Jedro

Novela ZPP-E je uvedla nov obnovitveni razlog (11. točka) v okviru identičnega dejanskega stanja (14. člen ZPP) in v primerih, ko je bila kasneje, tj. po pravnomočnosti v pravdnem postopku, izdana kazenska obsodilna sodba. Zakonodajalčev motiv za nov obnovitveni razlog izhaja iz dejstva, da je možnost ugotoviti materialno resnico v kazenskem postopku večja kot v civilnem, saj ima sodišče v kazenskem postopku tudi preiskovalna pooblastila. Če se torej v naknadno izdani kazenski sodbi ugotovi drugačno dejansko stanje, in sicer tako, da je posledica kazenska obsodilna sodba, je zakonodajalec posameznikom omogočil sprožiti postopek za obnovitev pravnomočno zaključenega pravdnega postopka.

Da bi zajel čim širši krog primerov, v katerih je prišlo do izdaje dveh, diametralno nasprotnih sodb, in strankam, če to želijo, omogočil odpravo te anomalije v novem postopku, je zakonodajalec s prehodno določbo drugega odstavka 125. člena ZPP-E in absolutnim rokom 10 let za vložitev predloga za obnovo postopka po 11. točki 394. člena ZPP omogočil daljnosežno poseganje v načelo pravnomočnosti v civilnem pravu. To, da je skušal zakonodajalec zajeti čim več tovrstnih situacij (tj. izničiti razhajanja med civilno in kazensko sodbo v primeru istega historičnega dogodka), potrjuje dejstvo, da je predpisal takojšnjo uporabo 394. člena ZPP, kar je izjema, saj se je večina novosti, ki jih je prinesla novela ZPP-E, pričela uporabljali šele šest mesecev po njegovi uveljavitvi (132. člen ZPP-E), in še to praviloma za le za postopke, ki so se začeli po uveljavitvi. Da bi bil zakonodajalčev namen dosežen in bi bile (ustavne) pravice strank v postopkih varovane čim bolj enak(opravn)o, je treba zato šteti, da subjektivni rok posamezniku, ki vloži predlog za obnovo postopka po 11. točki 394. člena ZPP, ni mogel pričeti teči prej, preden se je ta določba pričela uporabljati.

Izrek

I. Pritožbi se, kolikor se nanaša na sodbo, delno ugodi in se izpodbijana sodba v drugem odstavku I. točke izreka razveljavi nad zneskom 1.950 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo toženčevemu predlogu za obnovo postopka in razveljavilo svojo sodbo P 000/2015 z 9. 7. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2988/2015 s 16. 12. 2015. Po znova izvedenem dokaznem postopku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi izpodbija odločitev o obnovi postopka in odločitev o tožbenem zahtevku. V zvezi s prvo kot bistveno navaja, da je bil toženec s kazensko sodbo seznanjen 13. 10. 2016, kar je pet mesecev in pol pred tem, preden je vložil predlog, torej je zamudil subjektivni rok za njegovo vložitev. Čeprav se po prehodni določbi ZPP-E nove določbe uporabljajo tudi za postopek, začet pred začetkom njegove uporabe, to ne vpliva na subjektivni rok, ki ga določa 11. točka prvega odstavka 394. člena ZPP-E. Opozarja, da je ZPP že pred novelo ZPP-E poznal obnovitveni razlog po 10. točki, zato bi lahko toženec vložil kvečjemu predlog za obnovo iz tega razloga. Meni, da je z odločitvijo sodišča kršena določba 155. člena Ustave o prepovedi retroaktivnosti. Veljavnosti konkretne določbe za nazaj javna korist prav gotovo ne terja. V zvezi s tem sklep nima nobenih razlogov. Poleg tega je izpodbijana odločitev grobo posegla v tožnikove že pridobljene pravice. V nadaljevanju graja dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje napravilo ob novem sojenju, in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da predlog za obnovo postopka zavrne, podredno, da ugodi tožnikovemu tožbenemu zahtevku.

3. Toženec je na vročeno pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP sodišču omogoča, da predlog za obnovo postopka obravnava na dva možna načina: bodisi odloči o predlogu in z obravnavanjem glavne stvari počaka do pravnomočnosti te odločitve bodisi da takoj nadaljuje z obravnavanjem glavne stvari (tretji odstavek 400. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je izbralo drugo možnost. Ker v takem primeru proti sklepu o dovolitvi obnove ni posebne pritožbe in se odločitev o tem vzame v odločbo o glavni stvari (četrti in peti odstavek 400. člena ZPP), mora višje sodišče najprej odgovoriti na pritožbene navedbe, ki izpodbijajo sklep o dovolitvi obnove postopka.

