Jedro

Sklep o domiku, izdan na podlagi tedaj veljavnega ZPPSL, je predstavljal originaren način pridobitve lastninske pravice v stečajnem postopku in je bil vpis v zemljiško knjigo na tej podlagi res le deklaratorne narave. Vendar je iz predmetnega sklepa o domiku razvidno le, da je tožnik poleg ostalih kupcev v stečajnem postopku svoj (so)lastniški delež pridobil v skladu s njihovo medsebojno pogodbo z dne 21. 1. 1994, ki je tožeča stranka ni predložila. Zato iz tega sklepa ni razvidno niti, kolikšen (so)lastniški delež je pridobil tožnik v stečajnem postopku, kaj šele, da bi bilo iz njega razvidno, da je tožnik pridobil izključno pravico na zemljišču gradnje.

Obnovljeni postopek vrača konkretni postopek v procesno situacijo, ko še ni bila izdana dokončna odločba. V takšnem položaju ima upravni organ vsa pooblastila, da odloči v skladu z določili materialnega prava, pri čemer upošteva dejansko stanje, ugotovljeno v prejšnjem postopku.

Tožnik je vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja in je s tem nedvomno povzročil obravnavani postopek izdaje gradbenega dovoljenja. V tej zadevi je šlo za izredno pravno sredstvo obnove postopka v dolgotrajnem in zapletenem upravnem postopku, zato je prizadeta stranka upravičeno zahtevala tudi povrnitev stroškov pravnega zastopanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik tožbo vlaga zoper dva izpodbijana akta: zoper odločbo Upravne enote Kranj št. 35100-0588/96-204 z dne 27. 12. 2007 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-37/2008-3/FM z dne 14. 5. 2009, zaradi gradbenega dovoljenja in zoper sklep Upravne enote Kranj št. 351-558/96-207 z dne 24. 1. 2008, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-37/2008-4/FM z dne 18. 5. 2009, zaradi stroškov obnove postopka. Sodišče tožbe ni razdružilo, saj je ugotovilo, da gre za vsebinsko povezani zadevi v postopku obnove gradbenega dovoljenja in z njim povezanimi stroški postopka (1. odstavek 42. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 119/08 ter 107/09 – odločbi US, v nadaljevanju ZUS-1).

