Jedro

Tako je predvidljivost škode dodatna predpostavka za odgovornost dolžnika, dokazovanje obstoja te predpostavke pa je na upniku.

Šele, če bo upnik zatrjeval, da je bila škoda za dolžnika predvidljiva, bo zatrjeval obstoj vseh za poslovno odškodninsko odgovornost dolžnika potrebnih predpostavk, trditveno in dokazno breme glede nepredvidljivosti škode pa bo prešlo na dolžnika. Predvidljivost škode mora izhajati iz okoliščin na strani pogodbi zveste stranke, kršitelj pa mora škodo prognozirati glede na njena pričakovanja in interese. Priznava se škoda, ki jo je bilo mogoče pričakovati glede na dejstva, ki so bila dolžniku ob kršitvi znana ali bi mu lahko bila znana. Merilo predvidljivosti je abstraktno: vprašati se je potrebno, ali bi katerakoli posebno skrbna oseba (abstrakten skrben gospodar oziroma gospodarstvenik in ne konkretni kršitelj pogodbe) predvidela škodo, ki lahko nastane, če bo pogodba kršena. Okoliščine oziroma riziki, ki bi lahko bili kršitelju znani tudi brez izrecnega upnikovega opozorila, so tipični riziki oziroma okoliščine. Za te se domneva, da so bili dolžniku znani. Na atipične, posebne okoliščine oziroma rizike, ki povečujejo možnost nastanka škode (ali njenega večjega obsega), pa mora upnik dolžnika posebej opozoriti, sicer iz njih izvirajoča škoda za dolžnika ni predvidljiva in zanjo ne more odgovarjati. Dokazno breme, da je dolžnika o atipičnih rizikih obvestil, je na upniku. Negativnih dejstev namreč ni mogoče dokazovati. Dolžniku zato ni mogoče naložiti bremena dokazovanja, da ga upnik na atipične rizike ni opozoril. V primeru tipičnih rizikov, pa upniku ne bo potrebno dokazovati, da je nanje sopogodbenika opozoril. Upnik bo moral zatrjevati zgolj, da je škoda posledica uresničitve tipičnih rizikov, za katere se domneva, da so bili dolžniku znani.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (I. točka izreka) ter tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov toženi stranki v višini 1.798,89 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim sodnikom. V pritožbi navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka lahko pričakovala le tisto škodo, ki ustreza vrednosti kisline v cevi, ki je služila za prečrpavanje kisline, pri čemer tožena stranka ni zatrjevala, da škode ni mogla predvideti. Nadalje trdi, da je škoda, ki ustreza kislini, ki se je nahajala v cevi, zajeta v navadni škodi. Meni, da ne drži, da bi izostala trditvena podlaga glede hude malomarnosti tožene stranke ter da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi zbranega procesnega gradiva presoditi o stopnji krivde tožene stranke. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožnice je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi tožeča stranka s tožbo od tožene zahteva povrnitev navadne škode in izgubljenega dobička v zvezi s škodnim dogodkom dne 17.1.2011, ko se je pri prečrpavanju iz tovornjaka tožene stranke v cisterno tožeče razlila klorovodikova kislina, ki jo je tožeči stranki dobavila tožena stranka. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožena stranka morala pričakovati le tisto škodo, ki bi jo povzročilo izlitje kisline, ki je bila v cevi za prečrpavanje, ta škoda pa je zneskovno zanemarljiva.

