spremembo volumna pa je treba obravnavati posebej.

Sodišče se strinja s toženko, da gre pri rekonstrukciji in dozidavi za različni gradnji oziroma posega v prostor, ki ju je treba obravnavati ločeno. Kot izhaja iz prej povzetih določb ZGO-1 in OPN, so njune bistvene značilnosti povsem različne, saj je prva vezana na obstoječ objekt, druga pa pomeni novogradnjo. Zato tudi s s stališča njune dovoljenosti po OPN ni nobenega razloga, da prizadeti stranki gradbenega dovoljenja ne bi zahtevali za vsakega od njiju posebej, z ločenima (lahko tudi časovno) zahtevkoma. Če bi bilo mogoče ta zahtevka obravnavati ločeno, torej posebej za novogradnjo in posebej za rekonstrukcijo, ni razloga, da ju toženka ne bi tako obravnavala tudi v primeru, ko sta bila vložena hkrati.

Nadaljnji razlog, iz katerega tožnica meni, da gre za novogradnjo, je bistvena sprememba zunanjosti objekta, in sicer spremembe v njegovih dimenzijah (0,40 m po dolžini, 0,15 m višja kap, 0,07 m višje sleme, za 1 % spremenjen kot strešne ploskve) ter spremembe barve fasade in strehe. Tudi v tem pogledu se sodišče v celoti strinja toženko, da že iz izreka izpodbijanega gradbenega dovoljenja izhaja, da je z njim dovoljena rekonstrukcija obstoječe stanovanjske hiše v obstoječih gabaritih (16. alineja II. točke izreka), ob nespremenjenem naklonu strehe in višini slemena (9. in 10. alineja II. točke izreka). Sodišče pripominja še, da tudi sicer naštete spremembe dimenzij in tehničnih značilnosti hiše same po sebi ne bi mogle pomeniti, da gradnja ne ustreza več prej navedeni opredelitvi rekonstrukcije iz ZGO-1, niti tožnica tega ne zatrjuje.

Rekonstrukcijo v primerih, kot je obravnavani, OPN dovoljuje v 2. alineji prvega odstavka 13. člena. Ker gre za poseg na obstoječi stavbi, ta poseg smiselno ne more biti predmet omejitev odmika od sosednjih zemljišč. Posledično posebnih pogojev za odmik rekonstrukcije od meje sosednjega zemljišča ne predpisuje niti 24. člen OPN, ki sicer ureja odmike stavb od sosednjih zemljišč. Soglasje lastnikov sosednjih parcel za oddaljenost, manjšo od 4 m (četrti odstavek 24. člena), se po povedanem smiselno lahko nanaša le na novogradnje; da je res tako, nenazadnje izhaja tudi iz petega odstavka, ki gradnjo na manjši oddaljenosti brez soglasja lastnikov sosednjih parcel dopušča celo v primeru nadomestne gradnje, ki je sicer novogradnja, vendar ne posega bistveno v prostorska razmerja.

Tožnica se torej v zvezi z rekonstrukcijo ne more uspešno sklicevati na to, da zanjo ni dala pisnega soglasja. Prav tako so za odločitev nepomembne njene navedbe v zvezi z dejansko oddaljenostjo stavbe, ki se rekonstruira, od parcelne meje oziroma o dejanskem poteku te meje, saj iz njenih navedb v nobenem primeru ne izhaja, da bi rekonstrukcija neposredno posegla v njeno zemljišče. Po drugem odstavku 68. člena ZGO-1 je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja sicer sestavni del tega dovoljenja, vendar je tukajšnje sodišče že v vrsti zadev (prim. npr. I U 1710/2010, I U 1195/2010 in I U 1102/2012) zavzelo stališče, da to velja le toliko, kolikor se nanaša na dela, dovoljena z izrekom dovoljenja. Projektna dokumentacija kot del gradbenega dovoljenja je namreč le strokovno-tehnični pripomoček, namenjen izvajalcu pri gradnji objektov, ki so v izreku gradbenega dovoljenja opredeljeni na način, določen v prvem odstavku 68. člena ZGO-1. Ne more pa ta dokumentacija dopolniti ali nadomestiti izreka (sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 406/2008).

Rekonstrukcija obstoječega severnega prizidka k obravnavani stavbi ni predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja oziroma je iz njega celo izrecno izključna (16. alineje II. točke izreka), zato zgolj zato, ker so posamezni elementi te rekonstrukcije vneseni v PGD, ni mogoče trditi, da je ta rekonstrukcija predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja ali da je obstoječi objekt s tem dovoljenjem legaliziran. To pomeni, da so tožbene navedbe v tej smeri neutemeljene, za ostale prizidke, na katere se nanaša PGD, pa toženka navaja, da so od meje tožničine parcele oddaljeni več kot 4m, česar tožnica ne izpodbija, niti ne navaja, da bi ti prizidki kakorkoli drugače posegali v njene pravne interese. Zato sodišče tudi v tem pogledu nima pomislekov v pravilnost in zakonitost izpodbijanega gradbenega dovoljenja.

Tožnica svojo zahtevo, da bi toženka morala v postopku pridobiti gradbeno dovoljenje za obstoječi objekt s pripadajočo projektno dokumentacijo opira izključno na navedbo, da se obstoječi objekt razlikuje od projekta, ki je bil predložen v postopku. Vendar pa teh svojih navedb v ničemer ne konkretizira (njene navedbe o spremembi gabaritov se namreč nanašajo na objekt po rekonstrukciji), tako da z njimi ne more izkazati svojega pravnega interesa za uveljavljanje ugovorov v zvezi s popolnostjo in zakonitostjo projektne dokumentacije, o čemer se sodišče podrobneje opredeljuje v nadaljevanju obrazložitve.

Tožnica je v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja sodelovala kot stranska udeleženka, torej kot oseba, ki je izkazala pravni interes, kar pomeni, da je v postopku varovala svoje pravne koristi (prvi odstavek 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek istega člena). Tožnica je torej v obravnavanem upravnem postopku lahko uspešno uveljavljala le svoje (osebne) koristi, ki ji gredo kot lastnici sosednje nepremičnine in temeljijo na ZGO-1, OPN in drugih splošnih pravnih aktih, ki urejajo izdajo gradbenega dovoljenja (v tem pogledu prim. tudi pravna stališča v odločbah VS RS X Ips 329/2010, I Up 118/2012 in I Up 183/2006).

Tožnica ne navaja, v katero od njenih osebnih, na zakonu oziroma podzakonskem aktu temelječih koristi, naj bi posegale zatrjevane kršitve v zvezi s procentom pozidanosti zemljišča, obsegom oziroma pravilnostjo projektne dokumentacije, barvo fasade in strehe, preverjanjem zanesljivosti in stabilnosti obstoječe stavbe ter načinom ugotavljanja legalnosti te stavbe. Ničesar od tega predpisi, ki jih je treba uporabiti pri izdaji gradbenega dovoljenja, ne priznavajo tožnici kot individualno korist, ki bi bila vezana na njeno lastništvo sosednje nepremičnine. Gre torej za javno korist, ki je tožnica, kot je bilo obrazloženo, ne more uveljavljati kot stranska udeleženka v upravnem postopku in s tem tudi ne v upravnem sporu.

Iz navedenih razlogov tudi ostale tožbene navedbe niso mogle vplivati na odločitev, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker nobena od strank ni navedla novih dejstev in dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo oziroma bi bili pomembni za odločitev, je v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.