Jedro

Sodišče ne more upoštevati tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na nujno prisotnost odvetnika v postopku preiskave, ki bi lahko konstruktivno pripomogel k zbiranju dokazov, na podlagi česar se nato državni tožilec odloči, ali bo vložil obtožnico ali ne. Kot izhaja iz listin v upravnem spisu, v spornem primeru ne gre za zapleteno dejansko stanje, niti za zapletena pravna vprašanja. Sodišče tudi ni našlo razlogov, na podlagi katerih bi lahko utemeljeno dvomilo o tožničini zmožnosti za obrambo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč A.A. (tožnice v tem sporu), zaradi postopka preiskave, ki je v teku pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. I Kpr 11277/2015, kot neutemeljena zavrne. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnica v prošnji navedla, da je zoper njo uveden kazenski postopek zaradi kaznivega neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami in prosi za zastopanje v preiskavi. Tožena stranka razlaga določbe prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da sodišče presoja okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, da ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

2. Iz spisa I Kpr 11277/2015 izhaja, da je vložena zahteva za opravo preiskave zoper B.B. zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in zoper prosilko zaradi pomoči pri kaznivem dejanju neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, v zvezi s členom 38. KZ-1. 3. V nadaljevanju tožena stranka navaja dejansko stanje tega kaznivega dejanja, ki izhaja iz predkazenskega postopka in preiskovalnih dejanj (I Kpd 4786/2014), Zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča z dne 18. 10. 2014 in 20. 10. 2014, najemne pogodbe, ftc. računov za elektriko, poročili o preiskavi Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 6. 11. 2014 in 11. 11. 2014, pridruženih spisov I Kpd 43776/2014 in I Kpd 43786/2014, Zapisnika o zavarovanju in preiskavi elektronskih naprav z priloženimi zgoščenkami in zaseženih predmetov, vodenih pod številko Kcd 5014/2014. 4. Prosilka za brezplačno pravno pomoč je v predkazenskem postopku dejala, da ni vedela, da B.B. goji prepovedano drogo, v preiskavi pa se ni želela zagovarjati.

5. V obrazložitvi odločitve tožena stranka navaja, da je pričakovanje prosilke v predmetni preiskovalni zadevi nerazumno. Navaja, da se kazenski postopek po določbi 167. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) začne, ko je podan utemeljen som storitve kaznivega dejanja. Verjetnost obstoja kaznivega dejanja pa je podana, ker to izhaja iz prilog v kazenski ovadbi. Navaja sklep Vrhovnega sodišča II Kp 31955/2013, ki razlaga namen uvedbe preiskave. Sklicuje se tudi na sodbo XI Ips 39/2009, iz katerega izhaja, da utemeljen sum pomeni, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, s tem pa se ne krši domneve nedolžnosti. Če bo vložena obtožnica zaradi tega kaznivega dejanja, bo prosilki sodišče postavilo zagovornika po uradni dolžnosti v skladu s tretjim odstavkom 70. člena ZKP, če bi bilo zaradi postopka vzdrževanje prosilke in družinskih članov ogroženo. Ker prosilka ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena ZBPP, je tožena stranka njeno prošnjo kot neutemeljeno zavrnila.

6. Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je obrazložitev nepravilna, ker ne drži, da se tožnica v preiskavi ni zagovarjala, ampak je zaprosila za preložitev zaslišanja do dodelitve odvetnika. Če se ne bi zagovarjala, bi zoper njo že bil izdan sklep o uvedbi preiskave. Tožena stranka je popolnoma prevzela sodno funkcijo preiskovalnega sodnika. Niti preiskovalni sodnik ne more in ne sme odločati o obstoju utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja pri osumljencu. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je sodišče že ugotovilo, da je tožnica utemeljeno sumljiva storitve kaznivega dejanja, kar ne drži, glede na to, da sklep o uvedbi preiskave še ni bil izdan. S tem, ko je tožena stranka bistvene listine povsem predrugačila, je storila bistveno kršitev pravil postopka.