Z izpodbijano odločbo št. 35100-0588/96-204 z dne 27. 12. 2007 je Upravna enota Kranj kot prvostopenjski organ v obnovljenem postopku odpravila gradbeno dovoljenje št. 351-588/96-04/MH z dne 12. 8. 1998 ter zavrnila tožnikovo zahtevo z dne 2. 2. 1998 za izdajo gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti ambulante, trgovine in vratarnice v objekt za pripravo hrane in nočni bar na zemljišču parc. št. 1139/1 in 1192/2, k.o. .... Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski organ s sklepom z dne 2. 10. 2002 ugodil predlogu družbe A. d.o.o. iz Kranja in dovolil obnovo postopka, končanega z zgoraj navedenim gradbenim dovoljenjem. V nadaljevanju prvostopenjski organ podrobno in obširno povzame celoten potek dogodka in navaja, da je bilo v zadevi že večkrat odločeno. Nazadnje je pritožbeni organ izdal odločbo št. 351-02-5/99-FM z dne 29. 6. 2005 z napotili, da bi moral tožnik dokazati, da ima v skladu s 36. členom Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 in Uradni list RS, št. 40/94, 69/94 in 59/96, v nadaljevanju ZGO) pravico graditi na zemljišču. V ta namen je tožnik predložil razdružitveno pogodbo z dne 21. 1. 2005, iz katere izhaja, da je pridobil lastninsko pravico na zemljišču parc. št. 1139/19 k.o. ... (dvorišče v izmeri 77 m2) in na zemljišču parc. št. 1139/28 k.o. ... (poslovna stavba 77 m2 in dvorišče 118 m2) in da sta na zemljišču parc. št. 1192/2 k.o. ... solastninsko pravico pridobila B.B. in C.B. iz Kranja. Gradbeno dovoljenje, ki je predmet obnove postopka, se je nanašalo na zemljišče parc. št. 1192 in 1139/1, obe k.o. .... V zvezi s temi zemljišči je prvostopenjski organ pridobil odločbo Območne geodetske uprave Kranj z dne 2. 2. 2005, iz katere je razvidno, da se je zemljišče parc. št. 1139/1 k.o. ... parceliralo na več zemljišč (parc. št. 1139/1, 1139/35, 1139/36 in 1139/37, vse k.o. ...). Prvostopenjski organ je z vpogledom v zemljiško knjigo ugotovil, da je lastnica parc. št. 1139/1 in 1139/6 k.o. ... družba D. d.o.o. iz Kranja, lastnica parc. št. 1139/35 in 1139/37 pa družba E. d.o.o. iz Kranja. Po parcelaciji, ki je bila izvedena z odločbo Območne enote Kranj z dne 2. 2. 2005, je iz zemljišča parc. št. 1192/2 k.o. ... nastalo zemljišče parc. št. 1139/28 k.o. ..., ki predstavlja sedanjo lokacijo spremembe namembnosti ambulante, trgovine in vratarnice v objekt za pripravo hrane in nočni bar. Kletni prostor med objektom in opornim zidom ima po izvedeni parcelizaciji z dne 2. 2. 2005 parc. št. 1139/29 k.o. .... Z vpogledom v zemljiško knjigo je prvostopenjski organ ugotovil, da je tožnik lastnik parc. št. 1139/28 k.o. ..., parc. št. 1139/29 k.o. ... pa je v solastnini predlagateljice obnove ter ostalih fizičnih in pravnih oseb, ki jih našteva. Tožnik je bil z novo ugotovljenim dejanskim stanjem seznanjen z dopisom z dne 31. 8. 2007, v katerem mu je prvostopenjski organ pojasnil, da je mogoče izdati gradbeno dovoljenje, če predloži služnostno pogodbo za zemljišče parc. št. 1139/29 k.o. ..., služnostno pogodbo za dovoz po zemljišču parc. št. 1139/31 k.o. ... in dovoz po zemljišču parc. št. 1139/3 k.o. ... ter služnostno pogodbo za uporabo parkirišč na zemljiščih parc. št. 1181/5 in 1139/7 k.o. .... Prvostopenjski organ sklepno ugotavlja, da je tožnik izkazal lastninsko pravico na zemljišču parc. št. 1139/28 k.o. ..., ki predstavlja sedanjo lokacijo spremembe namembnosti ambulante trgovine in vratarnice v objekt za pripravo hrane in nočni bar, ni pa predložil služnostnih pogodb za dostop oziroma dovoz do objekta parc. št. 1139/28 k.o. ..., ki potekata po zemljiščih parc. št. 1139/31 in 1139/3 obe k.o. ..., zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja in ga je bilo treba odpraviti in zavrniti zahtevek za njegovo izdajo.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski organ z odločbo št. 35108-37/28-3/FM z dne 14. 5. 2009 odpravilo 1. točko izreka izpodbijane odločbe in jo spremenilo tako, da se besedilo „odpravi“ nadomesti z besedilom „se razveljavi“, odpravilo 3. točko izpodbijane odločbe ter v ostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. do 3. točka izreka drugostopenjske odločbe). Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski organ sicer ugotavljal, ali tožnik v skladu z 36. členom ZGO izkazuje pravico graditi, vendar je pri tem upošteval pravno in dejansko stanje zemljišč od izdaje gradbenega dovoljenja do izdaje izpodbijane odločbe. V obnovi postopka pa je treba upoštevati pravno in dejansko stanje v času izdaje odločbe, zato kasnejše spremembe okoliščin v zvezi s tem niso pravno relevantne. Po mnenju drugostopenjskega organa tožnik kot investitor ni dokazal, da ima pravico graditi oziroma rekonstruirati objekt na zemljišču, kjer ta stoji, niti nima te pravice iz 36. člena ZGO na delu funkcionalnega zemljišča, ki ga opredeljuje 46. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegih v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in 26/90 ter Uradni list RS, št. 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97, v nadaljevanju ZUN). Tožnik je zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložil kupoprodajno pogodbo z dne 3. 3. 1994, sklenjeno med F. p.o. - v stečaju in ostalimi solastniki. Iz točke VI/8 te pogodbe izhaja, da tožnik prejme v izključno last in posest SZ del stavbe – skladišče, gravura, komerciala v izmeri 343,10 m2, zemljišče zahodno od stavbe v smeri proti železnici, severni del stavbe vratarnice in ambulante s pripadajočimi kletnimi prostori pod tlorisom v izmeri 86,50 m2 s pripadajočimi kletnimi prostori ter pripadajoče zemljišče ob stavbi po skici – priloga VI pogodbe. Dne 3. 6. 1998 je bila v zvezi s tem zemljiščem sklenjena še ena pogodba, iz katere izhaja, da lastninska pravica za tožnika v zemljiški knjigi še ni vknjižena in da zaradi nevknjižene pravice in nepriznanju sklepa o domiku z dne 25. 2. 1994 kot originalnega načina pridobitve lastninske pravice tožnik ne more pridobiti gradbenega dovoljenja. Drugostopenjski organ v zvezi s to pogodbo meni, da sama ugotovitev, da tožnik še ni vpisan v zemljiško knjigo, ne vpliva na odločitev o stvari, pomembno pa je, ali je pogodba z dne 3. 3. 1994 sposobna za vpis v zemljiško knjigo, kar je bilo v skladu po sodni praksi v času veljavnosti ZGO pogoj za izkazovanje pravice graditi po 36. členu ZGO. Po mnenju drugostopenjskega organa ne, saj je celoten objekt, katerega del naj bi imel v solasti tudi tožnik, na isti parceli št. 1192/2 k.o. ..., solastnikov tega objekta pa je več. Iz VII. poglavja pogodbe z dne 3. 3. 1994 je razvidno, da so kupci tudi solastniki skupnega funkcionalnega zemljišča, ki obsega skupno parkirišče na južni strani ob obeh straneh obstoječe asfaltne poti, prav tako so solastniki funkcionalnega zemljišča, ki v naravi predstavlja dvorišče in travnik med industrijskim tirom in poslovnimi prostori D. d.o.o., to pomeni do meje s parc. št. 1445/2 in 1148/10 k.o. .... Po mnenju drugostopenjskega organa na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 3. 3. 1994 ni možen vpis v zemljiško knjigo, saj bi moralo biti vse zemljišče razparcelirano, da bi ga bilo možno vpisati v zemljiško knjigo, druge pogodbe, ki bi bila sposobna za vpis v zemljiško knjigo, pa tožnik kljub naknadnemu pozivu ni predložil. Parcela št. 1139, ki je bila med drugim predmet kupoprodajne pogodbe z dne 3. 3. 1994, je bila sicer naknadno razparcelirana, vendar pa so stranke, ki so bile podpisnice pogodbe z dne 3. 3. 1994, lastninska razmerja glede novo nastalih parcel urejale šele z aneksom z dne 31. 8. 2000. Tega aneksa pa ni mogoče upoštevati, saj je bil sklenjen kasneje, kot pa je bilo izdano gradbeno dovoljenje (dne 12. 8. 1998). Takega mnenja je bilo tudi Upravno sodišče v sodbi opr. št. 2307/2000-15 z dne 30. 5. 2002, ki je bila izdana v zvezi z dovolitvijo obnove postopka. Iz kupoprodajne pogodbe z dne 3. 3. 1994 ni jasno razvidno, na katerih parcelnih številkah so kupci tudi solastniki skupnega funkcionalnega zemljišča, tako da tudi iz tega razloga vpis v zemljiško knjigo ni možen. Glede na vse navedeno gradbeno dovoljenje ne more ostati v veljavi, vendar ga je treba razveljaviti, ne pa odpraviti, saj so bila gradbena dela po gradbenem dovoljenju že izvedena. Po določbah 269. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP/86) se namreč v primeru odprave odločbe odpravijo tudi pravne posledice, če pa se odločba razveljavi, pa ne morejo iz nje nastati nobene nadaljnje pravne posledice. Drugostopenjski organ se strinja s tožnikom, da predstavlja sklep Temeljnega sodišča v Kranju, Enote v Kranju, št. 28/91-609 z dne 25. 2. 1994 o domiku nepremičnin originaren način pridobitve lastninske pravice, vendar tudi iz njega ni razvidno, kolikšen del je pridobil tožnik, oziroma tudi, če bi bil ta del določen, parcelacija do izdaje gradbenega dovoljenja še ni bila izvedena, da bi bila na tej podlagi pogodba sposobna za vpis v zemljiško knjigo.