6. Poslovna odškodninska odgovornost je urejena v členih 239 do 246 Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ). Določilo 246. člena OZ za pogodbeno odškodninsko odgovornost določa smiselno uporabo pravil za nepogodbeno, deliktno odškodninsko odgovornost, kar pa velja le za primere, ki v 239. do 245. členu OZ niso urejeni. Za vprašanja, ki so urejena v 239. do 245. členu OZ se torej uporabljajo posebna pravila o poslovni odškodninski odgovornosti, ki izključujejo uporabo splošnih pravil neposlovne odškodninske odgovornosti.1 1. odstavek 243. člena OZ tako določa, da ima upnik pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. Le v primeru prevare, namerne neizpolnitve ali neizpolnitve iz hude malomarnosti ima upnik pravico zahtevati od dolžnika povrnitev celotne škode, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe, ne glede na to, ali je dolžnik vedel za posebne okoliščine, zaradi katerih je nastala. Tako je za poslovno odškodninsko odgovornost po eni strani značilna strožja odgovornost dolžnika, ki se je dolžnik le izjemoma lahko razbremeni (240. člen OZ), po drugi strani pa je višina škode, za katero dolžnik odgovarja (ob odsotnosti prevare, hude malomarnosti ali namerne neizpolnitve), omejena na obseg škode, ki je bila zanj ob kršitvi pogodbe predvidljiva (243. člen OZ). Vrednostna protiutež strogi pogodbeni odškodninski odgovornosti je omejitev obsega odškodnine na predvidljivo škodo.

7. Če naj bo obseg odškodnine omejen kot protiutež strogi odgovornosti dolžnika, potem to pomeni, da je breme dokazovanja predvidljivosti škode na upniku. Ne gre namreč za izjemo od načela povrnitve celotne škode, temveč iz 243. člena OZ jasno izhaja, da je pri pogodbeni odškodninski odgovornosti pravilo povrnitev škode v predvidljivem obsegu (1. odstavek 243. člena OZ), izjema pa povrnitev celotne škode (2. odstavek 243. člena OZ), za katero morajo biti izpolnjene dodatne predpostavke (naklep, prevara ali huda malomarnost dolžnika). Ne drži, da bi moral upnik vselej zatrjevati in dokazovati obstoj celotne škode, medtem ko vprašanje predvidljivosti škode ni del njegovega trditvenega in dokaznega bremena, dolžnik pa bi moral ugovarjati, da ne odgovarja za celoten obseg škode, temveč le za obseg, ki je bil zanj predvidljiv. Če je obveznost povrniti celoten obseg škode določena zgolj kot izjema, potem ni logično, da bi se te obveznosti dolžnik v primerih, ko mu upnik očita le lahko malomarnost, lahko razbremenil šele na podlagi ugovora, da škoda v določenem delu zanj ni bila predvidljiva. V kolikor bi bilo trditveno in dokazno breme glede omejenega obsega predvidljivosti škode na dolžniku, bi bil njegov položaj nesorazmerno otežen, saj bi ga poleg domneve odgovornosti bremenila tudi domneva, da je škoda, ki izvira iz njegove kršitve, zanj predvidljiva. Takšna domneva pa iz jezikovne razlage, kot tudi teleološke razlage 243. člena OZ ne izhaja. Tako je predvidljivost škode dodatna predpostavka za odgovornost dolžnika, dokazovanje obstoja te predpostavke pa je na upniku.2

8. Šele, če bo upnik zatrjeval, da je bila škoda za dolžnika predvidljiva, bo zatrjeval obstoj vseh za poslovno odškodninsko odgovornost dolžnika potrebnih predpostavk, trditveno in dokazno breme glede nepredvidljivosti škode pa bo prešlo na dolžnika. Predvidljivost škode mora izhajati iz okoliščin na strani pogodbi zveste stranke, kršitelj pa mora škodo prognozirati glede na njena pričakovanja in interese. Priznava se škoda, ki jo je bilo mogoče pričakovati glede na dejstva, ki so bila dolžniku ob kršitvi znana ali bi mu lahko bila znana. Merilo predvidljivosti je abstraktno: vprašati se je potrebno, ali bi katerakoli posebno skrbna oseba (abstrakten skrben gospodar oziroma gospodarstvenik in ne konkretni kršitelj pogodbe) predvidela škodo, ki lahko nastane, če bo pogodba kršena. Okoliščine oziroma riziki, ki bi lahko bili kršitelju znani tudi brez izrecnega upnikovega opozorila, so tipični riziki oziroma okoliščine. Za te se domneva, da so bili dolžniku znani. Na atipične, posebne okoliščine oziroma rizike, ki povečujejo možnost nastanka škode (ali njenega večjega obsega), pa mora upnik dolžnika posebej opozoriti, sicer iz njih izvirajoča škoda za dolžnika ni predvidljiva in zanjo ne more odgovarjati.3 Dokazno breme, da je dolžnika o atipičnih rizikih obvestil, je na upniku. Negativnih dejstev namreč ni mogoče dokazovati. Dolžniku zato ni mogoče naložiti bremena dokazovanja, da ga upnik na atipične rizike ni opozoril. V primeru tipičnih rizikov, pa upniku ne bo potrebno dokazovati, da je nanje sopogodbenika opozoril. Upnik bo moral zatrjevati zgolj, da je škoda posledica uresničitve tipičnih rizikov, za katere se domneva, da so bili dolžniku znani.4

