Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obsojenec vendarle ni osebnostno urejen do take mere, da bi mu bilo mogoče zaupati tako, da predlaganega načina prestajanja kazni zapora ne bi zlorabil. Obsojencu je bila za kaznivo dejanje davčne zatajitve (četrti v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1) najprej izrečena pogojna obsodba, v kateri je obdolžencu določilo posebni pogoj, da Republiki Sloveniji v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe povrne znesek 112.000,00 EUR. Ničesar iz obveznosti obsojenec ni plačal. Tako sodišče prve stopnje kot tudi druge stopnje pa sta ugotovili, da je neizpolnitev posebnega pogoja izključno posledica obsojenčeve krivde. Kljub temu, da je bil obsojencu rok za izpolnitev posebnega pogoja podaljšan za skoraj osem mesecev, ni plačal niti minimalnega zneska ali vsaj izkazal pripravljenost poravnati škodo. Zato z nadomestitvijo obsojencu izrečene kazni zapora z vikend zaporom ne bi bil dosežen namen kaznovanja. Pritožba še zanemari, da obsojenec ne plačuje preživnine za sina, saj je bil 1. 3. 2016 obsojen za kaznivo dejanje neplačevanja preživnine. Sodišče je torej s to sodbo ugotovilo, da obsojenec preživnine zavestno ni plačal, kljub svojim pridobitnim zmožnostim. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je izrek zaporne kazni posledica izvrševanja kaznivih dejanj, pri čemer ima prestajanje kazni zapora že po svoji naravi vselej za posledico tudi spremembo v socialnem in materialnem položaju osebe, ki zapor prestaja in skrb za otroke in starše, kar izpostavlja pooblaščenec obsojenca, ob vsem že navedenem ne more biti razlog za nadomestitev kazni na način, kot je to predlagal obsojenec.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca obsojenca D. J. K. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati na 30,00 EUR odmerjeno sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog obsojenca z dne 2. 8. 2016, v katerem je predlagal, da se mu izrečena kazen zapora nadomesti z zaporom ob koncu tedna (vikend zapor).

2. Proti takemu sklepu se pritožuje obsojenčev pooblaščenec zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prav kršitve kazenskega zakona). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter ugodi predlogu obsojenca za nadomestitev kazni zapora z vikend zaporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ne da bi navedla, v katerem vprašanju iz 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naj bi sodišče prve stopnje kazenski zakon prekršilo. Iz vsebine obrazložitve pritožbe pa izhaja, da pritožba uveljavlja ta pritožbeni razlog v posledici zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj graja sodišče prve stopnje, da je okoliščine, ki so pogoj za spremembo kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, zmotno ugotovilo. Taka kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon je namreč kršen le, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon nepravilno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. Kršitve kazenskega zakona pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu ni našlo.

5. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svojem sklepu tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da niso podani pogoji, določeni v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, da bi obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej delal ali se izobraževal in prebival doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopnega sklepa kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obsojenčevega pooblaščenca pa še dodaja:

6. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, s katero se pritožnik ne strinja. Prepričati skuša, da obsojenec izpolnjuje pogoje za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, saj je osebnostno toliko urejen, da bi mu bilo mogoče zaupati, da takšnega načina prestajanja kazni ne bi zlorabil. Obsojenec je v spis vložil pogodbo o zaposlitvi, iz katere izhaja, da bi lahko z delom v času prestajanja kazni zapora skrbel zase, za svojo družino in starše. V pritožbi je še pojasnil, zakaj ni mogel obsojenec poplačati svojih obveznosti iz kazenskega postopka in graja sodišče prve stopnje, ki je neutemeljeno ponovno štelo to okoliščino kot obteževalno, čeprav jo je že upoštevalo ob izreku zaporne kazni. Poudarja še v pritožbi okoliščine o njegovem obnašanju po storitvi kaznivega dejanja.

7. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se pritožbeno sodišče ne strinja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obsojenec vendarle ni osebnostno urejen do take mere, da bi mu bilo mogoče zaupati tako, da predlaganega načina prestajanja kazni zapora ne bi zlorabil. Obsojencu je bila za kaznivo dejanje davčne zatajitve (četrti v zvezi s prvim odstavkom 249. člena Kazenskega zakonika - KZ-1) najprej izrečena pogojna obsodba, v kateri je obdolžencu določilo posebni pogoj, da Republiki Sloveniji v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe povrne znesek 112.000,00 EUR. Ničesar iz obveznosti obsojenec ni plačal. Tako sodišče prve stopnje kot tudi druge stopnje pa sta ugotovili, da je neizpolnitev posebnega pogoja izključno posledica obsojenčeve krivde. Kljub temu, da je bil obsojencu rok za izpolnitev posebnega pogoja podaljšan za skoraj osem mesecev, ni plačal niti minimalnega zneska ali vsaj izkazal pripravljenost poravnati škodo. Zato z nadomestitvijo obsojencu izrečene kazni zapora z vikend zaporom ne bi bil dosežen namen kaznovanja. Pritožba še zanemari, da obsojenec ne plačuje preživnine za sina, saj je bil 1. 3. 2016 obsojen za kaznivo dejanje neplačevanja preživnine. Sodišče je torej s to sodbo ugotovilo, da obsojenec preživnine zavestno ni plačal, kljub svojim pridobitnim zmožnostim. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je izrek zaporne kazni posledica izvrševanja kaznivih dejanj, pri čemer ima prestajanje kazni zapora že po svoji naravi vselej za posledico tudi spremembo v socialnem in materialnem položaju osebe, ki zapor prestaja in skrb za otroke in starše, kar izpostavlja pooblaščenec obsojenca, ob vsem že navedenem ne more biti razlog za nadomestitev kazni na način, kot je to predlagal obsojenec.

8. Pritožbeno sodišče se zato strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da obsojenec ni vreden zaupanja do take mere, da takega načina prestajanja kazni zapora ne bi zlorabil (prvi odstavek 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij - ZIKS-1).

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

10. Odločba o obveznosti plačila sodnih taks kot stroška pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter Zakona o sodnih taksah - ZST-1, sodna taksa pa je bila odmerjena po tarifni številki 74013 Taksne tarife.