Jedro

Postavitev začasnega skrbnika zapuščine sodišče ne more vezati na založitev predujma za njegove stroške. Takšen pogoj iz 131. člena ZD ne izhaja in sodišče tega od dedinj niti ni zahtevalo. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da dedinja ni seznanjena s tem, da bi sodišče pozvalo sodedinjo k založitvi stroškov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah II., III., IV. in V. izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijani in nerazveljavljeni VI. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Dedinja A. A. sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se sklep o dedovanju z dne 19. 1. 2023 prekliče (I. točka izreka); da se zapuščinski postopek po pokojnem B. B. prekine (II. točka izreka); da se dedinjo C. C. napoti na pravdo z zahtevkom na ugotovitev, da v zapuščino ne sodi solastniški delež do 1/2 nepremičnin, ki predstavljajo skupno premoženje zakoncev, ter denarna sredstva na transakcijskem računu do višine ½ sredstev, in z zahtevkom, da se dedinji A. A. v njen dedni delež vračunajo že prejeta darila (III. točka izreka); da je dedinja C. C. dolžna tožbo zoper A. A. vložiti v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa, sicer bo sodišče zapuščinsko obravnavo nadaljevalo in dokončalo ne glede na zahtevek, s katerim je dedinjo napotilo na pravdo (IV. točka izreka); da se zapuščinski postopek prekine za 30 dni, šteto od pravnomočnosti tega sklepa dalje oziroma do pravnomočno zaključenega pravdnega postopka, če bo v tem roku vložena ustrezna tožba (V. točka izreka); da se za začasno skrbnico zapuščine pokojnega B. B. postavi odvetnica Č. Č. (VI. točka izreka) in da se predlog za vknjižbo plombe v zemljiško knjigo zavrže (VII. točka izreka).

