Jedro

Posek vinograda načeloma predstavlja posel, ki presega redno upravljanje, kar pomeni, da je zanj potrebno soglasje vseh solastnikov.

Zgolj posek vinograda sam po sebi ne predstavlja obratovanja in vzdrževanja stvari, temveč kvečjemu določitev novega načina rabe zemljišča ali preureditev zemljišča, kar pa že predstavlja posel, ki presega okvir rednega upravljanja

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi, kolikor se odločitev v zavrnilnem delu (2. točka izreka sodbe) nanaša na tožbena zahtevka: za plačilo uporabnine (znesek 6.409,61 EUR z zamudnimi obrestmI) in za plačilo odškodnine za škodo zaradi poseka vinograda (znesek 5.925,00 EUR z zamudnimi obrestmi) ter v stroškovnem delu (3. točka izreka sodbe), sicer pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in sicer za znesek 50,01 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.3.2007 dalje do plačila, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki pravdne stroške v višini 4.032,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj se pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu pa razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poudarja, da začasna odredba z dne 24.3.2004 nalaga poleg zamenjave ključavnice tudi, da tožnica iz hiše in kleti odstrani svoje predmete in stvari ter omogoči tožnikoma oziroma sedaj tožencema nemoteno uporabo in posest hiše in kleti. Obe začasni odredbi sta veljali vse do odločitve Višjega sodišča v Ljubljani, ko je višje sodišče s sklepom opr. štev. I Cp 1928/2005 z dne 18.5.2005 sklenilo, da se tožbeni zahtevek tožencev na motenje posesti v celoti zavrne kot neutemeljen in sta se posledično za neutemeljeni izkazali tudi začasni odredbi. Tožnica si je vsebino začasnih odredb, da mora zamenjati ključavnico in iz nje odnesti svoje predmete, pravilno razlagala. Upravičeno je menila, da ne sme več uporabljati hiše in ne več urejati okolice. Ni bila zato dana ustrezna teža njenim izpovedbam kot tudi ne izpovedbam prič J.K. in B.V. Storjena je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ko je bil izveden dokaz z vpogledom v sodni spis opr. štev. P 54/2005 Okrajnega sodišča v Krškem, saj izvedbe tega dokaza ni predlagala nobena stranka. Tudi ne bi smel biti izveden dokaz s prečitanjem sodbe opr. štev. Cp 4438/2008 z dne 10.12.2008, ki sta ju toženca vložila v spis že po prvem naroku. Sodišče tudi ne pojasni, zakaj je poleg predlaganega izvedenca kmetijske stroke zavrnilo tudi več s strani tožnice predlaganih dokazov, med njimi tudi ogled na kraju samem, izvedenca gradbene stroke ipd. Tudi ni razvidno ali je sodišče vpogledalo v fotografije. Toženca sta samovoljno izvršila začasno odredbo z dne 1.6.2004 in sama zamenjala ključavnico. Tožnici je bila zaradi začasne odredbe in dejanj tožencev onemogočena uporaba njene solastne hiše, za kar upravičeno vtožuje uporabnino. Kljub pozivu njene pooblaščenke toženca tožnici nista izročila ključev. Da je tožnica morala prekiniti z deli in ni mogla uporabljati nepremičnine, je smiselno zaključiti tudi na podlagi izpovedbe priče J.K. in B. V., katerih izpovedbe niso bile ocenjene. Zmotno je ocenjena tožničina izpovedba, da je hišo čistila tudi po tem, ko je bila izdana začasna odredba in da je dala popraviti streho. Tožnica namreč ni mogla čistiti notranjosti hiše, ker ni imela ključev. Zmotno je ugotovljeno, da sta toženca v času izdane začasne odredbe imela posest na objektu. Tožnica je morala prekiniti z deli in jih je lahko nadaljevala šele jeseni 2005 in je zato utrpela zatrjevano izgubo na plodovih v sadovnjaku. Vse njene stvari za urejanje in njene okolice so se nahajale v zaklenjeni hiši. Tudi toženca sta priznala, da je tožnici nastala škoda zaradi izgube kmetijskih izdelkov. Tudi tožničine telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem so posledica neutemeljenih začasnih odredb in neutemeljenega pravdnega postopka opr. štev. P 