Jedro

Posplošeno sklicevanje na trditve, ki jih je tožnik uveljavljal v postopku pred sodiščem prve stopnje, za pritožbeni postopek ne zadošča. Sodišče druge stopnje lahko, ker gre za samostojen postopek, pri preizkusu pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe upošteva samo tiste dejanske in pravne trditve, ki jih je tožnik v pritožbi opredeljeno navajal in ustrezno konkretiziral.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.170,36 EUR, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval, naj se ugotovi, da je ničen in brez pravnega učinka Aneks KTP-017/POR z dne 26. 1. 1995 h kupoprodajni pogodbi o prodaji stanovanja št. DU-PE-8/92 z dne 13. 2. 1992. Obenem je zahteval izbris zemljiškoknjižnega stanja, ki je nastalo na podlagi navedenega aneksa in na podlagi sklepa o delovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani III D 2043/2007 z dne 25. 1. 2008, pri nepremičnini z ID znakom: del stavbe 0000-0000-26, izbris lastninske pravice pri tej nepremičnini na ime tožencev ter vpis navedene nepremičnine „na ime in lastništvo“ tožnika.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo, da mora tožencema povrniti 1.670,79 EUR njunih pravdnih stroškov, z obrestmi.

3. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da pokojni A. A. ni bil pravni strokovnjak. Zaupal je svojemu pooblaščencu, ki se je odločil, da bo zahteval izločitev polovičnega deleža nepremičnine iz zapuščinske mase. Tudi izjavo z dne 14. 3. 2011 je v ta namen najverjetneje sestavil očetov pooblaščenec. Sodišče prve stopnje se je oprlo zgolj na zadnji stavek drugega odstavka te izjave, kjer se omenja sklenitev spornega aneksa, popolnoma pa je spregledalo tretji odstavek izjave, kjer je navedeno, da je šlo za skupno premoženje, ki sta ga ustvarila z B. B. Tožnik se sprašuje, zakaj potem pokojni A. A. ni imel ničesar, medtem ko so lastniki vsega nepremičnega premoženja, ki je bilo nekdaj v njegovi lasti, B. B. in toženca. Poleg tega je navedena izjava v popolnem nasprotju z izjavo pokojnega A. A. z dne 15. 12. 2008, ki pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo, niti ni presojalo njene dokazne vrednosti. Sodišče tudi ni zaslišalo priče C. C., ki bi lahko potrdil, da sta toženca pokojnemu A. A. zaračunavala bistveno višjo najemnino, poleg tega pa sta nasprotovala njegovemu stalnemu bivališču v Ljubljani. Iz k pritožbi priloženega dokumenta Upravne enote Ljubljana z dne 5. 11. 2014 izhaja, da je pokojni A. A. še 9. 9. 2014 menil, da je on lastnik nepremičnine. Njegove protislovne izjave tožnika utrjujejo v prepričanju, da je podpis pokojnega A. A. na aneksu ponarejen. Tožnik je to nameraval dokazati s strokovnjakom za forenzično preiskavo pisav, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka.

4. Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotujeta pritožbenim trditvam.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Posplošeno sklicevanje na trditve, ki jih je tožnik uveljavljal v postopku pred sodiščem prve stopnje, za pritožbeni postopek ne zadošča. Sodišče druge stopnje lahko, ker gre za samostojen postopek, pri preizkusu pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe upošteva samo tiste dejanske in pravne trditve, ki jih je tožnik v pritožbi opredeljeno navajal in ustrezno konkretiziral. 7. Tožnik očita sodišču prve stopnje pomanjkljivo dokazno oceno in zavrnitev njegovih dokaznih predlogov, vendar neutemeljeno.

8. Pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Čeprav sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče C. C. in izvedlo dokaza z izvedencem, s tem ni zagrešilo nobene procesne kršitve. Ustrezno je namreč pojasnilo, zakaj je ta dva dokazna predloga zavrnilo. Dokazovanje z izvedencem tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo potrebno, saj izkazano ravnanje pokojnega A. A. v pravdi zaradi ugotavljanja njegove dedne pravice po pokojni B. B. in njegova pisna izjava z dne 14. 3. 2011 v isti pravdi očitno nasprotujeta tožbeni trditvi, da za sporni aneks ni vedel. Tudi ponujena izpoved priče C. C. je bila odveč. Kolikšno najemnino sta toženca po smrti B. B. terjala od A. A., za presojo pristnosti njegovega podpisa na spornem aneksu ne more biti odločilno. Enako velja za njuno domnevno nasprotovanje prijavi stalnega bivališča za A. A. na naslovu spornega stanovanja. Takšno ravnanje tožencev samo zase ne more biti dokaz o tem, da je podpis A. A. na spornem aneksu ponarejen.

