Jedro

Iz določb ZKZ ne izhaja, da bi morali predkupni upravičenci pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije predkupno pravico uveljavljati že v izjavi o sprejemu ponudbe. Odločba, s katero je ugotovljeno, da je fizična oseba kmet v smislu ZKZ, je deklarativna odločba, ki pravno učinkuje ex tunc, od tedaj, ko so nastala dejstva, ki so po zakonu pomembna za nastanek (ugotovljenega) pravnega stanja (statusa kmeta).

Izrek

Tožba se ugodi in se odpravita odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, šifra: ... z dne 24. 8. 2006 in odločba Upravne enote A., šifra: ... z dne 17. 3. 2006 ter se zadeva vrne tej upravni enoti v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 344,336 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi za primer zamude, v 15 dneh od dne, ko bo prejela to sodbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Upravne enote A., šifra: ... z dne 17. 3. 2006, s katero je le-ta odobrila prodajno pogodbo, ki so jo 7. 2. 2006 sklenili A.A. in B.B. kot prodajalki ter C.C. kot kupec za zemljišča, pripisana pri vlož. št. 68 k.o. B. in sicer parc. št.: 448/1, 448/2, 637/2, 637/3, 640/1, 640/2, 641/1 in 641/2. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je v obravnavani zadevi promet s kmetijskimi zemljišči potekal, tako kot določa ZKZ – UPB 1. Ponudba za prodajo zemljišč je bila izobešena na oglasni deski, izjavi o sprejemu ponudbe sta podala tožnik, ki je predkupno pravico kot drug kmet uveljavljal že ob sprejemu ponudbe, in kupec C.C., ki je predkupno pravico kot drug kmet uveljavljal v teku postopka za odobritev pravnega posla. Tožena stranka dalje navaja, da je prvostopni organ pred odločitvijo v zadevi ugotovil vsa dejstva in okoliščine, relevantne za odločitev. Kot pravilni pritrjuje ugotovitvi prvostopnega organa, da sta oba sprejemnika ponudbe izkazala status kmeta. Tožena stranka navaja, da je odločba, izdana na podlagi 24. člena ZKZ o tem, da fizična oseba šteje za kmeta, deklaratorna in nima konstitutivnega učinka; glede na to je po oceni tožene stranke prvostopni organ pravilno zaključil, da je C.C., ki je sicer predložil odločbo o statusu kmeta z dne 20. 1. 2006, ob sprejemu ponudbe bil kmet. Prvostopni organ je tudi pravilno zaključil, na podlagi v postopku izvedenih dokazov, da tožniku kmetijska dejavnost ne pomeni edinega vira preživljanja, saj je zaposlen in mu nekmetijska dejavnost pomeni večji vir dohodka, za kupca C.C. pa, da mu predstavlja kmetijska dejavnost edino in glavno dejavnost in da kmetijska zemljišča tudi sam obdeluje; pri tem je tudi pravilno zavrnil navedbo tožnika, da C.C. živi v C., kajti C.C. je začasno prijavljen na lokaciji, kjer se nahajajo predmetna zemljišča, v ... vasi št. ..., D.. Ker sta oba sprejemnika ponudbe izpolnjevala kriterije za priznanje predkupnega upravičenca iz 4. točke 1. odstavka 23. člena ZKZ – UPB 1, je glede na 1. točko 2. odstavka 23. člena ZKZ – UPB 1 prvostopni organ po presoji tožene stranke pravilno zaključil, da ima prednostno pravico tisti sprejemnik ponudbe, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost, to pa je kupec C.C.. Tožena stranka je pritožbene navedbe tožnika ocenila kot neutemeljene, ter presodila, da je prvostopni organ v ugotovitvenem postopku pravilno ocenil vse dokaze ter ob pravilni ugotovitvi relevantnih dejstev pravilno odločil o odobritvi pravnega posla.