36/2004, za kar sta toženca odgovorna. Tožnica je tudi nedvomno izkazala stroške, ki jih je imela zaradi številnih voženj na relaciji Ljubljana - Krško ali Brežice in stroške, ki jih je imela s fotokopijami. Te stroške je praktično nemogoče dokazovati z računi: tožnica je z računom izkazala, da je samo za eno cilindrično ključavnico plačala 208,64 EUR in je skupaj za dve ključavnici plačala 417,29 EUR, kar bi bilo mogoče ugotoviti tudi z ustreznim izvedencem. Sodišče je zmotno zaključilo, da toženca s tem, ko sta posekala vinograd, nista ravnala protipravno, saj naj bi posek opravila po naročilu Z.B. Takšen zaključek nima opore v izvedenih dokazih. Iz toženčeve izpovedbe je razvidno, da je on predlagal posek vinograda. Z.B. torej ni dovolila ali naročila poseka, sicer pa za kaj takšnega tudi ni imela pooblastila s strani ostalih večinskih lastnikov. Posek vinograda predstavlja posel, ki presega posel rednega upravljana. Četudi bi naročila posek vinograda, bi ravnala protipravno, saj za posek ni bila pooblaščena, kar sta toženca vedela ali bi morala vedeti. Z vpogledom v zemljiško knjigo bi se lahko toženca prepričala, da je le manjšinska solastnica. Ker sta toženca vedela, da Z.B. ni izključna lastnica vinograda in da ni pooblaščena s strani solastnikov za posek vinograda in da za takšen posel nima soglasja vseh, bi se, četudi bi jima naročila posek vinograda, morala prepričati, če je takšna volja vseh solastnikov. Ker tega nista storila, sta ravnala protipravno in odgovarjata tožnici solidarno za nastalo škodo zaradi poseka vinograda. Na višino škode ne vpliva dejstvo, da tožnica še do sedaj ni zasadila novega vinograda. Morala pa ga bo zasaditi zaradi nedopustnih dejanj tožencev in bo takrat morala plačati vtoževani znesek, ki ga je mogoče opredeliti tudi kot bodočo škodo. Nasprotuje tudi prisojenim stroškom in teku zamudnih obresti, ki tečejo po poteku 15. dne od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnica utemeljeno graja odločitev prvostopnega sodišča, s katero sta bila zavrnjena tožbena zahtevka za plačilo uporabnine zaradi nemožnosti uporabe predmetnega sporne hiše. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo, da sta začasni odredbi izdani pred istim sodiščem v pravdnem postopku opr. štev. P 36/2004 zaradi motenja posesti tožnici nalagali tudi izpraznitev objekta predmetov in stvari in ne le izročitev ključev tožencema in se zato s to trditvijo tožnice, ki je pravno relevantna, ni ukvarjalo. Ugotovljene okoliščine, da naj bi tožnica objekt lahko ves čas trajanja veljavnosti začasnih odredb uporabljala oziroma da ga je dejansko lahko ves čas uporabljala, pa nimajo podlage v sprejeti ožji dokazni oceni sodišča prve stopnje. Prvostopne ugotovitve, da je tožnica dala popraviti streho in počistila hišo ter šele jeseni 2005 začela hišo urejati od znotraj, še ne pomeni, da je lahko ves čas uporabljala notranjost hiše. Če pa hiše ni mogla uporabljati ves čas, je bila lahko neupravičeno prikrajšana, toženca pa neupravičeno obogatena, kolikor sta zato onadva lahko uporabljala hišo tudi na račun tožnice, pod pogojem, da so seveda tudi verodostojne njene trditve, da je začasno odredbo spoštovala, da sta toženca sama nato zamenjala ključavnico in ji celo nista kasneje izročila ključev po prenehanju veljavnosti začasne odredbe. Sodišče prve stopnje tudi v tej smeri ni v zadostni meri ocenjevalo tožničinih trditev in ni posledično v tej smeri izvajalo predlaganih dokazov, na katere opozarja tožnica v pritožbi. Ob povedanem je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima vseh razlogov o pravno odločilnih dejstvih in se zato v tem delu ne da preizkusiti. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi tožničine trditve, da notranjosti hiše ni mogla uporabljati iz nanizanih okoliščin, in če jih ni mogla, koliko časa je takšno stanje trajalo, ter v tej smeri izvesti vse predlagane dokaze.