9. Pritožbeni pomisleki o pravilnosti in celovitosti dokazne ocene ter ugotovljenega dejanskega stanja so brez podlage. Ni bistveno, da naj bi pokojni A. A., kot poskuša prikazati pritožba s sklicevanjem na njegovo izjavo z dne 14. 3. 2011, stanovanje v Ljubljani, ki je bilo predmet spornega aneksa, štel za skupno premoženje, ki naj bi ga pridobila s pokojno B. B., pravno prednico tožencev. Odločilno je, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, da je A. A. v tej izjavi posredno priznal, da je soglašal s spornim aneksom, na podlagi katerega je stanovanje odkupila B. B., saj sta se za aneks dogovorila in ga pripravila skupaj z njo.

10. Dokazne vrednosti te izjave ne more spremeniti dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba, da je izjavo sestavil takratni odvetnik A. A. Ni verjetno, da odvetnik pri sestavi te izjave in zastopanju stranke ne bi upošteval strankine volje. Nasprotnega tožnik ni z ničimer dokazal. Neprepričljivo je tudi tožnikovo pojasnilo, zakaj A. A. ni že po smrti B. B. izpodbijal spornega aneksa, češ da naj bi povsem zaupal svojemu takratnemu odvetniku. Ni videti razumnega razloga, zakaj bi se slednji, namesto sorazmerno enostavnega izpodbijanja pristnosti spornega podpisa na aneksu, raje oziroma samovoljno lotil dokaj zahtevnega dokazovanja izvenzakonske skupnosti z B. B., izločitve polovičnega deleža stanovanja iz njene zapuščine ter uveljavljanja dedne pravice A. A. Še manj razumljivo je, zakaj A. A. ni vložil ničnostne oziroma izbrisne tožbe vsaj potem, ko je prvo pravdo (P 2403/2009-II) izgubil, sploh če sta ga toženca, kot poskuša prikazati tožnik, res začela siliti s plačevanjem najemnine za bivanje v spornem stanovanju.

11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na izjavo pokojnega A. A. z dne 15. 12. 2008. Sodišče prve stopnje pri svoji dokazni oceni te listine ni spregledalo, kot protispisno trdi pritožba. V sodbi je izrecno ugotovilo (v 11. točki obrazložitve), da vsebina izjave ne ustreza resnici, zato se je oprlo na njegovo poznejšo izjavo z dne 14. 3. 2011, iz katere je povzelo, da njegov podpis na spornem aneksu za A. A. kot tožnikovega pravnega prednika očitno ni bil sporen. Takšno svojo presojo je tudi ustrezno, razumno in prepričljivo obrazložilo.

12. Končno tožnik ne more uspeti niti s sklicevanjem na listino Upravne enote Ljubljana z dne 5. 11. 2014, ki jo je priložil pritožbi. Dejstvo, da naj bi to listino imel v posesti njegov sin C. C. in da jo je še pred izdajo izpodbijane sodbe nameraval izročiti sodišču prve stopnje, ne more biti opravičljiv razlog, da tega ni storil sam tožnik. Gre torej za nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), ki je pri odločanju o pritožbi ni več mogoče upoštevati. Ne glede na to pa dejstvo, ki ga je želel tožnik s to listino dokazati, ni relevantno. Brez pomena za presojo zatrjevane ničnosti aneksa je namreč takratno mnenje zdaj pokojnega A. A., da je na podlagi kupoprodajne pogodbe on lastnik stanovanja, še posebej ker je bila takšna njegova izjava pred upravnim organom v očitnem nasprotju s sedanjo tožbeno trditvijo, da naj bi isto stanovanje že maja 1992, le dobre tri mesece po odkupu, podaril tožniku.

13. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku upravičeno podvomilo o tožnikovih trditvah in mu zato odreklo zahtevano pravno varstvo. Ker v postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, drugih pa pritožba opredeljeno ne uveljavlja, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožnik je s pritožbo propadel, zato mora svoje pritožbene stroške kriti sam, tožencema pa mora povrniti njune stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče jih je odmerilo v skladu z odvetniško tarifo, veljavno v času njihovega nastanka.1 Skupaj znašajo 1.170,36 EUR, obsegajo pa stroške za sestavo odgovora (1375 točk – tar. št. 21/1) in poročila stranki (50 točk - tar. št. 39/2), 2 % materialnih stroškov, 10 % povečanje za zastopanje dveh strank in 22 % DDV. Ostali priglašeni stroški niso bili potrebni, saj konferenca s stranko in pregled listin nista bili samostojni storitvi, ampak so izdatki zanju zajeti v stroških za sestavo odgovora na pritožbo. Če bo tožnik s plačilom zamujal, bo tožencema od navedenega zneska dolgoval še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 313. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 299. člena in prvim odstavkom 378. člena Obligacijskega zakonika).

1 Uradni list RS, št. 2/15 in 28/18.