Jedro

Prenos zemljišč davčnega dolžnika v družbeno lastnino ni pravna podlaga za denacionalizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 697/2001-9 z dne 15.5.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS). zavrnilo tožbo tožnic, s katero so izpodbijale odločbo tožene stranke z dne 21.12.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnic zoper odločbo Upravne enote R. z dne 16.8.2000, s katero je prvostopni organ zavrgel zahtevo tožnic za denacionalizacijo parcel, št. 234/12 in 234/14 k.o. S., do deleža 2/3. Po stališču sodišča prve stopnje je bila ugotovitev tožene stranke, da v obravnavanem primeru ni šlo za podržavljenje premoženja, kot ga opredeljuje ZDen in da za to ni bilo podlage za denacionalizacijo, pravilna. Iz nesporno ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku izhaja, da je bil oče tožnic davčni dolžnik. Iz listin v upravnih spisih in iz odločbe iz leta 1964 izhaja, da je njun oče izrabil možnost, ki jo je določala Uredba o prisilni izterjavi davkov in drugih proračunskih dohodkov in je za poplačilo svojih davčnih dolgov ponudil pristojnemu organu parceli, ki ju sedaj tožnici zahtevata v denacionalizaciji. Sodišče prve stopnje meni, da iz uredbe izhaja, da je bila ponudba zemljišča za plačilo davčnega dolga pravica posameznika, ne pa njegova obveznost, zato pri prehodu zemljišča iz zasebne lastnine v družbeno lastnino na tej podlagi ni mogoče govoriti o prisilnem podržavljenju, kot ga obravnava ZDen, in sicer ne glede na to, da je bil ta predpis sprejet pred uveljavitvijo ustave iz leta 1963. Prav tako ni šlo za zvijačno ravnanje organa, pač pa za odločitev z odločbo, ki je temeljila na veljavnem predpisu. Zato se je sodišče strinjalo s pravilno ugotovitvijo tožene stranke, da v 4. in 5. členu ZDen ni podlage za denacionalizacijo spornih parcel. Zato je sodišče zavrnilo tudi nadaljne tožbene ugovore po ugotavljanju vrednosti prejete odškodnine, ki naj ne bi presegla 30% vrednosti zemljišča. Zavrnilo je tudi sklicevanje tožnic na odločbo, s katero je bila denacionalizirana 1/3 predmetnih zemljišč takratnemu solastniku I.P., saj ta odločba ni predmet presoje sodišča v tem upravnem sporu.

Tožnici v pritožbi uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zemljišči s parc. št. 234/12 in 234/14 k.o. S. vrne v last in posest upravičencu B.P. do 2/3. Pritožbenemu sodišču pojasnjujeta, da sta bili zemljišči v solastništvu njunega očeta B.P. do 2/3 in njegovega brata I.P. do 1/3. Na podlagi odločbe Oddelka za finance SO R. z dne 16.4.1964 sta bili zemljišči sprejeti v družbeno lastnino, pri čemer je bil njunemu očetu poplačan davčni dolg v višini 30.663 din in izplačana razlika v višini 3.037 din, njegovemu bratu, ki ni imel davčnega dolga, pa so bila nakazana sredstva v višini 16.860 din. Z odločbo Občine R. iz leta 1994 je bila 1/3 spornih zemljišč denacionaliziranih v korist njunega strica I.P. Zato se jima zdi skrajno nepravično, da bi na podlagi istega predpisa njunemu očetu ne bila priznana denacionalizacija do 2/3 istih zemljišč. Menita, da določba 4. člena Zakona o denacionalizaciji vključuje tudi predpis, na podlagi katerega je bila izdana odločba iz leta 1964, na podlagi katere je premoženje njunega očeta prešlo v družbeno lastnino. Odločilnega pomena pa je tudi ugotovitev, da prejeta odškodnina za zemljišči ni presegla 30% vrednosti zemljišča. Njun oče v takratni situaciji ni imel nobene druge možnosti, kot da se odpove lastništvu zemljišča, iz česar izhaja, da je šlo za prisilno podržavljenje, saj ni imel vpliva na način ovrednotenje premoženja. Zato je bil oškodovan povsem enako kot tisti, katerim je bilo premoženje neodplačano podržavljeno na podlagi predpisov iz 3. člena Zakona o denacionalizaciji. Opozarjata tudi na način, kako je občina njunega očeta napeljala k temu, da se je odpovedal lastništvu parcel do 2/3. Ker je imel davčni dolg, je ponudil občini v odkup zemljišči. Ker občina oziroma Gozdno gospodarstvo B. nista bila zainteresirana za odkup gozda, sta mu svetovala, da naj podari zemljišči družbeni lastnini, da mu bo odpisan davčni dolg. Zato je podal na zapisnik izjavo o odstopu zemljišča v družbeno lastnino. Šlo je torej za podržavljenje in ne za odkup.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Oba upravna organa, kot tudi sodišče prve stopnje, ugotavljajo, da je bilo sporno premoženje sprejeto v družbeno lastnino zaradi neplačanih davčnih obveznosti očeta tožnic. Njegovo premoženje je prešlo v družbeno lastnino na podlagi odločbe upravnega organa, izdane na podlagi 60.a člena Uredbe o prisilni izterjavi davkov in drugih proračunskih dohodkov (Uradni list FLRJ, št. 33/53, 25/57 in 42/62), ki je uveljavila možnost poravnave zapadlega davčnega dolga s prenosom zemljišča davčnega dolžnika v družbeno lastnino. Pravilno je stališče upravnih organov in sodišča prve stopnje, da prehod spornih zemljišč v družbeno lastnino ni bil opravljen na prisilni način, pač pa na pobudo očeta tožnic. Pogoj za uporabo določbe 4. člena Zakona o denacionalizaciji, po kateri so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, pa je, da je tak "drug predpis" bil sprejet oziroma izdan z namenom prisilnega sistemskega podržavljenja zasebne lastnine. Pojem drug predpis, je treba razlagati restriktivno in v skladu z namenom Zakona o denacionalizaciji (ZDen), izraženim v 1. členu tega zakona, po katerem zakon ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembi ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v zakonu.

Sporno premoženje pa očetu tožnic ni bilo podržavljeno na podlagi predpisa te vrste, saj med takšne predpise ni mogoče šteti davčnih predpisov. Sporno premoženje tudi ni bilo podržavljeno z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova, saj iz podatkov spisa izhaja, da je sporno premoženje prešlo v družbeno lastnino na podlagi odločbe upravnega organa. Glede na navedeno za vrnitev spornega premoženja v določbah ZDen ni podlage, saj iz njih ne izhaja, da bi poravnava davčnega dolga s prenosom zemljišč davčnega dolžnika v družbeno lastnino bila predvidena kot pravna podlaga za denacionalizacijo. Zahtevek za vrnitev tega premoženja je bil tako utemeljeno zavržen, tožba pa pravilno zavrnjena.

Na pritožbene trditve (o denacionalizaciji 1/3 spornih zemljišč), ki sta jih tožnici podali že v tožbi, je ustrezno odgovorilo že sodišče prve stopnje in se z razlogi za zavrnitev pritožbeno sodišče strinja ter jih prevzema kot svoje razloge za zavrnitev istih ugovorov v pritožbi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.