Materialno pravno zmotno presojan pa je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi poseka vinograda. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da sam posek vinograda načeloma predstavlja posel, ki presega redno upravljanje, kar pomeni, da je zanj potrebno soglasje vseh solastnikov. V skladu z določbo 3. odstavka 67. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002; SPZ) se za posle rednega upravljanja štejejo posli, ki so potrebni za obratovanje in vzdrževanje stvari za doseganje njenega namena. Zgolj posek vinograda pa sam po sebi ne predstavlja obratovanja in vzdrževanja stvari, temveč kvečjemu določitev novega načina rabe zemljišča ali preureditev zemljišča, kar pa že predstavlja posel, ki presega okvir rednega upravljanja (glej določbo 5. odstavka 67. člena SPZ). Tudi če je bila B. pooblaščenka (skrbnica za poseben primer) vseh solastnikov vinograda, bi morala imeti za sporno dovoljenje soglasje vseh solastnikov (glej 5. odstavek istega člena) ali celo odobritev centra za socialno delo (189. člen ZZZDR), kar posledično pomeni, da bi se morala toženca pred posekom prepričati ali takšno soglasje ima, da bi zadostila zahtevi po potrebni skrbnosti, ki predstavlja razlog za oprostitev odškodninske odgovornosti za škodo, ki je nastala tožnici zaradi poseka. V tej smeri pa dosedaj sodišče prve stopnje ni ocenjevalo tega tožbenega zahtevka v tej smeri, ker se je očitno postavilo na pravno zmotno stališče, da gre za posel rednega upravljanja, saj se je sklicevalo na okoliščino, da naj bi bila skrbnica tudi večinska lastnica in je zato dejansko stanje ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno. Pravno zmoten pa je tudi nadaljnji argument sodišča prve stopnje, da tožnici škoda naj še ne bi nastala, ker vinograda še ni ponovno zasadila. Tožnica je nastanek škode zatrjevala na podlagi samega dejstva poseka vinograda, ki je povzročil tudi izpad pridelka, za vzpostavitev prejšnjega stanja pa bo treba vinograd ponovno zasaditi, kar je seveda povezano s stroški. Upoštevaje določbo 169. člena OZ, ki uzakonja načelo popolne odškodnine, gre oškodovancu denarni znesek odškodnine v višini, ki je enaka obsegu premoženjske škode, torej v višini, ki je potrebna, da njegov premoženjski položaj postane takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka (kompenzacija). Premoženjska škoda je v konkretnem primeru že nastala z odstranitvijo vinograda, višino stroškov za njegovo ponovno vzpostavitev pa je tudi mogoče denarno ovrednotiti s pomočjo predlaganega izvedenca kmetijske stroke. V skladu z določbo drugega odstavka 168. člena OZ se odškodnina v teh primerih kot je sporni, ko oškodovanec ni že sam odstranil škodnih posledic z vzpostavitvijo prejšnjega stanja in torej še ni utrpel denarne izgube povezane s stroški vzpostavitve prejšnjega stanja, odmeri po cenah, ki veljajo ob izdaji sodbe. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tako najprej oceniti vse dosedaj izrečene izpovedbe, predvsem tudi toženčeve, ki jih izpostavlja tožnica v pritožbi, da je namreč bila njegova volja posekati vinograd, ker je pričakoval, da bo vinograd njegova last ter v tej zvezi oceniti tudi druge pomembne okoliščine kot na primer, da je bila B. dementna in je sama potrebovala skrbnico.

