Jedro

Zastarane odškodninske terjatve zaradi prej nastalih imisij ne preprečujejo uveljavljanja istovrstnih terjatev, katerih vzrok je nastal kasneje.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati 2.500 EUR odškodnine (skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi) za duševne bolečine zaradi preobremenjenosti s prekomernim hrupom, plini in vibracijami z glavne ceste G1-3. Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Kot utemeljen je ocenilo toženkin ugovor zastaranja. Štelo je, da je za zastaranje relevantno, kdaj je tožnica začela trpeti duševne bolečine zaradi preseženih običajnih mej hrupa. Na začetek teka zastaralnega roka po njegovem mnenju dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih, ne vpliva. Glede na dejstvo, da so bile kritične vrednosti hrupa v nočnem času pri tožnici presežene že v letu 2001, in izpoved tožnice, da je stanje zanjo postalo nevzdržno že od leta 2000 dalje, je zaključilo, da ji je škoda začela nastajati že v letu 2000. Od takrat dalje oziroma od leta 2001 (glede na izvedensko mnenje) oziroma najkasneje od leta 2003 (glede na dejansko podlago tožbe) je začel teči absolutni zastaralni rok, ki se je do vložitve tožbe leta 2010 že iztekel. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Stališča sodišča prve stopnje je ocenilo za materialnopravno pravilna.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 154/2011 z dne 1. 9. 2011 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno odločili o ugovoru zastaranja.

4. Na podlagi navedenega sklepa je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da se je pri uveljavljanju nepremoženjske škode že izoblikovala sodna praksa, po kateri je za začetek zastaralnega roka odločilen trenutek, ko so oškodovancu znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti višino škode in je tedaj opredeljen tudi njen obseg. Odškodninska terjatev ne more zastarati, še preden ni dospela oziroma je oškodovanec sploh še ni mogel uveljavljati. Stabilizacija škode in s tem določljiv obseg škodnih posledic je odločilen glede opredelitve začetka teka zastaralnega roka. Stališče, ki opredeljuje začetek teka zastaralnega roka z začetkom preseganja mejnih in kritičnih vrednosti hrupa, je nepravilno, saj v trenutku začetka posega v pravico do zdravega življenjskega okolja ni bilo mogoče določiti, kako dolgo in v kakšni (ne) spremenljivi intenzivnosti je bilo še po normalnem teku stvari pričakovati nadaljevanje posega. Tožniki tedaj posledično škode ne bi mogli uveljavljati niti kot kontinuirane bodoče škode. Zakonodajalec začetek teka zastaralnega roka veže na pojem nastanka škode. V obravnavani zadevi se je poseg v pravico tožnikov izrazil kontinuirano ponavljajoče se skozi daljše časovno obdobje in je tudi nepremoženjska škoda tožnikom nastajala kontinuirano. Intenzivnost in trajanje duševnih bolečin sta glavni merili za prisojanje denarne odškodnine in tedaj je mogoče nastalo škodo opredeliti le, ko je opredeljen njen obseg, ki je znan šele, ko pride do stabilizacije škode. Šele tedaj, ko je celotno trpljenje določljivo in z vidika nastajanja bodoče škode predvidljivo, je dopusten očitek oškodovancu, da terjatve ni pravočasno uveljavljal. V tem smislu je treba zavzeti stališče, da ne gre za več posameznih odškodninskih terjatev, ki bi lahko delile različno usodo, ampak za eno samo odškodninsko terjatev, ki se nanaša na določljivo škodo. Le v primeru, ko se ta ne more uveljavljati kot bodoča škoda, jo je mogoče ob morebitnem kasnejšem nastanku ločeno obravnavati tudi z vidika zastaranja. Rok za vložitev tožbe začne teči od konca škodnega dejanja, ko ima oškodovanec možnost, da zve za obseg škode (VS Srbije, Rev 502/82 z dne 2. 3. 1983, ZSO VIII/1, str. 121, tč. 60). Iz obrazložitve te odločbe izhaja, da gre za odškodninski zahtevek iz imisij, torej ponavljajočega se škodnega dejanja. Ugotovitve sodišča, da objektivni zastaralni rok začne teči leta 2000, 2001 oziroma 2003 ne zdrži niti logične presoje. Kljub izpovedbi tožnice, da jo je prekomerni promet motil že leta 1991 oziroma 2000, nikakor ne moremo govoriti, da je tožnici takrat že nastala vtoževana škoda. Vseh škodnih posledic se je tožnica, kot je tudi izpovedala, zavedla šele po odprtju avtoceste leta 2008. Prav tako do leta 2004 pri tožnici niso bile prekoračene dnevne (in nočne) kritične oziroma dovoljene vrednosti hrupa. Pritožbena sodišča so v istovrstnih zadevah I Cp 1844/2011, I Cp 1781/2010 in I Cp 1712/2010 zavzela drugačna stališč kot v obravnavani zadevi. V zadevi II Ips 68/2011 je revizijsko sodišče navedlo, da dokler je poleg nastanka škode v bodočnost premaknjeno tudi škodno dejanje, s katerim bo ta škoda vzročno zvezana, o rojstvu in zastaranju škode ni mogoče govoriti. Jasno je povedalo, da ne gre za bodočo škodo. Skladno z njo sedaj odločajo tudi nižja sodišča (npr. I Cp 456/2011). Tako se je tudi v predmetni zadevi zastaranje pretrgalo z vložitvijo tožbe 18. 2. 2010, zadnji dan nastanka škode je bil 30. 8. 2008. Tožnica je zato upravičena do odškodnine za 19 mesecev (od 18. 2. 2007 do 30. 8. 2008).

