Jedro

Dejanske okoliščine, od katerih je odvisna odločitev o obstoju deljene odgovornosti, (tudi) v primeru identičnega dejanskega stanja po pravilih civilnega procesnega prava ugotavlja pravdno sodišče. Tožničin mož je s svojin neprevidnim ravnanjem pri vožnji kolesa z motorjem (neupoštevanjem varnostnih pravil) pomembno povečal verjetnost nastanka hujših škodnih posledic.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. T ožnica uveljavlja plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega (201. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR) ter za premoženjsko škodo (stroški pogreba, vzdrževanja groba idr.).

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici poleg že plačanega zneska 3,187.313 SIT še odškodnino v višini 2,080.477 SIT s pripadajočimi 13,5 % obrestmi od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003, od 28. 6. 2003 do plačila pa v višini zakonskih zamudnih obresti; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavzema se za to, da se ugotovi popolna odgovornost toženca za nastali škodni dogodek, saj je njegov zavarovanec J. K. v celoti odgovoren za smrt tožničinega moža. K. je bil pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 325. člena Kazenskega zakonika (KZ). Opozarja, da sta se pravdni stranki strinjali, da se za potrebe te pravde uporabi (tudi) izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, pridobljeno v kazenskem postopku. Ne drži, da se toženec ni strinjal z uporabo dokazov iz kazenskega postopka in da je v konkretni pravdi ponovno predlagal dokaze. Toženec je sicer ves čas ugovarjal sokrivdo oziroma izključno krivdo pokojnega za nastali škodni dogodek, vendar je s tem v večjem delu propadel. Predlagal je zgolj izvedenca medicinske stroke, da ugotovi, kakšne poškodbe glave in iz katerega vzroka je utrpel pokojni, s čimer je skušal uveljaviti sokrivdo pokojnega zaradi neuporabe oziroma nepravilne uporabe varnostne čelade, čemur je sodišče tudi delno sledilo. Odločitev o soodgovornosti pokojnega v višini ene tretjine je neutemeljena ter v nasprotju z izvedenimi dokazi in ugotovljenim dejanskim stanjem. Izvajanja izvedenca dr. S. so le teoretične narave in niso povezana z realnostjo obravnavane prometne nesreče. Tožnica je takoj po prejetju njegovega izvedenskega mnenja podala obširne navedbe in še enkrat opozorila na vse že izvedene dokaze, ki v celoti demantirajo v njem vsebovane ugotovitve. Sodišče prve stopnje je vezano na ugotovitve in izrek kazenske sodbe, iz katere izhaja, da je zavarovanec toženca povzročil smrt tožničinega moža. Toženec v tej zadevi, enako kot njegov zavarovanec v kazenski, ni dokazal, da pokojni v času trčenja na glavi ni imel varnostne čelade. Glede na pravnomočno kazensko sodbo zgolj na podlagi mnenja dr. S. tega ni mogoče ugotoviti; vsi objektivni dokazi kažejo, da je pokojni imel in uporabljal čelado. Poleg tega tožnica meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo del tožbenega zahtevka za povračilo nepremoženjske škode, saj je dokazni postopek pokazal, da je bila močno navezana na svojega moža, ki je še nekaj mesecev po prometni nesreči trpel in se boril za svoje življenje. Enako velja tudi za del tožbenega zahtevka iz naslova premoženjske škode, prav tako se tožnica zavzema, da se ji prisodijo vse zahtevane zakonske zamudne obresti.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijska kritika neupoštevanja izvedenskega mnenja Inštituta za sodno medicino, pridobljenega v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Murski Soboti K 85/99, je neutemeljena. V skladu z načelom kontradiktornosti(1) mora biti namreč stranki v pravdnem postopku zagotovljena pravica, da je prisotna ob izvajanju dokazov, da postavlja priči ali izvedencu vprašanja in da se nato o rezultatih dokazovanja izjavi ter glede tega poda (tudi) svoja pravna naziranja.

Načeloma zato ni dopustno, da bi se sodišče sklicevalo na dokaze, izvedene v drugem (sodnem) postopku, v katerem prizadeta stranka ni mogla sodelovati.

Drugačno ravnanje je možno le, če prizadeta stranka v to nedvoumno privoli in se tudi odpove zaslišanju izvedenca pred sodiščem, kar iz podatkov konkretnega pravdnega spisa za toženca ne izhaja. Dodati velja, da se mnenji izvedencev medicinske stroke iz kazenskega in pravdnega postopka v bistvenem ne razlikujeta.

7. Vrhovno sodišče posebej poudarja, da je pravdno sodišče v primeru tako imenovanega identičnega dejanskega stanja vezano na pravnomočno kazensko sodbo (zgolj) glede ugotovitve tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost (primerjaj 14. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Toženec tako v pravdi zaradi plačila odškodnine za škodo iz istega historičnega dogodka ne more več (uspešno) uveljavljati določenih ugovorov, na primer, da storjeno dejanje ni bilo protipravno, da med njegovim ravnanjem in nastankom škode ni vzročne zveze, da ob storitvi dejanja ni bil prišteven oziroma da ni podana njegova krivda,(2) lahko pa ugovarja obstoj deljene odgovornosti (primerjaj drugi odstavek 178. člena, 192. in 205. člen ZOR)

; kazenska obsodilna sodba ugotovitev glede tega vprašanja namreč sploh ne vsebuje.(3) Dejanske okoliščine, od katerih je odvisna odločitev o obstoju deljene odgovornosti, torej po pravilih civilnega procesnega prava ugotavlja pravdno sodišče, ki pri tem v skladu z načelom proste dokazne ocene (8. člen ZPP) ni vezano na nobena

dokazna pravila, ki bi določala, kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano (

izjema je le domneva o resničnosti vsebine javne listine –

224. člen ZPP). Od (pravdnega) sodišča je odvisno, kako določen dokaz vrednoti, kakšno težo mu da; prepuščeno mu je, da samo poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim zakonom mišljenja, izkušenj in človeškega spoznanja. Drugačna revizijska stališča so neutemeljena.