Tožnik v tožbi navaja, da je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe nepravilno uporabljeno materialno pravo; določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih so bile nepravilno uporabljene, Obligacijski zakonik (OZ) pa pri odločanju sploh ni bil uporabljen. Tožnik navaja, da je v roku, v katerem je bila na oglasni deski izobešena ponudba za prodajo predmetnih kmetijskih zemljišč, podal izjavo o sprejemu ponudbe, v kateri je uveljavljal prednostno pravico pri nakupu kmetije kot drug kmet. Izjavo o sprejemu ponudbe je podal tudi kupec C.C., vendar ne kot prednostni upravičenec, pač pa kot drug občan v smislu zadnjega odstavka 23. člena ZKZ. Ta dejstva izhajajo iz podatkov upravnega spisa. V času veljavnosti ponudbe C.C. svoje izjave o sprejemu ponudbe ni spreminjal ali dopolnjeval v smislu uveljavljanja kakršnekoli oblike predkupne pravice. Po določbah 23. člena ZKZ pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije uveljavljajo predkupni upravičenci predkupno pravico po v zakonu določenem vrstnem redu. Zakonska določba je jasna in nalaga morebitnim predkupnim upravičencem dolžnost uveljavljanja predkupne pravice, če jo hočejo izkoristiti. Kdor predkupne pravice v roku veljavnosti ponudbe iz 20. in 21. člena ZKZ ne uveljavlja, takšno predkupno pravico izgubi ter v takem primeru lahko nastopa le kot interesent za nakup zemljišča v smislu 4. odstavka 23. člena ZKZ, ki pa je do nakupa upravičen le v primeru, če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice. Dolžnost uveljavljanja predkupne pravice kot predkupni upravičenec predkupnemu upravičencu nalaga tudi določba 508. člena v zvezi s 513. členom OZ, po katerem mora predkupni upravičenec, če hoče izkoristiti predkupno pravico, prodajalcu to, da izkorišča predkupno pravico, v 30-dnevnem roku tudi sporočiti. Te zakonske določbe upravni organ pri odločanju ni upošteval. Tožena stranka v izpodbijani odločbi do tega pravnega vprašanja ni zavzela stališča, tako da sploh nima razlogov, zaradi česar se je v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Iz navedenih razlogov C.C. ni mogoče upoštevati kot predkupnega upravičenca, saj v veljavnih rokih ni uveljavljal predkupne pravice, tožnik je predkupno pravico pravočasno uveljavljal ter ima zato prednost nakupa pred C.C.. Ker tega upravna organa pri odločanju nista upoštevala, sta njuni odločbi nezakoniti, poleg tega pa tudi dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, iz ugotovljenih dejstev pa je bil tudi napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Izpodbijana odločba se opira na dejstvo, da je C.C. kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni glavno dejavnost in pravni zaključek, da je C.C. prednostni upravičenec pred tožnikom. Tožnik je tako stališče upravnega organa grajal kot nepravilno že v upravnem postopku na prvi stopnji v svoji vlogi z dne 27. 2. 2006, pa tudi v pritožbi zoper prvostopno odločbo ter je zatrjeval, da C.C. v tem upravnem postopku ni mogoče priznati statusa kmeta, ker za to ne izpolnjuje zakonskih pogojev. V postopku, v katerem je C.C. pridobil odločbo o priznanju statusa kmeta in sicer izključno za potrebe predmetnega upravnega postopka, kajti vlogo za ugotovitev statusa kmeta je vložil že po poteku veljavnosti ponudbe in sicer 13. 1. 2006, tožnik ni imel možnosti sodelovanja in opozarjanja na nepravilnosti in pomanjkljivosti v postopku, zato je na nepravilnosti opozoril v upravnem postopku odobritve pravnega posla, v katerem je bil stranka in je zahteval preverjanje pogojev za C.C. glede vprašanja, ali izpolnjuje pogoje za status kmeta ali ne, v smislu 6. odstavka 24. člena ZKZ. Prvostopni organ predlogom tožnika ni sledil in ni preverjal, ali C.C. dejansko izpolnjuje pogoje za status kmeta, pač pa se je oprl na odločbo, ki ni odraz resničnega dejanskega stanja, tožena stranka pa je temu stališču sledila brez ustrezne utemeljitve. Odločba, s katero je bilo odločeno, da se C.C. šteje za kmeta, se glede izpolnjevanja pogojev po 3. odstavku 24. člena ZKZ sklicuje tudi na 2. odstavek 111. člena ZKZ, takšna utemeljitev pa je nepravilna, saj se ta določba, umeščena med prehodne in končne odločbe zakona, nanaša le na primere postopka preverjanja pogojev kmeta po sedanjem zakonu, v smislu ustrezne izobrazbe, če nastane dvom o tem, ali je fizična oseba, ki se je štela za kmeta po prejšnjih predpisih, kmet tudi po sedaj veljavnem zakonu. C.C. pa ni sprožil postopka v smislu 1. odstavka 111. člena ZKZ, pač pa postopek v smislu 24. člena ZKZ, zaradi česar bi upravni organ tudi mogel odločati le na podlagi 24. člena ZKZ. S tem, ko je upravni organ C.C. izdal odločbo o priznanju statusa kmeta na podlagi pogojev iz 2. odstavka 