O predlogu za obnovo postopka

6. Novela ZPP-E je uvedla nov obnovitveni razlog (11. točka) v okviru identičnega dejanskega stanja (14. člen ZPP) in v primerih, ko je bila kasneje, tj. po pravnomočnosti v pravdnem postopku, izdana kazenska obsodilna sodba. Zakonodajalčev motiv za nov obnovitveni razlog izhaja iz dejstva, da je možnost ugotoviti materialno resnico v kazenskem postopku večja kot v civilnem, saj ima sodišče v kazenskem postopku tudi preiskovalna pooblastila.1 Če se torej v naknadno izdani kazenski sodbi ugotovi drugačno dejansko stanje, in sicer tako, da je posledica kazenska obsodilna2 sodba, je zakonodajalec posameznikom omogočil sprožiti postopek za obnovitev pravnomočno zaključenega pravdnega postopka. Z vidika pravne varnosti (2. člen URS) je namreč nevzdržno, da lahko glede istega historičnega dogodka obstajata dve različni pravnomočni odločbi oziroma sodbi dveh sodišč, kazenskega in pravdnega.

7. ZPP-E v drugem odstavku 125. člena določa, da se spremenjene in nove določbe zakona (med drugim izrecno našteva tudi 394. člen ZPP) uporabljajo tudi za postopek, začet pred začetkom uporabe tega zakona. Določba je jasna in razumljiva. S tem ko je zakonodajalec zapisal, da se spremenjeni oziroma novi 394. člen ZPP uporablja tudi za predhodno začete postopke, je jasno zamejil, v katerih od teh postopkov je obnovo iz 11. točke 394. člena ZPP mogoče vložiti: v vseh tistih, ki so se začeli pred uveljavitvijo te zakonske določbe in so se dotlej tudi pravnomočno zaključili. Pravdni postopek se je v obravnavani zadevi začel 11. 10. 2013, prav tako pa je že pravnomočno zaključen (16. 12. 2015). Glede na prehodno določbo drugega odstavka 125. člena ZPP-E nova določba 394. člena ZPP torej velja in se uporablja tudi v obravnavanem primeru.

8. Subjektivni rok za vložitev predloga iz razloga po 11. točki 394. člena ZPP je 30 dni, absolutni/objektivni pa 10 let. 9. Absolutni rok za vložitev predloga iz 11. točke 394. člena ZPP je 10 let od dneva, ko je kazenska obsodilna sodba postala pravnomočna. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je kazenska obsodilna sodba postala pravnomočna 16. 12. 2015, kar pomeni, da objektivni rok izteče 16. 12. 2025 in da sodišče toženčev predlog za obnovo obravnava znotraj tega objektivnega časovnega okvira. Tega pritožnik niti ne izpodbija, vztraja pa, da je tožnik zamudil subjektivni rok.

10. Subjektivni rok teče od trenutka, ko je predlagatelj izvedel za pravnomočno sodno odločbo v kazenskem postopku. Sicer drži, da je toženec sam navedel, da je za kazensko sodbo izvedel že 13. 1. 2016, kar je pet mesecev in pol pred vložitvijo predloga, a višje sodišče ocenjuje, da predloga ni mogel vložiti prej, preden je novela ta obnovitveni razlog sploh uveljavila, in rok pred tem ni mogel pričeti teči. 11. Da bi zajel čim širši krog primerov, v katerih je prišlo do izdaje dveh, diametralno nasprotnih sodb, in strankam, če to želijo, omogočil odpravo te anomalije v novem postopku, je zakonodajalec s prehodno določbo drugega odstavka 125. člena ZPP-E in absolutnim rokom 10 let za vložitev predloga za obnovo postopka po 11. točki 394. člena ZPP omogočil daljnosežno poseganje v načelo pravnomočnosti v civilnem pravu. To, da je skušal zakonodajalec zajeti čim več tovrstnih situacij (tj. izničiti razhajanja med civilno in kazensko sodbo v primeru istega historičnega dogodka), potrjuje dejstvo, da je predpisal takojšnjo uporabo 394. člena ZPP, kar je izjema, saj se je večina novosti, ki jih je prinesla novela ZPP-E, pričela uporabljali šele šest mesecev po njegovi uveljavitvi (132. člen ZPP-E), in še to praviloma le za postopke, ki so se začeli po uveljavitvi. Da bi bil zakonodajalčev namen dosežen in bi bile (ustavne) pravice strank v postopkih varovane čim bolj enak(opravn)o, je treba po oceni pritožbenega sodišča zato šteti, da subjektivni rok posamezniku, ki vloži predlog za obnovo postopka po 11. točki 394. člena ZPP, ni mogel pričeti teči prej, preden se je ta določba pričela uporabljati. Ker je toženec predlog za obnovo postopka vložil 29. 3. 2017 in ker je rok lahko pričel teči najprej 14. 3. 2017, je torej spoštoval tudi subjektivni rok za vložitev predloga.

