Jedro

Tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine zaradi nezgode pri delu. Pri spravilu lesa, ko se je hlod zakotalil, je jeklena vrv tožnika oplazila po nogi. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da delež toženkine odgovornosti za nastanek škodnega dogodka znaša 80 %. Na presojo o stopnji prispevka tožnika ne vplivajo le ugotovitve o tožnikovi nepazljivosti, pač pa tudi ugotovitve o tistih kršitvah, sicer objektivno odgovorne stranke, ki jih je mogoče povezati s tožnikovo škodo. Upoštevaje na eni strani, da je bila za rizike poškodb pri spravilu lesa že sicer podana objektivna odgovornost toženke, in da toženka v nasprotju s pravili o zagotavljanju varnih delovnih pogojev ni poskrbela za ustrezno usposabljanje tožnika niti mu opravil traktorista (upravljanja z vitlom) ne bi smela odrediti ter na drugi strani nepazljivost tožnika, ki je delo opravljal v neposredni bližini vitla, ni razlogov za znižanje deleža odgovornosti 80 % na strani delodajalca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni: - v prvem odstavku točke I izreka tako, da se znesek prisojene odškodnine (8.000,00 EUR) zniža na znesek 5.600,00 EUR, tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.400,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2012 dalje do plačila pa se zavrne; - v točki II izreka tako, da se znesek 2.720,93 EUR zniža na 2.516,98 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožnik je dolžan toženki povrniti pritožbene stroške v znesku 255,47 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v prvem odstavku I. točke izreka razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2012 dalje do plačila. V drugem odstavku I. točke izreka je zavrnilo višji tožbeni zahtevek (za plačilo zneska 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska). V II. točki izreka je odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 2.720,93 EUR na račun sodišča prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo (njen ugodilni del) se pritožuje toženka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da tožnik ni s stopnjo prepričanja oziroma gotovosti dokazal, da je prišlo do škodnega dogodka. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu izhaja, da ni verjeten obstoj škodnega dogodka, tožnik pa je v avgustu in septembru 2011 še delal na kmetiji toženke. Sodišče prve stopnje teh ugotovitev ni upoštevalo in je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer ni obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je z gotovostjo zaključilo, da se je tožnik poškodoval pri delu. Zatrjuje, da je tožnik v celoti odgovoren za nastalo škodo. Glede na ugotovitve sodnega izvedenca (da je imel tožnik dovolj časa, da bi pravočasno reagiral in se umaknil jekleni vrvi, da je tožnik ravnal v nasprotju s pravili o varnem delu, da tožnik glede na tehnične danosti ne bi smel stati v neposredni bližini vitla), je izključno tožnik kriv za nastalo nezgodo. Če bi se v času upravljanja z vitlom tožnik postavil na varnejše mesto, do delovne nezgode ne bi prišlo. Za toženko je bilo tožnikovo ravnanje nepričakovano. Toženka meni, da je Pravilnik o varstvu pri delu v gozdarstvu iz leta 1979 prenehal veljati že leta 1999. Po stališču toženke tožnik ni upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri tožniku ni prišlo do trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodna izvedenca medicinske stroke sta ugotovila, da je šlo za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti, da poškodba ni pustila trajne okvare pri tožniku in da je šlo zgolj za 5-odstotno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Zatrjuje, da se denarno zadoščenje za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti v takem primeru prisoja v okviru odškodnine za telesne bolečine in druge nevšečnosti med zdravljenjem. Glede na to, da je tožnik delal na kmetiji toženke tudi v avgustu in septembru 2011, ni trpel telesnih bolečin v trajanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je zato previsoko odmerjena odškodnina iz tega naslova. Dalje zatrjuje, da tožnik ni povedal, da bi se ustrašil zaradi poškodbe, izvedenca medicinske stroke pa nista osebno pregledala tožnika. Toženka zato predlaga znižanje odškodnine za to obliko nepremoženjske škode. Zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, saj ni pravilno ocenilo uspeha strank v tem sporu. Po stališču toženke je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 38. člena ZDSS-1, saj so bili stroški izvedenine potrebni za delno zavrnitev odškodninskega zahtevka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba toženke je bila vročena tožniku, ki nanjo pravočasno odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Po določbi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) mora delodajalec delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Toženka v pritožbi neutemeljeno ugovarja temelju tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine (češ da zatrjevana škoda ni nastala v okoliščinah in na način opisan v tožbi in kot izhaja iz tožnikove izpovedi). Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju temelja ni upoštevalo ugotovitev izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost ter področje ekologije A.A., ne drži. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da se je oprlo tudi na izvedensko mnenje.

7. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede poteka delovne nezgode 21. 7. 2011 (vsebovane v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). O tem, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot je zatrjeval tožnik, se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, ki ni izključil možnosti poteka delovne nezgode, kot ga je opisal tožnik, na podlagi izpovedi tožnika in listinskih dokazov. Iz prijave škodnega dogodka, ki ga je izpolnila sama toženka, izhaja, da je pri spravilu lesa, ko se je hlod zakotalil, jeklena vrv tožnika oplazila po nogi. To je razvidno tudi iz opisa delovne nezgode v prijavi škodnega dogodka iz naslova zavarovanja civilne odgovornosti z dne 30. 4. 2012, ki jo je prav tako izpolnila toženka. Toženka je povedala, da njen mož ni videl dogodka. Enako velja za priče, na katere se sklicuje toženka v pritožbi. Dejstvo, da je tožnik delal pri toženki še v avgustu in septembru 2011, ne izključuje poteka škodnega dogodka, kot ga je opisal tožnik. Glede na to, da je dokaz z izvedencem varnosti pri delu le eden od dokazov, sodišče prve stopnje pa je o tem, da je do škodnega dogodka prišlo, pravilno zaključilo na podlagi tožnikove izpovedi in drugih izvedenih dokazov, je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožnik ni dokazal delovne nezgode s standardom gotovosti. Sicer pa uporaba tega dokaznega standarda (za kar se toženka v pritožbi zavzema) v primerih, kot je predmetni, po presoji pritožbenega sodišča predstavlja (nesorazmerno) pretežko dokazno obremenitev hkrati pa tudi neenakomerno porazdelitev dokaznega tveganja (glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 315/2013 z dne 20. 2. 2014). Novejša sodna praksa je odstopila od kategoričnega dokaznega standarda prepričanja oziroma gotovosti. Da je vsaj pretežno verjetno, da je tožnik pri spravilu lesa utrpel poškodbo (in sicer udarnino in oteklino desnega kolena), je lahko sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo tudi na podlagi izvedenskega mnenja sodnih izvedencev medicinske stroke (v povezavi z izpovedjo tožnika), ki sta ob upoštevanju okoliščin in mehanizma nastanka obravnavane delovne nesreče potrdila nastanek poškodbe pri delu.

8. Sodišče prve stopnje je v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti toženke ugotovilo, da so na podlagi 3. člena Pravilnika o varstvu pri delu v gozdarstvu (Ur. l. SRS, št. 15/1979 in nasl.) podiranje drevja in izdelava gozdnih asortimentov, spravilo, nakladanje, razkladanje in prevoz gozdnih asortimentov ter dela pri skladiščenju lesa dela z večjo nevarnostjo za poškodbe in zdravstvene okvare. Navedeni pravilnik še vedno velja, kot izhaja iz registra veljavnih predpisov, kar pomeni, da ni utemeljen pritožbeni očitek, da je prenehal veljati že leta 1999. Tako je po presoji sodišča prve stopnje podana tako objektivna kot krivdna odškodninska odgovornost toženke. Navedeni presoji sodišča prve stopnje toženka v pritožbi ne nasprotuje, meni pa, da bi sodišče prve stopnje moralo presoditi, da je za nastanek škodnega dogodka odgovoren izključno tožnik sam oziroma da je podan več kot 20-odstotni soprispevek tožnika.

9. Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je oškodovanec v celoti odgovoren za nastanek delovne nezgode. Po določbi drugega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) je objektivno odgovorna oseba oproščena svoje odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti. Pogoji za oprostitev odgovornosti (da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, da je bilo dejanje nepričakovano ter da se njegovim posledicam ni bilo mogoče izogniti) morajo biti podani hkrati. Ni torej dovolj, če objektivno odgovorna oseba dokaže, da na potek dogodkov ni mogla vplivati tako, da bi škodo preprečila ("izključnost vzroka"), in če dokaže, da se ni mogla izogniti posledicam dejanja oškodovanca. Dokazati mora tudi, da je bilo dejanje oškodovanca nepričakovano. Izhodišče za presojo nepričakovanosti je objektivno in abstraktno. Nepričakovanost škodnega dogodka se presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti (ali je bilo oškodovančevo dejanje pričakovano za posebej skrbno objektivno odgovorno osebo). V rizično sfero objektivno odgovornega tako sodijo tudi nepremišljena, neprevidna in celo nerazumna ravnanja oškodovancev, skratka ravnanja, ki bi se jim v življenju razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 515/2003 z dne 16. 9. 2004). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ravnanje tožnika za toženko ni bilo nepričakovano.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da delež toženkine odgovornosti za nastanek škodnega dogodka znaša 80 %. Na presojo o stopnji prispevka tožnika ne vplivajo le ugotovitve o tožnikovi nepazljivosti, pač pa tudi ugotovitve o tistih kršitvah, sicer objektivno odgovorne stranke, ki jih je mogoče povezati s tožnikovo škodo (prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 286/2009 z dne 10. 1. 2013). Upoštevaje na eni strani, da je bila za rizike poškodb pri spravilu lesa že sicer podana objektivna odgovornost toženke in da toženka v nasprotju s pravili o zagotavljanju varnih delovnih pogojev ni poskrbela za ustrezno usposabljanje tožnika niti mu opravil traktorista (upravljanja z vitlom) ne bi smela odrediti ter na drugi strani nepazljivost tožnika, ki je delo opravljal v neposredni bližini vitla, ni razlogov za znižanje deleža odgovornosti 80 % na strani delodajalca. Tega zaključka ne more spremeniti pritožbena trditev, da do delovne nezgode ne bi prišlo, če bi tožnik stal zunaj nevarnega območja.

11. Presoja prvostopenjskega sodišča glede pravičnega denarnega zadoščenja za pretrpljene telesne bolečine ter neugodnosti pri zdravljenju in prestani strah je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, skladna s temeljnima načeloma za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je z načelom individualizacije odškodnine in načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine iz 179. člena OZ. Delno utemeljena je pritožba toženke le v delu, ki se nanaša na višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

12. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v zahtevanem znesku 5.000,00 EUR. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ustrezno oprtih na izvedensko mnenje sodnih izvedencev medicinske stroke, izhaja, da je tožnik zaradi poškodbe (udarnina in zvin kolena, s hematomom in okvaro hrustanca kolena; poškodba ligamentov, nastal je tudi edem kostnine) trpel bolečine (več kot teden dni hude, v obdobju od 22. 8. 2011 do 7. 9. 2011 občasno hude v kombinaciji z lahkimi, od 8. 9. 2011 do 17. 10. 2011 stalne lahke v kombinaciji s hipnimi močnimi, nato pa še lažje do 15. 3. 2012), za lajšanje katerih je jemal analgetike, dva tedna mu je bilo odrejeno ležanje z dvignjeno nogo, ki jo je hladil z obkladki, v času zdravljenja je obiskal kirurško ambulanto, imel je 12 pregledov, rentgensko slikanje, magnetno resonanco, ultrazvok desnega kolena, bolečo punkcijo in fizioterapijo (12 krat). V naravi stvari je, da je poškodovanec med zdravljenjem v času do 15. 3. 2012 v določeni meri omejen pri življenjskih aktivnostih (5 %). Prehodno prikrajšanje tožnika pri fizičnem delu in sklanjanju ter na področju športnih aktivnosti, potrjeno s strani sodnih izvedencev medicinske stroke, se tako upošteva v okviru nevšečnosti med zdravljenjem. Glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost telesnih bolečin ter ob upoštevanju vseh nevšečnosti med zdravljenjem odškodnina v znesku 5.000,00 EUR, kolikor je tožnik za to obliko nepremoženjske škode tudi zahteval, ni odmerjena v previsokem znesku. Ob ugotovljenem prehodnem prikrajšanju (v času zdravljenja poškodbe) odmere nižje odškodnine ne utemeljujejo navedbe toženke, da je tožnik v avgustu in septembru 2011 sicer opravljal lažja pomožna dela na kmetiji toženke.

13. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova strahu utemeljeno odmerilo odškodnino v znesku 2.000,00 EUR. Tožnik je ob nastanku poškodbe utrpel intenziven primarni strah, ki je trajal 10 do 15 minut, ko se je prepričal, da poškodba ni tako huda. Poleg tega pa je trpel tudi intenzivni sekundarni strah nekaj ur do zaključenega diagnostičnega postopka, nato pa občasno še manj intenziven strah zaradi bolečin do 15. 3. 2012. Glede na opisani strah, ki ob ustreznih trditvah tožnika temelji na mnenju izvedencev, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odmerjena odškodnina za to obliko nepremoženjske škode primerna in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

14. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno prisodilo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da do trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika zaradi poškodbe in njenih posledic ni prišlo. Ugotovitve o začasnem zmanjšanju življenjske aktivnosti, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v dokaznem postopku, je pritožbeno sodišče upoštevalo v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Po ustaljeni sodni praksi se namreč te duševne bolečine praviloma odmerjajo v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kot samostojna oblika nepremoženjske škode pa le, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja ali če so podane druge posebne okoliščine (npr. sodba VS RS II Ips 568/2003, II Ips 600/2006, II Ips 346/2010). Te okoliščine, ki bi nudile podlago za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti kot samostojne oblike nepremoženjske škode, v obravnavanem primeru niso podane. Glede na to tožniku ob pravilni uporabi materialnega prava odškodnina za to obliko nepremoženjske škode tožniku ne gre.

15. Ob upoštevanju navedenega je torej po stališču pritožbenega sodišča tožnik upravičen do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 5.000,00 EUR in za strah v višini 2.000,00 EUR, kar pomeni, da mu je dolžna toženka, ob že ugotovljenem tožnikovem 20 % soprispevku k nastali škodi, plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 5.600,00 EUR. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi toženke ugodilo in prisojeno odškodnino znižalo, tako kot je razvidno iz izreka. Pritožbeno sodišče zaključuje, da prisojena odškodnina upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode, prav tako pa ne podpira teženj, ki niso združljive z naravo in namenom odškodnine za nepremoženjsko škodo (179. člen OZ).

16. Zaradi spremembe odločitve o višini odškodnine je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških vsega postopka. Tožnik je v odškodninskem sporu deloma uspel, zato je pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, ki so jima nastali za zastopanje po pooblaščencih.

17. V skladu z določbo 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) lahko sodišče plačilo stroškov, ki so nastali z izvedbo dokazov, v celoti naloži delodajalcu. Pogoja sta dva. Prvi pogoj je, da mora delavec vsaj delno uspeti z zahtevkom, naslednji pogoj pa je, da zaradi delne zavrnitve zahtevka delavca niso nastali posebni stroški. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta oba navedena pogoja v tem sporu izpolnjena, zato je v skladu z navedeno določbo povrnitev stroškov v korist proračuna RS v višini 2.516,98 EUR, ki so nastali z izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, naložilo toženki, kakor izhaja iz izreka sodbe. Stroške za izvedbo dokaza z izvedencem za varstvo pri delu v višini 1.277,09 EUR pa krije toženka sama.

18. Glede na to, da je pritožba toženke delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP), medtem ko je v ostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede navedenega namreč niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

19. Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta glede s pritožbo izpodbijanega dela sodbe je toženka upravičena do nagrade za pritožbo po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl. - ZOdvT) v višini 427,20 EUR, do pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tarifna št. 6002 ZOdvT), vse povečano za 22 % DDV (tarifna št. 6007 ZOdvT), kar skupaj znese 545,58 EUR. Toženka je upravičena tudi do povrnitve sodne takse za pritožbo v znesku 306,00 EUR, skupaj torej 851,58 EUR, glede na uspeh s pritožbo (30 %) pa ji je dolžan tožnik povrniti del njenih pritožbenih stroškov v višini 255,47 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.