V navedenih delih je torej moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbi, razveljaviti te dele sodbe sodišča prve stopnje in vrniti zadevo v novo sojenje (člen 354/1 ZPP in 355. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je tudi ocenilo, da samo ne bi moglo odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj so ostali nepojasnjeni samostojni dejansko-pravni sklopi odločilnih spornih vprašanj in je zato potrebno presojati oziroma ugotavljati cel sklop dejstev ter izvesti ali vsaj ponoviti ter na novo oceniti vse tiste dokaze, ki pojasnjujejo okoliščine v opisanih smereh. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče zato onemogočilo presojo teh vprašanj in okoliščin, oziroma samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe iz 33. člena Ustave RS (1).

Ni pa utemeljena pritožba, kolikor izpodbija preostale zavrnilne dele prvostopne sodbe.

Iz računa štev. 712/144, z dne 25.8.2005 jasno izhaja skupen znesek dveh cilindričnih ključavnic v višini 11.986,00 SIT in so drugačne pritožbene navedbe v nasprotju z vsebino te dokazne listine. Sodišče prve stopnje je torej v tej smeri edini listinski dokaz pravilno ocenilo ob izkazanosti plačila stroškov pa tudi ne bi bilo treba izvajati dokaza z izvedencem, in je zato pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju v tem delu neutemeljen.

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožnica ni mogla obdelovati zemljišč in da je zato utemeljen tožbeni zahtevek na plačilo škode zaradi izgube kmetijskih pridelkov v višini 8.345,00 EUR. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, sta se začasni odredbi nanašali le na hišo in ne tudi na zemljišča in je zato izključena vzročna zveza med izdajo začasnih odredb in zatrjevano škodno posledico. Če je tožnica res hranila stvari za obdelovanje zemljišč v zaklenjenem objektu, pa bi morala poskrbeti in preprečiti škodo tako, da bi nabavila nove, podobno kot je bila sposobna očistiti okolico hiše, kot še zatrjuje v pritožbi. V smislu določbe 171. člena OZ obstoji dolžnost oškodovanca, da tudi sam prepreči nastanek škode.

Materialno pravno je pravilna tudi odločitev sodišča, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi samega pravdnega postopka v znesku 8.345,00 EUR, saj ne gre za pravno priznano škodo. Duševne bolečine, ki jih udeleženec pravdnega postopka trpi zaradi samega poteka sodnega postopka, ne predstavljajo škodne posledice zaradi posega v kakšno osebnostno pravico, ki jo varuje z odškodninsko sankcijo določba 179. člena OZ.

Pravilna pa je končno tudi izpodbijana odločitev, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za plačilo potnih stroškov in stroškov fotokopij, nastalih v zvezi oziroma zaradi zgoraj omenjenega pravdnega postopka. Ti so bili lahko zgolj del materialnih stroškov pravdnega postopka opr. štev P 36/20054, kot tudi sicer ostali stroški, katerih povračilo je tožnica še zahtevala v tej pravdi in jih tožnica izven okvira konkretnega sodnega postopka ne more uveljavljati, kot prav tako pravilno materialno pravno zaključuje sodišče prve stopnje, in je zato pritožbeno razlogovanje, da jih ni mogla več dokazovati z računi in da tem stroškom toženca niti nista ugovarjala, pravno irelevantno.

V teh delih je torej moralo sodišče druge stopnje zavrniti pritožbo in potrditi te dele izpodbijane sodbe (člen 353 ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

(1) Glej o tej izjemni izpustitvi pritožbene obravnave v: dr. Lojze Ude in drugi: „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a -503.člen), Uradni list in GV založba, Ljubljana 2009, stran 390 in 391; v tem delu avtor komentarja: Jan Zobec.