111. člena ZKZ, je nepravilno uporabil določbe ZKZ, konkretno 24. člena. C.C. tako ne izpolnjuje pogojev za kmeta po 24. členu ZKZ, kar bi moralo biti v postopku ugotovljeno, če bi bil pravilno uporabljen materialni predpis in pravilno ugotovljeno dejansko stanje, kar je tožnik v teku upravnega postopka izrecno uveljavljal. Izpodbijana odločba je tako nepravilna tudi zato, ker temelji na drugi odločbi, v kateri je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. C.C. pa tudi sicer ne izpolnjuje ostalih pogojev za kmeta; sam osebno ne poseduje nobenih kmetijskih zemljišč, z osebnim delom pa sam tudi ne obdeluje in tudi ni obdeloval nobenih kmetijskih zemljišč. Da C.C. ne obdeluje nobenih kmetijskih zemljišč in ne ustvarja nobenega dohodka iz kmetije, dokazuje tudi potrdilo davčnega organa z dne 24. 2. 2006, ki ga je pridobil upravni organ in iz katerega izhaja, da C.C. nima nobenih dohodkov. Če bi kmetijska zemljišča obdeloval in bi mu kmetijska dejavnost pomenila glavno dejavnost, bi dohodke imel, kar prepričljivo potrjuje tožnikova trditev, da C.C. kmetijskih zemljišč ne obdeluje in mu kmetijska dejavnost ne pomeni nobene dejavnosti. Tudi iz teh razlogov C.C. ni mogoče šteti za predkupnega upravičenca v postopku odobritve pravnega posla. C.C. tudi z ničemer ni izkazal svojih trditev, kolikšen dohodek naj bi v bodoče ustvarjal s sadjarstvom ter upravni organ temu ne bi mogel slepo slediti. Poleg tega pa je glede izpolnjevanja pogojev za odobritev pravnega posla pomembno stanje, kakršno je bilo v času veljavnosti ponudbe, česar pa izpodbijana odločba tudi ne upošteva. C.C. v času podaje izjave o sprejemu ponudbe ni izpolnjeval pogojev za status kmeta, saj nima lastne zemlje, nobene zemlje sam ne obdeluje, zato mu kmetijska dejavnost ne prestavlja nobene dejavnosti in nobenega dohodka, s potrebno stopnjo verjetnosti pa tudi ni izkazal, da se bo v bodoče ukvarjal s kmetijstvom. Če mu je bil status kmeta priznan na podlagi bodočih pričakovanj glede dohodka v smislu 4. alinee 1. odstavka 24. člena ZKZ, kot bi izhajalo iz odločbe z dne 20. 1. 2006, pa takšna podelitev statusa kmeta ne more imeti učinkov za nazaj. Glede na nesporno dejstvo, da je bila vloga za priznanje statusa kmeta vložena že po izteku veljavnosti ponudbe. Ugotovitvena odločba glede priznanja statusa kmeta ima lahko učinek za nazaj le v primeru, če se ugotovi, da je določena oseba že v obdobju pred izdajo odločbe izpolnjevala predpisane zakonske pogoje, kar pa za C.C. ni izkazano. Drugačni zaključki prvostopnega organa in tožene stranke so posledica zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe določb ZKZ. Zato C.C. po mnenju tožnika v tem postopku ni mogoče šteti za kmeta in tudi ne kot predkupnega upravičenca, tudi če bi predkupno pravico uveljavljal pravilno in pravočasno. Bistvena kršitev pravil postopka pa je podana tudi za to, ker se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, saj v določenem delu nima razlogov za odločitev ter tudi ne odgovarja na pritožbene navedbe tožeče stranke. Odločba nima razlogov o tem, kolikšen dohodek in od česa ustvarja C.C. s kmetijsko dejavnostjo, če iz potrdila davčnega organa izhaja, da ni imel nobenih dohodkov. Odločba tudi nima razlogov glede ugovorov tožeče stranke, da tudi mati C.C. kot lastnica zemljišč sama ne obdeluje svojih zemljišč, pač pa jih je vse oddala v zakup in obdelavo kmetu D.D. iz E., ki jih obdeluje za lastne namene in potrebe. Tožnik dalje navaja, da je po preteku 30-dnevnega roka prodajalki pozval na sklenitev prodajne pogodbe za zemljišča iz njune pogodbe, vendar sta prodajalki sklenitev pogodbe odklonili, zaradi česar je tožeča stranka na sklenitev prodajne pogodbe vložila tožbo na Okrožnem sodišču v F., ki je v teku pod opr. št. .... Po mnenju tožeče stranke dajejo podatki postopka zanesljivo podlago za ugotovitev, da C.C. ni na zakonit način in pravočasno, v skladu z zakonom, v 30-dnevnem roku, uveljavljal statusa predkupnega upravičenca za nakup kmetijskega zemljišča, zaradi česar se mu v upravnem postopku takšnega statusa predkupnega upravičenca ni moglo priznati. Zato prodajne pogodbe, ki jo je sklenil C.C., brez statusa prednostnega upravičenca ni bilo mogoče odobriti, saj se je za nakup javil tudi tožnik kot prednostni upravičenec, ki je prednostno pravico v skladu z veljavnimi zakonskimi določbami tudi pravilno in pravočasno uveljavljal. Zato tožeča stranka sodišču predlaga, da ob odpravi izpodbijanega upravnega akta s sodbo odloči o stvari. Če bo sodišče smatralo, da za tak predlog ni podlage, podrejeno tožeča stranka predlaga odpravo upravnih aktov obeh stopenj in vrnitev zadeve v ponovni postopek. Tožnik zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude.