2. Zoper II., III., IV., V. in VI. točko izreka sklepa je vložila pritožbo zapustnikova vdova C. C. (v nadaljevanju dedinja) po pooblaščenki brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom Zakona o dedovanju (ZD). Izpostavlja, da je po podatkih zemljiške knjige zapustnik lastnik več nepremičnin, od katerih sta med dedinjama sporni samo nepremičnina v k.o. ... in k.o. ... Za nepremičnino v k.o. ... trdi, da spada v skupno premoženje in da znaša njen delež 1/2, za nepremičnino v k.o. ... pa, da je njeno izključno premoženje, pridobljeno iz njenega posebnega premoženja, zato ne spada v zapuščino. Zapustnikova hči A. A. (v nadaljevanju sodedinja) je v vlogi z dne 10. 5. 2023 kot del zapuščine navedla tudi stanovanje na ... in trdila, da je delež dedinje do ½ na tem stanovanju tudi predmet dedovanja in v solasti zapustnika. Da bi sodišče lahko za vsako nepremičnino, glede katere je sporno, ali sploh oziroma v kakšnem deležu sodi v zapuščino, ugotovilo, pravica katere dedinje je manj verjetna, in to tudi ustrezno obrazložilo, bi se moralo opredeliti do tega, glede katerih nepremičnin dedinjo napotuje na pravdo. V izpodbijanem sklepu se sodišče do tega, na katerih od zapustniku lastnih nepremičnin dedinji zatrjujeta kakšno pravico in na kakšni podlagi, ni opredelilo, zato se tudi glede vsake posamezne nepremičnine ni izreklo o razlogih za sklep, pravica katere dedinje je manj verjetna. Vsled navedenega je sklep neobrazložen in nezakonit. Ker sodišče v sklepu tudi ni navedlo, glede katerih nepremičnin napotuje dedinjo na pravdo, napotilo pa jo je glede skupnega premoženja z zapustnikom, kar naj bi po navedbah sodedinje predstavljala tudi nepremičnina na ..., kjer pa zapustnik ni vknjižen kot lastnik, je taka odločitev sodišča tudi nepopolna in pomanjkljiva, da je niti v povezavi z obrazložitvijo ni mogoče razumeti in se po njej ravnati, kar poleg bistvene kršitve določb Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) predstavlja tudi poseg v pravico stranke do dostopa do sodišča. Enaka pomanjkljivost se je sodišču pripetila tudi glede denarnih sredstev na transakcijskem računu, saj sodišče ni pojasnilo, kateri račun ima v mislih - iz obrazložitve je razumeti, da tistega, ki glasi na ime zapustnika,- sodedinja A. A. pa je uveljavljala, da spadajo v zapuščino tudi sredstva na računu dedinje. Dedinja bi morala iz sklepa razbrati, glede katerih računov je napotena na pravdo in zakaj se je sodišče tako odločilo. Trdi, da spadajo v skupno premoženje tudi delnice, ki glasijo na ime zapustnika, pa se o tem vprašanju sodišče v sklepu ni izreklo. Sodišče v sklepu ni navedlo, glede katerih daril napotuje dedinjo na pravdo, niti zakaj se je tako odločilo glede posameznega darila. Napotitev je tako nedoločna in neobrazložena ter v nasprotju s sodno prakso (VSL sklep I Cp 3409/2015), ki nalaga sodišču, da za vsako od zatrjevanih dejstev ugotovi, katera so med strankami sporna in pravico katere od strank šteje za manj verjetno, potem pa glede teh konkretnih dejstev napoti stranko na pravdo. Napotitev na pravdo v vseh točkah je tako nejasna in neobrazložena. Stranke sicer niso vezane na izrek sklepa ob vlaganju tožbe, vendar pa se mora sodišče s sklepom odzvati na njihove navedbe, konkretno navesti sporna dejstva oziroma vprašanja, glede katerih naj stranke sprožijo postopek, v obrazložitvi pa svojo odločitev glede vsakega vprašanja ali dejstva tudi pojasniti. Ob tako splošni napotitvi pa ni jasno, katera dejstva sodišče sploh šteje za sporna. Že zaradi načela ekonomičnosti in koncentracije postopka pa bi se moralo v obrazložitvi izjaviti tudi o svojem videnju drugih spornih vprašanj glede obsega zapuščine, ki so jih stranke navajale, pa jih sodišče glede njih ni napotilo na pravdo. Sodišče je s sklepom imenovalo skrbnika zapuščine, ne da bi navedlo, kaj naj bi bile njegove naloge. Iz navedb sodedinje je povzelo, da naj bi bil ta potreben zaradi ureditve najemnih razmerij in plačevanja stroškov v zvezi z nepremičninami. Dedinja C. C. je trdila, da so vsi obratovalni stroški za nepremičnine plačani ter da je najemnina za stanovanje v ... (katere solastnica je do 1/2 dedinja) plačana. Dedinja je tekom postopka tudi predlagala, da se polovica najemnine plačuje na TRR pokojnega. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo. Premoženje, ki je predmet zapuščine, je v solasti oziroma predstavlja skupno premoženje zapustnika in vdove. S tako odprtimi pooblastili, kot jih je sodišče dalo skrbniku, je močno poseglo v pravice dedinje, saj bi se ta morala poslej o vsakem posegu, ki presega redno upravljanje, posvetovati s skrbnikom in mu polagati račune, za kar pa zagotovo ni nobene potrebe. V skladu z drugim odstavkom 192. člena ZD bi sodišče pred postavitvijo začasnega skrbnika moralo zaslišati dediče glede osebe skrbnika, česar sodišče prav tako ni storilo. Glede na to, da dedinja, ki bo podedovala premoženje do 1/2, skrbi za to premoženje, ni nobene potrebe postavitvi upravitelja. Dedinja ni seznanjena s tem, da bi sodišče pozvalo sodedinjo k založitvi stroškov za skrbnika, in glede na to, da je njegov angažma popolnoma nepotreben, k takim stroškom tudi ni pripravljena ničesar prispevati.

