Jedro

Akt, izdan v postopku odločanja skupščine zveze društev, ki so pravne osebe zasebnega prava, se nanaša na civilnopravna razmerja, zato spore v zvezi s takšnim aktom rešuje sodišče splošne pristojnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1329/2001-5 z dne 22.8.2001.

Obrazložitev

S 1. točko izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo zaradi kršitev ustavnih pravic, in sicer na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS), z 2. točko izreka pa je zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe. V obrazložitvi k 1. točki izpodbijanega sklepa sodišče navaja, da je tožeča stranka vložila tožbo na podlagi 157. člena Ustave RS in 62. člena ZUS in predlagala ugotovitev nezakonitosti sklepa skupščine K. zveze Slovenije (v nadaljevanju KZS) z dne 23.6.2001, s katerim je potrdila svoj sklep z dne 2.12.2000, o izključitvi 20 klubov zveze iz KZS. Predlagala je prepoved nadaljnje veljave izpodbijanega sklepa, povrnitev škode, ki jo je tožeča stranka utrpela in povrnitev stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ker je tožeča stranka v tem upravnem sporu Odbor za ureditev razmer v KZS, torej ne gre za posameznika, katerega ustavna pravica naj bi bila kršena. Na podlagi določb 2. odstavka 157. člena Ustave RS in 3. odstavka 1. člena ZUS je namreč pri uveljavljanju kršitev ustavnih pravic aktivno legitimiran za vložitev tožbe le posameznik, v danem primeru bi lahko to bili le prizadeti člani klubov. Zato je tožbo sodišče prve stopnje zavrglo ob smiselni uporabi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, saj izpodbijani sklep očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Zahtevo za izdajo začasne odredbe je sodišče presojalo po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS, saj tožeča stranka ni izrecno opredelila pravne podlage zahteve. Po mnenju sodišča prve stopnje pa tožeča stranka ni dokazala obstoja spornega pravnega razmerja, kar je procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja po 2. odstavku 69. člena ZUS.

Tožeča stranka je namreč predlagala v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da se zadrži veljavnost sklepa skupščine KZS do pravnomočne odločitve sodišča o tožbi.

Tožeča stranka v svoji pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da tožbi ugodi. V primeru, da o pritožbi ne bi bilo mogoče odločati brez odlašanja, pa predlaga, da pritožbeno sodišče izda začasno odredbo v predlagani obliki. V prvi vrsti meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo obravnavati na podlagi določbe 1. odstavka 157. člena Ustave RS, saj je skupščina KZS najvišji organ te zveze in so zato sklepi skupščine dokončni akti, zoper katere ni pritožbe. Sicer pa je tožeča stranka pred vložitvijo tožbe izčrpala vse pravne možnosti in zato člani zveze, ki so klubi in ne posamezniki, niso vložili tožbe po 2. odstavku istega člena Ustave. Aktivna legitimacija tožeče stranke je podana v 1. odstavku 18. člena ZUS. Smiselna uporaba določbe 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS pa je neprimerna, saj akt, ki se izpodbija s tožbo, posega v njeno pravico na najbolj grob način. Glede zahteve za izdajo začasne odredbe pa meni, da je bila ta zahteva podana kot alternativa za primer morebitnega odlašanja z odločanjem o tožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna, pa čeprav iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje.

Iz tožbe je razvidno, da tožeča stranka izpodbija odločitev skupščine KZS z dne 23.6.2001, zapisano v zapisniku v obliki sklepa, s katerim je potrdila svoj sklep z dne 2.12.2000 o izključitvi 20 klubov iz zveze. S tem naj bi posegla v ustavne pravice izključenih klubov, zagotovljene v 22., 25. in 27. členu Ustave RS. Tožbo je zato vložila na podlagi določb 62. in 63. člena ZUS, ki se uporabljajo v upravnem sporu iz 3. odstavka 1. člena ZUS, v katerem sodišče odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Neobstoj drugega sodnega varstva je torej procesna predpostavka za odločanje upravnega sodišča o določenem spornem razmerju. Zato je bilo treba v prvi vrsti odgovoriti na vprašanje, kakšna je pravna narava spora med strankama tega postopka.

Društva, tudi športna k. društva, so po določbah Zakona o društvih (Uradni list RS, št. 60/95, 49/98 in 89/99, v nadaljevanju ZDru) prostovoljna, samostojna, nepridobitna združenja fizičnih oseb, ki se združujejo zaradi skupno določenih interesov, opredeljenih v temeljnem aktu. Najmanj dve društvi lahko ustanovita tudi zvezo društev. Zveza društev se po določbi 2. odstavka 11. člena ZDru ustanovi s pogodbo med društvi, ki jo na podlagi odločitev najvišjih organov društev sklenejo njihovi zastopniki. V tej pogodbi morajo biti urejena vsa temeljna vprašanja delovanja zveze. Tudi za zvezo društev se smiselno uporabljajo pravila ZDru. V konkretnem primeru je bilo 20 društev izključenih zaradi domnevnih kršitev pravil statuta K. zveze Slovenije (KZS). Vsebina citirane določbe 2. odstavka 11. člena ZDru pa po mnenju pritožbenega sodišča kaže na to, da gre pri izključitvi posameznih klubov iz KZS, kar določa izpodbijani sklep z dne 23.6.2001, za spor iz civilnopravnega razmerja, ki pa ga po določbi 1. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) rešuje sodišče splošne pristojnosti po pravilih ZPP. To pa je tisto zagotovljeno drugo sodno varstvo, ki izključuje stvarno pristojnost upravnega sodišča, da bi o tem sporu odločilo v upravnem sporu. Zato bi bilo treba tožbo na ugotovitev nezakonitosti sklepa Skupščine KZS, po presoji pritožbenega sodišča, zavreči na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, saj izpodbijani sklep skupščine KZS ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, in ne na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, kot je to storilo sodišče prve stopnje, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve v tej zadevi.

Sodišče prve stopnje je nadalje zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da, brez pravilno vložene tožbe, torej take, ki bi bila sposobna za obravnavo, ne more v upravnem sporu izdati zahtevane začasne odredbe.

Hkrati pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati o tožbi po določbi 1. odstavka 157. člena Ustave RS. Po navedeni ustavni določbi upravno sodišče res odloča o zakonitosti posamičnih dokončnih aktov, s katerimi se odloča o pravici ali koristi posameznika ali organizacije, vendar odloča le o zakonitosti tistih dokončnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali nosilci javnih pooblastil. K. zveza Slovenije oziroma njena skupščina nedvomno ne sodi med naštete organe javne oblasti, njeno odločanje ne sodi v sfero javnega prava in njeni akti niso upravni akti. Izpodbijani akt, čeprav dokončen, je akt, izdan v postopku odločanja skupščine zveze društev, ki so po določbi 2. člena ZDru pravne osebe zasebnega prava. Spor o veljavnosti oziroma zakonitosti izključitve 20 članov zveze se zato nanaša na razmerja KZS in izključenih klubov, torej dveh enakopravnih strank. Tudi zato gre za spor iz civilnopravnega razmerja, za katerega je značilno, da nastaja na ravni enakopravnosti subjektov. Take spore pa, kot je že bilo navedeno, rešuje sodišče splošne pristojnosti v pravdnem postopku.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sklep je izdalo na podlagi določbe 73. člena, v zvezi z določbo 68. člena ZUS.