V dopolnitvi tožbe, ki jo je tožnik vložil 4. 10. 2006, pa navaja, da je v okviru zadeve opr. št. P 63/2006 Okrožnega sodišča v F., dne 2. 10. 2006 prejel vlogo C.C., v kateri le-ta navaja, da je kupil 10 ovac, ki jih namerava rediti in da potrebuje kupljene površine za pridobitev krme, kar kaže na to, da je bil program ureditve kmetije izdelan fiktivno in ne z namenom prikaza pridobitve potrebne višine dohodka od kmetijskega dejavnosti, torej z namenom, da se zavede upravni organ pri izdaji odločbe o ugotovitvi pogojev za priznanje statusa kmeta. Glede na to C.C. ni mogoče šteti za kmeta v smislu 24. člena ZKZ. Tožnik predlaga, da se ga o okoliščinah, navedenih v vlogi, kot tudi o vseh okoliščinah, navedenih v tožbi, zasliši kot stranko in predlaga, da se zaradi ugotovitve vseh dejstev v predmetni zadevi opravi glavna obravnava. V tožbi tožnik v dokazne namene predlaga vpogled v spisno dokumentacijo upravnih spisov ter spis Okrožnega sodišča v F. opr. št. ..., v dopolnitvi tožbe pa dodatno še vpogled v vlogo iz zadeve opr. št. ... z dne 18. 9. 2006, in zaslišanje tožnika.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem postopku.