3. Pritožba je delno utemeljena.

**O prekinitvi zapuščinske obravnave in napotitvi na pravdo**

4. Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo med drugim tudi v primeru, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež (210. člen ZD). Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo tudi takrat, če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino (212. člen ZD). V skladu s prvim odstavkom 213. člena ZD sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno, v skladu z drugim odstavkom 213. člena ZD pa je določeno, da če sodišče prekine postopek, določi rok, v katerem je treba sprožiti pravdo.

5. Glede na zakonske določbe mora tako izrek sklepa zapuščinskega sodišča poleg odločitve o prekinitvi postopka in odločitve, koga se napoti na pravdo in v kakšnem roku mora vložiti tožbo, vsebovati tudi konkretno opredeljen sporni predmet. Slednje je pomembno za stranko, da sploh ve, kakšno tožbo mora vložiti, pomembno pa je tudi za presojo posledic, če stranka tožbe ne vloži. Po četrtem odstavku 213. člena ZD namreč sodišče nadaljuje zapuščinsko obravnavo in jo dokonča ne glede na zahtevke, glede katerih je stranko napotilo na pravdo. Če iz sklepa sodišča ni jasno razvidno, glede katerega spornega vprašanja je bila stranka na pravdo napotena, tudi ni mogoče presojati, ali je upoštevala sklep o napotitvi in vložila tožbo glede spornega vprašanja, še manj pa je v nadaljevanju nepravdnega postopka mogoče odločiti „ne glede na (takšne) zahtevke.“ Določno oblikovana napotitev na pravdo pa je pomembna tudi za presojo pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe po 181. členu ZPP, saj je v primeru vložitve tožbe po napotilu sodišča, pravni interes podan že s samo napotitvijo.

6. Izrek pritožbeno izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje dedinjo napotilo na pravdo „na ugotovitev, da v zapuščino ne sodi solastniški delež do ½ nepremičnin, ki predstavljajo skupno premoženje zakoncev, ter denarna sredstva na TRR do višine ½ sredstev in z zahtevkom, da se dedinji A. A. v njen dedni delež vračunajo že prejeta darila,“ je tako premalo določen in zato nejasen. Pritrditi je pritožbi, da ob tako splošni napotitvi ni jasno, katera dejstva glede obsega zapuščine sodišče sploh šteje za sporna in glede česa dedinjo napotuje na pravdo. Stranke na vsebino napotitvenega sklepa ob vložitvi tožbe sicer res niso vezane in lahko v tožbi zajamejo tudi druga, med njimi sporna dejstva, in ne le tistih, zaradi katerih je prišlo do napotitve na pravdo.1 Vendar pa se kljub temu, kot pravilno izpostavlja pritožba, zapuščinsko sodišče mora odzvati na v postopku podane navedbe strank in obravnavati med strankami sporna vprašanja in jih v napotitvenem sklepu tudi opredeljeno povzeti. Tudi denarnih sredstev sodišče prve stopnje v izreku napotitvenega sklepa ni konkretneje opredelilo niti po višini niti z navedbo imetnika transakcijskega računa, zato je tudi glede teh nejasno, katera sredstva je sodišče prve stopnje imelo v mislih. Pritožba pravilno izpostavlja tudi, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni konkretizirano navedlo, glede katerih daril napotuje dedinjo na pravdo, da se vračunajo sodedinji A. A. v njen dedni delež, zaradi česar je sklep tudi v tem delu nedoločen.

7. Ker so izpostavljene pomanjkljivosti takšne, da ne omogočajo pritožbenega preizkusa izpodbijanih delov sklepa sodišča prve stopnje, to predstavlja tudi s strani pritožbe očitano bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD, ki je sodišče druge stopnje glede na njeno naravo ne more odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP) in je zato narekovala razveljavitev II., III. IV. in V. točke izreka sklepa in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člen ZPP in 163. člen ZD).

8. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o prekinitvi postopka in napotitvi na pravdo ponovno odločiti. Najprej bo moralo jasno ugotoviti, glede katerega premoženja je med dedinjama spor, ali sodi v zapuščino po pokojnem. Spisovni podatki potrjujejo pritožbene navedbe, da je med dedinjama več spornih vprašanj o tem, katero premoženje sodi v zapuščino. Nadalje bo moralo glede zahteve dedinje za vračunanje daril v dedni delež sodedinje A. A. ugotoviti, glede katerih daril zapustnika obstaja med dedinjama spor. Izrek sklepa bo moralo oblikovati tako, da bo opredeljeno navedlo dejstva glede obsega zapuščine in daril zapustnika, ki so med strankama sporna, v obrazložitvi sklepa pa obrazložiti tudi odločitev, koga napotiti na pravdo oziroma odgovoriti na vprašanje, čigava pravica je bolj oziroma manj verjetna.

**O postavitvi začasnega skrbnika**

9. V 131. členu ZD je določeno, da če so dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče, kakor tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno, postavi sodišče začasnega skrbnika zapuščine, ki je upravičen, da v imenu dedičev toži ali je tožen, da izterjuje terjatve in izplačuje dolgove in sploh, da zastopa dediče. 10. Sodišče prve stopnje je navedeno določilo povzelo v izpodbijanem sklepu in ob tem pravilno pojasnilo, da je naloga začasnega skrbnika, da skrbi za zapuščino v korist vseh dedičev, da zastopa dediče ter skrbi, da se zapuščina ohrani za dediče, s čimer prepreči, da bi kdo od dedičev oškodoval druge dediče. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje postavilo začasnega skrbnika, ne da bi navedlo, kaj naj bi bile njegove naloge.

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo predlogu dedinje A. A., da se določi začasnega skrbnika zapuščine. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da med dedinjama obstoji spor glede obsega zapuščine in pravilno zaključilo, na podlagi podatkov v predmetnem spisu, da se tudi o upravljanju zapuščine ne moreta sporazumeti.

12. Postavitev začasnega skrbnika zapuščine sodišče ne more vezati na založitev predujma za njegove stroške. Takšen pogoj iz 131. člena ZD ne izhaja in sodišče tega od dedinj ni zahtevalo. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da dedinja ni seznanjena s tem, da bi sodišče pozvalo sodedinjo k založitvi stroškov.

13. Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče za začasno skrbnico pravilno imenovalo odvetnico Č. Č., za katero je ugotovilo, da ni povezana z nobeno od dedinj. Dedinja pritožbeno imenovanju odvetnice kot začasne skrbnice obrazloženo pritožbeno ne oporeka, temveč se zavzema, da bi sodišče za skrbnico zapuščine moralo imenovati dedinjo. Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodedinja A. A. imenovanju dedinje C. C. kot začasne skrbnice nasprotovala, saj je trdila, da jo popolnoma omejuje na vseh predmetih dedovanja in da je med njima prišlo celo do fizičnega obračuna. Ob tem pa tako tudi zaslišanje pritožnice o osebi začasnega skrbnika ne bi pripeljalo do drugačne odločitve, saj je zaupanje med dedinjama porušeno. Iz namena instituta skrbnika zapuščine namreč izhaja, da naj to nalogo opravlja oseba, ki bo vredna zaupanja in bo nepristransko zastopala vse dediče in njihove interese. V pritožbi ponovljeno zavzemanje pritožnice, da se jo postavi za začasno skrbnico zapuščine, je po obrazloženem neutemeljeno.

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijani VI. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

15. Dedinja A. A. skladno s prvim odstavkom 174. členom ZD sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1 V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da stranke na vsebino napotitvenega sklepa niso vezane (prim. npr. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 803/2007 z dne 25. 2. 2010).