Z izpodbijanim sklepom št. 35108-37/2008-4/FM z dne 18. 5. 2009 je prvostopenjski organ odločil, da je tožnik dolžan plačati družbi A. d.o.o. stroške pravnega zastopanja v obnovi postopka izdaje predmetnega gradbenega dovoljenja v višini 164,16 EUR. Iz obrazložitve je razvidno, da je predlagateljica obnove dne 13. 9. 2006 priglasila stroške pravnega zastopanja, ki jih po posameznih postavkah iz stroškovnika tudi našteva. Pri odločitvi se sklicuje na 2. odstavek 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP/86), ki ga citira. V tej zadevi je bil postopek uveden na podlagi predloga za obnovo postopka z dne 3. 11. 1998. Zadeva je bila v postopku večkrat obravnavana, nazadnje z odločbo z dne 27. 12. 2007, s katero je bilo odločeno, da se gradbeno dovoljenje odpravi in tožnikova zahteva zavrne. Glede na to, da je predlagatelj obnove v postopku s predlogom uspel, tožniku kot stranki z nasprotnim interesom pa v obnovi postopka gradbeno dovoljenje ni bilo izdano, meni, da je predlagateljica obnove upravičena do povrnitve stroškov pravnega zastopanja, in sicer za udeležbo na ustni obravnavi dne 14. 3. 2006 v znesku 45,00 EUR in pripravljalno vlogo z dne 18. 8. 2006 v znesku 91,88 EUR, pri čemer skupni strošek z 20 % DDV znaša 164,16 EUR.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski organ z odločbo št. 35108-37/2008-4-FM z dne 18. 5. 2009 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep o stroških postopka. Navaja, da je bilo gradbeno dovoljenje odpravljeno, zahtevek zanj pa zavrnjen, zato je predlagatelj obnove v postopku uspel. Postopek se je končal v tožnikovo škodo, o zadevi pa je šlo za izredno pravno sredstvo, zato je bilo po mnenju drugostopenjskega organa zastopanje potrebno in upravičeno. Celoten postopek se je začel oziroma ga je povzročil tožnik kot investitor, končal pa se je v njegovo škodo. Predlog za obnovo postopka je bil vložen na predlog predlagatelja obnove, njegovemu predlogu pa je bilo ugodeno. Tako ni možno zaključiti, da bi se postopek končal v predlagateljevo škodo, zato so bili stroški pravnega zastopanja upravičeno naloženi tožniku. V presojo pravilnosti višine stroškov se drugostopenjski organ ni spuščal, ker tožnik temu ni izrecno ugovarjal. Tožnik v delu tožbe, ki se nanaša na razveljavljeno gradbeno dovoljenje, v celoti ponovi pritožbene razloge. Pri tem navaja, da odločitev nima podlage v listinski dokumentaciji, pri čemer prvostopenjskemu organu očita, da ni sledil napotilom drugostopenjskega organa, na podlagi katerega bi moral v postopku izkazati le, ali ima v skladu s 36. členom ZGO na zemljiščih parc. št. 1139/1 in 1192/2 pravico graditi. V nadaljevanju tako kot v pritožbi podrobno opisuje potek celotnega postopka. Navaja, da je na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 3. 3. 1994 ter pravnomočnega sklepa Temeljnega sodišča v Kranju o domiku opr. št. 28/91 z dne 25. 2. 1994 tožnik postal dejanski solastnik nepremičnin parc. št. 1139/1 in 1192/2 k.o. ... v višini solastniškega deleža, dogovorjenega z medsebojno pogodbo z dne 21. 1. 1994. Čeprav predstavlja sklep sodišča o domiku originaren način pridobitve lastninske pravice na nepremičnini, prvostopenjski organ tožniku ni izdal gradbenega dovoljenja. Zaradi tega je s prodajalcem nepremičnin F. p.o. - v stečaju dne 3. 6. 1998 sklenil še eno pogodbo, v kateri je prodajalec izrecno soglašal s parcelacijo in sicer v skladu s skico, ki je bil sestavni del te pogodbe in ki je bila izdelana na podlagi medsebojne pogodbe z dne 21. 4. 1994. Tožnik je tako na podlagi pogodbe postal izključni lastnik zemljišča ob stavbi, ki je kasneje pridobila tudi svojo parcelno številko, kar pomeni, da je bila s tem izkazana njegova pravica graditi. Kljub temu pa je prvostopenjski organ od tožnika zahteval v ponovljenem postopku predložitev služnostnih pogodb za dostop oziroma dovoz do objekta, na podlagi parcelacije, izvedene po izdaji gradbenega dovoljenja, upoštevajoč novo parcelno stanje. Takšno ravnanje je nezakonito, saj bi moral prvostopenjski upravni organ upoštevati stanje nepremičnin, kot je bilo v času izdaje gradbenega dovoljenja. Zato parcelacije, ki so bile izvedene po 12. 8. 1998, na odločitev ne morejo imeti vpliva. Po njegovem mnenju tudi odločitev drugostopenjskega organa nima opore v veljavni zakonodaji. Mnenje, da tožnik ni dokazal pravice graditi, je v nasprotju z vsemi dejstvi in dokazi. Funkcionalno zemljišče v konkretnem primeru ni sporno. Tožnik je na podlagi sklepa o domiku na originarni način pridobil nepremičnino, glede katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje, zato ima vpis v zemljiško knjigo zgolj deklaratoren značaj. Zato je stališče drugostopenjskega organa, da kupoprodajne pogodbe ni možno vpisati v zemljiško knjigo, pravno napačno. Za pridobitev nepremičnine v stečajnem postopku je konstitutivnega pomena sklep sodišča, ne pa kupoprodajna pogodba. Pa tudi sicer tožnik meni, da je presoja glede možnosti vpisa v zemljiško knjigo izven pristojnosti drugostopenjskega organa. Pri tem poudarja, da gre za uporabo izrednega pravnega sredstva. Tožnik ima pravnomočno gradbeno dovoljenje, uporabno dovoljenje in tudi obratovalno dovoljenje. V tem primeru je bila obnova dovoljena iz razloga iz 9. točke 249. člena ZUP/86. Na tej podlagi je upravni organ dovolil obnovo le v obsegu, da je bila predlagatelju obnove dana možnost udeležbe v postopku. Zato bi moral prvostopenjski organ po izvedenem posebnem ugotovitvenem postopku pustiti prejšnjo odločbo v veljavi, ne pa se spuščati v vprašanje parcelacije zemljišča in od tožnika zahtevati služnostne pogodbe za razmerja, ki so nastala po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja.