7. Sklepi, ki jih tožena stranka citira v odločbi, nimajo nobene zveze s predmetnim postopkom, saj se sklep, na katerega se sklicuje odločba, očitno nanaša na odločitev o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za uvedbo preiskave. Tožena stranka niti ne pove, zakaj bi bilo tožničino pričakovanje nerazumno, niti katere so tiste okoliščine, na podlagi katerih organ sklepa, da je tožnica utemeljeno sumljiva očitanega ji kaznivega dejanja. Ker lahko sodišče v kazenskem postopku opira svoje odločitev tudi na dokaze, zbrane med postopkom preiskave, ni jasno, zakaj je prvostopenjski organ izničil vlogo odvetnika v postopku preiskave. Odvetnikovo sodelovanje lahko pripelje do rezultata, ki se kaže v nevložitvi obtožnice ali ustavitvi postopka preiskave. Razlogovanje, da je odvetnik v preiskavi nepotreben, je najmanj žaljivo in nerazumno, nakazuje pa tudi na nepoznavanje kazenskega postopka. Tožnica predlaga, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se ugodi tožničini prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči in da se ji določi odvetnik C.C. v ... Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe prve stopnje brezobrestno, od takrat z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva poteka paricijskega roka do plačila. Podredno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Predlaga tudi, da jo sodišče zaradi slabega premoženjskega stanja oprosti plačila sodnih taks.

8. Tožba ni utemeljena.

9. ZBPP določa pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, med katerimi so subjektivni pogoji, ki so vezani na stranko in ki določajo njej finančno premoženjski položaj, ki se v tem postopku ni presojal, glede na to, da je tožena stranka odobritev brezplačne pravne pomoči prosilki (tožnici v tem postopku) zavrnila že zaradi tega, ker ni bil izpolnjen objektivni pogoj, ki ga določa 24. člen tega zakona. Navedena zakonska določba namreč določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da ima prosilec v zadevi verjetni izgled za uspeh in da je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena, ki pa posredno vsebuje interes pravičnosti, ki v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, kot tudi pravilno razlaga tožena stranka določa, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Gre za to, da se mora obdolženemu zagotoviti pošten postopek, ali je ta zagotovljen z dodelitvijo zagovornika ali ne, pa je odvisno od vsakega posameznega primera.

10. Ne glede na to, da v obravnavani zadevi tožena stranka res ni dosledno obrazložila svoje odločitve, na kar opozarja tudi tožnica, pa so dejstva glede na osebnost same obdolženke, težo kaznivega dejanja in obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge določene okoliščine takšne, da ne kažejo na to, da tega poštenega postopka brez dodelitve zagovornika ne bi bilo. To še posebej velja ob upoštevanju 3. člena ZKP, ki določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zakonitost postopka določa sam ZKP, pa tudi sicer ne gre za neko tako zapleteno dejansko in pravno stanje, da tožnica sama ne bi razumela česa je obdolžena, pa tudi ne bi mogla podati svojega zagovora in odgovarjati (če ne bo izkoristila pravne možnosti, da se ne bo zagovarjala) na posamezna vprašanja. Obravnavanje tožene stranke terja tudi načelo pravičnosti, ki je, kot že navedeno, obseženo v določbi 24. člena ZBPP. Sodišče ne more upoštevati tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na nujno prisotnost odvetnika v postopku preiskave, ki bi lahko konstruktivno pripomogel k zbiranju dokazov, na podlagi česar se šele nato ODT odloči, ali bo vložil obtožnico ali ne. Kot izhaja iz listin v upravnem spisu, v spornem primeru ne gre za zapleteno dejansko stanje, niti za zapletena pravna vprašanja. Tudi okoliščina, da je sodišče sicer nepravilno navedlo, da se tožnica v postopku preiskave ni hotela zagovarjati, temveč je svoj zagovor preložila zaradi odločitve sodišča o postavitvi odvetnika, na drugačno odločitev ne vpliva. Sodišče tudi ni našlo razlogov, na podlagi katerih bi lahko utemeljeno dvomilo o tožničini zmožnosti za obrambo. Ker je v kazenskem postopku, tudi preiskavi sodišče vezano na splošna načela kazenskega postopka (načelo materialne resnice, domneva nedolžnosti), kar pomeni, da v spornem primeru, v tej fazi kazenskega postopka, ni izpolnjen objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP, da bi se tožnici lahko dodelila brezplačna pravna pomoč.

11. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.

12. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.