9. V luči pojasnjenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v tožbi ni niti zatrjevala, da je vtoževana škoda za toženo stranko v času kršitve pogodbe bila predvidljiva oziroma, da je vtoževana škoda posledica uresničitve tipičnih rizikov. Nasprotno pa je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navedla, da je šele po škodnem dogodku izvedela, da dovodna cev v cisterni tožeče stranke sega skoraj do dna cisterne, kar lahko povzroči izlitje celotne vsebine cisterne. Teh navedb, ki po svoji vsebini predstavljajo ugovor, da gre za atipične okoliščine oziroma rizike (ki toženi stranki v času kršitve pogodbe niso bili oziroma niso mogli biti znani), tožeča stranka ni obrazloženo prerekala (2. odstavek 214. člena ZPP). Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je lahko tožena stranka v času kršitve pogodbe predvidela le škodo, ki bi jo povzročilo izlitje kisline, ki je bila v cevi za prečrpavanje, ne pa tudi škode zardi izlitja skoraj celotne kisline iz cisterne tožeče stranke. Slednja je bila očitno posledica atipičnih okoliščin (notranji ustroj cisterne tožeče stranke), ki toženi stranki v času kršitve pogodbe niso bile oziroma niso mogle biti znane, zato zanjo ne more odgovarjati (1. odstavek 243. člena OZ).

10. Tožeča stranka vtožuje škodo, ki ji je nastala ob razlitju kisline dne 17.1.2011, in sicer zajema tožbeni zahtevek strošek ponovnega nakupa kisline, plačilo intervencije in odvoza iztekle kisline, sanacijo objekta in nakup ventila, strošek intervencije gasilcev ter izgubljeni dobiček. Ob škodnem dogodku se je razlila tista kislina, ki je bila v cevi za prečrpavanje ter tista, ki je bila v cisterni tožeče stranke. Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka prenehala s prečrpavanjem kisline iz cisterne svojega tovornjaka v cisterno tožeče stranke, ker je bila ta polna ter da je bilo v cevi za prečrpavanje kisline zgolj nekaj litrov kisline. Iz poročila Policijske postaje Ljubljana Šiška in Zapisnika o intervenciji Ekološkega laboratorija z mobilno enoto (prilogi C1 in C3 spisa) pa izhaja, da se je ob škodnem dogodku iz cisterne tožeče stranke izlilo kar 4.500 litrov kisline. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje je strošek nakupa novega ventila izven vzročne zveze z obravnavanim zahtevkom, stroški ponovnega nakupa kisline in izgubljeni dobiček pa so nastali zaradi razlitja kisline, ki je bila v cisterni tožeče stranke, za kar pa, kot je bilo že zgoraj obširno pojasnjeno, tožena stranka ne odgovarja. Glede preostale vtoževana škode (intervencija, odvoz in sanacija objekta) pa je očitno, da škoda zaradi izlitja kisline, ki je bila v cevi za prečrpavanje, v primerjavi s škodo zaradi izlitja kisline iz tožničine cisterne, predstavlja le neznatno oziroma zneskovno zanemarljivo vrednost, zato se sodišče prve stopnje skladno z načelom "de minimis non curat praetor"5 pravilno ni spuščalo v ovrednotenje tega neznatnega dela škode in je tako zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka utemeljena.