Prodajalka A.A. in kupec C.C. pa sta na tožbo odgovorila s skupno vlogo, v kateri prerekata tožbene navedbe ter navajata, da določba 1. odstavka 21. člena ZKZ ne zahteva, da se hkrati z izjavo o sprejemu ponudbe uveljavlja tudi predkupna pravica. Tožnik se tudi ne bi mogel sklicevati na uporabo OZ v tem postopku. Stranki prerekata tudi vse tožbene navedbe, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogojev tožnika za priznanje statusa kmeta. Dodajata, da je odločba o podelitvi statusa kmeta ugotovitvena in ne konstitutivna in nima oblikovalnega značaja, kar pomeni, da je bil C.C. tudi že v času oddaje ponudbe kmet. Prav tako so neupoštevne navedbe, da upravni organ ni preverjal pogojev C.C. za status kmeta; vprašanje statusa kmeta je za postopek odobritve prodajne pogodbe predhodno vprašanje, ki ga je pred izdajo izpodbijane odločbe o odobritvi prodajne pogodbe rešil pristojni upravni organ. Ta odločba pa je dokončna in pravnomočna, zato je tožeča stranka v tem postopku ne more izpodbijati. Potekel je tudi pritožbeni rok. Napačno je sklicevanje tožeče stranke, da je upravni organ nepravilno uporabil določbo 111. člena ZKZ, saj to na odločitev priznanja statusa kmeta ne more vplivati. Neresnične, pa tudi nedokazane so trditve o tem, da naj bi mati C.C. svoja kmetijska zemljišča oddala v najem kmetu D.D., kajti ta zemljišča že dlje časa obdeluje sin C.C. in se od kmetovanja z njimi tudi preživlja. Tudi tožnik pa ni izkazal statusa kmeta, pač pa se je v postopku le skliceval na odločbo iz leta 1989, pri tem pa je zamolčal, da se dejansko preživlja le iz prihodkov, ki jih pridobi z izvajanjem obrtne dejavnosti. C.C. navaja, da stalno prebiva v vasi, v kateri so predmetne nepremičnine, medtem ko tožnik prebiva v drugem kraju, kjer opravlja svojo obrtno dejavnost, zemljišča, ki jih ima v lasti, pa obdelujejo druge osebe. Stranki se sklicujeta na dokaze, predlagane in izvedene v upravnem postopku, ter predlagata, naj se po potrebi dokazi izvedejo na glavni obravnavi, kjer naj se zaslišita tudi obe stranki. Predlagata zavrnitev tožbe in zahtevata povrnitev stroškov postopka v višini sodnih taks.