12. Pritožnik sam ugotavlja, da prepoved retroaktivnosti iz 155. člena Ustave RS ni absolutna, a pri tem meni, da izpodbijana zakonska ureditev ne zasleduje javne koristi ter grobo posega v njegove že pridobljene pravice. Toda tako stališče trči ob ustavne pravice toženca, ki mu jih Ustava zagotavlja v 2. (načelo pravne države), 14. (enakost pred zakonom) oziroma 22. členu (enako varstvo pravic). Javno korist, kot prvega izmed pogojev, da je retroaktivnost dovoljena, zagotavlja ravno možnost, da se izniči obstoj dveh, nasprotujočih si sodnih odločb o istem dejanskem stanju. Kar se tiče drugačne odločitve od prvotne in posega v tožnikove pridobljene pravice, pa je treba pritožniku pojasniti, da ni prehodna zakonska določba 125. člena ZPP-E v povezavi z 11. točko drugega odstavka 394. člena ZPP tista, ki bi neposredno posegla v tožnikove pridobljene pravice. Ti dve določbi sami po sebi ne učinkujeta na pravnomočno sodbo. Gre le za ureditev novega razloga v zvezi z že obstoječim izrednim pravnim sredstvom in šele od izida postopka o tem izrednem pravnem sredstvu je odvisno, ali bo v pravnomočno odločbo poseženo. Z izrednimi pravnimi sredstvi pa se, če so utemeljena, vselej poseže v pravnomočno odločitev in ureditev ni v nasprotju s 155. členom URS.

13. Pritožnikove navedbe, da bi toženec moral oziroma bi lahko že pred tem vložil predlog za obnovo postopka, in sicer po 10. točki drugega odstavka 394. člena ZPP,3 niso utemeljene. Toženec v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da je obsodilna kazenska sodba postala pravnomočna izven časovnih meja pravnomočnosti, zato to dejstvo ne bi moglo biti novo v smislu 10. točke 394. člena ZPP4 ter bi bil tak toženčev predlog že na prvi pogled obsojen na neuspeh.

O pritožbi proti sodbi

14. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku odločalo dvakrat. Prvič je o njem razsodilo s sodbo P 000/2013-34 s 25. 9. 2014, in sicer je tožniku prisodilo 1.950 EUR z zamudnimi obrestmi, v presežku (150 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker se tožnik proti zavrnilnemu delu sodbe ni pritožil, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za 150 EUR postala pravnomočna. Višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom II Cp 329/2015 z 11. 3. 2015 na toženčevo pritožbo ugodilni del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15. V novem sojenju je sodišče prve stopnje odločilo s sodbo P 000/2015-55 z 9. 7. 2015, in sicer je tožniku prisodilo 1.800 EUR z zamudnimi obrestmi, v presežku (150 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker se tožnik proti zavrnilnemu delu sodbe ni pritožil, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za 150 EUR postala pravnomočna. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Cp 2988/2015 z 16. 12. 2015 na toženčevo pritožbo ugodilni del sodbe delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo še za 250 EUR z zamudnimi obrestmi, v preostalem (glede 1.550 EUR z zamudnimi obrestmi) pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo.

16. Sodišče prve stopnje je s sklepom o dovolitvi obnove razveljavilo sodbo P 000/2015 z 9. 7. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2988/2015 s 16. 12. 2015. To sicer pomeni, da je obnovo postopka delno dovolilo mimo predloga toženca (ta se nanaša le na ugodilni del navedenih sodb, tj. 1.550 EUR)5, vendar ob odsotnosti toženčeve pritožbe in le na tožnikovo pritožbo v to odločitev višje sodišče ne more poseči (359. člen ZPP).6

17. S (sedaj pravnomočnim) sklepom o dovolitvi obnove je tako odločeno, da se obnovi postopek P 000/2015 z 9. 7. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2988/2015 s 16. 12. 2015, kar pomeni, da bi lahko sodišče prve stopnje v nadaljevanju odločalo samo o zahtevku 1.950 EUR z obrestmi, kar je bilo predmet navedenih sodb in predmet drugega sojenja pred sodiščem prve stopnje (glej 15. točko te obrazložitve). Ker je sodišče prve stopnje znova razsojalo o prvotnem tožbenem zahtevku, pri čemer je bil ta že delno pravnomočno zavrnjen (glej 14. točko te obrazložitve), je delno (glede 150 EUR) odločalo o že pravnomočno razsojeni stvari, glede katere postopek ni bil obnovljen. S tem je v tem obsegu zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (na katero višje sodišče pazi po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi tretjega odstavka 354. člena ponovno odločitev o tožbenem zahtevku v tem delu razveljavilo.