Tožnik v delu tožbe, ki se nanaša na stroške postopka, v celoti ponovi pritožbene ugovore. Navaja, da prvostopenjski organ napačno razlaga določbo 2. odstavka 114. člena ZUP/86. Po njegovem mnenju ni dvoma, da sta v tem primeru udeleženi dve stranki z nasprotujočimi si interesi in da tožnik ni povzročitelj postopka, zato je prvostopenjski organ nezakonito uporabil določbo 2. odstavka 114. člena ZUP/86. Meni, da je bilo kršeno določilo 3. odstavka 113. člena ZUP/86, saj prvostopenjski organ ni ugotavljal, ali je bilo bilo zastopanje potrebno in upravičeno. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ nekritično povzel vse priglašene stroške, pri čemer ni presojal utemeljenosti stroškov skozi določbo 3. odstavka 114. člena ZUP. Zato ne drži stališče drugostopenjskega organa, da tožnik izrecno ni ugovarjal višini priglašenih stroškov. Tožnik je stroškom ugovarjal v celoti, kar po njegovem mnenju pomeni, da bi moral organ presojati posamezno postavko priglašenih stroškov, ne pa o njih odločiti pavšalno.

Sklepno tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odpravi oba izpodbijana upravna akta ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Sodišče je tožbo v odgovor poslalo tudi prizadetim strankam A. d.o.o., E. d.o.o. in D. d.o.o., ki odgovora na tožbo niso podale.