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu, ki nanjo ni odgovorilo.

6. Revizija je utemeljena.

7. Stališče glede zastaranja odškodninskih terjatev za škodo, ki stalno nastaja zaradi učinkovanja prometnih imisij, je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevi II Ips 68/2011 z dne 30. 6. 2011. Pojasnilo je, da z njim ni združljiv zastaralni režim sukcesivno nastajajoče bodoče škode, ki predpostavlja, da je dejavnost, ki povzroča škodo, že zaključena. Izključno sočasno oziroma vzporedno pojavljanje nepremoženjske škode in imisij, ki so njen vzrok, je bistvena razlikovalna okoliščina, ki takšno škodo tudi z vidika zastaranja loči od bodoče škode, ki nastane oziroma traja še določeno obdobje po prenehanju vzroka. Obrazložilo je, da bi tožniki v času, ko se je tranzitni promet po cestnem odseku še odvijal, lahko zahtevali le odškodnino za škodo (tako nastalo kot bodočo) zaradi takrat že preteklih imisij. Utemeljen ugovor zastaranja terjatev za istovrstno škodo, ki so jo tožniki trpeli več kot tri leta pred vložitvijo tožb, zato ne pomeni avtomatičnega zastaranja terjatev za škodo, katere vzrok (imisije) takrat še ni(so) nastal(e). Nasprotno stališče je zmotno, saj vodi v perpleksno sklepanje, da pravica zahtevati povrnitev obveznosti preneha, še preden nastane (prvi in drugi odstavek 335. člena Obligacijskega zakonika).

8. Obravnavani primer je tistemu iz odločbe II Ips 68/2011 v bistvenem enak. Tožnica je prav tako zatrjevala, da ji je nepremoženjska škoda nastajala ob vsakokratnih, vselej novih imisijah, ki jih je povzročal tranzitni promet, in ne morda, da so njene duševne bolečine nastale oziroma trajale tudi po prenehanju imisij. Zato velja, da za takšno odškodninsko terjatev ni uporabljiv zastaralni režim sukcesivno nastajajoče bodoče škode, ki predpostavlja, da je dejavnost, ki povzroča škodo, že zaključena in z njim (med drugim tudi) pravilo, da je pravočasno sodno uveljavljanje prve sukcesivno nastajajoče škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Na pravila omenjenega režima sta se tako zmotno oprli sodišči druge in prve stopnje, ki sta tek zastaralnega roka za vso vtoževano škodo šteli od začetka nastajanja pravno priznane nepremoženjske škode in tako terjatev ocenili za zastarano v celoti. Taki zaključki so v nasprotju s sedaj že uveljavljenim stališčem(1), po katerem zastarane odškodninske terjatve zaradi prej nastalih imisij ne preprečujejo uveljavljanja istovrstnih terjatev, katerih vzrok je nastal kasneje.

9. Materialno pravo glede zastaranja obravnavane nepremoženjske škode, pojavljajoče se zrcalno z njenim vsakokratnim vzrokom, torej ni bilo pravilno uporabljeno. Zaradi zavzetega stališča o zastaranju celotne terjatve je ostalo dejansko stanje, relevantno za odločanje o višini tožničinega tožbenega zahtevka, nepopolno ugotovljeno. Revizijsko sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): Primerjaj omenjeno odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 68/2011 z dne 30. 6. 2011, odločbo II Ips 223/2011 z dne 6. 10. 2011, stališče pa je bilo ponovljeno tudi v številnih odločbah o predlogih za dopustitev revizije, ki so se nanašali na tovrstno problematiko.