8. Sodišči nižjih stopenj sta glede na toženčeve ugovore pravilno presojali, ali je imelo ravnanje pokojnega tožničinega moža tiste značilnosti, ki so predpostavka (podlaga) za delno razbremenitev (odškodninske) odgovornosti odgovorne osebe, to je ali mu je moč očitati premajhno skrbnost pri udeležbi v cestnem prometu. Pri tem sta ugotovili, revizijsko sodišče pa je na to vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), da tožničin mož v času obravnavanega trčenja ni imel pravilno nameščene varnostne čelade. S tem je zmanjšal učinkovitost varnostnega ukrepa, ki so mu ga nalagali cestnoprometni predpisi.(4) Ob nadaljnji (dejanski) ugotovitvi, da pokojni ne bi utrpel tako hudih poškodb glave –

ki so bile pri njem bistvene –

, če bi bil ustrezno zaščiten z varnostno čelado, je porazdelitev odgovornosti v razmerju ena tretjina proti dvema tretjinama v toženčevo škodo materialnopravno pravilna.

Ni moč prezreti, da je tožničin mož s svojim neprevidnim

ravnanjem pri vožnji kolesa z motorjem (neupoštevanjem varnostnih pravil )

pomembno povečal verjetnost nastanka hujših škodnih posledic.

R

evidentkino sklicevanje na podatke kazenskega spisa, s katerimi skuša izpeljati drugačno oceno izvedenih dokazov o okoliščinah, ki se nanašajo na obstoj deljene odgovornosti, pomeni nedovoljeno izpodbijanje na nižjih stopnjah sojenja ugotovljenega dejanskega stanja.

Dodati je treba, da je sodišče druge stopnje tožničine navedbe v pritožbi, s katerimi je izpodbijala obstoj vzročne zveze med neskrbnim ravnanjem pokojnega moža in obsegom ter intenzivnostjo njegovih poškodb, pravilno štelo za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). V pripravljalni vlogi z dne 3. 3. 2006, na katero opozarja v reviziji, je namreč v zvezi z mnenjem izvedenca dr. Smrkolja navedla le to, da sloni na domnevah in da iz njega ne izhaja, da pokojni v času trčenja na glavi ni imel nameščene varnostne čelade.

9. Tožnica izpodbija tudi odločitev o višini denarne odškodnine za uveljavljano obliko nepremoženjske škode (201. člen ZOR), in sicer s ponovnim poudarjanjem okoliščin in dejstev, ki naj bi po njenem mnenju opravičevale odškodnino v celotnem zahtevanem znesku. Kot je bilo v številnih revizijskih odločbah z odškodninskopravnega področja že poudarjeno, je tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava jalov, čim se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen, ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno (načelo individualizacije odškodnine). Upoštevati je treba, da ima to načelo korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic (tudi) v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, kar je pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

Ta primerjava potrjuje primerno umeščenost tožnici odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo v okvir ostalih prisojenih odškodnin za takšno škodo.(5) Pripomniti velja, da revidentka zgrešeno izpostavlja znesek, ki ji je bil pravnomočno prisojen (2,666.666 SIT), torej že ob upoštevanju sorazmernega zmanjšanja zaradi deljene odgovornosti; bistven za opisano primerjavo je seveda odmerjeni znesek odškodnine (4,000.000 SIT), in sicer v njegovi realni vrednosti v času izdaje prvostopenjske sodbe , torej v višini 21,83 takratnih povprečnih mesečnih neto plač.

10. Revizijska graja pravnomočne odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo in zakonskih zamudnih obresti je povsem nekonkretizirana; v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) revizijsko sodišče ugotavlja, da je materialno pravo tudi v tem delu pravilno uporabljeno.

11. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

Op. št. (1): Namen pravice do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki stranki zagotovljena pravica do izjavljanja pred sodiščem, je zagotoviti vsakomur, da lahko (so)vpliva na tek postopka in odločitev sodišča v zadevi, ki se nanaša na njegove pravice oziroma obveznosti.

Op. št. (2): Skratka, ne more uveljavljati ugovorov, ki nasprotujejo ugotovitvam, ki so tvorile podlago obsodilne sodbe v kazenskem postopku.

Op. št. (3): To vprašanje za ugotovitev obstoja kaznivega dejanja ni pomembno (pomembno je lahko le kot morebitna olajševalna okoliščina za odmero kazni; primerjaj 41. člen KZ).

Op. št. (4): Primerjaj 100. člen takrat veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP), katerega uvrščamo med tako imenovane varnostne predpise, ki določajo (vsaj) minimalni standard dolžne skrbnosti subjektov, katerih ravnanje urejajo.

Op. št. (5): Glej na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 13/98, II Ips 456/2006, 

II Ips 1022/2007.