Tožnik v naknadni pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2007 odgovarja na navedbe strank z interesom. Tožnik navedbe strank z interesom prereka ter vztraja pri povedanem.

Na navedbe tožnika je odgovorila stranka z interesom C.C.. Tožnikove navedbe prereka in sodišču pošilja dokaz o tem, da je sprejem ponudbe poslal tako upravni enoti kot obema prodajalkama.

V naknadni pripravljalni vlogi tožnik navaja, da potrdilo pošte o oddaji pošiljke ni izpolnitev pogojev iz 21. člena ZKZ ter da je zaradi tega šteti, da stranka C.C. ni ravnal v skladu z zakonom.

V naknadni pripravljalni vlogi stranka z interesom ponovno prereka tožnikove navedbe.

Tožba je utemeljena.

ZKZ (Uradni list RS, št. 55/03, ZKZ – UPB 1) v 2. odstavku 19. člena določa pravna dejstva, ob katerih pravnega posla za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije ni mogoče odobriti: (1) če niso izpolnjeni pogoji iz 18. člena tega zakona, (2) če promet ni potekal po postopku in na način, določen s tem zakonom, (3) če ni upoštevan prednostni vrstni red kupcev po 23. členu tega zakona in (4) če bi se s prometom fizično delile parcele zemljišča, ki je bilo urejeno s komasacijo.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopni organ pravilno zaključil, da je bil pri nakupu upoštevan prednostni vrstni red kupcev po 23. členu ZKZ. Po mnenju tožnika mora tisti, ki poda pisno izjavo o sprejemu ponudbe, že v sami izjavi navesti, da ponudbo sprejema kot predkupni upravičenec, ter se na to okoliščino naknadno, šele v postopku za odobritev pravnega posla, kot je to storil C.C., s katerim kot kupcem sta prodajalki sklenili predmetno kupno pogodbo, ne more sklicevati. Poleg tega pa po mnenju tožnika prvostopni organ tudi ne bi mogel šteti, da je C.C. kmet, ker naj bi dejstva, na podlagi katerih je bila izdana odločba, da šteje za kmeta, bila nepravilno ugotovljena, nepravilno pa naj bi prvostopni organ tudi zaključil, da C.C. kmetijska dejavnost pomeni edino in glavno dejavnost. ZKZ v 21. členu določa, da mora vsakdo, ki želi kupiti naprodaj dano kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo pošlje priporočeno s povratnico prodajalcu in upravni enoti ali neposredno vloži na upravni enoti; upravna enota po preteku roka za sprejem ponudbe obvesti vse sprejemnike ponudbe in prodajalca priporočeno s povratnico o tem, kdo je sprejel ponudbo v roku za sprejem ponudbe, ki je določen v 4. odstavku 20. člena ZKZ. Po mnenju sodišča navedenih določb ni mogoče razlagati, da od sprejemnika ponudbe terjajo, da že v sami izjavi o sprejemu ponudbe uveljavlja predkupno pravico pri nakupu; iz zakonske določbe eksplicitno ne izhaja, da bi bila sestavni del izjave o sprejemu ponudbe tudi izjava o uveljavljanju predkupne pravice, pa tudi implicitno določene take zahteve sodišče v tej zakonski določbi ne najde. Tudi razlaga določb 21. člena ZKZ v povezavi s 23. členom ZKZ (o predkupnih upravičencih) po mnenju sodišča ne daje podlage za drugačen rezultat razlage, saj prav tako ne predpisuje načina uveljavljanja predkupne pravice. Na drugačno stališče sodišča pa tudi ne morejo vplivati okoliščine obravnavanega primera, da obrazec, na kakršnem sta tožnik in C.C. podala izjavi o sprejemu ponudbe, vsebuje tudi rubriko za vpis uveljavljanja predkupne pravice, kajti obrazec ni obvezen, saj ni predpisan.