Toženka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

V delu tožbe, ki se nanaša na odločbo Upravne enote Kranj št. 35100-0588/96-204 z dne 27. 12. 2007 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-37/2008-3/FM z dne 14. 5. 2009, je sporno, ali je upravni organ v obnovljenem postopku izdaje gradbenega dovoljenja pravilno razveljavil gradbeno dovoljenje št. 351-588/96-04/MH z dne 12. 8. 1998 ter zavrnil tožnikovo zahtevo z dne 2. 2. 1998 za izdajo gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti ambulante, trgovine in vratarnice v objekt za pripravo hrane in nočni bar na zemljišču parc. št. 1139/1 in 1192/2 k.o. ....

V skladu z določili 258. člena ZUP/86, ki se še uporablja v obravnavani zadevi, izda pristojni organ na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, odločbo v zadevi, ki je bila predmet postopka; z njo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo. V obnovljenem postopku lahko stranka, kateri je bila izdana odločba in zoper katero se vodi obnova postopka, umakne svoj zahtevek do izdaje odločbe, lahko pa ga tudi spremeni v soglasju s stranko z nasprotnim interesom.

Obnovljeni postopek torej tvori celoto s tistim delom prejšnjega postopka, ki je ostal v veljavi, zato organ izda odločbo na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem in obnovljenem postopku. To pomeni, da z odločbo, izdano v obnovljenem postopku, organ ponovno odloči v upravni zadevi, ki je bila predmet postopka, pri čemer ima različne možnosti glede na prejšnjo odločitev; prejšnjo odločbo lahko pusti v veljavi, ker je v obnovljenem postopku prišel do prepričanja, da je bila prejšnja odločba kljub obstoju obnovitvenega razloga zakonita in pravilna, v nasprotnem primeru pa jo lahko odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo. Tožnik tako neutemeljeno ugovarja, da bi moral upravni organ v obnovljenem postopku predlagatelju obnove zgolj dati možnost udeležbe v postopku in pustiti gradbeno dovoljenje v veljavi, saj upravni organ na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti in ima tudi pravico ugotavljati, ali je tožnik izkazal pravico graditi na podlagi 36. člena ZGO.

