Jedro

Ker bi tožeča stranka nadomestila in honorarje zbirala na račun avtorjev, izpad navedenih prihodkov ne more predstavljati zmanjšanja premoženja tožeče stranke v smislu pravnorelevantne škode. Ker ne gre za škodo v sferi tožeče stranke, bi za tako uveljavljani tožbeni zahtevek morala izkazati, da so nanjo prešla materialnopravna upravičenja avtorjev, katerih premoženje se je zmanjšalo.

Tožeča stranka svoje aktivne legitimacije ne more utemeljevati na določbi 4. točke 146. člena ZASP, ki kolektivnim organizacijam daje pooblastilo za uveljavljanje varstva avtorskih pravic. Ta določba namreč daje kolektivnim organizacijam položaj zastopnika zgolj v postopkih za uveljavljanje odškodninskih ali drugih pravovarstvenih zahtevkov iz 167. člena ZASP, ki so naperjeni zoper uporabnike, ki z neupravičeno uporabo avtorskih del posegajo v izključne pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka je dolžna v 15-ih dneh toženi stranki povrniti 1.755,67 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 3.212.211,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 8.202,70 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek uveljavljala na odškodninski podlagi. Pri tem se je sklicevala na naslednje dejanske okoliščine, ki predstavljajo trditveno podlago tožeče stranke: - tožeča stranka je dne 07. 11. 2000 pridobila s strani Urada RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Urad) izdano dovoljenje št. 800-9/96, s katerim je bilo tožeči stranki dovoljeno kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih in sicer za več vrst izkoriščanja teh fonogramov; - tožeča stranka je v letu 2000 Uradu posredovala v odobritev tarifo za uporabo fonogramov v smislu 2. odstavka 153. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95 - v nadaljevanju ZASP) - Urad odločbe o odobritvi tarife brez utemeljenega razloga ni izdal; - brez potrjene tarife tožeča stranka ni imela podlage za uveljavljanje nadomestil za uporabo avtorskih del, uporabniki pa zato niso bili dolžni plačevati nadomestil v skladu s 130. členom ZASP; - v posledici ravnanja tožene stranke upravičenci do nadomestil, to je proizvajalci fonogramov in izvajalci niso prejemali nikakršnih nadomestil, do katerih so bili upravičeni po ZASP; - tožeči stranki naj bi v posledici ravnanja Urada, ki deluje v sferi tožene stranke, nastala škoda v višini nadomestil, ki bi jih lahko uveljavljala od uporabnikov od sprejema tarife dalje v skupnem znesku 769.774.475,20 SIT.

Tožeča stranka se sklicuje na svoj položaj kot kolektivne organizacije za uveljavljanje avtorskih pravic v smislu 148. člena ZASP. Ti subjekti imajo skladno s 146. členom ZASP pooblastilo, da v svojem imenu in za račun avtorjev uveljavljajo avtorske pravice od uporabnikov avtorskih del. Ta pooblastila obsegajo: - prenos neizključnih pravic za uporabo avtorskih del; - pobiranje in izterjavo avtorskih honorarjev in nadomestil od uporabe avtorskih del; - delitev zbranih avtorskih honorarjev in nadomestil med avtorje; - uveljavljanje varstva avtorskih pravic pred sodišči in drugimi organi.

V skladu z 2. odstavkom 148. člena ZASP kolektivne organizacije poslujejo z neprofitnim namenom in se smejo ukvarjati samo s kolektivnim uveljavljanjem avtorskih pravic. Kolektivne organizacije imajo v okviru navedenih pooblastil iz 146. člena ZASP položaj kolektivnega zastopnika, kar pomeni, da v tem okviru v svojem imenu in za račun avtorjev sklepajo posamezne posle oziroma nastopajo v postopkih uveljavljanja varstva avtorskih pravic pred sodišči in drugimi organi. Dejanj, ki ne sodijo v ta okvir, ni mogoče presojati v okviru pooblastil za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic (glej Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV Ljubljana 1997, str. 346).

Iz trditvene podlage tožeče stranke torej izhaja, da uveljavlja povrnitev škode, ki naj bi predstavljala znesek neizterjanih avtorskih honorarjev in nadomestil od uporabe avtorskih del v času, ko tožeča stranka ni imela s strani Urada potrjene splošne tarife. Ker bi tožeča stranka navedena nadomestila in honorarje zbirala na račun avtorjev, izpad navedenih prihodkov ne more predstavljati zmanjšanje premoženja tožeče stranke v smislu pravnorelevantne škode. Takšno zmanjšanje premoženja bi se lahko kazalo samo v premoženju avtorjev, na katere bi morala tožeča stranka skladno s 154. členom ZASP prenesti zbrane honorarje in nadomestila. Ker ne gre za škodo v sferi tožeče stranke, bi za tako uveljavljani tožbeni zahtevek morala izkazati, da so nanjo prešla materialnopravna upravičenja avtorjev, ki izvirajo iz neposlovne odškodninske odgovornosti tožene stranke, ki ni utemeljevana v kršitvi avtorskih pravic kot škodnem dejanju. Samo v takem primeru bi tožeča stranka izkazala aktivno legitimacijo za uveljavljanje postavljenega tožbenega zahtevka v tožbi. Tožeča stranka svoje aktivne legimitacije zato ne more utemeljevati na določbi 4. točke 146. člena ZASP, ki kolektivnim organizacijam daje pooblastilo za uveljavljanje varstva avtorskih pravic. Ta določba namreč daje kolektivnim organizacijam položaj zastopnika zgolj v postopkih za uveljavljanje odškodninskih ali drugih pravovarstvenih zahtevkov iz 167. člena ZASP, ki so naperjeni zoper uporabnike, ki z neupravičeno uporabo avtorskih del posegajo v izključne pravice. Zatrjevanega kršitvenega ravnanja tožene stranke ni mogoče umestiti v ta okvir. Pritožbeno sodišče zato šteje kot materialnopravno zmotno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je podana aktivna legitimacija tožeče stranke v okviru 146. člena ZASP.

Ker položaj tožeče stranke kot kolektivne organizacije za uveljavljanje avtorskih pravic tožencev, ne daje aktivne legitimacije za uveljavljanje zatrjevane škode, tožeča stranka pa ni ponudila druge trditvene podlage o prenosu materialnopravnih upravičenj oškodovancev, je po oceni pritožbenega sodišča tožba nesklepčna. Tako se izkaže kot materialnopravno pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP). Iz navedenih materialnopravnih razlogov pa so neodločilni pritožbeni razlogi, s katerimi je tožeča stranka izpodbijala dejansko in pravno podlago odločitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, saj tožeča stranka zaradi neodpravljive nesklepčnosti tožbe s tožbenim zahtevkom ne bi mogla uspeti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo je dolžna povrniti toženi stranki nastale stroške odgovora na pritožbo, odmerjene v skladu s 1. odstavkom 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu in Odvetniške tarife za sestavo odgovora na pritožbo (3750 točk) in 2 % materialnih stroškov, kar glede na vrednost točke (0,459 EUR) znaša 1.755,67 EUR.