Pritrjuje pa sodišče tožniku, da dejstva, na podlagi katerih sprejemnik ponudbe uveljavlja predkupno pravico (ter jih v vsakem primeru, če so sporna, mora izkazati šele v postopku za odobritev pravnega posla, saj postopek s ponudbo, ki se zaključi z obvestilom upravne enote sprejemnikom ponudbe in prodajalcu o tem, kdo je v roku za sprejem ponudbe sprejel ponudbo, ne vključuje izkazovanja okoliščin, na katere sprejemnik ponudbe opira zatrjevanje svoje predkupne pravice), morajo obstajati že v času sprejema ponudbe. Predkupna pravica se namreč izčrpa z nakupom kmetijskega zemljišča, zato morajo okoliščine, ki so podlaga za zaključek o obstoju predkupne pravice, v času sklenitve kupne pogodbe (že) obstajati. Navedeno za obravnavano zadevo pomeni, da bi C.C., ki je predmetno kupno pogodbo sklenil kot predkupni upravičenec na podlagi okoliščin, da je (drug) kmet (4. točka 1. odstavka 23. člena ZKZ), ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino in glavno dejavnost (1. točka 2. odstavka 23. člena ZKZ), šteti za kmeta že ob sprejemu ponudbe za nakup predmetnih kmetijskih zemljišč (njegovo izjavo o sprejemu ponudbe pa je, glede na spisno dokumentacijo, upravna enota prejela 18. 11. 2005) in da bi mu že tedaj kmetijska dejavnost morala predstavljati edino in glavno dejavnost. C.C. je okoliščino, da je kmet, v postopku za odobritev pravnega posla izkazoval z odločbo Upravne enote A. z dne 20. 1. 2006, s katero je odločeno, da šteje za kmeta. Iz odločbe izhaja, da je bila izdana na podlagi predložene izjave matere E.E., da mu daje v uporabo kmetijska zemljišča, katerih zemljiškoknjižna lastnica je, predloženega programa ureditve kmetije, iz katerega izhaja, da bo dosežen predviden letni dohodek 2.769.400,00 SIT, podane izjave C.C., da bo program ureditve kmetije realiziral, ter ugotovitve organa o tem, da v smislu 2. odstavka 111. člena ZKZ šteje, da je C.C. ustrezno usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti (kot oseba, starejša od 30 let in ki ima od 15 leta starosti najmanj 5 let delovnih izkušenj na kmetiji ali v posamezni kmetijski dejavnosti). Na taki dejanski podlagi pa pristojni organ izda odločbo o tem, da fizična oseba šteje za kmeta, po 4. alinei 1. odstavka 24. člena ZKZ (kot pravni podlagi). Sodišče se ob tem s stališčem tožene stranke, da gre za deklarativno odločbo, ki nima konstitutivnega učinka, sicer strinja. Vendar pa tudi za deklarativno odločbo, za katero sicer velja, da učinkuje ex tunc (drugače kot konstitutivna, ki učinkuje ex nunc, tj. (šele) od tedaj, ko je bila izdana in vročena stranki), velja, da pravno učinkuje od tedaj, ko so nastala dejstva, ki so po zakonu pomembna za nastanek določenega pravnega stanja (statusa) ali pravnega razmerja. To pa pomeni, da zgolj ob ugotovitvi, da je odločba o statusu kmeta deklarativna, ni mogoče zaključevati, kot je to storila tožena stranka (in zatrjuje C.C. kot stranka z interesom), da je glede na ex tunc pravne učinke deklarativne odločbe že v času sprejema ponudbe štel za kmeta; izjava matere o prepustitvi v uporabo kmetijskih zemljišč, in njegova izjava, da bo predloženi program ureditve kmetije s predvidenim letnim dohodkom od kmetijske dejavnosti realiziral, ki sta dejstvi, ki sta po zakonu (4. alinei 1. odstavka 24. člena ZKZ) pomembni za nastanek statusa kmeta, sta bili namreč lahko podani šele v postopku za izdajo odločbe o tem, da šteje za kmeta, ki pa je bil uveden (šele) z vložitvijo njegove zahteve z dne 13. 1. 2006 (kar bi kazalo na to, da so za odločitev relevantna dejstva nastala šele po tem času ter da je zaključek o tem, da je C.C. že ob sprejemu ponudbe štel za kmeta, nepravilen). Brez konkretne ocene o tem, kdaj so nastala dejstva, ki so po 4. alinei 1. odstavka 24. člena ZKZ pomembna za ugotovitev nastanka pravnega statusa (statusa kmeta), je dejansko stanje glede vprašanja, ali je C.C. v času sprejema ponudbe štel za kmeta, ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče še dodaja, da odločba o statusu kmeta z dne 20. 1. 2006, izdana C.C., sicer kot formalno podlago navaja (zgolj) 24. člen ZKZ in ne izrecno 4. alinee 1. odstavka 24. člena ZKZ, vendar to na odločitev sodišča ne more vplivati, kajti v postopku ugotovljeno dejansko stanje ne more predstavljati podlage za izdajo odločbe po 1. oz. 2. alinei 1. odstavka 24. člena ZKZ (saj v postopku ni bil izkazan doseženi dohodek, pač pa le napovedani predvideni bodoči). Glede na povedano prvostopni organ ni imel zadostne podlage za zaključek, da je C.C. štel za (drugega) kmeta po 4. točki 1. odstavka 23. člena ZKZ in tudi ne za zaključek, da je bil pri nakupu prednostni vrstni red po 23. členu ZKZ upoštevan (3. alinea 2. odstavka 19. člena ZKZ), tožena stranka pa ne podlage, da je nezakoniti odločbi prvostopnega organa pritrdila.

Čeprav zaključek prvostopnega organa, da je C.C. kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino in glavno dejavnost (1. točka 2. odstavka 23. člena ZKZ), ni pravilen že iz razloga, ker je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede vprašanja, ali je C.C. v času sprejema ponudbe sploh štel za kmeta, sodišče še dodaja, da ob ugotovljenih dejstvih (da v dohodninski odločbi ne izkazuje dohodka in da je nezaposlen) tudi ne zdrži argumentacija prvostopnega organa, ki ji je pritrdila tudi tožena stranka, da C.C. kmetijska dejavnost predstavlja edino in glavno dejavnost (po 3. odstavku 23. člena ZKZ se namreč kmetijska dejavnost šteje za edino in glavno dejavnost, če pridelki oz. sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo tej osebi poglavitni vir za preživljanje, kar se lahko izkazuje le z doseženim dohodkom, tudi ne s sklicevanjem na katastrski dohodek, ki je povprečni, po zakonski metodologiji ugotovljeni dohodek, ne pa dejansko doseženi dohodek), saj je ob neizkazanem vsakršnem doseženem dohodku formalnologično protislovna, kar smiselno zatrjuje tudi tožnik.