Obnovljeni postopek vrača konkretni postopek v procesno situacijo, ko še ni bila izdana dokončna odločba. V takšnem položaju ima upravni organ vsa pooblastila, da odloči v skladu z določili materialnega prava, pri čemer upošteva dejansko stanje, ugotovljeno v prejšnjem postopku, česar pa prvostopenjski organ tudi po presoji sodišča ni upošteval. Pri ugotavljanju, ali je tožnik na spornem zemljišču v času izdaje gradbenega dovoljenja razpolagal s pravico graditi, je namreč ugotavljal pravno in dejansko stanje spornih zemljišč od izdaje gradbenega dovoljenja do izdaje prvostopenjske odločbe in tožnika na tej podlagi brez dvoma nepravilno pozval k predložitvi služnostnih pogodb za zemljišča, ki so na novo nastala po izdaji gradbenega dovoljenja na podlagi kasneje sklenjenih pogodb in opravljenih parcelacijah. Zato je prvostopenjska odločba utemeljena s povsem nepravilnimi razlogi. Navedene pomanjkljivosti je drugostopenjski organ odpravil v skladu s svojimi pooblastili v pritožbenem postopku in ugotavljal pravno in dejansko stanje do izdaje gradbenega dovoljenja ter pri tem pravilno ocenjeval, ali je tožnik na podlagi pogodb z dne 3. 3. 1994 in z dne 3. 6. 1998 na zemljišču gradnje pridobil izključno lastninsko pravico. Tožnik tudi v tožbi ugovarja, da je prvostopenjski organ neutemeljeno zahteval predložitev služnostnih pogodb, vendar v zvezi s tem le nekritično ponavlja pritožbene ugovore, s katerimi se je drugostopenjski organ v tem delu pritožbe strinjal, kršitve odpravil in svojo odločitev ustrezno in podrobno utemeljil. Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi v ničemer ne ugovarja razlogom, zaradi katerih je drugostopenjski organ ocenil, da pogodbi z dne 3. 3. 1994 in z dne 3. 6. 1998 nista sposobni za vpis v zemljiško knjigo, temveč zmotno meni, da je s to oceno prekoračil okvir svojega odločanja. Po ustaljeni sodni praksi se je namreč v času veljavnosti ZGO pri ugotavljanju pravice graditi upoštevalo zemljiškoknjižno stanje, oziroma če ta pravica vanjo še ni bila vpisana, dejstvo ali je investitor razpolagal z listino, ki je sposobna za vpis pravice v zemljiško knjigo.

Tožnik v zvezi z izkazano pravico graditi tudi v tožbi vztraja, da je že na podlagi sklepa o domiku z dne 25. 2. 1994 na originarni način pridobil sporno nepremičnino. Sklep o domiku, izdan na podlagi tedaj veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS št. 67/93), je nedvomno predstavljal originaren način pridobitve lastninske pravice v stečajnem postopku in je bil vpis v zemljiško knjigo na tej podlagi res le deklaratorne narave. Vendar je iz sklepa o domiku razvidno le, da je tožnik poleg ostalih kupcev v stečajnem postopku, svoj (so)lastniški delež pridobil v skladu s njihovo medsebojno pogodbo z dne 21. 1. 1994, ki se ne nahaja v upravnih spisih oziroma je tožeča stranka ni predložila. Zato iz tega sklepa ni razvidno niti, kolikšen (so)lastniški delež je pridobil tožnik v stečajnem postopku, kaj šele, da bi bilo iz njega razvidno, da je tožnik pridobil izključno pravico na zemljišču gradnje (parc. št. 1192/2 in 1139/1 k.o. ...). Tako v tožbi povsem neutemeljeno ugovarja, da je na podlagi sklepa o domiku izkazal svojo izključno lastninsko pravico in s tem pravico graditi na tem zemljišču. Zato je drugostopenjski organ v nadaljevanju ocenjeval pogodbi z dne 3. 3. 1994 in 3. 6. 1998, ki ju je tožnik predložil v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in iz razlogov, ki so podrobno navedeni v drugostopenjski odločbi, ocenil, da nista sposobni za vpis izključne lastninske pravice na zemljišču gradnje. Teh razlogov, ki se v celoti razlikujejo od razlogov prvostopenjske odločbe, pa tožnik razen z neutemeljenim sklicevanjem na sklep o domiku, ne izpodbija, temveč zgolj ponavlja pritožbene razloge, na katere je pravilno in v celoti odgovoril že drugostopenjski organ. Pri tem sodišče le še dodaja, da glede na to, da so bile po izdaji gradbenega dovoljenja sklenjene dodatne pogodbe v zvezi s spornim zemljiščem (dne 31. 8. 2000 in dne 21. 5. 2005) in izvedene parcelacije, vse te dejavnosti ne bi bile potrebne, če bi se tožnik na podlagi sklepa o domiku v zemljiško knjigo lahko vpisal kot izključni lastnik zemljišča gradnje. Iz vseh navedenih razlogov je odločitev o razveljavitvi gradbenega dovoljenja in zavrnitvi zahtevka pravilna in zakonita.