11. Pritožbene navedbe, da v podatkih spisa ni podlage za ugotovitev, da je D. D. cev odklopil na strani tovornjaka zato, da se je izognil možnosti, da bi kislina"špricnila" po njem, ne držijo, saj je imenovani kot priča na naroku dne 19.6.2014 izpovedal, da je v primeru, ko je bil prepričan, da je cev prazna, to odklapljal pri cisterni tožeče stranke, ker pa je bila v obravnavanem primeru kislina še v cevi, je to odklopil pri svojem tovornjaku, pri čemer je menil, da če bi cev odklopil na cisterni tožeče stranke, bi se kislina lahko polila po njem. Ob upoštevanju med strankama nespornega dejstva, da je priklop cevi v cisterni tožeče stranke višje ležeč kot priklop pri cevi tovornjaka tožene stranke, je povsem jasno, da se je Draksler z odklopom cevi pri tovornjaku želel izogniti možnosti, da bi se kislina polila po njem, sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da navedeno ne predstavlja razbremenilne okoliščine v smislu 240. člena OZ. Ker pritožba tega ne izpodbija, navedeni zaključek tudi ni bil predmet pritožbenega preizkusa.

12. Nadalje pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pri poslovni odškodninski odgovornosti ravnanje s hudo obliko malomarnosti predstavlja izjemen dejanski stan, ki upravičuje povrnitev celotne škode. Kadar je za utemeljitev odškodninske podlage zahtevana kvalificirana oblika krivde, je trditveno in dokazno breme, da je podana takšna oblika krivde, na strani oškodovanca.6 Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka tekom postopka ni podala trditev o kvalificirani obliki malomarnega ravnanja tožene stranke, prav tako pa tudi v spisovnem gradivu, kot tudi ugotovitvah sodišča prve stopnje glede izkazanosti razbremenilnih razlogov (18. točka obrazložitve sodbe), ni podlage za zaključek o hudi malomarnosti tožene stranke pri izpolnitvi pogodbene obveznosti.

13. Glede na to, da je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek prvotno utemeljevala na krivdni odgovornosti tožene stranke, nadalje, da je sodišče prve stopnje tekom celotnega postopka v zadostni meri opravljalo materialno procesno vodstvo ter da je pritožbeno sodišče v sklepu z dne 25.5.2016 zavzelo stališče, da je predmetno zadevo potrebno obravnavati v skladu z določbami OZ o poslovni odškodninski odgovornosti, pritožbeni očitki o sodbi presenečenja niso utemeljeni. Na tem mestu pritožbeno sodišče le dodaja, da materialno procesno vodstvo ne pomeni, da mora sodišče stranko "voditi za roko" in da bi ji celo moralo predlagati, točno katera dejstva naj zatrjuje in točno katere dokaze naj predlaga. To tudi sicer ni mogoče, saj dejstva in dokaze pozna samo stranka in ne v naprej sodišče. Na tak način bi sodišče s stranko navezalo takšen dialog, da bi prevzelo vlogo njenega odvetnika, s čimer bi kršilo temeljno procesno načelo razpravnosti (7. člen ZPP), porušeno pa bi bilo tudi načelo "enakosti orožij" pravdnih strank.7

14. Končno pritožbeno sodišče sledi prvostopenjski odločitvi o stroških.

15. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

16. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena in 1. odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1 N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, splošni del, 2. knjiga, str. 206 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 396/2016 z dne 8.6.2016. 2 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 396/2016 z dne 8.6.2016. 3 Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 178/2014 z dne 21.1.2016 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 396/2016 z dne 8.6.2016. 4 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 396/2016 z dne 8.6.2016. 5 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 41/2015 z dne 3.4.2015 ter sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 3644/2008 z dne 1.4.2009. 6 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 396/2016 z dne 8.6.2016 ter sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 178/2014 z dne 21.1.2016. 7 Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 119/2015 z dne 6.10.2016.