18. Predmet obnovljenega postopka je plačilo 1.950 EUR z zamudnimi obrestmi.7

19. Pritožnik izpodbija le pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče sledi dokazni oceni, ki jo je oblikovalo sodišče prve stopnje, saj je izčrpna, logična in prepričljiva. S tem, da je sodišče prve stopnje ocenilo vse dokaze, predlagane v tem postopku, ni nič narobe, nenazadnje zato, ker to od sodišča terja 8. člen ZPP. A ker je kazenska sodba pravnomočna, je pravdno sodišče vezano na obstoj kaznivega dejanja in tožnikovo kazensko odgovornost (14. člen ZPP). S pritožbenimi navedbami, ki skušajo to vezanost obiti, pritožnik ne more uspeti.8 Toženec je že v odgovoru na tožbo navedel, zakaj je snemal, in sodišče prve stopnje mu je sledilo, zato se pritožnik po nepotrebnem sprašuje, zakaj je toženec sploh snemal. Da je bil tožnik tisti, ki je izvajal agresijo, dokazni postopek jasno potrjuje. Sodišče prve stopnje je le sklepalo, da je tožnik udaril toženca, tako sklepanje pa sodi v okvir proste dokazne ocene sodišča. Pritožbeno sklicevanje, da je bilo pričanje S. P. neverodostojno, je neutemeljeno, saj se pritožnik ne more uspešno sklicevati na nobeno drugo oceno (tj. na dokazne ocene v predhodnih oziroma vzporednih postopkih) kot na oceno sodišča prve stopnje v tej zadevi. To pa je priči sledilo in jo prepričljivo vpelo v celotno dokazno oceno. Višje sodišče se strinja tudi z oceno prvostopenjskega, da so bile tožnikove izjave nekonsistentne. Tožnik je tisti, ki nosi dokazno breme (212. člen ZPP), zato zaključek sodišča prve stopnje, da izpovedbe prič Š. in priče O. ne omajejo njegove predhodno oblikovane dokazne ocene (tj. iz prvega dela 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, op. pritožbenega sodišča), povsem prepriča. Ali in kakšne poškodbe je toženec na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca iz kazenskega postopka prejel, ni pravno odločilno – kot že rečeno, tožnik je tisti, ki trdi, da mu je toženec prizadejal škodo, česar pa v tem postopku ni uspel dokazati.

20. Ker je pritožba v preostalem neutemeljena, jo je višje sodišče zavrnilo in izpodbijano odločbo v nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel v sorazmerno majhnem delu, odgovor toženca na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato vsak krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Poročevalec DZ https://imss.dz-rs.si/imis/b44c6873253146e60b58.pdf, str. 216 (24. 12. 2018). 2 Obratno, torej kazenska oprostilna sodba, ne učinkuje. Primerjaj Galič, A., ZPP z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona, 6., dopolnjena izdaja, Ljubljana, 2017, str. 61. Primerjaj tudi Štraus, R., Novela ZPP-E 2017 s komentarjem, Poslovna založba MB, založništvo, d. o. o., Maribor, 2017, str. 219. 3 Ta omogoča vložitev predloga za obnovo postopka, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. 4 Tako izrecno VS RS v sklepu, št. II Ips 285/2005 s 25. 5. 2006. 5 Toženec predlaga, da se obnovi postopek po sodbi z 9. 7. 2015 v I. in III. točki, kar pomeni v ugodilnem in v stroškovnem delu. Glej predlog na na hrbtni strani list. št. 132. 6 To da je sodišče znova odločalo o pravnomočno zavrnjenem delu (II. točki sodbo z 9. 7. 2015) je namreč v tožnikovo korist. 7 Če bi sodišče prve stopnje tega ne spregledalo, bi moralo postopek voditi kot spor majhne vrednosti. Primerjaj odločitve VSL, št. II Cp 1991/2015 z 31. 7. 2015, I Cp 1537/2016 s 1. 6. 2016 in I Cp 1906/2018 s 15. 10. 2018. 8 Podobno je pritožniku pojasnilo že sodišče prve stopnje v delu 9. točke obrazložitve - stran 7 izpodbijane sodbe.