Sodišče še dodaja, da pa sicer ne pritrjuje tožniku, da odločbe o statusu kmeta za C.C. kot nezakonite v postopku ne bi bilo mogoče upoštevati, saj gre za dokončno in pravnomočno odločbo, s katero je odločeno o predhodnem vprašanju za predmetni upravni postopek, na tako odločbo pa je organ v postopku vezan (3. odstavek 147. člena ZUP). Prav tako se sodišče s tožnikom ne strinja, da bi v postopku za odobritev pravnega posla upravni organ moral uporabiti določbe OZ, na katere se tožnik sklicuje, saj v tem delu ZKZ v celoti (in drugače) ureja sklenitev pogodbe, katere predmet so kmetijska zemljišča. Tožbene navedbe, da C.C. izjave o sprejemu ponudbe ni poslal na predpisan način, pa so nedopustna tožbena novota, te pa po 3. odstavku 20. člena ZUS-1 niso dopustne, če so stranke imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožnik sicer navaja, da se je s tem dejstvom seznanil šele v postopku upravnega spora, vendar pa gre za dejstvo, ki ga izkazuje ali bi ga morala izkazovati spisna dokumentacija ter bi se s tem kot stranka imel možnost seznaniti že v upravnem postopku, prav tako pa tudi izjaviti se o tem, tako pisno kot tudi ustno, saj je bila opravljena tudi ustna obravnava. Sodišče dodaja, da je presodilo vse tožbene ugovore, kolikor pa na posamezne ni odgovorilo izrecno, šteje, da je nanje odgovorilo z razlogi sodbe oziroma je presodilo, da gre za ugovore, ki na odločitev v zadevi ne morejo vplivati.

Sodišče je presodilo tudi vse navedbe strank z interesom v tem upravnem sporu ter šteje, da je nanje odgovorilo z razlogi sodbe.

Ker je sodišče spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena, in da je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, je na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo, na podlagi 3. odstavka tega člena pa odpravilo tudi odločbo prvostopnega organa ter na podlagi te zakonske določbe zadevo vrnilo v ponovni postopek prvostopnemu organu, ki bo moral postopati v skladu s 4. odstavkom tega člena. Sodišče v določbah 65. člena ZUS-1 ni našlo podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije. Ker je sodišče zakonitost izpodbijane odločbe moglo preizkusiti, ne da bi v ta namen izvajalo dodatne dokaze ali moralo preizkušati pravilnost v upravnem postopku izvedenih dokazov, predlagane glavne obravnave ni opravilo, pač pa je odločilo na nejavni seji.

O tožnikovem stroškovnem zahtevku pa je sodišče odločilo na podlagi 1. odstavka 23. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) v zvezi s 104. in 105. členom ZUS-1 ter mu priznalo povrnitev stroškov postopka glede na uspeh s tožbo, kot to določa Zakon o pravdnem postopku. Na podlagi določb 1. odstavka 41. člena Zakona o Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08) je sodišče uporabilo prej veljavno Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 67/03 in 70/03 – popravek, OT). Tožniku je priznalo uveljavljane stroške za tožbo v višini 500 točk (tarifna št. 30, točka 1 B) in 2 % za materialne stroške (3. odstavek 13. člena OT) ter tako priznane stroške povečalo za 20 % DDV (2. odstavek 14. člena OT). Tako priznani stroški znašajo 280,908 EUR. Sodišče pa je tožniku priznalo tudi povrnitev sodne takse v znesku, kot jo je plačal za tožbo. Skupaj priznani stroški tako znašajo 344,336 EUR.

O stroškovnem zahtevku stranke z interesom C.C. sodišče ni odločalo, saj je zahteval povrnitev stroškov v višini odmerjenih sodnih taks, te pa mu niso bile odmerjene.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 (v zvezi s 1. odstavkom 107. člena tega zakona).