V delu tožbe, ki se nanaša na sklep Upravne enote Kranj št. 351-558/96-207 z dne 24. 1. 2008, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-37/2008-4/FM z dne 18. 5. 2009, je sporno, ali je bil z izpodbijanim sklepom tožniku pravilno naloženo plačilo stroškov pravnega zastopanja v višini 164,16 EUR, ki so nastali prizadeti stranki družbi A. d.o.o. v obnovi postopka izdaje predmetnega gradbenega dovoljenja Za tožnika ni sporno, da je glede stroškov pravnega zastopanja treba uporabiti določbe 2. in 3. odstavka 114. člena ZUP/86. V skladu z 2. odstavkom 114. člena ZUP/86 mora stranka, ki je postopek povzročila, v primeru, če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, povrniti nasprotni stranki opravičene stroške, ki jih je imela z udeležbo, če se je postopek končal v njeno škodo. Stroški za pravno zastopanje pa se povrnejo samo tedaj, če je bilo zastopanje potrebno in opravičeno (3. odstavek istega člena).

Tudi po presoji sodišča tožnik neutemeljeno ugovarja, da ni povzročitelj postopka. Tožnik je vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja in je s tem nedvomno povzročil obravnavani postopek izdaje gradbenega dovoljenja. Gradbeno dovoljenje je bilo v obnovljenem postopku razveljavljeno in v posledici zavrnjena tožnikova zahteva za njegovo izdajo. Prizadeta prizadeta stranka je tako v postopku izdaje gradbenega dovoljenja v celoti uspela. V tej zadevi je šlo za izredno pravno sredstvo obnove postopka v dolgotrajnem in zapletenem upravnem postopku, zato je prizadeta stranka upravičeno zahtevala tudi povrnitev stroškov pravnega zastopanja. Ker je prizadeta stranka v postopku v celoti uspela, pa je mogoče brez pridržkov zaključiti, da so bili stroški opravičeni. Kot opravičene stroške ji je prvostopenjski organ izmed več kot dvajsetih posameznih postavk iz stroškovnika priznal le stroške za dve procesni dejanji, in sicer za udeležbo na ustni obravnavi dne 14. 3. 2006 in za pripravljalno vlogo z dne 18. 8. 2006. To pa pomeni, da je že prvostopenjski organ priglašene stroške ocenjeval restriktivno. Po presoji sodišča je drugostopenjski organ v celoti in pravilno odgovoril na vse pritožbene ugovore, ki jih tožnik sedaj ponavlja v tožbi, pri čemer je med drugim pravilno ugotovil, da tožnik ni izrecno ugovarjal višini stroškov, temveč je le navajal, da je prvostopenjski organ nekritično povzel vse priglašene stroške. Sodišče ugotavlja, da tožnik tudi v tožbi v zvezi z višino odmerjenih stroškov ne pove določno, v čem naj bi bili stroški za zgoraj navedena procesna dejanja nepravilno odmerjeni, zato sodišče in upravni organ pred njim, na tak pavšalen ugovor niti ne more odgovoriti.

Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da sta izpodbijana akta pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1. V obravnavi zadevi gre za rešitev pravnega vprašanja in relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo pravnega akta, med strankami ni sporno. Izrek o zavrnitvi tožbe vsebuje tudi zavrnitev tožnikovega zahtevka za povrnitev stroškov postopka.